Pozdravljeni, objavljam prvo poročilo terenov iz leta 2013 in sicer obisk Bavškega Grintavca in Krna sredi julija. Poročil iz tega leta imam okoli 20 in jih bom sproti nalagal na blog.
Za prvo odpravo letošnjega poletja sem si izbral obisk kančka gorskega sveta nad Sočo. V torek, 16.7. sem se odpravil na Bavški Grintavec iz Zgornje Trente, spustil pa se v Sočo. Od tam sem se sprehodil do Lepene, kjer sem prespal v domu Klementa Juga. V Sredo, 17.7. pa sem se od tam preko Krnskega jezera odpravil na Krn, vrnil pa sem se po isti poti. Do Trente sem se peljal s sezonskim avtobusom za Bovec. Ta avtobus se popoldne vrača nazaj proti Ljubljani, vendar sem bil naslednji dan zanj prepozen. Zato sem izkoristil avtobusno povezavo Bovec – Kranjska gora (nanj sem vstopil na mestu, ko se cesta iz Lepene priključi glavni soški cesti), tam pa sem potem šel na avtobus do Ljubljane.
Za prvo odpravo letošnjega poletja sem si izbral obisk kančka gorskega sveta nad Sočo. V torek, 16.7. sem se odpravil na Bavški Grintavec iz Zgornje Trente, spustil pa se v Sočo. Od tam sem se sprehodil do Lepene, kjer sem prespal v domu Klementa Juga. V Sredo, 17.7. pa sem se od tam preko Krnskega jezera odpravil na Krn, vrnil pa sem se po isti poti. Do Trente sem se peljal s sezonskim avtobusom za Bovec. Ta avtobus se popoldne vrača nazaj proti Ljubljani, vendar sem bil naslednji dan zanj prepozen. Zato sem izkoristil avtobusno povezavo Bovec – Kranjska gora (nanj sem vstopil na mestu, ko se cesta iz Lepene priključi glavni soški cesti), tam pa sem potem šel na avtobus do Ljubljane.
Že vožnja do Trente ponudi z marsikaterimi prekrasnimi
pogledi na naše gore. Ko se pelješ čez
prelaz Vršič pa res začutiš lepote narave na tem območju.
Pogled z vršiča prosti Trenti.
Avtobus sem zapustil na izvozu z glavne vršiške ceste proti
izviru Soče. Od tam je bilo le 15 min hoje do koče pri izviru Soče. Za začetek
me je čakalo ležerno ogrevanje s
sprehodom po Zadnji Trenti. Dopoldne je
bilo še pretežno jasno in je sonce že kar precej pripekalo. Prav gotovo
se ne bi bilo prijetno ta dan povzpeti na Bavški Grintavec s Soče, saj gre za
južno pobočje, kjer je ob sončnem vremenu sploh vroče. Takoj po izviru Soče se
začnejo odpirati čudoviti pogledi po Zadnji Trenti, predvsem proti njenem
zatrepu, nad katerim kraljuje Bavški Grintavec. Najprej makadamska cesta vodi mimo domačij do
manjšega parkirišča, kjer je zaželeno pustiti avto. Po tem še vedno poteka
gorska cesta naprej po dolini mimo obsežnega prodišča, čez čas pa preide v
planinsko pot. Hodi po tem precej ravnem delu je bilo kot v pravljici s
prekrasnimi pogledi okoli.
Pogled na domačije v Zadnji Trenti s pogledom proti zatrepu
doline.
Pogled s prodišča proti zatrepu doline, nad katerim kraljuje
Bavški Grintavec.
Skoraj ravninski svet doline se konča V koncu, kjer se
nahaja slapišče slapov Suhega potoka. Pot tu vodi desno s te smeri od teh sten prečno po kot
nekakem odsekanem pobočju. Če me je pot prej vodila večinoma po odprtem, tu malo
preden se malo strmeje vzpne, preide v gozd. Po pobočju ob zatrepu doline se
izmenoma skozi gozd in strme hudourniške struge, delno gre tu tudi za skalovje.
Na nekaj koncih so v pomoč tudi jeklenice, ki jih sam sicer na takem terenu še
nisem potreboval. Vmes se občasno odprejo pogledi nazaj proti dolini ali pa
tudi na steno, kjer je slapišče, na nekem mestu celo vidimo manjši del enega
izmed slapov. Tu sem želel najti čim boljše mesto, da bi slikal pogled proti
slapom, a mi je ušlo, saj se je le enkrat približno videlo, potem pa ni bilo
več primernega pogleda. Nisem se preveč sekiral, saj bom te slapove kmalu še
obiskal tudi od blizu.
Potek poti skozi gozd in mimo hudourniških strug.
Po prečenju tega pobočja me je pot pripeljala na osamljeno
planino Zapotok. Na tem simpatičnem kraju lahko vsakdo najde svoj mir, obdaja
pa nas prekrasna narava.
Planina Zapotok.
Po planini se pot vzpenja skozi macesnov gozd. Kmalu postane
bolj razredčen, drevesa postajajo vseskozi manjša, dokler gozd ne preide v travnato
področje. Tam se popolnoma odpre pogled na skalnato gmoto Bavškega Grintavca v
vsej svoji mogočnosti. Travnato področje je tu relativno ozko, saj jo hitro
zamenjajo skalovje in melišča pod Bavškim Grintavcem. Ko sem se vzpel do tega
dela, so oblaki prekrili sonce in zadnji del vzpona je minil po bolj hladnem. Na
tem delu so nam odprejo prekrasni pogledi nad Zadnjo Trento in gorski svet nad
njo. Tu res lahko začutimo gorsko naravo in mogočnost gora, meni je to eden od
najlepših pogledov v Julijskih Alpah, ki sem jih do zdaj doživel.
Macesnov gozd na poti.
Pogledi izpod melišč na vršni skalnati svet Bavškega
Grintavca.
Pogled na Zadnjo Trento z roba Macesnovega gozda.
Do sem se nisem kaj dosti utrudil, gojil sem zase zmeren
tempo in tudi užival v čudovitih razgledih in pogledih. Hoja po melišču pa ni
bila več tako lahkotna. Po prečenju melišč se pot vzpenja na severni greben
Bavškega Grintavca. Tu je že treba malo poplezati, a gre le za blažje ogrevanje
pred vršnim koncem poti. Pot po kateri sem šel je direktna pot na vrh. Pod
melišči med skalovjem se odcepi pot desno za sedlo Kanja. Tega odcepa začuda
sploh nisem opazil, a sem vedel kam vodi pot, po kateri nameravam iti. Od tam
vodi pot dlje časa čez severni greben na vrh, direktna pot pa se ji kasneje
priključi. Vendar gre v vzponu na greben za strmo steno, kjer so klini,
jeklenice in skobe. Vsekakor ni za vrtoglave in je potrebno biti vešč plezanja.
Sam sem bil sicer že velikokrat v gorah, vendar nisem tako velikokrat še hodil
po zavarovanih plezalnih poteh. Zato sem se tem delu izognil. Vendar mi je tudi
vršni del grebena nagnal strah v kosti. Ko direktna pot pripelje na greben, je
ta dokaj ozek, vendar je prvih nekaj metrov še relativno ležernih in še zadnjič
sem lahko sproščeno užival v fantastičnih pogledih. Bili so na to stran celo
boljši kot z vrha, saj se vrhov še niso dotaknili oblaki. Ves ta vršni svet
Bavškega Grintavca je zelo krušljiv, treba je biti res previden, večkrat sem se
kar smejal, ko včasih vsak kamen, ki ga skušaš prijeti, ni sprijet s podlago.
Na začetku, ko sem se zagrizel v vršno strmino, še ni varoval. Morda bi
predvsem zaradi krušljivosti marsikje
prav prišla, vendar še niso nujno potrebna. Vmes me je čaka tudi ozek prehod med
skalami, ki sva ga jaz in moj nahrbtnik prebila vsak posebej. Potem pa so se
začele jeklenice, klini in tudi kakšna skoba. Ta del mi je pošteno nagnal strah
v kosti. Za spomin bi si želel kako sliko, vendar me je le vleklo naprej in
naprej, nisem si upal ustavljati. Jeklenica je bila ponekod kar malo previsoka,
da sem moral viseti in se je večkrat majala. Vmes me je kar treslo. Ko je bilo
varoval konec, sem si pošteno oddahnil, vendar še ni bilo konec . Bilo je še
malo do vrha in kljub temu da je bilo bolj malo varoval, bi prišla prav.
Še zadnji sproščeni pogledi na Julijce pred vršnim
skalovjem,
potem pa je bilo potrebno zagristi v to pobočje.
Potem pa sem končno prispel na podolgovato področje vrha.
Pogledi so fantastični, le vsi vrhovi niso bili več vidni zaradi kopaste
oblačnosti in le manjši delež Julijcev je bil še obsijan s soncem, predvsem
doline. Bilo je tudi nekaj vetra in zadnji del me je pošteno utrudil, zato mi
je bila le jakna oblečena čez majico premalo in me je na koncu že kar pošteno
zeblo. Ni mi jasno, zakaj si nisem oblekel spodaj še ene dolge rokave, a sem
vseeno zdržal. Na vrhu sem preživel skoraj celo uro, se okrepčal in malo počil.
Vmes me je za krajši čas vendarle malce pogrelo sonce, užival pa sem tudi v
pogledih naokoli.
Vrh Bavškega Grintavca.
Pogled z vrha na Zadnjo Trento.
Pogled z vrha proti Jalovcu in Mangartu.
Pogled proti Triglavu.
Pogled proti Krnu.
Za sestop sem si izbral pot iz Soče. Na tej poti ni nobenih
varoval, le par metrov je treba malo poplezati, zato sem si'e raje odločil
zanjo, ker mi ni bilo do tega, da bi se še enkrat spopadel s potjo na drugi
strani. Pot je bistveno krajša, kot tista iz Zadnje Trente. V smeri gor časovno
ni bistvene razlike, saj je tudi precej strmejša in premaga več nadmorske
višine, kar cca. 1850m. Pri sestopu pa tako pot premagamo precej hitreje, če
nam hoja navzdol ne povzroča prevelikih težav, sploh ljudje kot sem jaz, ki se
ukvarjamo tudi z gorskim tekom. Pot je na začetku precej strma in tudi na tej
strani krušljiva, kamni po meliščih so precej ostri. Strmina po prvih nekaj sto
metrov višine popusti in preide v najprej travnat svet, kasneje pa se kmalu
pojavi rušje. Pri sestopu po vršni strmini in pod njo se odprejo krasni pogledi
na masiv Bavškega Grintavca in greben JZ od njega.
Edini krajši plezalni odsek na tej poti.
JZ greben Bavškega Grintavca, kjer sta Mali Grintavec in Vrh
Brda.
Rušnat in travnat svet na poti z Bavškega Grintavca.
Kmalu se med ruševjem pojavijo prva drevesa in postopna se pojavi gozd, ki
pa ni popolnoma zgoščen, saj se je nekoč na tem območju paslo. Pot tu je
vseskozi delno zarasla, vendar je še vedno shojena in z njo nisem imel nobenih
težav. Na približno polovici premagane višinske razlike me je pričakala
nekdanja Planina nad Sočo. Tudi ta
planina se počasi zarašča in jo večinoma že pokrivajo majhni grmički. Tam je
primerno mesto za počitek in tudi sam sem se tam za trenutek ustavil.
Pogled s planine nad Sočo proti Krnu.
Pot se po planini spusti v gozd, ki pa se še vedno večkrat
odpre in nam ponudi prekrasne poglede na Sočo (naselje). Pot postane počasi
tudi širša in dobro uhojena planinska pot. Pot vodi tudi skozi gozdni rezervat
Lemovje in kmalu po za njim pripelje na odprto območje opuščene gorske vasice
Lemovje. To je meni ena najlepših vasic, ki sem jih pri nas videl. Gre za
prečudovit plato, še zdaj pretežno travnat z nekaj drevesi, na južnem,
prisojnem pobočju Bavškega grintavca na cca. 850m višine. Pobočje je tu precej
položno, kar ustvari omenjeni plato in je bilo idealno za postavitev naselja v
preteklosti. Hiše so primer klasične gradnje na tem območju. Pot vodi čez ta
plato in nato vodi proti Soči v dolino. Ta spodnji del poti je simpatičen, vodi
skozi lep gozd in mestoma spodobno širok, vendar ponekod tudi kar strm, šlo je
sicer za glavno povezavo vasi z dolino. Predvsem tik pred koncem sestopa sem
ugotovil, da bi bil vzpon tu čez dan res naporen, saj nad vznožjem, ko je gozd
mestoma malo razredčen pošteno pripeka.
Odprt svet na območju vasice Lemovje.
Moj prvotni načrt bi
po prihodu pomenil v Sočo konec izleta. Namen sem se imel še isti dan z
avtobusom vrniti domov. Vendar sem spoznal, da bom naslednji dan težko prišel
do Krna in nazaj s časom, ki nam ga avtobusne povezave dajo na razpolago. Zato
sem poklical v dom Klementa juga v Lepeni, da bi tam prespal. Kot sem sicer
pričakoval, s tem ni bilo težav, bil sem celo edini pohodnik tisto noč in sem
bil zelo zadovoljen, da sem svoj plan spremenil. Tako sem si do konca dneva še
lahko našel nekaj trenutkov ob Soči, naslednji dan pa sproščeno obiskal Krn. Tako
sem se najprej malo ustavil in razgledal okoli v naselju Soča. Krasen kraj za
živeti, kot vsi v zgornjem Posočju. Nato sem se tudi sprehodil po manjšem delu
soške poti od mesta, kjer se zavije proti Bavškemu Grintavcu do vstopa v
Lepeno. Najprej sem moral čez most in pogled se mi je ustavil tudi na obe
strani proti reki Soči. Pot nato na tem delu vodi popolnoma ob reki Soči. Tako
lahko popolnoma začutiš naš rečni biser in uživaš ob pogledih na reko in
sprehodu skozi obrečni gozd. Preden prideš do mesta odcepa glavne ceste proti
Lepeni te pričakajo tudi ena izmed soških korit, Velika korita. Pogled nanje je
res fantastičen. To je bila res krasna pika na i fantastičnem dnevu. Najprej
pot vodi skozi gozd nad koriti. Marsikdo je že na več mestih shodil manjšo
potko povsem do korit, vendar moraš biti previden, da ti ne zdrsne in padeš
vanje, če se ji želiš približati. Tudi sam sem se jim enkrat približal,
fantastičen prizor! Če ne prej, pa je krasen pogled na korita z mosta čez reko ceste
za Lepeno. Tam se korita tudi končajo in Soča v krasni temno smaragdni barvi spet
preide v običajno strugo. Na tem mestu
se nahaja tudi eden izmed soških kampov in je priljubljena točka za kopanje.
Tudi sam sem se sprehodil do reke, se tam usedel, pomalical in si namočil noge
v Soči. Bila je res prijetna osvežitev.
Reka Soča pri naselju Soča.
Velika korita Soče.
Konec Velikih korit, tu se Soča ponovno odpre in ta kraj, ki
leži ob kampu je tudi priljubljeno kopalno mesto.
Po osvežujočem premoru me je čakal še lep večerni sprehod po
Lepeni do doma Klementa Juga. Večer v alpskih dolinah je res prelep, saj je na
obzorju dolina že skrita pred sončnimi žarki, večerna zarja pa še obseva gore
nad njo. Po prihodu v dom sem malo posedel pred domom na ta lep poletni večer,
si malo raztegnil noge po celodnevni hoji, nato pa se kmalu odpravil spat.
Dolina Lepene s potokom Lepenjico.
Večer v dolini Lepene je bil še relativno topel za alpsko dolino, jutro pa je bilo prijetno
hladno . Zjutraj sem hitro pozajtrkoval in se odpravil naprej proti Krnskim
jezerom, nestrpno sem čakal vzpon na Krn. V koči moram pohvaliti tudi osebje,
ki je prijetno gostoljubno. Čeprav se v gorah zaradi utrujenosti po navadi
hitro pade globoko v spanec, to noč nisem bil deležen zaželenega spanca. Če
temu dodam še nepopoln spanec prejšnjo noč (ki se mi prejšnji dan še ni
poznal), potem je bilo kar pričakovano, da je bil prihajajoči dan bolj naporen
od prejšnjega. Vendar to me ni kaj dosti brigalo, saj sem imel še preživet še
en fantastičen dan v gorah. Pot se od doma v Lepeni vzpenja po serpentinah
mulatjere do Krnskih jezer. Bila je daljša, kot sem na višinsko razliko
pričakoval, vendar je bilo še prijetno hladno, saj sonce še ni posijalo v
dolino in na to severozahodno pobočje.
Dom Klementa Juga v Lepeni.
Pogled navzdol po dolini z Doma.
Ko premagaš pobočje polno serpentin prideš do konca žičnice
za Krnska jezera. Od tam je še nekaj hoje po ravnem do doma pri Krnskih jezerih
ter še kratek spust na koncu. Hoja poteka
po nekakšni soteski in vmes te pričaka lesena merilna tabla, kjer že od
srede osemdesetih let vsak april zabeležijo višino snežne odeje in na to višino
dodajo tablico za to leto. Nekaj let sicer vmes manjka. Razloga ne poznam,
možno je tudi da takrat aprila ni bilo tam več snega ali pa preprosto niso
zabeležili. Dom pri Krnskih jezerih ima
prijetno lego med drevesi. Tokrat sem šel le mimo doma, nisem se tam ustavil
niti sedaj niti nazaj grede. Blizu doma leži planina Duplje, kjer se odpre
prelep pogled na okoliške gore. Tam sem videl se sprehajati celo dva prašiča,
na planini pa imajo tudi veliko čredo ovac in krave. Krave so se pasle na tej
planini, ovce pa so odšle na planino Na polju v smeri proti Krnu. Takoj za
planino pa leži znamenito Krnsko jezero. To je res prečudovit biser narave, ki
se nahaja kar ozko med gorami na dveh straneh, kjer ga delno zapirajo celo
stene, na ostalih dveh straneh pa je odprto. Skozi to ožino poteka tudi pot na
Krn. Žal je tudi ta biser deležen žalostne usode in je poln majhnih rib, ki jih
po možnosti nevedni obiskovalci še hranijo. Tja, v gorsko jezero, seveda vsekakor ne sodijo, zato svetujem vsem
obiskovalcem: Ne hranite rib in ne mečite hrane v jezero! Gorsko jezero je
absolutno najlepše tako kot je, brez njih. Poleg tega se ob preveč hranil lahko
razrastejo alge, porabijo precej kisika in zadušijo jezero. Podoben problem se
pojavlja pri Dvojem jezeru v Dolini Triglavskih jezer. Ne pustimo, da ti biseri
postanejo taka velika katastrofa, kot Jezero na Planini pri Jezeru!¸
Merilna tabla višine snega v aprilu.
Planinski dom pri Krnskih jezerih.
Planina Duplje.
Krnsko jezero s pogledom na Krn.
Ob jezeru sem malo posedel, potem pa se odpravil dalje.
Najprej pot vodi po krajšem pobočju do slabih 150m višje ležeče planine Na
polju. Tu so mi nasproti šle ovce, predvidevam da so bile s planine Duplje, so
se pa verjetno že vračale po jutranji paši na tej planini. Gre za lepo
platojasto planino s krasnimi pogledi na okoliške gore. Pot se v nadaljnje
požene v skalnati svet na SV strani Krna. Na poti ni nobenega plezanja, gre le
za položno pobočje, ki pa je značilnega kraškega tipa in tudi polno
visokogorskih kraških pojavov. Pot
pripelje na Krnsko škrbino pod Krnom. Vmes se nam odprejo lepi pogledi na
obsežna melišča pod Vrhom nad peski, še lepši pogled tja je z vrha Krna. Takoj
s planine je še nekaj ruševja in dreves v tem skalnatem svetu, v zgornjem delu
pa je le še visokogorski kras, na ugodnejših mestih za rast uspeva trava, pod
skalnimi stenami pa so seveda melišča. Ta stran Krna je zato precej manj zelena
kot tisto simbolno južno pobočje z lepimi travniki. V tem delu sem postajal vse
bolj utrujen. Dvodnevna hoja po gorah ni mačji kašelj, za povprečnega planinca
je bila moja tura kar dolga za dva dni, poznale pa sta se tudi dve ne najbolj
prespani noči. Ko sem prišel do škrbine, sem si pošteno oddahnil. Do vrha ni
bilo več veliko. Pot je sedaj vodila po lepem travnatem svetu pod vrhom Krna.
Pod vrhom stoji tudi Gomiščkovo zavetišče, ampak na drugi strani vrha. Poti je
tu več, izbral sem pot po grebenu direktno na vrh, vodi pa tudi po pobočju do koče
in od tam na vrh. Ko sem osvojil vrh, sem bil presrečen, saj sem osvojil še
drugo simbolno goro na tej gorski odpravi.
Pogled s planine Na polju na gorski svet nad njo.
Tipičen visokogorski kras pod Krnom.
Vršna gmota Krna s SV strani, na levi strani je Krnska
škrbina.
Vrh Krna, južno vršno pobočje je objemala megla.
Na vrhu me je čakal zaslužen počitek in prekrasni razgledi.
Pogled je malo pokvarila le megla na južnem pobočju. Razgledi so s Krna precej
bogati, saj gre za sicer ne zelo visoko pogorje (Krn je visok 2244m), vendar je
nekoliko oddaljeno od centralnega področja Julijcev, zato imamo prostrane
poglede tako tja, sploh pa proti Primorski, kjer so gore in hribi vseskozi
nižji. Meni eden najlepših razglednikov, kar sem jih obiskal. Zelo lep je tudi
pogled na Krnsko jezero. Očitno je Krn priljubljena gora tudi za padalce, saj
jih je bilo ta dan v zraku videti kar nekaj.
Pogled s Krna proti Krnskem jezeru, v ozadju je viden tudi
Triglav.
Pogled s Krna proti Vrhu nad peski in Spodnjim bohinjskim
goram.
Gomiščkovo zavetišče na Krnu.
Na vrhu sem preživel spet slabo uro, pojedel sem še kanček
malice,ki mi je ostala od prejšnjega dne in se odžejal. Tudi malce sem si
odpočil. Potem sem se odpravil še do koče (Gomiščkovega zavetišča), kjer sem si
privoščil še ričet. Najprej je bila koča zavita v meglo, potem pa se je megla
prestavila nekoliko višje, občasno se je tudi malce razkadila in odprli so se
mi tudi pogledi na južno stran Krna. Kasneje so bili oblaki višje, nad vrhom
Krna. Tako vreme bi si bolj želel na vrhu. Sicer ne bi bil obsijan s soncem,
vendar bi vsaj bilo razgledno na vse strani. Vseeno sem dobil večino želenih
pogledov. Po obroku sem še malo posedel, potem pa sem se odpravil nazaj proti
Lepeni. Na poti proti škrbini sem ugledal zares veličasten prizor. Nad mano je
letel planinski orel. To je res veličastna ptica in upravičeno en izmed
simbolov naših gora. Po tem čudovitem prizoru me je čakal sproščen in umirjen
sestop proti Lepeni in Soči. Še enkrat sem podoživel čudovito naravo na poti,
ponovno sem se ustavil za krajši čas pri Krnskem jezeru. Na koncu sem že
pošteno čutil noge, vendar je bilo vredno vsega truda, saj je bila odprava
fantastična, videl sem res ogromno čudovitih stvari. Na koncu sem se mogel
seveda sprehoditi po Lepeni do Soče, kjer me sem počakal avtobus. Pred tem sem
si v domu v Lepeni privoščil še jabolčni zavitek, bil je odličen in je bil
prijetno okrepčilo. Proti avtobusni postaji sem tudi nekoliko pohitel, da sem
se lahko še za krajši čas spet privoščil osvežitev ob Soči in namočil noge.
Nato sem sedel v avtobus in krasna dva dneva sta bila počasi za mano. Tudi
nazaj grede sem še užival v pogledih najprej na gore, hkrati pa sem za
sprostitev poslušal glasbo, kar med vožnjo zelo rad počnem.
Med sestopom nazaj sem nekoliko zašel s poti in posnel tole
fotografijo Krnskega jezera.
Turi, ki sem jih opravil sta res vredni izvedbe. Bavški
grintavec vsekakor ni za vsakogar vendar je za izkušene res prava poslastica.
Za željne plezalnih poti je baje zelo vreden vzpon tudi s sedla Kanje. Tudi za
neizkušene pa bi bil res lep izlet s prekrasnimi razgledi, če se sprehodijo le
do pod vršne gmote, preden pot zaide med skale in se začne plezanje. Krn pa je
tako ali tako ena naših najbolj priljubljenih gora in je primeren za vsakogar,
ki rad hodi v gore.
Do prihodnjič, Aljaž
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar