Krka - Epizoda I: Izvir Krke - Marinča vas

Pozdravljeni,

Zelena dolina čiste in hladne reke z lehnjakovimi tvorbami. Rečna oaza sredi zakraselega sveta. Dolina polna mozaika travnikov, mejic, njiv, obdana z prostranimi gozdovi hribovitega sveta. Reka, ki dokaj mirno teče po zeleni dolini, na svoji poti pa premaga nešteto brzic. Bogat živi svet rastlinskih in živalskih vrst, ki nikoli ne razočara.

Vse to je dolina Zgornje Krke. Krka, ta zelena dolenjska lepotica, je najdaljša reka, ki teče samo po ozemlju Slovenije oz. druga najdaljša reka če upoštevamo samo površinski tok (v tem primeru je od nje daljša Savinja). Krka je namreč kraška reka, ki sprva teče tudi po podzemlju, dokončno luč sveta ugleda v bližini njenega izvira blizu naselja Krka. Od tam do izliva v Savo njen tok prebrodi 94 km. Njena pot oz. pot njenih voda pa se kot pri mnogi kraški reki začne bistveno prej. Tako kot so mnoga notranjska kraška polja domovanje potokov, katerih vode končajo v Ljubljanici, se tudi v Krko stekajo vode z nekaterih. Večino vode, ki se pojavi na površju v izviru Krke, je že bila deležna dnevne svetlobe in sicer v bližini Grosuplja. Tam se nahaja Radensko polje, kraško polje z več ločenimi potoki, ki v ločenih ponorih poniknejo na vzhodnem robu polja in mnoge od teh voda se stekajo k izviru Krke. Tokrat o Radenskem polju ne bom predolg, saj boste več o njem izvedeli v enem od naslednjih prispevkov. Krka nato teče po zelo spremenljivi pokrajini. Najprej v zgornjem toku teče po Suhi krajini in s svojo dolino predstavlja edino pravo reko v Suhi krajini. Tam teče po uravnani valoviti solini, znotraj si je kasneje marsikje ustvarila še svojo manjšo dolinico, po kateri njena struga teče nekaj 10 metrov nižje od okoliških naselij. Med naseljema dvor in soteska se pokrajina kar naenkrat spremeni. Krka teče skozi 5 km dolgo sotesko z značajem kanjona. Nato se svet ob njej spet odpre. Najprej teče po valovitem svetu Novomeške pokrajine, nato pa po robu ravnice Krško-brežiškega polja, dokler se ne izlije v Savo.

Dolina Krke je polna tudi zgodovinskih in kulturnih posebnosti. Ob reki se nahajajo mnogi gradovi in graščine, na njej pa številni mostov ter nekdanji mlini in žage. Po dolini so nekdaj potekale pomembne prometne povezave, saj je okolica na Dolenjskem precej razgibana, dolina Save v Posavju pa je bila precej težja prehodna. Zato so se mnoge naselbine razvile tam že v antiki.

Ko omenjamo Krko zelo hitro pomislimo na še eno njeno posebnost. Lehnjak s še enim imenom travertin. Le-ta je posledica dejstva da je Krka kraška reka. Zato vsebuje veliko kalcijevega karbonata, saj je svojo pot začela v apnenčastem podzemlju. Ko v svoji dolini teče po nepropustni podlagi čez mnoge organske ostanke, kot so listi, veje in skeleti živali, se kalcijev karbonat na njih izloča, jih obda in nastane lahka, porozna in luknjičava kamnina. Obarjanje Lehnjaka pospešijo pregrade, pomembna pa je tudi prisotnost mahov in alg. Kamnina je navadno svetle rumeno-rjav barve. Struktura organskih delcev se običajno ohrani, primesi železovih spojin pa jih obarvajo rjavkasto. Lehnjak je tudi lahka kamnina, ki plava na vodi. Prav tako je krušljiv in enostaven za obdelovanje. Pojavlja se tudi na drugih rekah, a je na Krki najbolj prisoten in najlepši. Pogosto tvori manjše brzice in slapišča, ko se izoblikuje stopničasta struga ob nastanku lehnjaka. Dno struge je zaradi lehnjaka prav tako luknjičasto in precej razbrazdano. Zato je prečenje reke precej nerodno. Zelo je treba biti pozoren, da se kam ne urežeš ali pa spregledaš kako luknjo ter padeš in se poškoduješ. Zato je prečenje reke na teh mestih počasno in pazljivo, a morda ravno zaradi tega večje adrenalinsko doživetje.

Lehnjakovi pragovi v bližini Zagradca.

Najprej vam prestavljam dolino Zgornje Krke med njenim izvirom in Dvorom. Pogledali si jo bomo v treh epizodah. Najprej bomo obiskali povirno območje pri naselju Krka, njen izvir ter prvi del doline do Marinče vsi. V drugi epizodi bomo obiskali osrednji del Zgornje Krke med naseljema Zagradec in Šmihel. V zadnji epizodi pa bomo obiskali Žužemberk z okolico in Dvor z okolico. Prvi in zadnji del zgornje Krke sem obiskal konec julija, osrednji del pa v začetku julija.

Pa se podajmo na pot k povirnemu področju Krke. Svojo pot začnimo v naselju Krka pri cerkvi Sv. Kozme in Damjana, kjer je v okolici več možnosti za parkiranje. Na mestu te cerkve je nekdaj najbrž stalo pogansko svetišče, ki so pozneje spremenili v krščansko cerkev, v 6. stol. pa je bila posvečena sv. Kozmi in Damjanu. Najprej se podajmo se po polju do vasi Gradiček. Do tja vodi na novo urejena cesta, teren je valovit, ves čas pa se nam odpirajo na amfiteater nad izvirom Krke. To ni neko ostenje, ampak hribovit svet prostranih gozdov z odprtim vznožjem polnim travnikov, kjer se nahaja nekaj vasi.  Že takoj zgodaj dopoldne je živahno oglašanje ptičev. Kosi, ščinkavci in sinice so živahni tako v vasi, na polju, kot v okoliških gozdovih. Spreletavajo se tudi že mnoge lastovke, opazimo tudi šmarnice. Že v Krki so številčni vrabci, pogoste so tudi bele pastirce. Pred prihodom v Gradiček opazimo manjše parkirišče. Za njem je most čez potok. Pri njem v bujnem zelenju in senci dreves opazimo prvi izvir. Vendar to še ni izvir Krke, temveč izvir njenega prvega pritoka, Poltarice. V bližini izvira se nahaja tudi jama Poltarice, od koder priteče omenjeni potok. Jama je bila odkrita leta 2003, odkritih pa je do zdaj 740 metrov rovov, dvoran, kanjonov in sifonov. V osrednjem delu jame teče Blatna reka, v njej se nahaja tudi več sifonskih jezer, ne manjkajo pa niti sigaste tvorbe s kapniki, zavesami in cevčicami. Kadar je veliko vode se pojavi tudi podzemni slap. Tako kot mnoge jame na tem območju je tudi omenjena domovanje človeške ribice. Vhod v jamo se nahaja nekaj metrov nad izvirom, do tja pa vodi potka. Jama ni odprta za javnost, manjši del pa si je možno ogledati v spremstvu jamarjev.

Cerkev Sv. Kozme in Damjana. Fotografija je nastala popoldne ob povratku, ko je bilo na nebu poleg kopastih oblakov tudi nekaj manjših kopren, a je sonce med njimi še vedno lepo sijalo. 

Okolica izvira Krke, ki se nahaja desno od vasice Gradiček v ozadju. Nebo zjutraj je bilo svetlo modro in pretežno jasno, ozračje pa na ta vroč dan že precej toplo. Že zjutraj je bilo hitro prek 20°C, čez dan pa je sledilo vroče vreme prek 30°C.

Tok Poltarice proti Krki z mostu. Svetloba se blešči v jutranji pogledu proti soncu in odseva umirjene temne barve zelenja ter svetlo nebo.

Prelepa zelena oaza pri izviru Poltarice. Izvir je kar široka in voda iz podzemlja priteka na več mestih.

Temno zelen in v sence odet bukov gozd na vznožju hriba pri jami Poltarica (zgoraj) in vhod v jamo Poltarica (spodaj).

Po izviru se podamo skozi vas Gradiček proti izviru Krke. Za vasjo prečimo travnik s prekrasnim pogledom na povirne meandre Krke ter istoimenskim naseljem s cerkvijo v ozadju. Nato se podamo med drevesa in iznenada smo pri vodnatem izviru. Kadar je polno vode, le-ta bruha skozi jamo in je težko dostopati do izvira. Poleti je vode manj in brez problema pridemo do izvira, ki se bohoti v tisočerih odtenkih zelene barve. Pri izviru se nahaja že omenjena Krška jama. Ta je bila odkrita bistveno prej kot Poltarica, omenjal jo je že Valvasor v 17. st. raziskanih je 490 metrov jame, prvih 200 metrov pa je tudi urejenih, osvetljenih in čez dan odprtih za obiskovalce. Prispevati je treba tudi simbolično vstopnino. Urejena pot je speljana po 30 metrov široki in 200 metrov dolgi vhodni dvorani do sifonskega jezera na koncu dvorane. Dvorana ni bogata s kapniki, kakor si po navadi predstavljamo kraško jamo, sigove tvorbe ne preraščajo celotnega stropa in sten. Vseeno pa lahko opazimo kar nekaj zanimivih tvorb. Med njimi so številne zavese, nekaj stalaktitov in izločki sige po površjih skal in balvanov. Sredi dvorane se nahaja tudi akvarij, kjer si lahko ogledamo človeške ribice. Vidne so tudi posledice širjenja vhodne dvorane v 30. letih 20. stoletja. S tem so želeli povečati odtok vode in ublažiti poplave na Radenskem polju. Konec 20. Stoletja so jamarji uspeli odkriti nadaljevanjem jame v sifonskem jezeru. Skozi podzemne rove, običajno polne vode so se uspeli prebiti do manjše Vrhovčeve dvorane, ki zaključuje do zdaj odkrito jamo. V Krški jami poleg človeške ribice biva mnogo drugih jamskih živali, kot so razni rakci, žuželke in jamski pajki. Prav tako tam bivajo netopirji, predvsem podkovnjaki, ki tam prebivajo vse leto. Pri obeh izvirih (Poltarice in Krke) je bilo zelo malo kačjih pastirjev, ki jih običajno pričakujemo pri vodnih virih.

Sveže pokošen travnik med vasjo Gradiček in izvirom Krke, ter poljem ob njem. V ozadju mejice ob pričetku toka Krke, za njimi pa kuka cerkev Sv. Kozme in Damjana.

Zadnji metri  do izvira so lepa tlakovana pot z ograjo nad izvirom (zgoraj). Pri izviru (spodaj) so dopoldne lepi odtenki temno zelene barve, kontraste pa ustvarja sonce,ki takrat  sije za drevesi ob izviru.

Vhod v Krško jamo. Ponoči je zaprt, v času poletne sezone pa ha čez dan odprejo. Skozenj vstopimo v z lučmi osvetljene lepote jame.

Sifonsko jezero ob koncu vhodne dvorane, do koder vodi urejena pot (zgoraj). V vhodni dvorani se sprehajamo med prelomljenimi apnenčastimi skladi (spodaj), poznajo se ponekod tudi posledice miniranja zaradi širjenja vhodne dvorane.

V vhodni dvorani lahko opazujemo tudi prelepe zavese (zgoraj) ter simpatične male stalaktite in cevčice, kise pon malem pojavljajo na stenah in stropu (spodaj).

Opazujemo lahko tudi sigove tvorbe na balvanih, ki delujejo kot z mlekom ali raztopljeno belo čokolado polite skale.

Po obisku jame se podamo proti vasi Trebnja gorica na drugi strani izvira. Ta vas se nahaja na vznožju okoliških hribov malo dvignjena nad povirjem Krke. Zato se nam odpirajo prekrasni razgledi nad povirnim mozaikom Krke. Po razgled se lahko podamo tudi na pisane travnike na vznožnih pobočjih vzhodno od vasi. Tam so razgledi na okolico najlepši.  Travniki so polni raznih prebivalcev. V času obiska konec julija so se že bohotili v drugi generaciji, začela pa se je tudi že druga košnja. Med prebivalci travnika sem uspel narediti lepo fotografijo osastega pajka, čakajočega na plen na svoji mreži. Na travnikih se spreletavajo tudi številni metulji, največ je sprva belinov (med njimi izstopajo tudi oranžni senožetniki) in modrinov.

Pisan travnik ob vznožju hriba pri izviru Krke ter mejice z vrbami in jelšami ob prvih metrih struge površinskega toka Krke.

Valoviti travniki na vznožju hriba in Trebnja Gorica za njimi (zgoraj). Na obzorju se že pojavljajo prvi manjši dopoldanski oblački. Nekateri travniki so že pokošeni, drugi pa še na vrhuncu zelenja druge generacije. Spodaj razgledi z vznožja pri Trebnji Gorici na povirni mozaik Krke s travniki, njivami, mejicami in vasmi.

Osasti pajek preži sredi svoje mreže na vznožnih travnikih.

Z omenjenih travnikov se vrnemo v vas in nato spustimo nazaj proti naselju Krka.  Med potjo prečimo potok Višnjica, drugi večji pritok povirja Krke. Hitro nas tudi zamika da raziščemo njen tok in mejice ob njej. Ima tipičen značaj potoka, kot pomanjšana verzija Krke ki kot mnoge kraške reke že kmalu po izviru postane širša, saj ima za sabo že precej podzemnih kilometrov, kjer si je ustvarila svojo strugo. Višnjica pa svojo pot začne nedaleč stran pod hribom. Njen tok je počasen, saj se njena struga po prihodu na valovito povirje Krke uravna in zavijuga do Krke. Že pri Višnjici opazimo prve kačje pastirje, konec julija so precej številčni ob rekah in potokih bleščavci. Prav tako se v grmičevju oglašajo črnoglavke in vrbji kovački.

Pogledi nazaj na hrib in vznožne travnike pri Trebnji Gorici, kjer smo pravkar bili, s ceste, ki vodi nazaj do Krke. Nebo je na tem delu obzorja še lepo modro in čisto.

Z algami in plavajočimi rastlinami bogata Višnjica, katere struga je delno v senci Jelš. Vmes se pojavljajo tudi odprta mesta, kjer je opaziti največ kačjih pastirjev.

Ko se vrnemo v vas lahko obiščemo enega najlepših kotičkov  v dolini Krke, že takoj po njenem izviru. Tam se sredi naselja nahaja zelena oaza Krke s polno dreves in travnikov ob Krki ter manjšim jezom pri glavne mlinu v vasi, pod njim pa manjši širok slap. Tam reka tudi pravokotno obrne smer svoje struge. Pred jezom je tok umirjen, struga pa globoka in  temnozelene. Ko se prelije stopničko niže, pa je spet plitva s polno kamenja na dnu. Pojavi se tudi že lehnjak, a dno še ne tako izrazito luknjičasto, kot nižje po dolini. Ob jezu barve krasi tudi nekaj plavajočega rastlinja in nekaj visokih steblik ob reki. Pred jezom je možno tudi veslat, čez reko pa vodi manjši mostiček. Zares prekrasen kotiček tudi za počitek in sprostitev ob reki. Na Krki lahko uzremo tudi kako nadobudno družinico rac mlakaric. Prav tako nas lahko preseneti mali martinec.

Pogled z glavnega mosta v Krki na zeleno oazo sredi vasi pri mlinu. Za jezom postane struga precej plitva, tok pa hitreje deroč.

Pri jezu se prek slapiča tok Krke takole zniža za eno stopnjo. Če pogledamo pod slapom stran od sonca, lahko vidimo ob svetli svetlobi vse detajle. Če pa pogledamo nad slapom navzdol, pa se nam proti soncu ustvarijo temnejše umirjene barve. Zares prečudovita zelena rečna oaza. Ob slapu je še manjše mesto, kjer voda postopa nižje v dve stopnjah (spodaj).

Umirjen tok Krke pred jezom. Ne desnem senčnem bregu je pas gozda, na leve sončnem pa polno trstičja.

V vasi tako sklenemo krog po povirju Krke. Čaka nas še obhod obeh bregov do Marinče vasi. Tja pojdimo po osojnem bregu reke. Najprej se podamo čez travnike do sosednje vasi Podbukovje. Lahko se podamo kar po cesti, vmes pa prečimo še en manjši pritok Krke. Travnati svet je zelo razgiban, konec julija so travniki na vrhuncu druge generacije. Vmes ne manjka niti kaka manjša njiva. Na travnikih, ko gre dan k vrhuncu, poskakuje vse več kobilic. V Podbukovju in okolici vasi se lahko večkrat spustimo do Krke. V dolini lahko uživamo ob pisanem rastlinju vrb, jelš in drugih dreves, manjših travnikov, šašja in trstičja. Zelena barva Krke pa se v mirnem toku blešči v svetlobi poletnega sonca in odseva barve obzorja. Občasno se miren tok razburka, ko voda potuje čez mahove, alge in tvorbe lehnjaka ter ustvarja manjše brzice, ki so na teh metih precej blage. Tudi dno reke je pogosto polno vodnega rastja.  Nebo je svetlomodro s posameznimi kopastimi oblaki, ki se razvijejo čez dan. Kadar je vroče, je hladna Krka in njena okolica prava osvežitev. Ob Krki lahko opazimo tudi kak manjši izvir, nekateri se nahajajo le nekaj metrov stran od reke. Ob reki lahko pogosto opazimo sive pastirice, občasno pa mimo prileti tudi kak lebduh ali lesketnik.

Valovit travnat svet med Podbukovjem in Krko. Nekateri travniki se bohotijo na vrhuncu druge generacije, drugi pa so že bili pokošeni in prvi že začnejo poganjati zelišča tretje generacije – le-teh je z vsako košnjo manj. Zgoraj se na vrhu bohoti cerkev Sv. Kozme in Damjana. Spodaj je v ozadju zgornji del Podbukovja na osojnem delu hriba, mi pa bomo prečili spodnji del ob Krki. Nebo krasi že več kopastih oblakov.

Pa se sprehodimo do idiličnih mest ob Krki. Na tem mestu je ob reki pokošen travnik. Ob reki pa trstičje in nekaj jelš na desnem ter vrbe na le-vem bregu. Mali in mladi kopasti oblaki krasijo svetlomodro nebo na obzorju.

Ko se približamo Krki lahko opazujemo kako se drevesa in obzorje odsevata na rečni gladini v mirjenih kontrastih prozorne barve vode nad temnim dnom (zgoraj). Opazimo lahko tudi prva manjše brzice na še blažjih lehnjakovih tvorbah dna polnega mahov in alg (spodaj).

Eden izmed bolj idiličnih kotičkov na poti, okljuk Krke. Tam se njen tok razširi in umiri, čeprav je nekaj metrov stran spet nekaj manjših brzic (spodaj). Dvojnost svetlobnih kontrastov se ponovno izraža ali gledamo proti ali stran od sonca. Povsod se lepo odsevajo drevesa, pa tudi oblaki na gladini, le da so proti soncu (spodaj) umirjeni temnejši kontrasti (spodaj), stran od sonca pa svetlejši živahnejši kontrasti (zgoraj). Na okljuku je tudi eden od številnih pomolov na Krki (zgoraj).

Eden manjših izvirov ob Krki v senci dreves, ki se nahaja le nekaj metrov od rečnega brega. Do Krke tako vodi  simpatičen mali potoček. Ob izviru je tudi klopca za počitek v hladu dreves med poletno vročino.

Od Podbukovja nadaljujmo proti Lesam. Sedaj zaidemo v prekrasen mozaični svet mejic, gozdnih pasov in travnikov s kako njivo med njimi. Ta svet ni uravnan kot morda zgleda s satelitskega posnetka, ampak je zelo razgiban in valovit. Tam ni nobene prave ceste, niti gozdne, pot pa si lahko utremo po nekaj kolovozih in poteh. Vmes zaidemo tudi do Krke, odprejo pa se nam prelepi pogledi nasprotni breg kjer kot na terasi ležijo posamezni domovi roba vasi Gabrovčec na nasprotnem bregu. Vegetacija ob reki je bujna z mnogo vrb, trstičja in šašja.  Nad mozaikom se lahko spreletava kanja, ki v vzgonskih vetrovih čez dan kroži visoko nad nami in išče plen. Med travo lahko uzremo kobilice zelenke, nad njo se preletavajo številčni metulji mali rjavčki in lešnikarji, tudi kak pisanček ne manjka. Med drevesi lahko opazimo kako šojo, ob reki pa spet nove kačje pastirje, kot so razni škratci, presličarji in zverce. Prav tako lahko opazimo kako devo, dan pa nam lahko polepša še metulj admiral. Marsikje bomo lahko opazili sive čaplje, bodisi v letu, na polju ali pa ob vodi med rastlinjem. Ob Krki lovi tud vodomec, z malo sreče bomo ujeli trenutek, ko bo hitro brzel tik nad vodno gladino. Če pa bomo potegnili pravi listek pa lahko celo uzremo, kako sedi na kaki veji ob reki s kako ribo v kljunu.

Valovit in razgiban kraški mozaični svet ob Krki. Nekatera mesta so bolj odprta z nekaj grmi in drevesi (zgoraj), drugje pa zaidemo v zrel mešan gozd (spodaj). Gozd je na teh mestih v dolini najbolj vrstno pisan in raznolik. Opazimo lahko bukve, smrek in jelke, pa tudi kak hrast ali gaber. Če sega do brega Krke se zlije s pasom jelš in vrb ob Krki. Nekatera mesta sveže pokošenih travnikov z že pobranim senom so kar prostrana (zgoraj), med še zrelo travo druge generacije pa so dobro vidne traktorske vlake.

Na tem koncu se med gozdnim pasom ob Krki se pojavijo manjša odprta mesta, kjer se nam svet ob reki odpre. Gledamo lahko na idilične bregov na nasprotni prisojni strani, kjer so odprta mesta znatno daljša. Na prisojni terasi nad Krko je nekaj idiličnih domov. Nebo krasijo manjši povsem beli oblački, ki se stalno spreminjajo. Na osojnem bregu so travniki zreli in v bujni rasti, na nasprotnem prisojnem jih je kar nekaj že pokošenih. Vmes se  pojavijo tud še to sezono nepokošena mesta prve generacije. Vsa odprta mesta ob Krki seveda zapolnijo vrbe in šašje.

Ko zapustimo mozaik poln gozdnih pasov se svet spet bolj odpre, osojni travniki pa visijo proti Krki. Ponekod se nad strugo uravnajo, nato pa strmega z gozdom poraslega brega pod robom niti ne vidimo. Zato na nekaterih mestih, ko pogledamo na nasprotno stran doline, dobimo občutek, kot da reke ni, saj se izgubi pod nami. Pridemo pa tudi do mest, ko so rečni bregovi blažji, pogled na Krko pa se nam odpre v čudovit prizor, ko nad njo na nasprotnem bregu lahko opazujemo tudi vasi. V tem primeru prispemo v lese. Na nasprotnem prisojnem in levem bregu gledamo Velike Lese, mi pa prispemo v Male Lese, ki se nahajajo na osojnem in desnem bregu. V Lesah se lahko spustimo do enega od mnogih značilnih mostov v dolini, ki povezuje vasi na obeh bregovih. Reka tokrat torej deli Lese na Velike in Male, most pa jih povezuje. Kot marsikje na Krki so rečni bregovi strmi, zato med pozidanimi vasmi na obeh bregovih vlada prava zelena oaza ob Krki. Še vedno je polno šašja, trstičja in vrb, na obrežju pa som pogosti tudi travniki. Vse to, ko je dan že na vrhuncu, sije v polni dnevni svetlobi, obzorje se odseva v Krki, oblaki pa postopno rastejo in krasijo modro nebo.

Ob prihodu iz mozaika spet na odprto se nam ponudi tale idiličen utrinek. Pred nami je najlepše prelivanje sončne svetlobe in umirjenih zelenih kontrastov travnikov, ki visijo od hriba proti Krki. Nebo krasijo kopasti oblaki, ki proti soncu odseva svetla in temna mesta. Na travniku v osrčju sameva manjše drevo.

Travniki se ponekod tik nad Krko uravnajo, potem pa prelomijo s strmim bregom do reke. Zato je Krka kar skrita pod nami, v ozadju pa zgleda, kot da so za pasom dreves takoj travniki (zgoraj). Spet druge so rečni bregovi zložnejši, deležni pa smo idiličnih utrinkov s posameznimi drevesi ob Krki, travniki ob njih in Lesami v ozadju. Nebo krasijo mali plešoči kopasti oblaki.

Most čez Krko v Lesah. Prisojni rečni bregovi na drugi strani so precej odprti in porasli s travniki, nekaj je tudi sadovnjakov. To je eden mnogih cestnih mostov čez Krko, saj so v dolini Zgornje Krke številne vasi, ki se nahajajo ena nasproti druge na obeh straneh reke in o povezane s takimi mostovi. Ker je glavna cesta po dolini ves čas na levem bregu, je tudi edina povezava do glavne prometnice za prebivalce vasi na desnem bregu.

Pogledi z mostu na Krko nam dajejo spet vtise zelene oaze in zelenega raja. Če je zjutraj sonce na vzhodu svetilo nad obzorjem v smeri toka, pa se je sedaj premaknilo na zahodno stran obzorja, to pa je med pogledom nazaj proti toki (zgoraj). Tako lahko tudi v tej smeri nastanejo prekrasni posnetki umirjenih barv. Rečne bregove še vedno krasijo vrbe. Za njimi pa je na enem koncu vasi več travnikov, na drugi strani pa več gozdnih pasov.

Ne obrnimo se še, ampak se podajmo po istem bregu še do vasi Veliko globoko, ki se nahaja na osojnem bregu. Do tja vodi malo bolj odprt mozaik z več travniki in samo nekaj ožjimi pasovi gozda, vmes pa je med zelenjem tudi več domov in domačij. Morebiti uzremo tudi kako jato grivarjev, ki leti mimo nas. Sedaj se bomo podali na nasprotni prisojni breg, kjer leži Marinča vas. Ko pridemo skozi gozdni obrečni pas do mostu si mislimo da smo skoraj na identičnem kraju kot v Lesah. Mesta ob Krki so si res lahko podobna. A vseeno je ta kotiček z malo drugačno edinstveno podobo, najbolj pa izstopa vrba žalujka s kamnito mizico in nekaj klopcami pod njo. Nad njo pa domovi Marinče vasi in polno modro nebo s simpatičnimi oblaki sredi poletnega dne. Pod vasmi ponekod rečne bregove krasi tudi nekaj malih pisanih vrtičkov.

Ko zapustimo Male Lese se lahko še enkrat ozremo nazaj. Tokrat na obzorju zasledimo morda najlepše sosledje oblakov ta dan (zgoraj). Spet prečimo valovit svet Kraških travnikov, Krka pa je ponovno skrita za strmim bregom v ozki dolinici za pasom gozda (spodaj).

Še eno idilično mesto ob Krki. Zgoraj most med Marinčo vasjo in Velikim Globokim, spodaj pa idiličen kotiček z vrbo žalujko pod vasjo.

Pa še pogledi na Krko pod Marinčo vasjo. Podobna kulisa kot v Lesah, je pa več drevja na rečnem obrežju, predvsem v smeri proti toku (zgoraj).

Ko prispemo v Marinčo vas, nas čaka še povratek do izhodišča po prisojnem levem bregu. Najprej se podamo nazaj do Les, tokrat Velikih Les po poljski poti čez dokaj uravnat travnat svet. Tam nas tokrat pričaka ravno čas druge košnje, sveže pokošena trava pa se cvre v žgočem poletnem soncu. Na polju je tudi nekaj dreves, ki polepšajo obzorje posameznimi skupinami oblakov, ki se povezujejo me sabo. Na kakem drevesu lahko ščebeta skupina liščkov, nad poljem pa lahko uzremo tudi kakega škrjanca. Na sončnih mestih lahko uzremo tudi kake toploljubne kobilice, kot so modrokrile peščenke. V Lesah izstopa cerkev Sv. Jakoba. Naprej se podajmo kar ob Krki proti vasi Gabrovčec. Najprej gremo čez travnik, nato pa je ob Krki spet več gozda, med njim pa več posameznih domov. Pridemo spet do mest ob Krki z bujno obrečno vegetacijo, ki smo jih pred tem opazovali z pisanega mozaika nasprotnega brega med Podbukovjem in Lesami. Opazimo tudi edine malo bolj izrazite brzice, ki smo jih v tem delu doline zagledali. Še vedno pa so blažja oblika tistih, ki se bohotijo nižje po toku Krke. Z malo sreče nam dan polepša prelep metulj dnevni pavlinček, ob vegetaciji pa uzremo tudi bisernike. Morda kje srečamo tudi prelepega metulja beli c.

Sveže pokošen travnik s še sušečo se travo, skozenj pa vodi poljska cesta (zgoraj). Zadaj v ozadju Marinča vas. Spodaj pa še en idiličen pogled na polje, kjer je spe malo mozaik dreves, njiv in pokošenih travnikov, kjer je bilo seno že pobrano. Levo od dreves pa simpatičen pas kopastih oblakov.

Lepa, čista in s soncem, obsijan a cerkev Sv. Jakoba v Lesah.

V senci dreves ob levem prisojnem bregu Krke med temnimi kontrasti zelenja. Na Krki spet naletimo na manjše brzice.

Nato prispemo do vasi Gabrovčec. Vas je nekaj 100 metrov stran od reke, se pa ob reki nahaja večja kmetija in nekaj domov. Ob njej je tudi manjši ribnik, ki je poln trstičja in zelena bujnega rastja. V vročem sončnem poletnem popoldnevu tam plešejo številni kačji pastirji v lovu za drugimi žuželkami, ali pa med parjenjem. Za vasjo Gabrovčec izvira tudi Gabrovški studenec, eden krajših pritokov Krke, ki je dolg le 12 metrov. Tam so med obema svetovnima vojnama vaščani postavili studenec in na njem vodno črpalko. Ob njem so postavili korito za napajanje živine in dva kamna za pranje perila. Delujoč je še danes. Od kmetije se podajmo do vasi Gabrovčec. Sedaj nas čaka le še povratek čez odprto in rahlo valovito polje polno njiv nazaj do Krke. Oblakov je sedaj največ, v vročem poletnem soncu med kopami nastane tudi kaka tanjša koprena. Nad temi polji čez dan pogosto letajo postovke v iskanju malih glodavcev na travnikih in njivah.

Idiličen kotiček ob Krki pri vasi Gabovčec blizu kmetje v ozadju. Na travniku kanu čaka, da popelje koga po Krki in se hladi ob vrbi žalujki. V ozadju se je nabralo nekaj več oblakov, a ti na ta vroč dan niso prekinili sončnega vremena.

Ribnik pri kmetiji ob Krki poln trstičja in vodnega rastlinja. Taka mesta, ki se pregreta od sonca, pa so čez dan polna žuželk in idealno lovišče za kačje pastirje, ki jih čez dan lahko mrgoli.

Že zadnji utrinki dneva pred povratkov v Krko. Mozaik travnikov, posameznih dreves in kake njive med Gabrovčcem in Krko. Nekateri pasovi travnikov so to sezono bili še nepokošeni,drugi pokošeni že drugič, zadnji pa še čakajo na drugo košnjo.

Dan lahko zelo zadovoljni zaključimo spet na izhodišču. Lahko še kaj pomalicamo, spijemo kak požirek, nato pa zapustimo to zeleno rečno oazo sredi zakraselega sveta.

Do prihodnjič, Aljaž