dan po obisku Viševnika sredi aprila sem se že naslednji dan odločil za še en obisk Julijcev. Odločil sem se za obisk Komne. Ta prečudovita planota je zares lepa, ko je pokrita s snegom in je pravi raj predvsem za turne smučarje in krpljarje. Zelo lepa zasnežena pokrajina je tam tudi še aprila. Tudi sam sem to že doživel preteklo sezono, zato sem se odločil da to doživetje ponovim vsaj aprila, če že nisem pozimi še nikoli obiskal Komne. Tudi slednje pa je prav gotovo v planu prihodnjih sezon.
Potem ko se je že v petek pokazalo nekaj sonca, je bilo za soboto napovedano res pravo sončno vreme. Vendar je pihal tudi jugozahodni veter, ki pa predvsem v zahodno Slovenijo lahko prinese več oblakov. Spodnje Bohinjske gore, na zahodnem koncu katerih je tudi Komna, so pogosto med območji, ki so najbolj na udaru jugozahodnika in oblakov, ki jih prinaša. Tako je bilo tudi tokrat. Bilo je tudi več sončnih obdobij, veliko pa je bilo tudi oblakov. Poleg tega je na vrhu gorske verige tako močno pihalo, da me je skoraj odpihnilo, tudi hoja je bila precej otežena (no, vseeno tega še zdaleč ne morem enačiti s kakimi močnimi sunki burje na Primorskem). Tako nisem doživel sončnega in precej jasnega dneva sredi zasnežene pokrajine kot prejšnje leto, sem pa vseeno bil priča prijetnemu pohajkovanju po zasneženi pokrajini s še vedno lepimi razgledi na mnoge smeri. Sem se pa za razliko od prejšnjega leta tokrat odpravil v smeri mimo Koče pri Bogatinu proti Bogatinskem sedlu in Lanževici, ki je bila moj cilj.
Na Komno sem se seveda odpravil s Koče pri Savici. Ob prihodu v Bohinj je bilo vreme delno jasno. Že zjutraj je bilo nekaj oblačnosti, v Bohinju se je pokazalo celo še več jasnine. je pa že v dolini postalo jasno, da bo šlo za precej vetroven dan, saj je že v Bohinju precej pihalo, tudi ko sem prispel do Koče pri Savici. V dolini je bila že prečudovita pomlad. Drevesa, sploh bukve so bile olistane v prečudovite mlade svetlozelene liste, sadna drevesa pa so cvetela. Še posebej bujno je bilo ob vznožjih gora. Tako se je začela tudi pot na Komno. Prvih nekaj sto metrov me je spremljala čudovita pomladanska kulisa svetlozelenih dreves z nekaj prelepimi pogledi na Bohinjsko jezero, kateri se večkrat odpirajo skozi gozd na poti po strmem pobočju na Komno. To pobočje nas gor vodi nasproti stene Komarče, pod nami pa ves čas lahko slišimo bobnenje slapa in potoke Savice. Če je bilo v dolini še precej sončno, je bilo že med vzponom več oblačnosti, a še vedno je bila pot ob vzponu večkrat obsijana s soncem. Mnogim obiskovalcem se bi na tak prečudovit pomladni dan prav gotovo porajale po glavi mnoge zgodbe pravljičnosti Bohinja in Julijskih Alp. Bodisi kake znane in že mnogokrat slišane ljudske, ali pa bi ta prečudovita kulisa v naših glavah ustvarjala povsem nove domišljijske podobe in zgodbe. Po nekaj sto metrih vzpona po znamenitih serpentinah vojaške mulatjere so listi na drevesih postajali vse manjši, dokler nisem prišel do višine, kjer se popki še niso odprli. Nad 1000 metrov so bila drevesa kmalu že pretežno neolistana. Tudi v takih sezonah, kot je letošnja, ko se po nižinah listi začnejo odpirati že z začetkom aprila, nad kakih 1000 metrov ostanejo zaprta, saj so lahko tam ta čas razmere še zimske, tudi za daljši čas. Tam se odprejo enkrat v maju, spet odvisno od sezone. Pot na Komno ne vodi ves čas po strmem pobočju, saj na začetek planote pripelje v dolinico po planinskim domom. Sprva vodi po dolinici, potem pa se na njenih pobočjih vzpenja proti domu. Ta del poti se pogosto še kar precej vleče, kakemu povprečnemu pohodniku vzame še krepko čez pol ure. Pred prihodom v dolinico so se začele pojavljati prve zaplate snega. V sami dolinici ga je bilo še dovolj, medtem ko je bilo pobočje nad njo pogosto kopno, sploh delno prisojno pobočje, po katerem vodi pot. Pred prihodom v dolinico se je že kar precej pooblačilo, nato pa se je začelo kazati vse več jasnine in ob prihodu k Domu me je čakalo delno sončno obdobje z več jasnine. Že v zadnjem delu, ko se pot spet nekoliko bolj vzpne, so me čakali prvi prečudoviti pogled na zasnežen svet Komne. Ta pa se je povsem odprl ob prihodu k Domu, od koder je res fantastičen razgled na vse strani. Malo pred prihodom tja je razcep poti za Dom na Komni in kočo pod Bogatinom. Sam sem se do sedaj vedno opravil najprej do glavnega doma, ki je tudi odprt vse leto, Koča pod Bogatinom pa le v poletni sezoni.
Prihod h Koči pri Savici.
Pogled nad kočo med drevesi na ostenje Komarče (v sredini in desno) ter strmem pobočju, po katerem vodi pot na Komno (levo).
Začetek poti Proti slapu Savica in Komni. Prvih nekaj metrov je pot ista, nato se poti ločita pri vstopni hišici pred stopnicam do Savice.
Pot skozi prelep svetlozelen pomladni gozd v prvem delu poti.
Čudovit pomladni gozd ob poti.
Pot skozi pomladni gozd nekoliko višje na poti.
Eden izmed pogledov skozi gozd proti Bohinjskem jezeru. Bilo je res čudovito prelivanje pomladnih zelenih barv.
Gozd ob poti na višini, kjer so listi dreves ravno začeli poganjati.
Zgornji del poti po strmem pobočju med še neolistanimi drevesi.
Prihod v dolinico na začetku Komne. Zgornja slika pogled nazaj, spodnja pa proti domu.
Pot skozi gozd nad dolinico proti domu.
Zadnji del poti pred domom, ko se pot spet malo bolj vzpne po pobočju.
Pogledi proti jugu na Komno, ki se začnejo odpirati pred prihodom k domu.
Pri domu je bilo, kot bi prišel v drug svet. Če je bila v dolini svetlozelena pomlad, je bil na Komni še prekrasna zasnežena kulisa. Čeprav je bilo nad planoto več jasnine, pa so vrhovi ostali v oblakih, kar je dajalo pokrajini prav poseben skrivnosten pridih, še bolj je to prišlo do izraza kasneje. Pri domu je bil krasen pogled na Bohinj, ki je od tam sicer že malo bolj v daljavi, in proti severu, kjer se je kljub nekaj oblakom videlo precej gorskega sveta. Nekoliko bolj skrite so bile Spodnje Bohinjske gore v oblakih. Je bilo pa precej vetrovno, še bolj je pihalo kot v dolini. V glavi so mi že švigale misli, kako vetrovno bo šele na vrhu verige. Pri domu sem naredil tudi nekaj počitka, se malo odžejal, po razgledih pa sem nadaljeval pot proti Bogatinske sedlu. Če je bilo pri domu še na robu planote in ni bilo povsod okrog zasneženo, pa se mi nje kasneje ves čas odpiral pogled po zasneženi Komni. Bilo je, kakor vedno na Komni, kot bi se sprehajal po neki pravljični deželi snežnih bitij. Snega je bilo še dober meter, bil pa je preobražen, južen in mehak. Ni bilo kaj dosti shojeno, saj so se pred tem tam gibali predvsem turni smučarji, zadnjih nekaj dni pa očitno Koman ni bila tako obiskana. Vdiralo se ni pretirano, vseeno pa ni šlo povsem brez tega in je bilo treba malo gledati, kam stopati. Imel pa sem srečno, da sta pred mano en ali dva pohodnika že šla proti sedlu in sem lahko sledil njunim stopinjam. Pot proti sedlu preči pobočja, ki so nekoliko bolj izpostavljena soncu, zato je bil na poti sem in tja tudi kak krajši kopen pas, ki sem ga lahko izkoristil. Ves čas so se mi lahko odpirali pogledi na planoto ter Spodnje Bohinjske gore (vrhovi so bili sicer v oblakih), bližje sedlu nad mano kraljeval predvsem Bogatin, ki večinoma še ni bil v oblakih. Bilo pa je zelo zanimiva situacija. Pot gre približno proti zahodu. Sonce je bilo nad mano sicer ponovno večinoma skrito nad oblaki, a je bila skoraj ves čas severna polovica neba precej jasna, južna pa večinoma v oblakih. Počasi se je že porajala utrujenost, a sem vztrajal na svoji poti do vrha. Pred prihodom na sedlo me je čakalo še nekaj strmejšega vzpona, ob prihodu pa sem dobil odgovor na pričakovanje vetra. Kar naenkrat je udarilo vame. Močan veter meje skoraj odpihnil in od sedla do vrha je bila hoja otežena. Sprva sem še imel pogled na prečudoviti Bogatin, kasneje pa se je tudi ta zavil v meglo, kot preostali vrhovi Spodnjih Bohinjskih gora. Odprli so se mi tudi pogledi proti Posočju, predvsem Krnu in Krnskim jezerom (Krnsko jezero se sicer se vidi, je skrito v dolini). Predvsem širše območje Krna je bilo najbolj zavito v oblake, ti so bili tam res temni, kot bi prinašali dež, ki pa ga ji bilo. Še en nov obraz tega zelo pestrega dne. V nasprotju s Krnom pa se je Lanževica večino časa kopala v soncu. Občasno se je sicer nad njo privleklo nekaj več oblakov, a nahajala se je ravno na začetku velikega jasnega predela proti severu. Tako je bilo obzorje res zanimivo. Je pa Lanževica pogosto precej izpostavljena vetru, saj je tam sneg pogosto precej spihan, zato tokrat snežna odeja tam po vrhu grebena ni bila več strnjena.
Dom na Komni.
Pogled z Doma na Komni proti Bohinju.
Pogled izpred doma proti severu proti Zgornji Komni.
Pogled z izpred doma proti severozahodu, na sredini v ozadju Kal.
Pogled izpred doma proti Podrti gori in Tolminskem Kuku. Vrhovi so bili delno v oblakih.
Pot od Doma na Komni proti Koči pod Bogatinom.
Prihod pred Kočo pod Bogatinom.
Prihod pod Bogatinsko sedlo (na sredini).
Pogled izpod sedla nazaj po Komni.
Prihod na vrh gorske verige nad Bogatinsko sedlo. Pogled proti severu proti Vrhu nad Gracijo, zadnjim vrhom pred Lanževico.
Pogled iznad sedla proti Bogatinu preden se je ovil v meglo.
Zasneženi svet zahodno od Lanževice.
Pogled izpred vrha nad Gracijo proti Lanževici.
Po težavni hoji skozi veter sem se vendarle prebil na vrh po slabih štirih urah hoje od Savice. Na samem vrhu je bil sneg spihan, za vrhom pa ga je bilo še dovolj. Tam sem s težavo iskal primerno zavetrje, a pravega ni bilo. Še vedno pa je na severni strani vrha precej manj pihalo, in tam sem se tudi ustalil za počitek in malico. Vmes sem občasno hodil a vrh po razglede in fotografiranje, pri čemer sem moral kljubovati močnemu vetru. Razgledi so bili vseeno zelo lepi, zrak je bil tudi zelo čisti. Zelo lepo se je videlo proti severu in vzhodu, kjer je bil več jasnine. Torej so bili zelo lepi pogledi na vzhodne Julijce proti severu, ter proti Dolini Triglavskih jezer in Fužinskim planinam. Zelo lepo se je videla tudi Velika baba na zahodu, ki je bila prav tako kot Lanževica na robu jasnine in oblačnosti in občasno obsijana s soncem. Krn in Spodnje bohinjske gore so ostajale v oblakih in megli, bolj odprt pa je bil tudi pogled proti Zahodnim Julijcem na severozahodu, ki so bili prav tako v oblakih v daljavi, več jasnine pa je bilo nad dolinami. Bilo je kot v neki domišljijski odpravi v osamljene zasnežene gore. Se je pa nekaj več oblakov ponovno primajalo nad Komno. Ko sem pomalical sem še malo počakal, če bi se morda odprl pogled na Bogatin, čeprav me je že začelo malo zebsti. Vendar pogled nanj nisem dočakal, pred tem sem se odločil odpraviti nazaj, da ne bi bilo treba predolgo kljubovat vetru, ki ga je bilo na poti od sedla proti Domu na Komni precej manj.
Na vrhu Lanževice. (slikano s severne strani vrha)
Pogled z vrha proti Zgornji Komni ter grebenu Tičaric in Zelnaric (desno). Vmes skrita Dolina Triglavskih jezer.
Pogled z vrha na Veliko Babo.
Pogled z vrha na Veliko Monturo.
Pogled z vrha na Veliko Monturo (levo) in Veliko Babo (desno).
Pogled z vrha proti severozahodu na proti Vrsniku in Spodnji Trenti skritima med Gorami. V ozadju greben Bavškega Grintavca v oblakih.
Pogled z vrha proti Severu, v ozadju Zgornja Komna ter vrhovi Čelo, Travnik in Plaški Vogel.
Pogled z vrha proti severovzhodu. V ozadju spredaj Kal, zadaj pa greben Tičaric in Zelnaric. Vmes skrita Dolina Triglavskih jezer.
Pogled z vrha proti zahodu na Komno v smeri proti domu na Komni, v ozadju nekoliko skrit tudi Bohinj.
Pogled z Lanževice proti jugu proti Bogatinskem sedlu in Spodnjim Bohinjskim goram zavitih v oblake.
Ko sem se vračal na sedlo, se je megla še nekoliko spustila tik nad gorsko verigo. Oblačnost se je pomikala tudi bolj proti Lanževici, jasnina pa se je umikala proti severu in vzhodu. Na sedlu se je precej zaprl pogled tudi proti zahodu. Ko pa sem zapustil sedlo in prišel v zavetrje poti pod sedlom, pa so se ironično zelo hitro oblaki dvignili nad vrh Bogatina, ki sem ga spet lahko videl. Prvih sto metrov spusta s sedla je bilo bolj strmih in bilo je pravi užitek spustiti se po snegu. Potem je bila hoja v rahlem spustu zelo prijetna in sproščujoča, vetra tam skorajda ni bilo in vetrovka je postala odveč. Oblaki so se dvignili tudi nad najvišje vrhove Spodnjih bohinjskih gora, kot sta Tolminski Kuk in Podrta gora. Le tik na vrhove so se občasno še prikradli oblaki. Oblačnost nad verigo Spodnjih Bohinjskih gora se je pričela trgati, najvišja dva vrhova je nekajkrat tudi obsijalo sonce. Prav tako je bilo spet vse več jasnine nad samo Komno, je pa bila nekoliko gostejša oblačnost sedaj nad Bogatinskim sedlom. Zelo lepa kulisa je bila tudi pri Koči pod Bogatinom, ker je sonce, kjer je prodrlo skozi oblake sedaj sijalo s strani, če si pogled usmeril proti Kuku in Podrti gori. prav tako sem spet deležen zelo lepih pogledov pri Domu na Komni, čeprav sonce ni velikokrat prodrlo skozi oblake, saj so bili ti ravno tam najgostejši. Zelo lep pa je bil ponovno Pogled na sedaj povsem s soncem obsijani Bohinj, saj je bilo nad dolino že praktično povsem jasno. Počasi se je nekoliko jasnilo tudi nad gorami. Bil je res prekrasen zaključek tega zelo razburljivega dne, ki pa ga še ni bilo konec. Čakal me je še spust v dolino.
Vrh Lanževice ob vračanju nazaj.
Pogled na Lanževico s poti nazaj proti Bogatinskem sedlu.
Pogled na Bogatin izpod Bogatinskega sedla.
Še en pogled na Bogatin nekoliko nižje na poti proti Koči pod Bogatinom.
Pot nazaj v smeri proti Koči pod Bogatinom.
Pogled s poti nazaj po Komni ter Tolminski Kuk in Podrto goro v ozadju.
Tolminski Kuk in Podrta gora nekoliko približano.
Pogled s poti na Komno nekoliko bolj proti vzhodu. v ozadju levo tudi Vogel.
Pogled s poti blizu Koče pod Bogatinom na Komno v smeri proti Dolnikom. Videl je tudi vrh Mahavščka, ki pa je v ozadju desno bil skoraj povsem skrit za vrhove na Komni pred njim.
Prihod nazaj pred Kočo pod Bogatinom.
Pogled proti Bohinju izpred Doma na Komni ob poti nazaj.
Pogled izpred doma čez Komno proti Dolnikom ter Mahavšček in Bogatin v ozadju desno.
Pogled izpred doma čez Komno proti Podrti gori in Tolminskem Kuku.
Ob vračanju nad in po dolinici pod domom se je spet pokazalo nekaj sonca, večji del spusta po strmem pobočju pa je bil še v senci, saj se sonce na zahodu skrije za Komno. Ujel pa sem spet nekaj prečudovitih pogledov na Bohinj in Bohinjsko jezero, tudi fotografirati je bilo sedaj lažje, saj pogled ni bil usmerjen precej proti soncu, ampak nasproti. S temi prekrasnimi sem se ponovno vrnil v drug svet, v svetlozeleno pomlad pri Savici v dolini in zaključil zares fantastičen dan. Čeprav nisem doživel vsega kar sem želel, pa sem lahko zares zadovoljen s tem dnevom in Komna prav gotovo še naprej ostaja moj zelo zaželen cilj.
Pogledi na Bohinjsko jezero med vračanjem s Komne. Sonce se je popoldne že skrilo ta strmim pobočjem. Na zgornji sliki še v zgornjem delu spusta po strmem pobočju, ko drevesa še niso bila olistana, spodnja pa posneta nižje, kjer so bil drevesa že olistana. Spodnja slika posneta z istega mesta ko tisti posneti med vzponom dopoldne.
Do prihodnjič, Aljaž
