že dolgo se nisem oglasil. V zimski sezoni preprosto nisem več utegnil spisati objav o preživljanju mojega časa v naravi. Sedaj se je že razbohotila pomlad, sam pa sem z zimsko sezono zaključil. Svoje preživljanje časa v naravi to zimo bom zato strnil v naslednjih objavah. Potrudil pa se bom objaviti rudi kako tekočo objavo o pomladanskem dogajanju v naravi.
Za začetek pa naj podam nekaj splošnih vtisov letošnje zimske sezone. Z eno besedo bi jo lahko označil kot čudna. Seveda je bila tako kot vsaka do sedaj čudovita in bilo je kar nekaj zelo lepih dni, a vse skupaj se je začelo precej nenavadno. Po ohladitvi oktobra in nekaj malega klasičnega jesenskega snega v visokogorju sta bila november in december izjemo topla in suha, še predvsem v višjih legah. Hladneje je bilo le zadnjih 10 dni novembra, ko je tudi zapadlo nekaj snega, tudi do nižin. Ni ga bilo veliko, pobralo ga je tudi v visokogorju, na Kredarici večino decembra in za novo leto prvič od začetka meritev ni bilo snežne odeje. Tudi januar ni bil kaj prida, zima je nižine malo povohala v začetku meseca, v visokogorju pa je pravi sneg končno zapadel po 10. januarju, nekaj malega tudi v sredogorju. Druga polovica zime je bila povsem zrcalna. Ves februar in v prvi tretjini marca so bile pogoste padavine. Po nižinah je bilo snega ponovno le nekaj malega, pogosteje je zapadel že nekaj 100 metrov višje, v gorah pa se je v le dobrem mesecu nabralo veliko snega. Potem pa spet ni bilo veliko padavin. V drugi polovici marca se je postopno otoplilo in sneg začelo počasi pobirati, prav ekspresno pa ga je pobiralo v zadnjih dneh in razen v visokogorju bo očitno tako hitro odšel kot je prišel.
Vseeno pa se je dalo veliko časa preživeti tudi na snegu in z drugo polovico zime sem precej zadovoljen. Tako je bil zares problematičen le december. Letos sem svoje zimske aktivnosti kar dobro razporedil. približno tretjino časa sem posvetil teku na smučeh in prav toliko časa pešačenju, nekajkrat pa sem tudi smučal. Rad imam tudi spust peš po celem snegu in čeprav sprva ni kazalo da bom imel letos kaj dosti od tega, je bilo na koncu letos tudi za to dovolj možnosti. Že dolgo časa me mika tudi turno smučanje in krpljanje in v naslednjih sezonah bodo v ta namen prav gotovo to prve investicije k moji opremi, da k svojim aktivnostim dodam tudi te, meni ene izmed najlepših zimskih aktivnosti. Sicer sem imel to v planu že letos, a so se na koncu stvari iztekle drugače od pričakovanj.
Nekaj najlepšega kar lahko v naravi po mojem mnenju doživiš je v celoti sveže pobeljena pokrajina v jasnem, sončnem vremenu. To ima poseben čar še posebej, če so povsem zasnežena tudi drevesa. Vsako sezono želim ujeti vsaj nekaj utrinkov take zares prave zimske idile in pravljice. Letos sicer za to ni bilo toliko možnosti, saj je bilo sprva veliko sonca in malo snega, nato pa veliko snega in malo sonca. Vseeno pa sem nekaj takih utrinkov doživel tudi letos. Menim da je to nekaj, kar je želja vsakega ljubitelja zime da to doživi čim večkrat. Prav tako je zelo lepo obzorje, ki ti ga zima lahko da rušnata pokrajina v gorah, ko je rušje v celoti pod snegom in se zložna rušnata pobočja zlijejo v prekrasno, ponekod, valovito, drugod in podobno belino. Prav gotovo pa je zelo lepo doživetje tudi povsem zasnežena pokrajina med umirjenim zmernim ali rahlim sneženjem. Mislim da se bo tudi v mojih letošnjih utrinkih našlo tudi vsake od teh stvari nekaj, lep pa je pozimi tako ali tako vsak dan v vsakem vremenu, tako kot je to tudi v vseh drugih letnih časih. Zato smo res lahko srečni tisti ki živimo v deželi s štirimi letnimi časi, kjer se narava v različnih barvah vse let spreminja in nam vedno ponudi nekaj novega in lepega.
Spodaj prilagam nekaj lepih naključnih posnetkov letošnje zime več pa sledi v prihodnjih objavah.
Zasnežene smreke ob tekaški progi na Arehu na severni strani Žigartovega vrha sredi januarja. takrat je bilo še premalo snega, da bi lahko proge tudi uredili.
Greben Ježa med Zvohom in Vrhom korena z Zvoha sredi januarja. Gore so bile takrat sveže pobeljene, a snega je bilo le za vzorec.
Zasneženo in sončno jutro in dopoldne na Mariborskem Pohorju na začetku februarja (spodnje štiri slike). Prva slika pogled s prve etaže stolpa naprej po grebenu, druga in tretja vrh Mariborskega dela v bližini vojašnice, četrta pa zasnežen gozd na poti od Bolfenka proti Mariborski koči.
Pot na Krvavec tik pred prihodom na Gospinco oz. zgornjo postajo gondole v sredi februarja (zgornja slika). Po nočnem in dopoldanskem sneženju sem se takrat popoldne odpravil na Krvavec in kljub večinoma oblačnem vremenu ujel tudi nekaj sončnih žarkov in jasnine, pokrajina pa je bila prelepo sveže zasnežena.
Planica sredi februarja. Eden najlepših dni v tej zimi, saj je šlo za jasen dan in sveže zasneženo pokrajino. Fotografije posnete en dan po obisku Krvavca omenjenega zgoraj. Prva slika pogled proti Poncam s travnikov na začetku Planice, druga pogled na Ponce z nordijskega centra, tretja pa tekaške proge v nordijskem centru. ta dan se je ratrak prvič odpravil v z Rateč v Tamar, začetek proge v Planici na drugi sliki. Na žalost pa je bilo še premalo snega za ugoden tek, saj bi neprestano vozil čez kamne, zato sem se takrat moral zadovoljiti še s cca. 2 km dolgim krogom v nordijskem centru iz umetnega snega, ki so ga uredili januarja tudi za potrebe tekem v šprintu za svetovni pokal.
Lepote Srednjega vrha na Preddvorom in oklice v začetku marca, ko je bila zima v gorah kar se snega tiče na vrhuncu. Gore so bile sveže zasnežene, je pa ponekod veter minule noči že malo razpihal sneg. Prva slika pogled izpod vrha z zahodne strani po pobočju navzdol, druga pogled z vrha proti Malemu Grintovcu in Storžiču, tretja pa vrh z zahodne strani.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar