sreda, 28. december 2016

Viševnik (29.11. in 2.12.2016)

Pozdravljeni,

letošnji december se že končuje, pa razen v visokogorju še ni bilo pravih zimskih dni. Zato pa je bil ta mesec idealen za obisk gora, saj so bile precej lažje dostopne kot ponavadi, ker razen v visokogorju Julijcev in po najvišjih vrhovih Kamniško Savinjskih Alp ni bilo snega. To sem nekajkrat seveda izkoristil tudi sam. Konec novembra in v začetku decembra pa je bilo ponekod v Julijcih še zadnjič pred suhim mesecem nekaj zimskega vzdušja tudi nižje. Konec novembra, ko sem obiskal Goli vrh nad sončnim Jezerskim, je predvsem na območju Julijcev še večji del dneva rahlo snežilo. Tako je tam ponekod padlo od 5 do 20 cm snega, kar sem naslednji dan tudi izkoristil z obiskom Viševnika, ki sem ga obiskal še začetku decembra nekaj dni po tem.

V noči na torek se je zjasnilo povsod. Sledil je jasen, sončen in zelo čist dan, ozračje pa je prevetril veter, tako da je bilo tudi torek če dan nekaj vetra, temperature pa v gorah nekaj stopinj pod ničlo, tako da je bilo pravo vzdušje za začetek zime, razgledi in pogledi pa fantastični. Že zjutraj me je čakalo prekrasno sončno, jasno in čisto vreme, tako da je bila že vožnja na Pokljuko čudovita. Peljal sem se po stari cesti, ker pa je bila cesta med Podnartom oz. Gobovcami in Posavcem zaradi prenove zaprta, sem se do Radovljice in Lesc peljal kar pod Jelovico mimo Kamne Gorice, tako da sem lahko že ob vožnji do Pokljuke opazoval tamkajšnjo čudovito pokrajino. Prava idila za začetek zime pa me je čakalo ob prihodu na Pokljuko. Čist, jasen zrak, sončno, nekaj malega vetra in nekaj malega snega. Smreke pa vseeno večinoma niso bile več bele, ker je veter večinoma spihal sneg z njih, zasnežene so ostale le mlade smreke v zavetrju odraslih. Bila pa je cesta predvsem na sami planoti mestoma poledenela, zato je bila predvsem zjutraj potrebna kar previdnost. Bilo pa je na sami planoti le zgolj kakih 5 cm suhega snega. Na Rudnem polju parkiral, nato sem se lahko malo razgledal, kako so že pripravljali proge za svetovni pokal v biatlonu, predvsem razvažali sneg po progi saj jim le nekaj cm naravnega ni kaj prida pomagalo.

Najprej me je nato čakala hoja po še večinoma senčnem gozdu. Bil je lepo sveže pobeljen s pravim zimskim suhim snegom, je pa v takem primeru kulisa zares posebna, saj je še popolnoma opazen razgiban teren gozdnih tal, le da je pobeljen, le-ta se namreč ob večjih količinah snega zabriše. Zares prava idila me je čakala ob prihodu na smučišče. Bilo je spet sončno, vetra tam še ni bilo veliko, zato so bile smreke še mestoma zasnežene, kar je še dodano začinilo idilo. Hoja je bila prav prijetna, saj nekaj malega suhega snega ni oteževalo hoje, pa še bolj prijetno je bilo, ker podlaga ni bila pretrda. Med vzponom po smučišču so se odpirali tudi zares prelepi pogledi po planoti, še posebej ker je bilo zares čisto ozračje. S soncem je bil obsijan tudi večji del grape nad smučiščem. Tam je bilo že kak centimeter več snega, višje je bilo nato kakih 10 cm. Bilo je tudi že shojeno, kar pomeni da so nekateri obiskovalci se na vrh odpravili že bolj zgodaj ali pa dan prej, ko je še  rahlo snežilo. V strmi grapi se je sveže pobeljena narava zares čudovito bleščala v polni modrini neba. Ob prihodu v kotlinico pa je bila slika malce drugačna, saj je tam bilo že nekaj več vetra, zato je bil sneg spihan z dreves. Ujel pa sem lahko nekaj zares lepih zimskih utrinkov. Tudi v nadaljevanju še kljub kar hitrem vzpenjanju nisem čutil še kake utrujenosti, še posebej ob takem vremenu pozimi, ko se sončni žarki še znatno odbijajo od podlage, kar te še dodatno napolni z energijo in je hoja še lažja. Sneg je bil v zgornjem delu povsod razpihan, odpirati pa so se začeli zares prečudoviti pogledi na okolico, prav tako je bil zrak tisti zares pravi mrzli zimski. Še najbolj razpihan je bil sneg ob prihodu na vršno travnato pobočje. Pretiranega vetra še ni bilo, zato pa ga je bilo nekaj na samem vršnem grebenu in vrhu. Ampak ob taki idili, kot kot je bila kar pozabiš da piha mrzel veter. Vršno pobočje je bilo ta dan nekaj posebnega, saj ni bilo ne povsem zasneženo, ne zlato-rjavo brez snega, ampak v prav posebnih belih odtenkih z dodatki drugih barv v tanki snežni odeji.



Pot po Pokljuških gozdovih od Rudnega polja proti Smučišču.




Prihod k spodnjemu delu smučišča.




Vzpenjanje po zgornjem delu smučišča in še zasnežene smreke ob njem.



Fantastični pogledi z zgornjega dela smučišča na Pokljuko.


Začetek poti po grapi nad smučiščem, tudi tam je bilo še nekaj zasneženih smrek.




Prihod v čudovit svet kotlinice po Viševnikom in Plesiščem.



Prihod na greben pred Plesiščem. Prva slika pogled proti vrha, druga na svet Bohinjskih gora proti zahodu.


Prihod na rahlo zasneženo vršno pobočje Viševnika, sneg opazno precej razpihan, čeprav ga je bilo bolj malo.



Prihod na vršni greben Viševnika na prvi sliki in pod sam vrh na drugi.


Pogled izpod vrha nazaj po vršnem grebenu s Pokljuko v ozadju.

Ob prihodu na vrh so se mi odprli še bolj prekrasni razgledi, prav tako pa so bili zelo pestri. Odprli so se pogledi na kopno pokrajino v suhi zimi v ozadju, v ospredju na obzorju je bilo moč videti Pokljuko in vrhove nad njo odete v tanko svežo suho snežno odejo, v ozadju za njimi pa se je v soncu bleščalo povsem zasneženo visokogorje Julijcev s Triglavom na čelu, kjer je bilo preko metra snega. Prav gotovo eni najlepših pogledov v naših gorah v začetku te zime po novembrskem snegu. Razgledov se kar nisem mogel naužiti, vendar sem se moral že dokaj hitro odpraviti nazaj. Ker mi je spust po snegu zares v užitek, sem se odločil da jo tokrat dol udriham kolikor jo nesejo noge. In res je bilo vredno truda, saj je bil spust po suhem snegu zares povsem enostaven in lahkoten, pa tudi na koncu se je izkazalo da še ves december nato ni bilo več take možnosti. Ob prihodu nazaj sem se še malo razgledal po Rudnem Polju, nato pa me je čakala še prekrasna vožnja domov na tak prekrasen dan.


Prihod na vrh v čisti jasnini.



Fantastični pogledi z vrha na Visokogorje Julijcev proti Triglavu v sredi ter Velikim Draškim vrhom levo in Malim desno.



Približan pogled na Triglav na prvi ter še bolj približan proti Planiki in ostenji nad njo na drugi.



Pogled proti Karavankam s Kepo v ozadju v sredi na prvi in Debeli Peči na drug sliki.




Pogledi z vrha proti vzhodu na Pokljuko, v ozadju Ljubljanska kotlina in Kamniške Alpe.



Pogledi z vrha proti zahodu na Veliki Draški vrh in Tosc v ozadju na prvi ter Ablanco in Spodnje Bohinjske gore v ozadju na drugi sliki.

Viševnik sem nato še enkrat obiskal tri dni za tem v petek tem tednu v začetku decembra. Čeprav je bil prav tako sončen dan in  je bila Pokljuka še zasnežena, je imel ta da kljub vsemu povsem drugačen obraz kot torek. Nebo ni bilo povsem jasno, ampak je bilo na nebu več cirusne in prosojne koprenaste oblačnosti, tudi brez kakih nadležnih sledov letal ni šlo. Bilo je tudi precej topleje kot v torek, povsod je bilo čez dan malo nad ničlo. Prav drevesa nikjer, razen kje sredi planote v podrasti, niso bil več zasnežena. Kopno je bilo prav tako že tudi že marsikje nad Pokljuko, kjer je bila pred tem tanka snežna odeja, tudi vršno pobočje Viševnika je bilo tokrat kopno. Tako se je tokrat prelivala na planoti snežna barva podlage in zelena barva dreves, višje pa zlatorjave barve kopne podlage in nekaj snežnih zaplat. So bili pa razgledi z vrha kljub vsemu nekaj posebnega. Prelivali so se kopno ozadje, še zasnežena Pokljuka, zlatorjave gore v bližini in Zasneženi beli najvišji vrhovi s Triglavom na čeluv ozadju. Čeprav je tanka oblačnost jemala nekaj sončnih žarkov, pa je kljub vsemu dodala še neko dodatno vrednost na obzorje, saj se je prelivala na zelo pisan način bela barva oblakov in modrina neba. Tako je bil tudi petkov dan na Pokljuki in Viševniku nekaj posebnega in vreden obiska.



Petkov prihod na začetek smučišča.


Zelo lep petkov pogled z začetka smučišla na Pokljuški gozd, skozi krošnje kukajo tudi sončni žarki.


Petkov prihod na greben pred Plesiščem s pogledom proti vrhu, tokrat je tam večino snega že pobralo.


Petkov prihod pred vrh, tudi tam že večinoma brez snega.


Petkov prihod na vrh.



Zelo zanimiv in čudovit petkov pogled proti Triglavu, na drugi sliki tudi približano. Tokrat zasneženo le samo pravo visokogorje, vrhovi nad Pokljuko pa ne.


Petkov pogled proti Malem Draškem vrhu, v ozadju levo Triglav, desno pa Rjavina, tudi zasnežena. Lepo se po nebu preliva tanka cirusna oblačnost.


Petkovi pogledi proti Debeli peči.





Pogledi na Pokljuko. Na drugi in tretji sliki sliki zahodni konec Pokljuke, v ozadju Spodnje bohinjske gore in Bohinjska dolina večinoma skrita v globini. Na tretji sliki spodaj v ospredju Konjščica, naprej dol v sredini pa Uskovnica, vidna tudi na levem robu druge slike. Nad gorami dobro vidna prosojna oblačnost.

Do prihodnjič, Aljaž

ponedeljek, 19. december 2016

Goli vrh (28.11.2016)

Pozdravljeni,

v minulih treh tednih je prevladovalo suho in sončno vreme. Snega žal še vedno ni bilo, zato pa sem se odločil, da pa sem vreme izkoristil tako, da sem se večkrat odpravil v gore, po tekmah svetovnega pokala v biatlonu na Pokljuki pa smo bili končno deležni tudi možnosti teka na smučeh pri nas. Prvi teden sem obiskal Goli vrh na Jezerskem in dvakrat Viševnik, drugi teden pa Kalški Greben in Storžič. Predvsem Storžič je vrh, ki je pozimi varno dostopen le s primerno opremo in izkušnjami, zato ga je takrat najlažje obiskati, ko ni snega. V zadnjem tednu pa sem večkrat šel na Pokljuko na tekaške proge, še enkrat pa sem se na dan nizke oblačnosti odpravil na Krvavec.

Pa naj najprej opišem obisk Golega vrha. Tja sem se odpravil v ponedeljek zjutraj v zadnjih dneh novembra. V okolici Kranja je bilo oblačno, predvsem nad kotlino je začelo tudi snežiti. Padavine so bile predvsem na severozahodu države, še najbolj je snežilo na širšem območju Triglava in Pokljuke. Severneje in zahodneje bi se naj že dopoldne zjasnilo. Vožnja po dolini Kokre je sprva minila v rahlem sneženju, kasneje je bilo oblačno, ob prihodu na Jezersko pa so oblaki že razpadli in kot sem pričakoval je bilo tam bolj jasno vreme. Zapeljal sem se do parkirišča pred vstopom v Ravensko Kočno. Gore so bile že obsijane s soncem, dolina pa je bila še v senci. Kasneje je tudi nad jezersko kotlinico posijalo sonce, dolina Ravenske Kočne pa je ostala dlje v senci, v njen zgornji konec novembra, ko je dan skoraj najkrajši, sonce sploh ne posije niti čez dan. Bilo je kar hladno, saj je pihal severni veter, temperatura je bila v gorah kar krepko pod ničlo. Najprej me je čakala sproščena hoja po dolinici do Karničarjeve koče, od tam pa pot zavije v vzpon. Vzpenjal sem se po isti poti kot sredi meseca, ko je bil še sneg, le da se tokrat nisem ustavil že pred polovico poti. Čeprav je bilo hladno in nekaj vetra, je to včasih še bolj prijetno, saj se ne prepotiš preveč. Pot proti Golemu vrhu je zares zanimiva, tudi gozd je zelo raznolik, saj nas pot pelje tako skozi bukov, kot smrekov in mešan gozd. Ob prihodu na Jenkovo planino slabih 1500 metrov visoko na sedlu med Golim vrhom in Malo ter Veliko Babo se mi je odprl zares prečudovit svet. Ob vetru je občasno nastalo še nekaj oblakov, predvsem proti jugu in vzhodu pa je bilo še bolj oblačno, tudi okrog skupine Grintovcev jugovzhodno, zato sam Goli vrh ni bil ves čas obsijan s soncem. Tako je šlo za prekrasno igro sonca in sence, še posebej lep je bil pogled nad Ravensko Kočno skrito pod planino in proti goram v ozadju proti zahodu. Spredaj pa so se prelivale rjavkasto zelene barve pašnika, smrek in bukev. Me je pa ob prihodu na planino morda motila ena stvar. Planina je na meji z Avstrijo in z avstrijske strani je bila na pogled dokaj na novo speljana kar široka makadamska cesta. Povsem prav je če se uredi cesto do večih planin, ampak do kakih bolj odročnih, manjših in verjetno ne najbolj aktivnih planin pa to nima nobenega smisla in obiskovalca, ki pride uživat v naravo, pogosto lahko zmoti. Je pa to tudi večkrat morda posledica vse večih strojev, ki jih povsem po nepotrebnem tudi na tako odročnih mestih uporabljajo gozdarji.


Vzpenjanje skozi pretežno bukov gozd mimo položnejšega odseka v bližini lovske opazovalnice.


Vzpenjanje nad opazovalnico proti planini skozi smrekov gozd.



Prihod na Jenkovo planino na prvi in pogled od tam na Goli vrh na drugi sliki, obe fotografiji posneti ob vračanju nazaj.


Fantastični pogledi s planine proti zahodu nad Ravensko Kočno skrito v globini in proti goram v ozadju.



Manjša pastirska koča na planini na prvi sliki in makadamska cesta ob koči na drugi sliki. Planina je bila ravno na meji oblakov in jasnine, obe fotografiji posneti ob vračanju nazaj.

Na planini se nisem predolgo ustavljal, ampak hitro nadaljeval proti vrhu. Pot naprej vodi skozi po strmem pobočju, ki je ravno prav strmo za kak trening v klanec. Kar večji del vzpona poteka skozi smrekov gozd, v zgornjem delu pa gre za mešan redkejši gozd smrek, macesnov in  rušja. Deležen sem bil kar nekaj prečudovitih gozdnih utrinkov, še posebej kadar so skozi oblake in nato krošnje v tem čistem in prevetrenem ozračju posvetili sončni žarki. Bilo je še hladneje, zares je bilo čutiti povsem zimski zrak, le še sneg je manjkal. Tik pred vrhom pa me je pot pripeljala na odprto. Sam vrh je travnat, gol, zato pa se tudi imenuje Goli vrh. Pogosto je to lahko umetno, posledica paše ali pa kaj podobnega, pa tudi naravno so na mnogih vrhovih na tej višini (Goli vrh je visok 1789 m) slabši pogoji za rast dreves, pa tudi rušja zaradi pogostega močnejšega vetra. Na vrhu stoji tudi dokaj nov križ. Na vrhu so se mi odprli zares izjemni pogledi na jezersko kotlino in Košuto na zahodu, nad Belsko Kočno na avstrijski strani vrha in proti Železni Kapli proti severu ter na skupino Grintovcev proti jugu in vzhodu, kjer pa je bilo tokrat še kar nekaj oblakov. Vrh je bil občasno tudi obsijan s soncem, obzorje na zahodu in severu pa ves čas. Spremenljiva oblačnost pa je vztrajala na jugu in vzhodu. Na vrhu sem si vzel nekaj počitka, se malce odžejal in užival v teh razgledih. Družbo mi niso, kot na mnogih vrhovih, delale planinske kavke, so me pa razveseljevale planinske pevke, ena mi je celo dovolj časa pozirala, da sem jo uspel fotografirati.


Prihod na gol, travnat vrh.


Čudovit posnetek vrha pri križu in gorskega sveta Karavank v ozadju za križem.


Pogled na severno golo stran vrha ter Karavanke na avstrijski strani, ki so bile tam ravno na meji jasnine in oblakov.




Morda najlepši pogled z vrha na jezersko kotlinico ter Karavanske v ozadju s košuto na sredi, posneto s treh različnih mest na območju vrha.



Pogled proti jugozahodu nad Ravensko Kočno v globini in proti Storžiču v ozadju. Na drugi sliki pa združen pogled nad Ravensko Kočno in kotlinico, levo spodaj v kotu se kaže Anclovo.



Pogledi proti severozahodu, v sredini spredaj Malinšek, sosednji vrh Golega vrha, za njim Pristovški Storžič.



Pogledi proti severu, v ozadju se nahaja Železna Kapla, v globini pod vrhom pa Belska Kočna. Prva slika posneta s severne strani vrha, druga pa prav z vrha.



Poziranje planinske pevke na vrhu. Zares čudovita ptica.

Na vrhu je bilo res prijetno in bi še ostal, a prišel je čas, ko sem se moral odpraviti nazaj. Dokaj hitro sem se spusti nazaj v senčno Ravensko Kočno. Ujel sem nekaj pogledov po dolini navzdol, nato pa se vrnil v kotlinico. Ta je bila obsijana soncem, ostalo je nad njo delno jasno vreme in uspel sem ujeti še kar nekaj čudovitih utrinkov, ko sem se zapeljal še malo naokoli po kotlinici. Ti pogledi so mi nato dali še dodaten zagon, da sem se poln energije vrnil domov.


Prihod nazaj do Karničarjevega centra v Ravenski Kočni in pogled na ostenja Grintovcev, kjer so se tudi oblaki postopno začeli trgati.


Pogled čez Anclovo navzdol po dolini Ravenske Kočne, tokrat brez snega v nasprotju s sredino novembra.


Prihod nazaj do parkirišča in pogled po cesti, ki vodi naprej do nekaj kmetij ob vznožju Malinška.



Pogled na kmetije ob vznožju Malinška na prvi in od tam na kotlinico na drugi sliki.



Začetek vzpona na prelaz Jezerski vrh pri Štularju na prvi in pogledi od tam proti jugozahodu po dolinici na drugi sliki.



Čudoviti pogledi na kotlinico z bližine jezera.


Središče Zgornjega Jezerskega pri nekdanji Kazini.


Pogled z mesta Kazine na Makekovo Kočno in ostenja Grintovcev nad njo.


Pogledi s središča naselja proti severu po dolini in kotlinici navzgor. V ozadju na sredi Pristovški Storžič.

Do prihodnjič, Aljaž