Dežela snežne vile: Zimska pravljica na Kriški gori

Pozdravljeni,

Zima. Jasno in čisto nebo. Sem in tja kak oblak. S soncem obsijane gore. Zasnežene smreke in bele poljane. Čudoviti razgledi. Težko je najti kaj lepšega pozimi kot povsem bela in zasnežena pokrajina v gorah v prvih sončnih dnevih po sneženju. Tudi v Sloveniji se najde kar nekaj lokacij, kjer je ob takih dnevih še posebej lepo. A ena najlepših je prav gotovo Kriška gora.

Zimska pravljica na Kriški gori.

Ta sredogorski greben se nahaja na obrobju Alp tik nad Ljubljansko kotlino kot del gorske skupine Storžiča. Krasijo ga strma južna pobočja poljan s smrekami zaraščajočih se pašnikov. Kjer so gozdovi na južnih pobočjih strnjeni, so v zgornje pasu pretežno smrekovi, nižje pa bukovi. Nasprotno pa so na severnih pobočjih do vrha pretežno bukovi. Vrh grebena je občasno odprt in občasno bolj gozdnat, izmenjujejo pa se bukve in smreke.  Najvišji vrh je Tolsti vrh visok 1715 m, slabih 250 m nižje na drugi strani grebena pa se nahaja planinska koča tudi pozimi odprta ob vikendih. Gorsko naravo seveda bogatijo tudi še jerebike in macesni, pa tudi rušje ne manjka ponekod na vrhu grebena. V zimskem času k živežu v tej pravljici prispevajo razni gorski ptiči, še posebej sinice in ščinkavci, pogosti pa so tudi kosi in komatarji ter pevke, po vrhovih pa nas lahko obiščejo planinske kavke. Po teh gorah se seveda potikajo tudi gamsi, ki pa jih je pozimi težje opaziti kot poleti. Pogosto pa v gozdu lahko naletimo tudi na veverice.

Greben Kriške gore z Gozda.

Iznad ljubljanske kotline se pogosto dvigajo topli vzgonski zračni tokovi, zato je to idealno vzletišče za padalce, samo malo vlage pa je dovolj za pogost nastanek pobočnih oblakov. Tako tudi pozimi, če zrak ni povsem suh, pogosto nastanejo manjši kopasti oblaki, ki pa redkeje kot poleti vrhove zavijejo v meglo, vendar so le manjši estetski dodatki beline na čistem modrem jasnem nebu. Seveda pa ne manjka tudi povsem jasnih dni ob suhem vremenu. V času anticiklona pa je  Ljubljanski kotlini pozimi pogosta megla ali nizka oblačnost. V primeru nižinske megle predvsem v Ljubljani in okolici se to Kriške gore ne tiče. Pogosta pa je tudi nizka oblačnost ki sega različno visoko in se pogosto »zarije« v pobočja skupine Storžiča, tudi Kriške gore. Ta ob pobočjih pogosto vztraja najdlje, tudi ko se nad samo kotlino že razkroji. Lahko sega do polovice pobočja, celoten greben pa se kopa v soncu. Večkrat pa sega prav do vrha grebena, ven pa kuka le zgornja polovica grebena ali pa zgolj Tolsti vrh.

Igra in ples majhnih kopastih oblakov na Tolstem vrhu (pod nami zasnežena Ljubljanska kotlina) …

… in nad okoliškimi gorami.

Kratek strmejši vzpon na oster predvrh Tolstega vrha in pogled nazaj. Spodnja polovica grebena je zavita v nizko oblačnost, zgornja polovica pa sega nad oblake in je obsijana s soncem.

V sneženem obdobju zime se včasih zgodi da je oblačnega vremena več kot sončnega, tudi ob sončnem vremenu pa se pojavljajo taki ali drugačni oblaki. Ko se je februarja 2018 pojavila priložnost za podoživetje snežne idile, sem se ob prvem sončnem dnevu po večjem sneženju odločil idilo dokumentirati drugje. Nato pa sem na Kriški gori uspel šele v tretjem poskusu zadeti sončen pretežno jasen dan, vmes je tudi še ponovno snežilo. Zato pa sem bil deležen tudi dneva, ko je bilo sončno vreme na pobočju ob vzponu, greben pa je bil čez dan zavit v oblake, in dneva, ko se je okrog gora pojavila nizka oblačnost, na Kriški gori pa je zgornja polovica grebena segala nad oblake.

Prihod na Kriško goro v bližini koče. Na vrhu je še precej modre jasnine, a prvi oblaki že zakrivajo sonce …

… pri koči na Kriški gori s pogledom nad kotlino. Spodaj razpadajoča plast nizke oblačnosti, ki je a dan segala do polovice pobočja Kriške gore. Zgoraj pa po jasnem jutru že nastajajo kopasti oblaki …

… greben se nato kmalu zavije v oblake, tudi spodnja plast oblakov ne razpade, ampak so oblaki pod gorami še zgoščeni.

Pot v ta raj običajno začnemo v vasi Gozd v manjši dolinici za manjšim grebenom na južnem pobočju Kriške gore, kjer je še eno nižje ležeče vzletišče za padalce. Gre za idilično gorsko lokacijo za okrog 400 m dvignjeno nad rob Ljubljanske kotline. Že ob prihodu v Gozd se nam odpirajo prekrasni razgledi na skoraj celoten greben Kriške gore.  Pot lahko začnemo na več mestih, sam najpogosteje pri cerkvi. Sprva napravimo nekaj metrov skozi vas, nato pa se nenadoma začnemo vzpenjati po precej strmem pobočju. Sprva se je potrebno dvigniti čez travnike v gozd, skozi katerega se vzpnemo na greben. Že po nekaj metrih je razcep, kjer lahko izberemo med potjo do koče in direktno na Tolsti vrh. A slednja pot na Tolsti vrh pripelje čez plazovita južna pobočja, ki so pod Tolstim vrhom najstrmejša in najbolj gola. Zato je pogosto pametneje za Tolsti vrh izbrati pot do koče in po grebenu ter se vrniti po isti poti. Pa še tako lepa je ta pot.

Prihod na parkirišče v Gozdu. Čudovit dan je pred nami.

Ko zapustimo travnike se vzpenjamo po bukovem gozdu proti vrhu grebena. Gre za mešani gozd, kjer prevladujejo bukve. Krasijo ga čudovite igre sonca in svetlobe, suh sneg pa se iskri pod sončnimi žarki. Dodatek k lepoti nam ponujajo mlade smrekice, ki začenjajo svojo rast na gozdnih tleh in so skoraj povsem prekrite s snegom. Pa tudi med odraslimi bukvami ne manjka kaka smreka ali jelka. Ob vzponu nam pot popestri več klopc za počitek, vsaka poimenovana po svojem »domačem matadorju«. Čarobno je pogosto tudi, ko se ravno skozi bukov gozd dvignemo iznad meglenega pasu nizke oblačnosti in sonce posveti skozi meglice, vse bolj pa se nad nami odpira modro nebo. V zgornjem delu vzpona prečimo manjšo poseko, pred katero je med bukvami že več smrek, odpre pa se nam tudi pogled proti kotlini. Za njo nenadoma preidemo v povsem smrekov gozd.  Na poseki se nam ponudi prekrasen pogled navzgor na zasnežene smreke in čisto modro nebo. Smrekov gozd je v veliki meri nastal na opuščenih pašnikih, ki so bili nekdaj precej obsežnejši kot danes iz zavzemali večino zgornjega pasu pobočja. Smrekov gozd je sprva zaprt. Vmes pa pridemo do roba strmih pašnikov in odpre se nam pogled proti vrhu grebena. Nato gozd postane redkejši, med zasneženimi belimi smrekami pa se pokaže več čudovite modrine neba. Nekaj metrov pod vrhom grebena pa se gozd odpre in počasi preidemo na odprto in dosežemo vrh grebena.

Ko je spodaj nizka oblačnost in jo zapustimo v bukovem gozdu se naredi prečudovit prizor sončnih žarkov in meglic, ki se vijejo med njimi.

Pa se povzpnimo po tem gozdnem raju svetlega in zasneženega gozda.

Pogledi navzgor nam razkrivajo, da se sem in tja kako drevo tudi podre, ali pa ga posekajo. Za njimi ostane vrzel, debla pa štrlijo iz zasnežene beline.

Pa se obrnimo še navzdol. Med bukvami si svojo pot utirajo mlade smreke.  Odete v belino čakajo na čas ko bodo tudi same kraljevale med krošnjami.

No, nekatere smreke tudi med krošnjami delajo družb bukvam. Tudi kaka jelka se najde med njimi.

Poglejmo, kaj je že za nami. Pod določenim kotom je svetloba že v gozdu zelo močna, kaj nas šele čaka ko pridemo na vrh grebena. O meglicah več ne duha ne sluha.

Nadaljujmo pot. Gozd se malo odpira, smrek je že več, pot pa je močno uhojena, res je priljubljena med obiskovalci.

Smreke počasi nadvladajo bukve. V gozdu zazeva večja vrzel. Nat tem mestu je nastala poseka. Smreke so tu še visoke in stare, del zrelega mešanega gozda. Kako lepo se preliva svetloba med pogledom po poti navzdol. 

Nad poseko pa so smreke mlajše, gozd se je razrasel na nekdanjem pašniku. Prvi prizor prave zimske pravljice med zasneženimi smrekami, nato pa nas čaka še nekaj poti skozi gozd med njimi.

V zadnjem delu gozdne poti se vzpenjamo skozi prekrasen zasnežen smrekov gozd, nastal na zaraščenih pašnikih. Nad nami prekrasna modrina neba. Hoja po tem odseku je posebno doživetje. Še posebno, če je pred nami uhojena pot po snegu, jo podoživimo, kot da bi hodili po tunelu med smrekami.

Počasi se smrekov gozd začne odpirati, prihajamo proti vrhu grebena in vzpon po pobočju gre h koncu.

Pa pridemo iz gozda na odprto. Fantastična idila je pred nami!

Ob prihodu na greben je razcep poti. Desno vodi grebenska pot do Tolstega vrha, koča pa je po nekaj metrih na levo. Lahko naredimo kratek postanek pri koči. Pod nami se razprostira Ljubljanska kotlina. Pri koče je zložna bela travnata poljana, pod njo smreke, za njo pa bukve, katerih gozd sega po severnem bregu do vrha. V kratki vrzeli med drevesi ven pokukata Stol in Begunjščica. Tam je tudi kot presekana meja med bukvami in smrekami. Če pogledamo proti koči z zahodnega konca, nam nameni zares idiličen pogled koče na beli odprti poljani s Tolstim vrhom v ozadju, za njim pa pokuka ven tudi vrh Storžiča.

Zaplavali smo v nebesa! Pod odprto planjavo na vrhu so nižine kot na dlani. Zrak je čist in svež, na dnu kotline pa je še nekaj malega meglic.

Zasnežene poljane pri koči. Suh sneg se opazno iskri pod močjo sončne svetlobe. V ozadju se zamejita pas bukovega in smrekovega gozda. Za njima kukata ven Stol in Begunjščica.

Koča kot v raju! Ena najlepših lokacij pozimi pri nas. Fantastično ozadje s Tolstim vrhom v ozadju.

Pa nadaljujmo našo pot iz se podajmo po enem najlepših gorskih grebenov Slovenije pozimi. Najprej je pot položna in nas vodi čez odprte poljane zaraščajočih se pašnikov s posameznimi smrekami. Vrh grebena sprva krasi rob bukovega gozda, ki prekriva severna pobočja. Nato se pot zložno vzpenja čez poljane med posameznimi smrekami na nekoliko višjo stopnjo grebena. Ves čas se nam odpirajo prostrani razgledi na vse strani, pod nami pa se odpira pisan mozaik Ljubljanske kotline. Če je slednji zasnežen je lahko belo zelen v različnih odtenkih glede na to ali so tudi drevesa zasnežena ali ne. Občasno pot pride proti vrhu grebena ter za smrekami in bukvami pokuka Košuta. Proti zahodu se za grebenom odpirajo pogledi proti Julijcem ter Dobrči, Stolu in Begunjščici. Kasneje se greben poravna in sledimo poljanam po strmih pobočjih malo pod vrhom grebena, še naprej se sicer rahlo vzpenjamo.

Tako pa se začenja pot po grebenu. Odprte poljane z zasneženimi smrekami. Na vrhnjem robu ne manjkajo niti bukve. Čisto in povsem modro zimsko nebo. Pa kar vidimo že lahko svež in mrzel zimski zrak. Nekaj sledi je tudi že. Neko se je očitno v to pravljico že podal.

Zasnežene bukve na vrhu grebena, kjer se ponekod gozd na severnem robu potegne do vrha. Nekaj malega snega pa so vseeno že dale od sebe.

Slikovita snežna kupola bogata z zasneženimi smrekami na vrhu grebena. Zložno se počasi vzpenjamo, ko se greben postopno dviga na naslednjo stopnjo.

Pravljični utrinki. Iskreč se suh sneg in odprti pogledi na Karavanke v ozadju za zasneženimi smrekami, ko stopimo na sam vrh grebena.

Ko se zložno vzpenjamo, se nam odpirajo že prvi pogledi po grebenu nazaj z Julijci v ozadju. Tale osamljena smreka najbrž nima nič proti pogledu, ki jo bo spremljal vse življenje. Je še mlada, se bo še marsičesa naužila.

Pogledi na kotlino se nam na vrhu strmih travnatih pobočij zares odprejo. Tokrat je mozaik pod nami zasnežen, a ne povsem bel, saj so malo veter malo pa topli sončni žarki spodaj že »osvobodili« drevesa snega.

Na odprtih poljanah, po katerih hodimo občasno zaidemo med manjše skupine smrek, ki so zrasle sredi pašnikov. Spet drugje se posamezne smreke pojavljajo v vseh generacijah. Tako je moč videti mlada nadobudna drevesca ki povsem zasnežena komaj kukajo izven globokega snega. Pa mlade »najstnike« ki še ohranjajo krošnjo trikotno stožčaste oblike segajoče skoraj do tal in so povsem zasnežene. Da, so kot definicija novoletne smreke. Za konec pa ne pozabimo na odrasle mogotce, ki imajo visok razpotegnjen stožec, večje krošnje pa niso več zlita bela celota. Veje se razrastejo bolj narazen, vmes je več prostora in dajejo več odtenkov zelene kot mlada drevesa. Če so takoj po sneženju veje vseh dreves zasnežene in povešene, pri mladih drevesih ostanejo take dlje časa, odrasla drevesa pa se kmalu ko posije sonce »znebijo« nekaj malega snega, malo poravnajo veje in le-te lahko nekoliko zadihajo, čeprav se še vedno polne snega. Med smrekami ne manjkajo niti posamezne bukve, ki se hitreje znebijo čiste beline, v kolikor niso odete v ivje.

Včasih smreke tvorijo mlade manjše gozdičke, drugič so bolj posamično »razmetane« po belih poljanah.

Mlada drevesca povsem odeta v belino snežne odeje in čista modrina neba. Eni najlepših prizorov na Kriški Gori.

Mladi »najstniki« že lahko malo bolje zadihajo, vendar veje so še povešene in bolj polne snega, njihov stožec pa je še nizek in širok. V snegu včasih lahko opazimo tudi kake druge sledi. Lahko jo zgolj naš najboljši prijatelj ubere malo po svoji poti, lahko pa si kaki prebivalci gora utirajo svojo pot.

Ko smreke počasi vstopajo v odraslo dobo, lahko veje že bolj zadihajo in čeprav so malo povešene od snega, še vedno lahko dihajo. Na najbolj oprtih in prostranih poljanah so se pašniki začeli razraščati kasneje. Tako sprva lahko naletimo le na malo večjih smrek, takoj za tem pa spet zaidemo med »najstnike« in mlade smrečice.

Manjši smrekov gozdiček z nekaj macesni (zgoraj) . Taki gozdički so dober trening za naše zenice da se vsaj za trenutek razširijo. Sem in tja gre kak macesen že proti koncu svojega življenja. Tudi snega se macesni hitro osvobodijo če je le malo vetra in sonca, poleg tega pa ga njihove gole veje lahko sprejmejo precej manj kot smrekove.

Na sredi grebena je pas odprtih pašnih planjav najširši. Zato se nam tam pogledi na kotlino najbolj odprejo. Odpre se tudi pogled na vasico Gozd. Sedaj zares spoznamo na kako posebni terasi in dolinici sredi pobočja Kriške gore leži.

Po potikanju po na vrhu dokaj zložnih, čeprav strmih poljanah, grebena kar naenkrat zmanjka in pred nami se znajde skalnat polmesec. Na nekaterih mestih so severna pobočja še strmejša in bolj skalnata, pojavljajo se manjše stene. A na nekaj mestih je prišlo do podora grebena na severno stran, največji pa so Vratca na omenjenem mestu. Pot se spusti in pripelje do roba, pod nami pa so na severni strani strma melišča. Pri Vratcih prvič naletimo tudi na več rušja, ki pa je v času debelejše snežne odeje pogosto pod snegom. Nato se spet malo vzpnemo in vrnemo na uravnan greben. Hodimo ponovno tik pod vrhom po strmih pobočjih. Smreke se tam gosteje razraščajo čez poljane, pašniki so že bolj zaraščeni. Občasno je kmalu pod nami odprt gozd. Na mestu zaidemo v pas gozda na zaraščenem pašniku, ki sega do vrha grebena. Ko ga zapustimo se pod nami odpre travnata zareza precej globlje po pobočju, pred nami pa se odpre strmejši klanec. Tam se greben ponovno dvigne za eno stopnjo.

Ups! Grebena kar naenkrat zmanjka! Nič zato, odpre se nam prav poseben pogled na Javornik in Košuto v ozadju med skalami. Vratca so kar mogočna vrzel, še posebej od blizu lahko to občutimo. So tudi precej izpostavljena vetru, kar lahko vidimo po zametih in drevesih, s katerih je veter že spihal sneg.

Pa se vrnemo na bele poljane. Kot da vratc sploh ne bi bilo. Pot nas sedaj vodi po strmih pobočjih tik pod vrhom grebena. Smreke so že gostejše, pašniki so že bolj zarasli. A prevladujejo najprej »najstniki«, odraslih smrek je malo. Sledi pred nami ni več. Utiralec poti se je očitno pred vratci obrnil in kar na enkrat to postaneš ti. A če je pod svežim snegom že utrjena in uhojena gaz, novega snega pa ni preveč, to ni pretežko, dogodivščina pa je kvečjemu še lepša. Občasno pa se je treba bolj naprezati če je veter nasul nekaj več snega v gaz, kot ga je sicer padlo.

Ker smo višje, pa še gozd sega višje, so tudi smreke pod nami že povsem zasnežene. Razgledi na kotlino z belimi zasneženimi smrekami postajajo vse bolj idilični. Vasica gozd je spet bolj zakrita, a utrinek zasnežene ravnice pod zasneženimi smrekami s svetlo modrim nebom tik pod sončnimi žarki v ozadju posaja vse bolj idiličen.

Strnjeni  pobočni pasovi mladih smrek in bele strmine pred njimi. V ozadju polna modrina neba stran od sonca. Pot je ravna ali rahlo vijuga. Prelije te poseben občutek zadovoljstva in avanture, ko si »prvi«, ki ponovno utrjuje že povsem uhojeno pot.

Na ovinkih se ponudijo spet drugačni pogledi, kjer se združijo utrinki zasneženih poljan in smrek za nami in kotline pod nami. Na spodnji sliki gledamo za sabo. Na deblu smreke na sredi je zarisana markacija. Če dobro pogledaš je opazna kot drobna pikica. Označuje pot. A kako pa smo vendar prišli sem, če ni nobenih sledi in nobene gazi? Pozimi, ko je veliko snega, gaz občasno naredi kak ovinek meter ali da stran od običajne poti, če se na njej znajdejo zameti, kot je ta tik pred nami.

Smreke pod nami se še zgostijo in predstavljajo že redek gozd. So tudi že vse bolj odrasle oz. starejše. Vasica gozd pod nami izgine za njimi. Smreke kmalu prekrijejo tudi kotlino za njimi na obzorju. Če gledamo pod nas nekoliko od strani se pojavi nov idiličen utrinek zasneženih smrek, svetlega neba pravokotno na sonce, ukrivljene črte obzorja daleč za nami in svetline tik nad njim. Med smrekami se pojavi tudi nekaj bukev, ki se tudi skušajo naseliti na nekdanjem pašniku.

A narava se nikakor ne spreminja monotono v isto smer. Še se vrnemo na bolj odprte poljane z redkejšimi in mlajšimi smrekami. Na tem delu poti je bilo vetra pred tem dnem nekaj več, zato je bolj zasul pred tem uhojeno gaz. Posledično se je potrebno malo bolj potruditi, a briga nas! Avantura je še bogatejša!

Pas manjših v polno belino odetih smrek nad zasneženimi poljanami. Nad njimi pa temno modra globina neba. To je tista prava podoba zime v gorah! Med smrekami ne manjka niti kaka mlada bukev.

Pod nami se razgledi spet bolj odprejo, pogledi za nami pa ponovno lahko sežejo tudi prečno na celo pobočje, kjer jih na robu spet bogati nekaj ravnice v globini …

… a svet pred nami se spet spreminja. Enakomeren greben se zarije v kupolo preddvrha Kriške gore. A to še ni Tolsti vrh! Slednji, čeprav je višji, se skriva za njim. Kako izjemen je utrinek, če to kupolo z malo gozda in malo belih strmin malce zakrijejo zasnežene smreke pred nami.

Pred nami se znajdejo polno zasnežene mlade smreke, nekatere tudi s polomljenimi vrhovi. Po tem čarobnem zimskem prizoru vstopamo v krajši pas gozda, ki sega do vrha grebena. Ko ga zapustimo se po še zadnji odprti zarezi osrednji del grebena poln odprtih poljan konča. Sledi krajši klanec po pobočjih prej videne kupole. Ko se vzpnemo nanjo še enkrat vstopimo v povsem drugačen svet.

Po strmem klancu se vzpenjamo tudi mimo macesnov, odprejo pa se nam fantastični pogledi nazaj po grebenu na mozaik poljan s smrekami zaraščajočih se pašnikov. Po dolgem času uzremo večino grebena vse do koče. V ozadju pa se bohotijo Košuta, Stol, Begunjščica in Dobrča, še dlje proti zahodu pa Julijci. Ko prispemo na vrh klanca pa se nam prvič od bližje odpre že pogled na Tolsti vrh. Proti severu pa se kot pred vrati razprostirata Košuta in pred njo Javornik. Prispemo na oster gol vrh grebena, tik pod vrh pa tudi na južnem pobočju sega smrekov gozd s posameznimi macesni. To je kot nekakšen predvrh Kriške gore pred gmoto Tolstega vrha. Na tem ostrem koncu grebena so pogosti zameti. Se je že tudi zgodilo da je tam treba krepko zgaziti, nekaj metrov pa je tudi bolj izpostavljenih, zato sem se ob prvem februarskem obisku bil tam prisiljen obrniti, pa čeprav sem se šele tam zares povzpel iznad nizke oblačnosti ki je v meglo zavila polovico grebena. Bilo je namreč samo do tam shojeno, tistih nekaj metrov tam pa je bilo prezahtevnih in malo prenevarnih, da bi jih zgazil in nadaljeval pot po celem snegu. Zato pa sem naslednjič ob najbolj sončnem dnevu lahko nadaljeval do vrha.

Skupinica mladih smrekic povsem odetih v belino snega, pa še ivja. Tudi na tem mestu je nebo za njimi temno modro, tisto najpolnejše zimsko! Te mlade snežne vile nam označujejo začetek vzpona na kupolo. Lahko poskusimo večkrat.

Pa poskusimo prvič. Prilezli smo iz primeža nizke oblačnosti. Nekaj smrekic in mladic bukve zeva med belino in modrino pobočja kupole na robu grebena.

Ko se povzpnemo še malo višje se nam greben, kolikor ga gleda izven oblakov, v celoti odkrije. Obseva ga močno sonce, ki se blešči v beli odeji. V ozadju iznad oblakov in meglic kukajo vrhovi Karavank in Julijcev, svetlo modro nebo pa nižje nad zahodnim obzorjem pa bogatijo cirusi.

Fantastični prizori na drugem koncu strmega pobočja proti soncu. Zasneženi in v belo ivje povsem odeti macesni, smreke in bukve. Nebo svetlo modo z nekaj cirusi, pod nami pa oblaki.

Ups, kaj pa je to! Kupola le ni tako zaobljena, kot je bilo videti na prvi pogled. Na ostrem robu grebena na predvrhu so visoki težko prehodni zameti. Prvi obiskovalci so tam obupali. Sneg je naslednjih samo nekaj metrov precej globok, pobočje strmo, rob pa malo izpostavljen. Bo treba poskusiti kdaj drugič! Tudi sam sem se ob prvem poskusu Vzpona na Tolsti vrh posledično bil prisiljen obrniti na tem mestu (zgoraj) in zadovoljiti s tem pogledom (spodaj). A slednji je vseeno fantastičen! Zasnežene smreke pod vrhom oba grebena, pod nami pa gosti oblaki.

Pa poskusimo še enkrat! Takoj ko se začnemo vzpenjati, nam pogledi spet uhajajo nazaj. Izza samotne zasnežene smrekice sredi zadnje večje bele poljane pred Tolstim vrhom. Za njo tokrat čista modrina neba, čeprav ne v najtemnejši izvedbi, ozadje pa bo očitno precej čistejše. Na tem utrinku je ta smrekica središče pozornosti, zasneženi greben in gore v ozadju pa so le okras ozadja zimske idile. V ozadju grebena se po dolgem času odkrije tudi poljana, kjer se nahaja koča.

Višje proti vrhu predvrha pa za nami zazeva najlepši  in najbolj odprt pogled. Morda najlepši razgled proti zahodu na Kriški gori. Zasneženi greben se nam povsem odpre v celoti in je že pod nami, v ozadju pa se bohotijo Julijci, zgornji konec Ljubljanske kotline, Stol in Begunjščica. Gore se povsem odkrijejo izza grebena. Na nebu dogajanje popestrijo že prvi oblački, drevesa na pobočju pred nami pa mečejo dolge sence na strmino, po kateri se vzpenjamo. Smrekica na sredi zadnje poljane ni več v središču, ampak se zlije z okolico. Greben ni več poln ivja od oblakov, a še vedno povsem zasnežen.

No tokrat je pa šlo čez oster rob, saj so bili zameti utrjeni in shojeni. V bistvu je bil to tretji poskus  v teh dneh, a  v drugem poskusu, ko sem že uspel priti do vrha, se je greben čez dan zavil v oblake in nisem imel kaj fotografirati. Nič hudega, saj je potem ponovno snežilo in drevesa ponovno ovilo v belino.  Spodnji konec grebena je sedaj viden pod najboljšim kotom, a ga spredaj zakrivajo smreke na pod vrhom predvrha. Zameti so na ostrem robu predvrha desno. Po nekaj dnevih sta jih veter in mraz utrdila, se precej manj udira. Sedaj so shojeni in veliko lažje prehodni.

Na predvrhu se nam v svetli modrini z nekaj mini nastajajočimi oblački odkrije Tolsti vrh v vsej svoji mogočnosti. Smreke na zadnjem koncu grebena na južnih pobočjih večinoma segajo do vrha, na najvišjem koncu so z nekaj dodatki ivja najmočneje odete v belo. Vrh Tolstega vrha pa je gol. Prav tako so gola severna, deloma skalnata pobočja, ki so bila na spodnjem delu grebena gozdnata, poraščale so jih bukve.  V ozadju levo za Tolstim vrhom se nam odkrije mogočni Storžič olepšan z nekaj oblački!

Za izrazitimi zameti ostrega roba predvrha se bohoti Košuta. Zares skrivnosten in mogočen prizor! Tudi nad njo, še bolj pa nad Javornikom pred njo že zapleše kak oblaček.

Kmalu zapustimo oster rob in se spustimo nekoliko nižje v pobočje, kjer se nas pot sedaj vodi skozi redek gozd. V drugem delu poti proti Tolstem vrhu so namreč pašniki že precej gosteje zarasli in je več gozda vse do vrha grebena. Spet se malo spustimo in pred nami je še ena, nekoliko manj izrazita in bolj zložna zareza na grebenu. Gre za manjše sedlo, kot pomanjšana in bolj blaga različica vrat. Je tudi manj izpostavljeno. Tudi tam je nekaj rušja, ki pa je ob visoki snežni odeji povsem pod snegom. Nato naš čaka še zadnji zložni vzpon do Tolstega vrha. Sam rob grebena je pogosto gol, a sega gozd do roba. Tako se sprehajamo čez prečudovit redek smrekov gozd. Hodimo po globokem snegu med drevesi polnimi snega, običajno z njih zapleše nekaj pršiča, ali pa le-ta ob rahlem vetriču zapleše po zraku. Zrak je čist. Čeprav je mrzel, nas od znotraj greje, ko ogreti hodimo po globokem snegu in nas greje sonce. Sončni žarki se prebijajo med drevesi in zaigrajo igro sence in svetlobe. Čez nekaj časa počasi pridemo na oprto in pred nami se odpre gol Tolsti vrh. Do vrha je le še nekaj metrov. Najprej lahko naletimo na idilične poglede zasneženih smrek z ljubljansko kotlino in gorami v ozadju, nato pa se začnejo odpirati tudi ostali razgledi. Spet je, kot da bi lahko zaplaval, pod nami Ljubljanska kotlina. Lepo lahko opazujemo Julijce, pa osrednje Karavanke s Stolom, Begunjščico in Košuto, ne manjka niti Dobrča. 

Zasnežena idila v redkem gozdu med zaseženimi smrekami. Tole deluje zelo povezano. Kot bi bilo posneto z istega mesta prva slika v smeri naprej proti vrhu in druga nazaj. Vendar ni tako. Zgornja slika je bila posneta s spusta s predvrha mimo čez manjše sedlce, druga pa po prečenju sedla. Vmes pa se nam ponuja naslednji lep pogled …

… pogled na predvrh z začetka zadnjega vzpona na Tolsti vrh. Zgornja od prejšnjih dveh fotografij je bila posneta med spustom s predvrha na sedlce spodaj, druga pa med vzponom proti Tolstem vrhu po tem sedlcu in sicer še naprej od mesta tega posnetka. Da, kako podobna so si lahko mesta med drevesi. Tudi z druge strani od daleč kupola predvrha zgleda spet precej zložna, ne opazi se oster rob na vrhu. Je pa s te strani kupola videti širša, dobimo lahko občutek, kot da je bil tu nekdaj višji, sedaj podrt vrh. Manjši oblački okrog tolstega vrha pa že mečejo prve sence na predvrh.

Zadnji metri vzpona po grebenu proti Tolstemu vrhu ob robu redkega smrekovega gozda. Rob grebena tokrat strm z zares visokimi zameti, ki zevajo na južno, sončno stran. Te strehe, ki jih je povzročil severni veter, nam dajejo občutek, da se bodo vsak čas zrušile in zgrmele na nas, a brez skrbi! Ni sama gmota snega tako zelo visoka. Ampak je tudi sam rob grebena nekaj metrov nad potjo zameti pa so precej gosti in utrjeni. Gozd pa podpira to gmoto snega. Raje uživajmo v tej zasneženi idili smrek, kjer sneg na smrekah bogati ivje po poti nas spremlja igra sonca in sence, nas nebu pa sem in tja zapleše kak oblak.

Poglede med zasnežene smreke po pobočju navzdol. Nad krošnjami plavajo in plešejo oblački na bleščečem se svetlo modrem nebu, sonce pa v režah med krošnjami obsije zasnežena gozda pobočja. Med smrekam zazeva tudi sem in tja tudi kak košček hribovitega obzorja v ozadju.

Pogledi kar sami od sebe zahajajo v modro nebo med zasnežene krošnje smrek. Prisojni konci se bleščijo v sončni svetlobi, osojni pa hladijo v senci.

Ko se približujemo vrhu, se gozd spet odpira. Med zasneženimi mladimi smrekami na robu grebena s kotlino in gorami v ozadju ter nekaj oblački na nebu lahko ujamemo zares prekrasne utrinke. Zasneženo belino krasi mozaik sončnih in senčnih pasov, ko žarki ponekod iščejo pot tudi med najmanjšimi vejicami.

Zadnji pogled pred prihodom na vrh.  Pot se vije za smrekami ob robu grebena, ki je spet bolj zložen. V ozadju se spet odpirajo gore, ki krasijo mlade smreke. Ta na sredi ima od snega osvobojen in spihan vrh. Oblački so tokrat kar malo zastali glede na prejšnji prizor nekaj metrov pred tem.

Ko pa prispemo povsem na vrh, ki ga označuje steber s hišico pa tisto najlepše. Storžič v vsej svoji mogočnosti proti vzhodu! Zakriva sicer večino preostalih Kamniško Savinjskih Alp, toda njegova pojava je izjemna. Ni sicer tako blizu kot z Bašeljskega vrha na nasprotni vzhodni strani, a proti nam gleda zahodni skalnat greben. Na severu se z vrha pod Javornikom odpre tudi pogled na dolino Loma pod Storžičem. Tokrat navzdol pa si lahko seveda ogledamo tudi ves greben, ki smo ga prečili. Zares prekrasna panorama za počitek in sprostitev na vrhu. Sonce nas nežno greje tudi v najbolj mrzlih zimskih dnevih. Včasih nas nežno boža rahel vetrič. Če bolj piha se lahko nastavimo vetru in za trenutek občutimo kot da letimo! Spreminjajoči se oblaki dajejo raznorazne lepotne okraske na nebu. Nebo pa je modro in čisto. Tudi razgledi so pozimi običajno nadvse čisti, nekaj meglic je običajno le na dnu kotlin. Za trenutek se lahko zares potopimo v svoj svet.

Pa smo prispeli na vrh! Hišica s smerokazi zeva iznad razpihane snežne odeje na vrhu Tolstega vrha. Modro nebo pa bogatijo manjši oblaki. Nekateri so tik ob Tolstem vrhu. Globoke sledi v snegu izražajo, da se na vrhu mestoma kar vdira, sneg še ni povsem utrjen. Pa se sprostimo, potopimo v svoj svet in naužijmo fantastičnih razgledov ter nastavimo soncu, da nas napolni z energijo!

Pogled na celotno grebensko pot, ki smo jo prehodili. Najlepši del grebena, mozaik smrek in zasneženih poljan, je že kar oddaljen v ozadju. Spredaj pa zeva zasneženi rob grebena pod vrhom. V ozadju se je poleg Julijcev, Stola in Begunjščice odprla tudi Dobrča za kriško goro. Nekaj oblačkov še vedno krasi modro nebo, spet pa so spremenili svojo obliko.

Najlepši in najmogočnejši pogled z vrha! Storžič v vsej svoji mogočnosti in lepoti! Povsem v belo odeta strma travnata ter skalnata pobočja in grebeni so dobili kapo. Pogost izraz za oblak, ki se razvije na vrhu Storžiča. Običajno se ti oblaki začno razvijati na južnih pobočjih in strmem južnem grebenu, potem pa se navlečejo na vrh in razširijo v oblačno kupolo.

Lom pod Storžičem, ki je natančneje v bistvu kar pod Kriško goro, se nam zares odkrije šele na Tolstem vrhu. Kriška gora meče nekaj sence na dolino, a tokrat februarja že manj kot decembra, saj je sonce že višje. Nad Lomom se razprostira gozdnat Javornik, za njim pa v belo odet zasnežen odprti greben Košute. Oblački, ki plešejo na modrem nebu že mečejo manjše sence nad zasneženo pokrajino.

Ko se odpravimo nazaj lahko ponovno uživamo v vseh lepotah grebena, če se odpravimo po isti poti. Ni pa seveda lepšega, kot se na klancih spustiti kar direktno po celem snegu. Takrat lahko tudi peš malce »odsmučamo«. Če je snega preveč pa se je seveda lažje držati gazi. Ob prihodu nazaj do koče se še zadnjič razgledamo naokrog po grebenu in na kotlino pod nami. Potem pa, če uživamo v spustu po snegu: »Gasa« dol po belih gozdnih strminah nazaj do Gozda!  Najlepše je seveda če je dovolj snega vse do izhodišča.

Že zadnji pozdrav zasnežene idile! Še eden najlepših utrinkov te snežne pravljice. Zasnežene smreke na beli odeji tik pod vrhom Tolstega vrha, ko zapuščamo gol vrh in se vračamo med drevesa. Ned njimi na modrem nebu prikupen oblaček, v ozadju pa Ljubljanska kotlina in Julijci. Nekaj metrov stran posneti utrinki že pred prihodom na vrh, a ta je posnet pod najlepšim kotom in najlepše zajame smreke, ki se zares lepo zlijejo z okolico.

Lep pozdrav dežela snežne vile in hvala za vse!

Do prihodnjič, Aljaž