trenutno smo v izrazito suhem in predvsem v višjih legah tudi toplejšem zimskem obdoju. Snega ni bilo veliko in ga je praktično povsod pobralo. V tem obdobju je pogost pojav temperaturna inverzija, saj se v nižinah zadržuje hladen zrak in je lahko tudi hladneje kot v višjih legah. Letos se to iz dneva v dan spreminja, občasno je v višjih h celo nekoliko hladneje, spet drugič pa tudi do 10 stopinj topleje kot v nižinah. V tem obdobju je pogosto precej jasno vreme, lahko bi rekli da so to celo najbolj jasni dnevi v celem letu. Hkrati pa se v nižjih plasteh pogosto pojavlja megla ali nizka oblačnost, ki se tudi precej spreminja. Tudi letos je zelo spremenljiva. Občasno gre le za kakih 100 metrov debelo plast povsem pri tleh, spet drugič pa se naredi oblačna plast z vrhom tudi krepko prek 1000 m nadmorske višine.
Poleg tega je izredno suho vreme, ki traja že praktično od konca oktobra (vmes je le enkrat zares snežilo) povzročilo zanimiv vremenski pojav, ki ni prav nič po godu ljubiteljem zime oz. snega in tudi žičničarjem. Če me spomin ne vara se je letos šele drugič v zgodovini obstoja meteorološke postaje na Kredarici zgodilo, da decembra ni snežne odeje. Prvič se je to zgodilo pred devetimi leti, ko smo imeli zelo toplo zimo. Vendar je takrat če se prav spomnim to bilo le nekaj dni, potem pa je zapadlo nekaj snega. Letos pa zna to obdobje trajati celo večino meseca, če se nam bodo padavine še naprej izmikale. Sicer je novembra padlo pol metra snega, vendar ga je načelo toplo vreme, pa tudi topel veter in preden se je snežna odeja dokončo preobrazila, je izginila. Zanimivo pa je tudi to, da je snežna odeja na Kredarici držala praktično ves oktober, potem pa očitno vsak mesec manj. Iz meritev na Kredarici lahko sklepamo da je bilo decembra ne glede na to kako suha in topla je bila zima v nižinah in sredogorju, v visokogorju julijcev vedno vsaj nekaj malega snega. Letos pa ga trenutno niti tam ji praktično nič.
Da pa ne bom preveč dolgovezil o svojem vremenskem hobiju, pa bom kar prešel k glavni temi te objave. To obdobje je vseeno pravi dokaz, zakaj je zima tako lep letni čas, pa čeprav ima eno veliko črno piko brez snega. Če bi bil sneg pa bi bila res pravljica. Tako jasnih dni ter čistega neba in razgledov, kot smo jih lahko deležni v jasnih zimkih dneh, je v ostalem delu leta malo. To sem seveda izrkoistil tudi sam. V prejšnjem tednu sem večkrat obiskal višje lege. V nedeljo, 6.12. sem obiskal Krvavec, v torek in sredo 8. in 9.12. pa sem pobegnil iz meglenega Maribora na Pohorje. V nedeljo je bila nad ljubljansko kotlino nizka oblačnost ki je segala do dobrih 1500 m nadmorske višine. Je pa res, da ni bila povsem strnjena, zato je bilo po nižinah "le" zmerno oblačno, višje pa kristalno jasno. čez dan je zapihal jugozahodnih in to oblačnost večinoma razpihal. Drugačna je bil azgodba na Dravskem polju, kjer je bila megla le v kotlini, višje pa je bilo hitro jasno. Podobno je bilo tudi v ponedeljek, v torek in sredo pa se je megla počasi dvigala v nizko oblačnost do približno 700 metrov nadmorske višine. Skoznjo je le sem in tja posvetil kak sončni žarek. Na Pohorju je bil slika seveda povsem drugačna in ko prideš gor je res poseben občutek ko pod sabo gledaš morje megle. To je z Mariborskega Pohorja še posebe prostranu, saj proti vzhodu in jugu na obzorju ni veliko, na vzhodu sploh nič višjih hribov. Takrat je na Pohorju povsem drugačen svet, občutek imaš, kot da si na nekem otoku, ob vrnitvijo v kotlino pa kot da bi se potopilmv prostrano, morda nekdanje Panonsko morje. Ob takem vremenu smo včasih lahko šriča prekrasnim prizorom in enega nepozabnega sem bil prav gotovo deležen v torek, ko sem se z gondolo peljal na vrh Pohorja. Meja nizke oblačnosti je bila na okoli 600 m, le nekaj pod to višino pa stoji cerkev Sv. Urbana na začetku Kozjaka v bližini Maribora. Med vožnjo z gondolo je iz megle molila le cerkev v celoti brez kakršnega koli koščka zemlje pod njo. cerkev je bila kot osamljena ladja sredi oceana, ki pluje do bližnjega otoka (višji predeli Kozjaka proti zahodu), obsijana pa je bila s krasno rožnato barvo jutranjega sonca. res nepozaben prizor, katerega pa žal nisem mogel dobro slikati s kabine gondole, ko pa sem prišel na razgledni stolp, pa se je ladja žal že potopila (v morje megle seveda).
Spodaj prilagam fotografske utrinke s teh dni, najprej nedeljske s Krvavca. Na Krvavcu sem dočakal res prekrasne razglede na vse strani, hoja je bila prav prijetna. Vzpon do Gospince oz. Doma na Krvavcu sem opravil hitro, tako da sem opravil trening v vzpon. Potem sem imel prijeten sprehod po Planoti, v spustu pa sem spet pognal nge, tako da sem predvsem od Gospinca opravil še trening spusta. Na poti nazaj je postajalo že kar precej vroče, saj so bila takrat že tudi spodnja pobočja obsijana s soncem, na vrhu pa je bila temperatura prev prijetna.
Prihod na Krvavec v nedeljo. Prve fotografije sem naredil v Bližini doma na Krvavcu, saj je bilo na gospinci še v megli nizke oblačnosti, katere vršnja plast se je naslanjala ob gore. Megla je pobčasno segala tudi do Tihe doline. Zrak je bil čist, jasnina pa s polno modrino. Na zgornji sliki pogled proti Kalškemu grebenu, Kočni in Gritovcu, na spodnji pa na vrh Krvavca in stolp (desno). Naravni je seveda večinoma pobralo, v relativno kratkem hladnejšem obdobju kone Novembra pa so uspeli dodatno zasnežiti "le" pas od vrha Krvavca prek Tihe doline do Gospince. Na tem snežnem otočku sredi kopnine je tako le možno nekaj smučarije. V teh dneh je pač res malo dni omogočeno zasneževanje, saj je temperatura posto ravno nkeja stopinj nad ničlo.
Pogled izpred hotela na megleno korje nizke oblačnosti spodaj. Na zgornji sliki pogled mimo zgornje postaje sedežnice Kriška planina in Doma na Krvavcu (desno), na spodnji pa lepo viden vrh Srednjega rha in Storšiča, ki na sredi slike molita iznad oblačnega morja.
Pogledi z vrha Krvavca. Zgoraj nazaj dol proti Domu na Krvavcu in stolpu ter na oblačno morje, spodaj pa na vrh smučišča tam, Zvoh in gore v ozadju.
Vrh Zvoha zvrazličnih perspektiv na spodnjih treh slikah. na prvih dveh slikah pravi vrh, kjer je tudi križ, na tretji pa s soncem obsijan plato z akumulacijskim jezerom.
Razgledi na gorski svet Kamniško Savinjskih Alp z Zvoha. ti razgledi so še posebej lepi, ko gore pobeli sneg. Na prvi sliki v ospredju greben Jež z Vrhom Korena v ozadju, na drugi sliki Kalški Greben, na tretji na Košutno in Kompotelo, na četrti pa na gore v ozadju s Skuto, Tursko goro, Brano in planjavo.
Pogled proti storžiču in dolini Kokre z vrha Zvoha na zgornjih dveh slikah ob prihodu na Zvoh in odhodu z vrha. Veter je ravno takrat tam v manj kot petnajstih minutah razpihal oblake.
Pogled proti z Zvoha zgornjem delu ljubljansken kotline. Ta se sicer slabo vidi, je pa lepo vidno kako je veter hitro razpihal nizko oblačnost. Od prihoda na Krvavec nad oblake je takrat minilo manj kot uro in pol, če ne celo le dobro uro.
Vrh Zvoha se "dviga" iznad modrin akumulacijskega jezera.
Pogled v dolino pred odhodom z Zvoha
Pogled na zaj na Zvoh med spustom po krvavških smučiščih. Nekaj snežnih zaplat je pa vendarle ostao tudi izven urejenega pasu prog.
Pogled s tihe doline proti zvoha ob vračanju nazaj. Ta fotografija ne daje občutka, da sem v tem trenutku stal na robu urejenega smučišča v obratovanju.
Pa imamo tudi v taki zimi vendarle nekaj smučarije. Pogled izpred hotela v Tihi dolini po pobočju navzgor proti stoplu.
Naslednje slike so s Pohorja, najprej v torek. Tudi v torek in sredo je bil na Pohorju kar topel dan, ozračje pa je bilo mirno in spokojno. V torek sem naredil malo kros pohoda po vrhu Pohorja. Na vrhu smučišča pri Žigartovem vrhu pa je ostala še edina resnejša manjša zaplata naravnega snega, ki sem jo izkoristil za trening gibanja po snegu. V sredo pa sem se le malo sprehajal po Pohorju, da sem tudi malo počil inse sprostil. V takih dneh je imaš v višjih legah res več energije kot v nižinah, tudi nazaj se vrneš bolj poln energije in lažje pravljaš ostale obveznosti.
Prihod na Pohorje v torek in jutranji pogled navzodol na morje megle nad Mariborom.
Pot skozi gozd na po razcepu poti za razgledni stolp in Mariborsko kočo. En teden pred tem je bil ta gozd povsem zasnežen, tokrat pa ne duha ne sluha o snegu, a vseeno s sonce obsijano.
Razgledi na megleno morje in višje lege obsijane s soncem v torek zjutraj. Na prvi sliki pogled proti vzhodu in Bolfenku, pod njim pa trdovratno morje megle oz. nizke oblačnosti proti vzhodi, iz katere ne moli nitinajmanjši "otoček". Na drugi sliki pogled proti severu, kjer začne iz megle moliti ven Kozjak okoli Tojzlovega vrha, megla pa proti rušam ni več strnjena. Tretja slika je pogled proti severozahodu na Kozjak, Košenjak in avstrijske Alpe v ozadju, četrta pa proti zahodu na Pohorje. Nad Lovrencem na Pohorju megle ni bilo, tudi nad Rušami ni bila strnjena.
Na vrhu Mariborskega dela pohorja v bližini vojaškega stolpa.
Areh v torek. Prva slika Ruška koča izpred cerkve, druga pogled proti severu proti smučiščem izpred cerkve, tretja cerkev sv. Areha, četrta pa pogled proti jugu in na nižine v meglenem morju v ozadju.
Vrh Areškega smučišča pri Žigartovem vrhu (zgornje tri slike spodaj). Prva slika pogled proti vrhu na vrh vlečnice Žigart, druga proti zahodu, tretja pa navzodl po smučiščih proti severovzhodu in megleno morje v ozadju. Na vrhu smušišča je na celotnem Mariborskem Pohorju praktično ostala še edina zaplata naravnega snega. tam sem si na snegu na levi progi označil svojo progo in malo potreniral gibanje po snegu.
Pogled s smučišča pod sedežnico Pisker proti severu. V ozadju viden rob nizke oblačnosti, desno pa proga vlečnice Cojzerice, kjer je bil narejen tudi umetni sneg in ta proga se bo v teh dneh skupaj s krajšo pri vlečnici Areh tudi odprla. Pravi čudež v tem vremenu, da je bilo ravno toliko temperatur tik pod lediščem, da so lahko na novembra narejen sneg naredili še nekaj novega v dneh po tem, da ravno zadošča za odprtje proge teden po tem (se pravi ta teden).
Gozdni jasi na drugi strani Žigartovega vrha, na prvi sliki tista novejša na zahodni strani, na drugi strani pa tista na južni. Res krasno vreme, čeprav ni snega.
Razgledi na megleno morje z razglednega morja popoldne proti severovzhodu in jugovzhodu. Tokrat se je nizka oblačnost dvignila za kakih 100 metrov in bila še bolj trdovratna. prekrila je tudi Ruše in Lovrenc na Pohorju.
Spodaj sedaj sledijo sredini utrinki s Pohorja. Dopoldne je bilo še precej jasno, popoldne pa je tudi nad Pohorje prišlon nekaj oblakov, nizka oblačnost pa je ostala, umaknila se je le nad Rušami in dolino Drave. Razkadila pa se je šele ponoči, ko je Slovenijo oplazila oslabljena fronta in oblačnost, v Mariboru je padlo tudi nekaj kapelj dežja. Sprehodil sem se od Bolfenka do razglednega stolpa, nato do Mariborske koče, na koncu pa še do vrha Mariborskega dela Pohorja v bližini vojašnice. Nato sem se po isti poti mimo Mariborske koče in razglednega stolpa vrnil nazaj.
Jutranji utrinski z Mariborskega Pohorja na Bolfenku. prva slika pri Zgornji postaji gondole in hotelu Bellevue, druga pa pri apartmajih.
Jutranji razgledi z razglednega stolpa v sredo (spodnjih pet slik). Nizka oblačnost na cca. 700 metrih je bila še trdovratna, spet pa ni bila več strnjena nad Rušami, Lovrencem in dolino drave. Na prvi sliki pogled proti Bolfenku, na drugi proti jugu, na tretji na Pohorje, na četrti in peti pa na dolino drave in Kozjak.
Prihod na po poti od razglednega stolpa proti apartamajem v bližini Mariborske koče (prva slika spodaj). Zadnjih nekaj metrov sem sicer zavil iz označene poti po drugem gozdnem kolovozu. Občutek ob prihodu tja je bil še posebej topel in prijeten.
Odprto travnato področje pri Mariborski koči (spodnji dve sliki zgoraj). Idealno mesto za sončenje in polnjenje baterij s sončno energijo ob toplih zimskih dnevih, še posebej med pobegom iz morebitne megle v nižinah v sončne višje lege.
Mariborska koča na Mariborskem Pohorju, stoji na robu travnikov.
Pogled na pobočja Pohoeja in megleno morje v ozadju iz travnika pri mariborski koči. Pogledi od tam so res fantastični, občutek imaš kot bi se pred tabo odprl ves svet
Pogled na megleno morje izpred Mariborske koče (spodnjih šest slik). Pogled nanj je tako poseben, da bi človek kar skočil in zaplaval vanj. Vse slike razen druge so nekoliko približan, v ozadju sta se nad meglenim morjem kot otočka najbolj opazno dvigala Donačka gora in Boč. Slednji še ajbolje viden na tretji in šesti sliki. Šesta fotografija je bila posneta kasneje ob vrnitvi z vrha Mariborskega dela Pohorja, ko se je na nebu pojavilo nekaj oblakov in nad meglenim morjem naredilo prav posebno, re lepo kuliso.
Dnevi, ki so za nami so bili res nekaj posebnega. Občutek gledati megleno morje in preživljati čas v višjih lega (ne glede na to ali gre za delo ali prosti čas) je res nekaj posebnega. Vseeno pa je počasi čas da se vrne prava zima s snegom. Zato upajmo da bo čim prej vendarle nekaj padavin, ki bi pobelile pokrajino. Takega vremena je lahko dovolj še tudi potem, ko sonce obsije v belino odeto pokrajino, kar je tisto glavno kar naredi zimo tako lep letni čas.
Pa še ena misel za konec. V tako poraznih zimskih razmerah kot trenutno vladajo, je res treba pohvaliti žičničarje, da so sploh lahko uspeli pripraviti kako progo. Umetni sneg ponovno rešuje smučarijo. Glede na to da je bil le nekaj dni zares pravi zimski mraz in je bilo bore malo časa za zasneževanje je res pravi uspeh da je na primer na Kravcu in Rogli odprtega kaj več kot le ena kratka proga. Posebne pohvale gre tudi Pohorcem, ki so na Areh uspeli pripraviti Cojzerico in Areh, čeprav je še pretekli teden ob taki vremenski napovedi kot je izgledalo povsem brezupno. Sem in tja v takih razmerah se ti pač nasmehne sreča in se kako noč teperatura spusti pod ničlo, kar moraš pač izkloristiti.
Do prihodnjič, Aljaž
