Stol (23.10.2015)

Pozdravljeni, trenutno smo na vrhuncu jeseni in ta čas pogosto izkoristim za obisk ene meni najlepših slovenskih gora in najvišjega vrha Karavank, Stola. Tudi letos sem ga tako kot že večkrat nadgradil še z obiskom sosednjega Vajneža.

Stol je najvišja gora in vrh Karavank, ki leži na meji z Avstrijo. Ponosno se razprostira nad severozahodnim koncem Ljubljanske kotline nad Žirovnico in je pogosto kar obvezno ozadje na panoramah slik in fotografij iz tega konca, tudi na primer Bleda in Blejskega jezera. Pogled na to čudovito zaobljeno goro pa je viden z večine severnega dela Ljubljanske kotline. Stol je bi lahko rekli tudi gora dveh obrazov, saj je severno pobočje, povsem v nasprotju z zložnim južnim, ki ga gledamo z naše strani, strmo in skalnato. Stol se nahaja na zahodnem koncu osrednjega dela Karavank, kamor sodijo še Vrtača, Košuta in Begunjščica. Najbližji gori sta mu Vrtača na severovzhodu, od katere je ločen s sedlom Belščica in Belščica z najvišjim vrhom Vajnežem na severozahodu. Vajnež se nahaja nad Vajneževim sedlom, od koder vodi planinska pot od Stola proti medvedjem dolu oz. Struški sicer pod vrhom grebena Belščice. Pogosto obisk Stola nadgradim tudi z obiskom Vajneža, to sem storil tudi letos. Nasproti Vajnežu pa je nekoliko nižji Potoški stol, ki se tudi nahaja na vrhu grebena, ki vodi proti Vajnežu od Stola. Severno od Stola na avstrijski strani je nekoliko nižji Ovčji vrh ali Kozjak, pod katerim je Celovška koča, od koder vodi severni avstrijski pristop na Stol. Stol ima v bistvu dva vrhova, glavni vrh in nižji Mali stol, ki leži južno tik pred glavnim vrhom, katerega imenujemo tudi Veliki Stol. Tudi sam vrh (Velikega) Stola je prelomljen na dva dela, zahodni je nekoliko višji, kot vzhodni. Če torej našo najvišjo goro imenujemo Triglav, bi Stol kar upravičeno lahko poimenovali tudi kar Dvoglav. Pod vrhom Malega stola se nahaja tudi najvišja planinska koča v Karavankah, Prešernova koča. Zelo priljubljen pa je tudi Valvasorjev dom na pobočjih stola, pogosto cilj za krajše vzpone. Najpogostejši dostop na Stol je možen z začetka doline Završnice, kjer je pri jezu in manjšem akumulacijskem jezeru temu primerno parkirišče. Tja se pride iz Most pri Žirovnici. Od tam pot vodi mimo Valvasorjevega doma naprej proti vrhu. Dolina Završnice, se nadaljuje in vzpenja proti severovzhodu vse do Zelenice med Vrtačo in Begunjščico. Po njej vodi gozdna cesta vse do Tinčkove koče. Gozdna cesta pa iz doline Završnice vodi tudi do Vodnikovega doma, od oder je tako možen skrajšan vzpon na Stol. Zato je tudi tam pogosto veliko parkiranih avtomobilov, tako tistih, ki so se odločili za skrajšan vzpon na Stol, kot tudi tistih, ki se pridejo samo sprehajat po pobočjih Stola. Tam se namreč nahaja nekaj lepih planin, Žirovniška, Zabreška in Stara planina, malo dlje stran pa tudi Doslovška planina. Na Stol vodita od Valvasorjevega doma dve poti. Sprva gre pot po pobočjih mimo melišča do Žirovniške planine. Tam se odcepi krajša in strmejša Žirovniška pot proti vrhu, daljša Zabreška pot pa nadaljuje proti Zabreški planini, od koder se mimo Stare planine nad njo povzpne proti Prešernovi koči, kjer se poti spet združita. Od tam do vrha ni kaj dosti več kot 15 min, hitrejši obiskovalci lahko na vrh skočijo tudi v petih minutah.

Na Stol se že kar tradicionalno rad odpravljam v oktobru, tudi letos sem se držal te tradicije. Ob jasnih in po možnosti toplih jesenskih dnevih je na Stolu in pred Prešernovo kočo, kljub temu da je ta že zaprta, pogosto zelo veliko ljudi. V mesecu oktobru mi je zelo lepa kombinacija jesenskih barv gozda in dreves na prvem delu vzpona in že zlatorjave barve trave na vrhu gore. Sicer se v teh dneh barva listja zelo hitro spreminja, zato lahko v manj kot enem tednu prihaja do opaznih sprememb v obarvanosti in je lahko ista situacija enkrat v nižinah, drugi pa na pobočjih gora. Za jesenski vzpon na Stol me je navdušila tudi zelo lepa jesenska obarvanost pobočja od Valvasorjevega doma na poti proti Žirovniški in Zabreški planini. Če želiš ujeti obarvanost dreves na vrhuncu, moraš priti pravi čas, kar pa lahko traja manj kot en teden. Tokrat sem bil za tamkajšnji vrhunec nekaj dni prepozen, zato pa sem bil deležen vrhunca jesenske obarvanosti dreves ob vznožju Stola in na poti proti Valvasorjevemu domu. Poleg so bile letos v gorah tudi že malo zimske razmere. Oktobra je ozračje že toliko hladneje, da ob ohladitvah pogosto sneži tudi v sredogorju in je povsem običajno, da se meja sneženja spusti tudi pod 1000 m nadmorske višine. Od sneženja je bilo že nekaj dni in ker ni padlo veliko snega, je razen na vrhu in v osojah že večinoma skopnel. Vreme je bilo ta dan precej sončno. Zjutraj je šlo mimo nekaj oblakov, ki pa so se čez dan umaknili. So se pa še zadrževali nad vzhodnim delom naših in ravno Stol je bil na meji tega, zato so sprva še ves čas nastajali kopasti oblaki tik nad vrhom Stola in Vajneža, popoldne pa so se tudi tam umaknili. Poleg tega je bil zrak zelo čist, zato so bile pogledi sploh proti avstrijski strani zelo lepi in so segli zelo daleč. Zato je bil dan kljub nekaj oblakov čudovit, krasili pa so ga tako čudovite jesenske barve ob vznožju in na vzponu do Valvasorja, čudoviti pogledi in razgledi na vse strani ter čudovito zimsko vzdušje jeseni na vrhu.

Sam sem pohod začel v Žirovnici, do koder sem se pripeljal z vlakom, tako sem se kasneje tudi vrnil domov. Od tam je do doline parkirišča v dolini Završnice manj kot pol ure hoje, sam sem hodil dobrih dvajset minut. Ta sproščena hoja je bila dobro ogrevanje za nadaljnjo pot. Ker je bil petek, v Završnici ni bilo parkiranih prav veliko avtomobilov, kot bi lahko bilo čez vikend, se je pa nekaj ljudi sprehajalo. Tudi sam začetek doline z akumulacijskim jezerom je zelo lepa točka za popoldanski sprehod domačinov. Pogled na Stol je bil zelo lep in začutil sem da me čaka čudovit dan. Napravil sem le nekaj fotografij in se začel vzpenjati proti Valvasorjevem domu. Začetek poti poteka po gozdni cesti, po nekaj sto metrov pa se planinska pot od nje odcepi in zavije preko pašnika z še enim lepim pogledom na Stol v gozd. Tudi v nadaljevanju poti proti Vodnikovem domu sem dobro napredoval in lahko užival v pisanih barva jesenskega drevja. Pot je kar široka, vmes pa se sem in tja na bolj odprtih koncih odpirajo pogledi na pobočja stola. Po približno treh četrtinah poti do Vodnikovega doma pot preči eno izmed gozdnih cest. Tam se tudi odcepi pot na bližnjo Ajdno, dobrih 1000 m visok vrh na pod Stolom. Kmalu za tem je ob poti tudi klopca za počitek. Tam sem naletel na nadobudno skupino mladih šolarjev, ki so imeli za športni dan pohod do Valvasorjevega doma. Takrat sem se spomnil tudi svojega, saj smo tudi mi z osnovno šolo eno let za športni dan imeli ta pohod. Od tam sem hitro prispel do Valvasorjevega doma. Pred Valvasorjevim domom je bilo nekaj malega obiskovalcev, primerno za petkovo dopoldne. Parkiranih je bilo tudi nekaj avtomobilov pohodnikov, ki so se verjetno tako kot jaz odpravili na Stol. Sam sem  napravil le nekaj fotografij, napravil požirek vode in nadaljeval pot. Pred domom pretiranega razgleda sicer ni, zato pa je sonce, ki je svetilo, naredilo res lepo južno obzorje in te napolnilo z energijo za naprej.

Dopoldanski pogled na Stol z Žirovnice.

Pašniki na začetku doline Završnice s Stolom v ozadju.

Pot skozi gozd proti Valvasorjevem domu.

Valvasorjev dom pod Stolom.

V nadaljevanju poti, ki sprva vodi prečno po pobočju skozi gozd sem opazil, da so na tej višini (okoli 1200 m) drevesa že izgubila precej listov, zato se je pisana jesenska obarvanost počasi poslavljala. Že po nekaj pot preči melišče, kjer se odprejo lepi pogledi po pobočjih in proti vrhu Stola, prav tako pa se prvič na poti odpre res lep pogled na severozahodni del Ljubljanske kotline – predvsem Deželo in Blejski kot. Za njima pa seveda na planote Jelovico in Pokljuko, delno pa tudi že na Julijske Alpe, ki jih malce še zakriva pobočje Stola. Pot gre nato ponovno v gozd, a spet po nekaj minutah privede na Žirovniško planino, kjer se razcepi. To je zelo lepa planina z nekaj kočami, kjer se zelo lepo prelivajo zelene barve travnatih poljan in se odpirajo pogledi proti Pokljuki, Jelovici in Julijcem, predvsem z vrha planine je tudi nekaj pogleda na Deželo in Blejski Kot. V nadaljevanju gre se pot strmeje vzpne. Sprva gre pot skozi gozd, kmalu pa postane vegetacija zelo pisana, saj gre verjetno za zaraščajoče pašnike. Pojavljajo se tako smreke, kot več vrst listavcev, tudi grmov, veliko pa je tudi rušja. Vmes se odprejo lepi pogledi na še nezaraščene dele nekdanjih pašnikov. Kasneje pot pride vodi za krajši čas skozi smrekov gozd. Vmes ponovno privede na travnate planjave z lepimi pogledi tako po pobočju navzgor, kot lepimi razgledi. Nato spet zaide za krajši čas med smreke, a kmalu pride na zelo lepo razgledno točko na vršiču z nekaj klopcami. Tam razgled končno postane zares prečudovit, ponovno se spet odpre na Deželo in Blejski kot, vidijo se Julijci v celoti, odpira pa se tudi že pogled na Gornjesavsko dolino in Jesenice. Čeprav je nad kotlino ponovno nastalo nekaj oblakov, ti še niso delali preveč sence in je nastala res lepa kulisa. Po pobočju pa so pogledi na zaraščajoče pašnike z rušjem in smrekami, nekaj smrekovega gozda in rušnat svet višje. Tam se nisem pretirano ustavljal, le razgledal in napravil nekaj požirkov, nato pa nadaljeval pot. V nadaljevanju je dreves vse manj in postopno prevladuje rušje. Že pred razglediščem je bilo opaziti ostanke snega ob poti, od tam naprej pa jih je bilo že več, tudi na poti je ostalo nekaj snega. Kot ljubitelja snega me to ni motilo, prej razveselilo, saj rad hodim po snegu. V pasu ruševja so bili ves čas lepi pogledi na kotlino ter proti Julijcem in planotam. Odprli so se že tudi pogledi na travnata pobočja grebena med Vajnežem in Stolom, nad kotlino pa je počasi bilo več igre sonca in sence. Počasi pa se so sonce tudi občasno začeli prekrivati kopasti oblaki, ki so se hitro vili na vrhom gore.

Začetek melišča v bližini Valvasorjevega doma s pogledom na zahod v smeri doma.

Žirovniška planina s pogledi proti jugu.

Prvi del Žirovniške poti, ki vodi po zaraščenih pašnikih z zelo pestro vegetacijo.

Pogledi po pobočju navzgor na še nezaraščene planjave s prvega dela Žirovniške poti.

Drugi del poti mimo in skozi smrekove gozdove.

Pogled po pobočju navzgor s travnatih planjav med smrekovimi gozdovi.

Približan pogled na Julijce s travnatih planjav med smrekovimi gozdovi.

Razgledišče na Žirovniški poti s klopcami, zelo primerno mesto tudi za počitek.

Pogled za razgledišča na Pokljuko, Julijce, zatrep Ljubljanske kotline in del Gornjesavske doline.

Pot skozi rušnat svet.

Pogled na Deželo in Blejski kot z Blejskim jezerom z rušnatega pobočja, v ozadju Jelovica (desno) in Pokljuka (levo).

Pot na cca. 1900 m nadmorske višine privede na odprt travnat svet. Hkrati počasi privede na vzporedni južni greben vršnemu, ki se vije proti vrhu Malega stola in Prešernovi koči. Hitro se odprejo tudi fantastični pogledi proti Obema vrhovoma Stola in dolinici, ki se vije vmes med vrhovoma in njunima grebenoma, prav tako pa tudi pogledi na greben med Stolom in Vajnežem, tudi vrh Vajneža že moli tik izza grebena. Kmalu po prihodu na ta zahodni greben Malega Stola se pot razcepi. Ena pot nadaljuje po grebenu proti Prešernovi koči, druga pa po dolinici do sedla med obema vrhovoma. Kdor si želi pogledov več razgledov se pač odloči za prvo, kdor pa želi čim prej priti na vrh in šele kasneje h koči pa za drugo varianto. Tretja pot pa preči dolinico in se priključi na pot, ki vodi od vrha (Velikega) Stola pot pod vrhom zahodnega grebena proti Vajnežu in Belščici. Sčasoma sta nastali kar dve prečni stezici, prva (nižje ležeča) je ožja, vseeno pa kadar ni megle in snega lepo vidna. Sam sem tu nadaljeval proti Vajnežu in si za to izbral prvo prečno stezico. Na tem mestu je bil tudi zelo lep prizor igre Sonca in oblakov med pogledom proti vrhovoma Stola, tam pa se je v dolinici tudi začela kar strnjena snežna odeja od nedavnega sneženja. Sneg se je obdržal tudi na osojni strani Malega Stola, kar precej pa ga je ostalo tudi na prisojnem pobočju glavnega vrha. Drugje je večinoma že skopnel. Vse to je naredilo kuliso še toliko bolj posebno. Zato sem na tem mestu za trenutek tudi predahnil. Nadaljevanje je bilo po strmem vzponu kar precej sproščeno. Saj sem kakih 300 metrov pod vrhom Stola vzpenjanje tak rekoč prekinil. Poleg tega so mi pot popestrili pogledi na kotlino in proti Julijcem. Kmalu po prihodu na prečno pot ta privede do manjše škrbine, kjer se delno odprejo pogledi proti severu na avstrijsko stran, zame ta dan prvič. Takrat sem opazil kako čist in lep je bil zrak in pogled, pa tudi dobil dokaz o vetru na vrhu gore, katerega so že pred tem nakazovali hitro premikajoči se kopasti oblaki. Poleg tega sem videl, da je po razjasnitvi na avstrijski strani spet nastalo nekaj oblakov. Ti so se kasneje kmalu spet razkadili, a nad vrhovi pa ostali oziroma še nekaj časa vedno znova nastajali. Tudi med hojo po grebenu je bila igra sonca in oblakov podobna. Greben je na tem koncu visok nekaj pod 2000 metrov, to višino pa ponovno doseže na mestu, kjer se pred Vajnežem konča oziroma lahko bi rekli da preusmeri proti nekoliko severneje v greben Belščice. To mesto daje občutek, kot da se je greben v preteklosti prelomil. Tam je tudi zaobli vrh, ki se imenuje Potoški Stol, ki leži Vajnežu nasproti na njegovi južni strani, vmes pa je Vajneževo sedlo. Vseeno oba grebena loči zaobla grapa Vajneževa drča, ki se spušča od sedla proti zahodu. Pot sicer vodi nekaj metrov pod vrhom, a je lepa popestritev, če se naredi nekaj dodatnih korakov tudi do vrha. Vajnež in Potoški stol si nista bistveno dlje narazen kot oba vrhova Stola, je le nekoliko več vzpona in spusta. Najprej se je potrebno spustiti za nekaj 10 metrov do sedla, nato pa je potrebnih še 130 metrov vzpona do vrha Vajneža. Tako je od Potoškega stola do Vajneža kakih dvajset minut, sam sem potreboval slabe četrt ure. Tudi to vrh Potoškega stola in Vajnež je še pokrivalo nekaj malega snega, čeprav je ta s prisojnih pobočij Vajneža čez dan kopnel. Še nekaj več snega je ostalo naprej po vrhu grebena Belščice. S Potoškega stola so se mi prvič res lepo odprli tudi pogledi na osojno, še zasneženo stran Stola. Takrat je občutek zime postal še večji, le-tega pa je še dodatno stopnjeval pogled na zasnežene Julijce nasproti. To je bil tudi znak, da se zima v Visokogorju v tem obdobju počasi začenja. Markirana pot sicer vodi naprej po vršnih pobočjih Belščice proti Medjem dolu, zato je dostop do Vajneža brezpoten. Vendar zložna travnata pobočja z nekaj rušja omogočajo prav prijeten dostop, kadar ni megle. Sprva je sicer vidna nekakšna stezica, a se ta hitro zgubi. Ob vzponu na Vajnež sem spet začutil nekaj utrujenosti, a je bilo zaradi kratkega vzpona hitro vsega konec. Ko sem prišel na Vajnež je bil ta obsijan s soncem. Končno so se mi povsem odprli fantastični pogledi na vse strani, nič slabši od tistih s Stola, ki mu zaradi dobrih 100 metrov večje višine krade le pogled na Kamniške Alpe. Kasneje je oblak nad Vajnežem sicer večino časa zakrival sonce, vendar so pogledi na vse strani ostali. Prav tako so se večinoma povsem razkadili oblaki v okolici, zato je bila kulisa prav posebna. Oblaki so večinoma ostali le še nad gorami na vzhodneje, začeli pa so se ravno nad Belščico. Iz Vajneža je torej zelo lep pogled na avstrijsko stran proti Medvedjem dolu in Celovški kotlini v ozadju. Tokrat so se ob res čistem zraku zelo dobro videle tudi ostale avstrijske Alpe. Poleg tega je lep pogled proti Gornjesavski dolini in Julijcem, na Deželo in Blejski kot ter Blejski kot, Jelovico in Pokljuko. Deželo nekoliko zakriva Potoški stol, pogled na nadaljevanje Karavank pa nekoliko ovira nadaljevanje grebena Belščice. Zelo mogočni so pogledi na severno ostenje Stola, ki je vidno praktično v celoti. Zato pa ti zakrivajo pogled na Kamniške Alpe, skupaj z Vrtačo pa tudi nekaj pogledov na Karavanke Vzhodneje. Ta dan so se tudi nad Stolom ves čas vili kopasti oblaki, zato je bil le občasno obsijan s soncem, sam vrh pa občasno celo v megli. Pogledi na Julijske Alpe z Belščice in Stola so med najlepšimi v naših Alpah, čeprav niso povsem blizu. Na vrhu sem si privoščil nekoliko daljši oddih in malico. Bilo je tudi nekaj vetra, zato sem se večinoma zadrževal na zavetrni strani, povsem na vrh pa prihajal občasno po razglede. Na vrhu je bil zato občutek zime res tisti pravi. Prav tako tudi ni bilo nobenega drugega obiskovalca, le dva sta prečila Belščico po markirani poti. Tudi v dnevih ko je na Stolu veliko obiskovalcev, jih je na Vajnežu bistveno manj. Do zdaj sem bil v sončnih oktobrskih dnevih večinoma sam na vrhu. Želel sem tudi počakati, da bi se oblaki tudi nad Belščico razkadili. Vseeno so še vztrajali, zato je tudi zaradi že krajšega oktobrskega dneva počasi bil čas za odhod nazaj proti Stolu.

Prihod na odprt travnat svet pod vrhom Stola in začetek grebena, ki vodi proti Malemu Stolu (v ozadju).

Vajnež izpred Potoškega Stola.

Vrh Vajneža.

Pogled z Vajneža proti Potoškemu Stolu.

Pogled z Vajneža na Stol ter njegova strma in zasnežena severna pobočja. 

Pogled z Vajneža na Ovčji vrh.

Pogled z Vajneža na Medvedji dol in Celovško kotlino v ozadju. V ozadju desno viden tudi Celovec.

Pogled z Vajneža na Zahodni del Karavank. od leve proti desni si sledijo Kepa, Golica in Struška, v ospredju vršni greben Belščice.

Pogled z Vajneža proti Gornjesavski dolini in Julijcem na levi ter zahodnem delu Karavank na desni strani.

Pred nadaljevanjem sem bil spet bolj spočit zato je bila hoja kar precej sproščena. Oblaki na zahodnem grebenu stola so se večinoma razkadili in spet me je bolj grelo sonce. Hitro so se večinoma razkadili tudi nad vrhom stola, le nad Belščico malo kasneje. Na poti nazaj sem šel v celoti čez vrh Potoškega stola in se nekoliko bolj posvetil tamkajšnjim pogledom na Stol. Ti z zahoda nudijo bolj stranski pogled na severno ostenje Stola, zato pa se odpre že tudi nekaj južnih planjav. Po dobre pol ure hoje sem nato prišel po vrh Stola. Ker je bilo nekaj snega, jaz pa nisem imel primerne obutve, sem prečil raje dolinico in raje nadaljeval pot po njej. Pogosto se na Stol po Žirovniški poti sicer najraje vzpenjam po grebenu Malega Stola do Prešernove koče in se prepuščam južnim razgledom na kotlino. Tokrat pa sem želel doživeti nekaj zimskega vzdušja, zato sem se vzpel po dolinici. Poleg tega je bilo sonce že nižje nad obzorjem, zato pogledi na kotlino niso bili več čisti, bilo pa je tudi megličasto. Ko sem ponovno prišel na razcep poti, sem opazil, kako je bilo snega ponekod že nekaj manj, predvsem na zahodnem grebenu in delu prisojnega vršnega pobočja. Hoja po dolinici je bila dokaj prijetna in dokaj hitro sem dosegel sedlo med obema vrhovoma. Tam je bilo vzdušje še bolj zimsko kot na Vajnežu, poleg tega pa je bil prav poseben pogled po dolinici navzdol proti Julijcem s soncem že nižje na obzorju. Od sedla sem hitro skočil še na vrh. Ponovno se je pojavilo nekaj utrujenosti, vendar sem imel še dovolj energije, ponovno pa me je večinoma spet grelo sonce. Na sedlu je bilo nekaj vetra, a manj kot na Vajnežu. Ko sem prispel po slabi uri hoje z Vajneža na vrh, je bil občutek res fantastičen, oblilo pa me je prav posebno zadovoljstvo. Bilo je tudi prelepo saj je sijalo čisto popoldansko sonce, oblaki pa so se praktično povsod razkadili. Poleg tega sem se zaradi snega na vrhu počutil, kot sem opravil svoj prvi zimski vzpon na Stol, čeprav me ta upam da še čaka. Žal sem na Vajnežu predolgo čakal na razjasnitev, zato na Stolu nisem mogel preživeti toliko časa, kot bi si želel, da sem lahko prišel do teme v dolino. Vseeno sem se tudi tam odpočil in dodobra naužil razgledov ter še nekaj prigriznil, zato to ni dajalo nobenega negativnega pribitka dnevu. Čeprav je bilo zaradi sonca že dokaj nizko nad obzorjem, sem bil vseeno dobro deležen pogledov na vse strani. Razgled s Stola je eden najlepši v naši Alpah. Je podoben tistemu z Vajneža, a bolj še odprt. Le nekaj pogleda proti Ljubljanski kotlini zakriva Mali Stol, ki pa je tako povsem blizu. Drugače je lepo odprt pogled na Medvedji dol, Ovčji vrh s Celovško kočo pod njim in Celovško kotlino v ozadju, ta dan so se še lepo videle tudi ostale avstrijske Alpe. Krasni so pogledi tudi na Karavanke vzhodneje, tudi na Begunjščico, Vrtačo in Košuto, in pa proti Kamniškim Alpam. Odprt je pogled na Belščico in ostale Zahodne Karavanke ter Gornjesavsko dolino, najmanj zviška pa lahko opazuješ tudi Julijce ter Pokljuko in Jelovico. Lepo se vidi tudi Blejsko jezero in Sava med Mostami in Jesenicami z akumulacijskim jezerom HE Moste. Vrh Stola je kot sem že omenil razklan na dva dela, če z vzhodnega gledaš zahodni konec, lahko dobro vidiš, kako je vrh Stola tudi prelomljen proti severu. Na vrhu je bilo še nekaj vetra, a manj kot na Vajnežu, sem in tja pa jih tik nad vrhom nastal še kak zelo majhen kopast oblak, ki pa je izginil trenutek za tem, ko se je pojavil. Popoldne ni bilo na vrhu nobenega drugega obiskovalca, bil sem sam. Dve uri pred sončnim zahodom so vsi že odšli, tudi čez dan pa so ta petek bili le bolj ali manj posamezni, vsaj tako sem opazoval ob vzponu. Veliko več gneče pa sem pričakoval prihajajoči vikend, saj je bilo v gorah sončno in zelo toplo za ta čas, za nameček pa v soboto dopoldne nižje še nizka oblačnost, v nedeljo pa megla v delu Ljubljanske kotline.

Pod vrhom Potoškega Stola, v ozadju viden tudi vrh Stola.

Stol s Potoškega Stola, lepo vidna tudi kontrastnost severni ostenj in zložnih južnih pobočij, ki se z drugega konca vrha vidi še lepše.

Pot z Vajneža proti Stolu pod vrhom zahodnega grebena Stola. na prvi sliki pogled nazaj proti Potoškem Stolu, na drugi pa proti Stolu.

Pogled razcepa obeh poti proti vrhu Stola na oba vrhova (Veliki Stol levo in Mali desno) in dolinico med njima. po dolinici se je sneg obdržal še dosti nižje od razcepa poti dobrih 1900 metrov visoko.

Pot po zasneženi dolinici med obema vrhovoma Stola.

Vrh Stola. Na spodnji sliki v ozadju lepi pogledi proti vzhodu na osrednji del Karavank in Kamniške Alpe. 

Zasneženi Pogled s Stola na Mali Stol.

Pogled S Stola na osrednji del Karavank z Vrtačo, Košuto in Begunjščico te Kamniške Alpe (desno v ozadju), v ospredju vzhodni del prelomljenega dvojnega vrha.

Pogled s Stola na severovzhod v smeri proti Podnu in Celovški kotlini v ozadju (Celovec v ozadju desno).

Pogled s Stola na sever proti Ovčjem vrhu (desno) in Medvedjem dolu, v ozadju Celovška kotlina. Na pobočju Ovčjega vrha vidna tudi Celovška koča. V ozadju vidne tudi avstrijske Alpe.

Pogled s Stola na zahod proti Zahodnemu delu Karavank, Gornjesavski dolini in Julijcem (levo). desno v ozadju vidne tudi avstrijske Alpe, v ospredju Belščica z Vajnežem. 

Pogled izpred vzhodnega dela vrha na zahodni del vrha. Lepo je vidno, kako se Stol pri vrhu kar prelomi na severno stran.

Pogled izpod Vrha Stola na sedlo me Velikim in Malim Stolom, v ozadju Begunjščica in Kamniške Alpe z Dobrčo, Storžičem in Grintovci (v ozadju levo).

Z vrha sem odšel dobro uro in pol pred sončnim zahodom, toliko pa sem s sproščenim tekom od Prešernove koče tudi potreboval za sestop v dolino. Zaradi prijetnega zimskega vzdušja sem še nekoliko postal na Malem stolu in pri Prešernovi koči, nato pa brez prestanka nadaljeval spust v dolino. Tudi na Malem Stolu je bilo res prijetno, pogledi na Begunjščico, Košuto in Kamniške Alpe imajo tam še za odtenek lepši pridih kot na glavnem vrhu. Podolgovat grebenast vrh pa je res nekaj posebnega. S sedla med vrhovoma nanj ni prav posebnega vzpenjanja oz. spuščanja v nasprotni smeri, zato je od sedlo oz. tudi vrha do koče prav prijeten sprehod. Tudi posedanje pred kočo je prav prijetno odprtost proti kotlini pa ti daje občutek in željo, da bi kar poletel nad kotlino. Zato tudi v toplih jesenskih dnevih pred kočo lahko poseda zelo veliko obiskovalcev, čeprav ni več odprta. S Prešernove koče sem se seveda spustil po Zabreški poti. Današnja kombinacija vzpona in spusta se mi zdi najlepša in najprimernejša. Spust s Stola po Zabreški poti je tudi meni eden najlepših spustov v naših gorah, čeprav jih tako veliko spet nisem dal skozi. Spust najprej poteka po lepih širokih travnatih planjavah čela, kakor se imenuje pobočje pod Malim Stolom, kjer je res prijeten. Slabih 300 metrov pod njegovim vrhom je manjši vršič, ki se imenuje Finžgarjeva skala, visok dobrih 1900 m. Tam je še zadnjič mogoč pogled proti vrhu Malega Stola in Prešernovo kočo, nato pa nekoliko zavije in počasi se začenjajo rušje in drevesa. Spust je bil ta dan prijeten tudi zato, ker me je prav prijetno grelo pozno popoldansko sonce na poti. Nato se pot najprej spušča po odprtem svetu rušja in dreves, ki jih je vse več, nato pa pot na cca. 1650 metrih visoko preide v strnjen gozd. Ta je sprva smrekov in vmes preči zelo lepo jaso z manjšo kočo, potem pa preide v mešani gozd. Nato pa na dobrih 1300 metrih višine pride na čudovit odprt svet planin na pobočju Stola, najprej na Staro planino. Čeprav se je najlepše spustiti na meni od teh najlepšo, še 100 metrov nižjo Zabreško planino, kjer poteka tudi stara markirana pot, sem se tokrat odločil proti Valvasorju, tudi zaradi že pozne ure iti po novejši markirani poti skozi gozd nad planinami, ki privede direktno do Žirovniške planine in se tam priključi ostalim potem proti Valvasorjevem domu. Hoja, oz. predvsem tek jih bil med prečenjem pobočja v zadnji s soncem obsijani uri dneva res nekaj posebnega, čeprav bi bil mimo Zabreške planine še lepši. Ker sem bil že pozen, pa tudi sem imel že skoraj polno spominsko kartico sem na poti proti dolini naredil le še nekaj fotografija z melišča pri Valvasorjevem domu in večernega pogleda na Stol z doline. Ko sem prišel k Valvasorjevem domu, se je sonce že skrilo za drevesa. Sam pa sem oddrvel proti dolini. Čeprav so hitri spusti lahko precej naporni, v njih res uživam, prav tako pa istočasno znam uživati tudi v razgledih in pogledih, ki mi jih ponuja. Med sestopom proti Završnici sem kaki 100 metrov nad njenimi pašniki za trenutek uzrl še zadnje sekunde sonca nad manjšim sedelcem, ki je tam ravnokar zahajalo za Julijce. Z doline Završnice sem imel še čudovite večerne poglede na Stol, nato pa sem se odpravil proti železniški postaji v Žirovnici in se z vlakom odpravil domov ter tako zaključil prečudovit dan.

Sedlo med Velikim in Malim Stolom.

Razpotegnjen vrh Malega Stola.

Vrh Stola z Malega Stola.

Pogled z Malega Stola proti Vrtači (na sredi) in Košuti (desno od Vrtače).

Pogled z Malega Stola proti Begunjščici (na sredi), Košuti (levo), Dobrči (desno) ter Storžiču in Grintovci v ozadju.

Pogled z Malega Stola proti Gornjesavski dolini, Julijci (levo) in Vajnežu (desno).

Prešernova koča pod vrhom Malega Stola (levo na zgornji sliki).

Pogled po pobočjih Malega Stola in Prešernovi koči s Finžgarjeve Skale.

Pogled z melišča v bližini Valvasorjevega doma proti vzhodu (zgornja slika) in proti pobočjem Stola (spodnja slika).

Večerni pogled na Stol v večerni zarji s Pašnikov stranske doline Rečice na začetku doline Završnice, kjer se planinska pot proti loči od ceste proti Valvasorjevem domu.

Stol mi je znova postregel s fantastičnim dnevom in je res eden naših najlepših gorniških ciljev. Je odličen cilj v vseh letnih časih, tudi pozimi je s slovenske strani med lažje dostopnimi dvatisočaki pri nas. Zato si prihodnje želim čem prej opraviti tudi svoj prvi zimski vzpon nanj, oktobrski vzponi pa upam da bodo ostali del moje gorniške tradicije in jih bom še večkrat ponovil. Tudi ostalim, ki bodo to goro obiskali ali pa jo redno obiskujejo želim čim več užitkov in lepih trenutkov, ki nam jih prav gotovo ponuja.

Do prihodnjič, Aljaž