v tej zaenkrat suhi zimi sem se še nekajkrat odpravil v gore. Najprej sem v drugem tednu decembra obiskal že omenjeni Kalški Greben in Storžič, potem pa še v času novega leta Veliki vrh na Košuti in ponovno Storžič. Decembra sem bil tudi še večkrat na Krvavcu in na Pokljuki, kjer sem tekel na smučeh in tudi od tam imam pripravljenih še nekaj kratkih utrinkov.
Pa naj najprej predstavim obisk Kalškega Grebena. To je bilo na zelo jasen in čist dan v drugem tednu decembra, ko so bil razgledi zares izjemni, nekaj meglic je bilo le po samih nižinah. Po nižinah je bilo zjutraj nekaj slane, bilo je malo pod ničlo, čez dan pa se je ogrelo malo nad ničlo. V višjih legah pa je bilo kar toplo, ves čas nad ničlo, na Krvavcu kakih 5°C, na vrhu Kalškega Grebena pa okoli ničle. Vetra je bilo le nekaj malega, tako da je bilo vreme idealno za obisk gora. Bile so torej še jesenske razmere, jesen pa je ob suhem vremenu brez snega pogosto lahko najbolj varen čas za obisk gora. Na Kalški greben sem se odpravil s Planine Jezerca, do koder sem se pripeljal. Cesta na Krvavec kar dodobra skrajša vzpon na Kalški greben za več kot 800 metrov v primerjavi s tem, če bi pot začel pri spodnji postaji gondole. Tako je relativna višinska razlika do vrha od tam le ravno 800 metrov, celotna vsota pa dobrih 1000 metrov, saj je vmes teren tudi malo razgiban. Od Jezerc sem se odpravil po meni zelo ljubi poti mimo Kriške planine in planine Koren do Vrha Korena in od tam še na vrh Kalškega Grebena. To je tudi zelo primerna pot za zimski vzpon, seveda kadar vzhodna pobočja Krvavca, Zvoha in grebena Jež, koder gre pot, niso plazovita. Na to je tam treba biti vedno pozoren. Ob vračanju sem naredil meni zelo ljub krog čez greben Ježa do Zvoha in od tam čez vrh Krvavca nazaj do Kriške planine in Jezerc. Pot je tudi tam ves čas zelo enostavna in primerna tudi pozimi, vendar je na grebenu Ježa en krajši konec v primeru snega zelo problematičen, saj je tam greben presekan in pot vodi skozi skale tudi po nekaj metrov jeklenic, poleg tega pa je greben še na nekaj mestih rahlo izpostavljen. Zato pa je v vremenu, kot je bilo tokrat pohajkovanje po grebenu pravi užitek, saj je pot zelo odprta in razgledna, ob hoji po grebenu pa se večkrat počutiš, kot da bi lahko kar poletel.
Zjutraj je bil v kotlini povsem normalno mrzlo za začetek decembra, seveda je bilo treba tudi odmrzniti šipe na avtomobilu. Ob vzpenjanju po cesti na Krvavec pa je hitro postalo toplo kar krepko nad ničlo in sonce me je grelo že med vožnjo. Že ob prihodu na Jezerca je postalo jasno, da me čaka zares prelep, jasen in čist dan. Tako sem z veseljem takoj začel svojo pot. To je bil zame kondicijski aeroben trening v gorah, zato sem naredil pohod tek, kar je na ne preveč strmem terenu zelo lepo izvedljivo. Na začetku so me razveseljevali zelo lepi pogledi proti Kotlini čez pobočja Krvavca in pogledi na jugovzhodna pobočja Krvavca nad Kriško planino. Nato se je pot obrnila proti severu na vzhodna pobočja Krvavca. Pot je tam zelo lepa in razgibana. Počasi se vzpenja na slabih 200 metrov višjo planino Koren, a se vmes sem in tja tudi malo spusti in malo poravna. Zelo razgibana je tudi vegetacija, saj je tam precej odprto za to višino zaradi strmega pobočja, tako da je nekaj rušja in nekaj dreves, večinoma pa ni pravega gozda, ki je nižje. Dopoldne je na tem delu poti pogosto zelo toplo, ker je izpostavljeno soncu, tudi tokrat je za začetek decembra kar pošteno grelo. Prvi postanek sem naredil na zelo simpatični planini Koren, kjer sem se prvič odžejal. To je res zelo prijeten kotiček, ponavadi je kljub pogostem vrvežu na Krvavcu tam precej mirno in spokojno, pravo mesto za iskanje miru v naravi. Pot se od tam nadaljuje po manjši dolinici pod Košutno in tokrat je bil pogled tja dvojen. Del dolinice je bil v senci, saj je tam Košutna ravno na jugovzhodu, del pa obsijan s soncem. Na meji me je vodila tudi pot v nadaljnje, tako da sta se malo izmenjavala hlad in toplina sončnih žarkov. Pot ves čas hodi po zanimivem odprtem svetu polnem rušja ter nekaj travnatih mest in posameznih dreves. Prav poseben je prihod na manjši planotast svet med vrhovi Košutne, Kompotele in Vrha Korena. Gre za zares prelep, zaobel in razgiban teren, ki je še posebej lep, ko ga pozimi pobeli sneg. Tudi tokrat pa so se zlatorjave barve trave in zelene rušja lepo prelivale s temno modro čisto jasnino. Tam sem hitro prišel tudi na konec grebena Ježa in se vmes ustavil še na Vrhu Korena, ki je nekaj metrov stran od glavne poti malo pred spustom proti sedlu Škrbina dobrih 100 metrov nižje. Že od tam so bili zelo lepi in spet nekoliko drugačni razgledi proti jugu čez greben Ježa proti Zvohu s kotlino v ozadju, proti vzhodu nad dolino Kamniške Bistrice v globini ter Planjavo in Brano v ozadju in pobližje na zložna jugovzhodna pobočja Kalškega grebena, ob snegu raj za turne smučarje. Na tako lep sončen dan še nisem bil nič kaj dosti utrujen in sem nadaljeval proti Kalškem Grebenu.
Prihod na planino Jezerca. Na prvi sliki pogled proti cesti, v ozadju Storžič, na drugi pa idilična planina.
Pogled na jugovzhodna pobočja Krvavca s Kriške planine.
Prihod na planino Koren. Prva slika pogled nazaj po poti čez vzhodna pobočja Ježa, na drugi pa po planini in naprej po dolinici pod Košutno.
Prihod na planotast svet med Košutno, Kompotelo in Vrhom Korena.
Prihod na Vrh Korena.
Pogled z Vrha Korena proti Kalškemu grebenu in na njegova zložna jugovzhodna pobočja na prvi sliki ter v ozadju na Grintovec in Skuto na drugi sliki.
Pogled proti vzhodu čez Kamniško Bistrico na Brano in Planjavo.
Pogled na s te strani oblo Kompotelo.
Pogled proti jugu preko grebena Ježa proti Zvohu.
Ko sem zapustil Vrh Korena, me je čakal spust v Škrbino in zadnjih 350 metrov vzpona po zložnem grebenu in jugovzhodnih pobočjih Kalškega grebena. Najprej pot vodi skozi rušje, više pa pride na slikovit in čudovit travnat kotiček pod vrhom, potem pa se povzpne še na vršno gmoto. Počasi je postajalo hladneje, saj je bilo na vrhu le okoli ničle, nekaj malega pa je bilo tudi vetra. Med prihodom na travnat svet se pot nekoliko položi, in tam je zelo prijetno malo poteči. Še večji užitek teku daje mehka travnata podlaga. Od tam se je potrebno vzpeti še na ožji, kamnit in skalnat vršni greben. Sploh ob prihodu nanj se odpirajo fantastični pogledi po poti navzdol s kotlino v ozadju, še več razgledov pa me je pričakalo na vrhu. Proti zahodu so bili fantastični in čisti pogledi na Storžičevo skupino ter na Zahodne Karavanke in Julijske Alpe v ozadju. Na vzhodu so v globini Kamniška Bistrica, nad njo pa Velika planina, Dleskovška planota, Planjava in Brana. K slednji pogled v precejšnji meri zakriva sosednji vrh Kalškega grebena, ki leži le nekaj metrov stran in je podobno visok, a se vrh Brane vseeno vidi. Proti severu pa se odpirajo morda najlepši pogledi z juga od dokaj blizu na Kočno, Grintovec in Skuto nekoliko v ozadju. Sami najvišji vrhovi Kamniško Savinjskih Alp so vendarle imeli nekaj malega snega. Proti jugu pa so res lepi odprti pogledi čez vršni greben na zložen svet Krvavca in na nižinski svet v ozadju.
Vzpenjanje po jugovzhodnem grebenu med rušjem in travo.
Prihod na zložen travnati svet pod vršnim grebenom nad rušnat svet.
Prihod pod vršni greben, vrh na desni strani slike.
Prihod tik pod vrh.
Na vrhu Kalškega grebena. Prva slika pogled proti vzhodu, druga pa proti zahodu.
Pogled proti jugozahodu čez vršni greben in na kotlino v ozadju.
Pogled na sosednji vrh, v ozadju Planjava, Brana in skrita Turska gora.
Fantastičen pogled na Kamniško Bistrico ter Veliko planino in Dleskovško planoto v ozadju.
Pogled na kotlino v smeri proti Kranju na prvi ter skupino Storžiča in Julijske Alpe ter zahodne Karavanke na drugi.
Pogledi na Kočno, Grintovec in Skuto, eni najlepših z juga. Na prvi sliki odprt pogled, vrh Skute še ni na sliki. Na drugi se vrhovi dvigajo nad Vrhom Kalškega grebena, Skuta tokrat vidna desno.
Po krajšem počitku, zaužitju razgledov in odžejanju sem se odpravil nazaj. Sem se tudi malo spočil, tako sem se lahko z užitkom spustil po zložnih pobočjih Kalškega grebena. Tudi tam dobiš občutek, da bi lahko kar poletel nad obzorje. Dokaj hitro sem bil pri Škrbini. Tokrat nisem bil tako utrujen, zato krajši vzpon na greben Ježa ni bil nič nadležen, še posebej ker mu je sledila zelo razgledna hoja in malo teka po grebenu Ježa. Zvoh zgleda z vrha Korena na pogled kar precej blizu, a vseeno vzame nekaj več časa, kot ti daje občutek. Za nekaj minut pot na sredi podaljša še kratek spust in vzpon ob presekanem delu grebena, kjer se je v manjši grapi med skalami treba spustiti po nekaj metrov jeklenic in pik strmi poti vrniti nazaj na greben. Od tam pa ni več veliko do Zvoha. Pogosto se ustavim še na sosednjem vršiču pred Zvohom, saj nudi za odtenek drugačne poglede. Tako je skupna slika z obeh vrhov še najlepša. Do tega vršiča se pogosto odpravim, kadar je sneg in grem samo do vrha Zvoha. Tokrat sem na hitro naredil še nekaj posnetkov od tam, nato pa se vrnil proti Jezercem.
Razgledna hoja po grebenu Ježa. Na prvi sliki pogled nazaj proti Vrhu Korena, na drugi pa naprej proti Zvohu
Pogled čez greben Ježa proti Vrhu Korena s sosednjega vršiča Zvoha.
Prihod na Zvoh.
Pogled z Zvoha na zložen svet Vrha Korena, Kompotele in Mokrice.
Pogled z Zvoha na Kalški Greben.
Pogled z Zvoha proti skupini Storžiča.
Pogled z Zvoha čez rob Krvavca na Ljubljansko kotlino v smeri proti Kranju.
Vrh Zvoha dvigajoč se nad akumulacijskim jezerom na prvi sliki in zgornja postaja dvosedežnice na drugi.
Pogled s sedlo med vrhom Krvavca in Zvohom navzdol po smučišču ter dolino Kokre, Košuto in Skupino Storžiča v ozadju.
Pogled s sedla nazaj proti vrhu Zvoha.
Tudi na smučiščih Krvavca sem uspel ujeti še nekaj lepih utrinkov. Tudi na tem je bilo večinoma kopno. Sneg jim je takrat po tem, ko jim je pobralo novembrskega, uspelo narediti lev ozkem pasu od Vrha Krvavca prek Tihe doline do Gospince. Hitro sem se vrnil prek Kriške planine do Jezerc in zaključil zares izjemen dan s fantastičnimi razgledi. Zares popoln dan za obisk gora, ki pa mu jih je v letošnjem decembru sledilo še veliko.
Do prihodnjič, Aljaž
