Lahinja pri Črnomlju in ribnik Mlaka pri Kanižarici (16.9.2013)

Pozdravljeni, objavljam predzadnje, dvajseto poročilo iz leta 2013, zanimiv teren v okolici Črnomlja.

Počasi so se zaključevale moje poletne odprave v naravo. V mislim sem imel le še dve, prva je bila ponovno v Belo krajino. Tokrat sem se odpravil v zanimivo področje južno od Črnomlja. Območje je pretežno gozdnato. Tam sem se odpravil tudi v dolinico Lahinje, ki tam teče od izvira in Krajinskega parka proti Črnomlju. Do reke sem prišel ob njenem pritoku Križanjem potoku. Hodil sem ob reki do mlina pod Butorajem. Nato pa sem se usmeril nazaj v gozd po rudarski poti proti Kanižarici. Ta pot je že stara, vodila pa je rudarje od vasi Zorenci in Butoraj (po ločenih poteh) do rudnika Kanižarica. Danes je označena z zelenim rudarskim simbolom. Po tej poti sem potem šel do ribnika Mlake in Kanižarske mlake pri Kanižarici, od tam pa sem se po gozdu vrnil do Loke v Črnomlju. Območje je zelo pestro z različnimi habitati. Najprej je manjše polje od Loke do gozda, gozd je tako temnejši listnati, kot tudi svetlejši borov. Lahinja teče večinoma skozi bukov gozd, vmes je tudi manjša vrzel, kjer se je razraslo obvodno rastje, pri mlinu pa sta dva manjša travnika, tam je tudi obvodno rastlinje. Od mlina proti ribniku je najprej listnati, nato borov gozd. Tik pred ribnikom je spet listnati gozd in tudi manjši travnik. Od ribnika Mlaka proti Črnomlju pa je spet borov in na koncu hrastov gozd. Ribnik mlaka je bil včasih mokrišče, nastalo je v ugreznini rudnika Kanižarica. Danes pa je tam malo večji ribnik Mlaka in manjša Kanižarska mlaka, ki je še vedno mokriščni predel. Tam je zelo bogata in raznolika vodna in obvodna vegetacija. Zaradi raznolikosti obiskanega področja, je v njem polno življenja. Večkrat ne srečam pretirano veliko vrst. Srečam pa pogosto precej raznolike in  zanimive vrste. Na območju ribnika je speljana tudi učna pot Mlaka. Na poti je tudi nekaj informacijskih tabel o predvsem življenju v tem  mokriščnem predelu. Največ kih je med ribnikom in Kanižarsko mlako, kjer je tudi manjša opazovalnica. Ob ribniku je tudi ribiški dom ribiške družine Črnomelj, saj se na ribniku izvaja tudi ribolov. Dom je lep lesen in dokaj nov, star le nekaj let, saj so pred nekaj leti sanirali rudnik in obnovili območje. Ob ribniku leži tudi spomenik v spomin na vdor vode v rudnik leta 1976. Nasproti ribnika in mlake leži tudi večje odprto posekano področje nad rudnikom poraslo večinoma le z grmovno vegetacijo. Tako področje je idealno tudi za toploljubne vrste, vendar sem se tokrat bolj malo zadržal tam, saj mi je zmanjkalo časa, pa še počasi se je precej pooblačilo. Glede na to, da je bilo prej večino dneva precej jasno in sončno, se je torej dogajanje verjetno že umirjalo.

Ko sem prispel z vlakom v Črnomelj sem se takoj odpravil skozi mesto do Loke in potem naprej v gozd. Bilo je precej jasno in kar precej toplo. Že na polju se je zato pojavilo nekaj metuljev, pa tudi nekaj ptic, ki so se predvsem pojavljale na gozdnem robu. Najbolj živahno ptičje dogajanje je bilo ravno na začetku in pa potem pri ribniku in malo pred njem, vmes pa je bilo manj. Že takoj na polju sem od metuljev opazil admirala, modrine, beline in malega rjavčka. Opazil sem tudi kanjo krožiti po zraku, pa tudi poljskega in domačega vrabca na poljski vegetaciji. Ko sem prišel v gozd, sem od ptic videl še cikovta, močvirsko sinico, ščinkavce, kosa, šojo in veliko sinico. Od daleč sem videl in slišal tudi velikega detla in krokarje leteti nad gozdom in drevesi. Na začetku sem hodil rahlo po klancu navzdol. Kot sem že omenil je bil pretežno listnati ali mešani gozd. Vmes sem opazil tudi vrsto nedotike, veliko primerkov skupaj ob gozdni cesti. Opazil sem tudi metulja gozdnega šahovca. Gozdna cesta oz. pot je privedla v dolinico Križanjega potoka, ki izteka od ribnika Mlaka proti Lahinji. V dolinico sem prišel na odprto meto, verjetno kako gozdarsko obračališče in mesto, kamor se odlagajo drva. Lahko bi šel naprej po gozdni poti in se priključil rudarski poti, a sem se odpravil navzdol ob Križanjem potoku. Hodil sem po prijetni dolinici listnatega do mešanega gozda, nekaj je bilo občasno tudi pritalne vegetacije, predvsem mladih dreves ali pa sem pa tja kak grm. Potok ima pogosto blatno strugo, nekaj blata pa je tudi ob potoku. Struga je ob bolj namočenih delih leta polna vode, ob bolj suhih obdobjih pa je vode malo, mestom lahko tudi presahne. To je lahko past za kake žabje paglavce, ki se tam razvijajo spomladi in poleti ter manjše ribe, ki bi tam živele. V dolinici je v blatu ogromno odtisov parkljev divjih prašičev, pa tudi ponekod drugod tam v gozdu. Očitno na tem območju živi kar nekaj divjih prašičev. Enkrat sem ga tudi videl na pri gozdnem robu med praprotjo v bližini ribnika in Kanižarice. Takrat sem se malo pošalil in dal Kanižarici vzdevek »Prašičarica«. Ta dan pa kakega divjega prašiča nisem videl. Tako ali tako so aktivni pogosteje ponoči, kot podnevi.  V dolinici sem opazil še lep primerek ciklame in orjaškega dežnika, ki sem ju tudi fotografiral, opazil pa sem tudi zelenomodro devo.

Makadamska pot me je s Črnomlja najprej vodila nekaj metrov čez polje, preden sem prišel v gozd. Zgoraj pogled proti gozdu, spodaj pa nazaj proti Črnomlju.

Začetek poti skozi gozd.

Balfourova nedotika ob poti, vrsta nedotike priseljena iz Himalaje.

Odprto mesto v dolinici Križanjega potoka.

Dolinica Križanjega potoka.

Pogled v krošnje v dolinici Križanjega potoka.

Orjaški dežnik v dolinici Križanjega potoka.

Ciklama v dolinici Križanjega potoka.

Kmalu pa sem prišel do Lahinje. Potok je tam videti le kot droben nepomemben pritok, ki se izliva v reko,  saj je razlika v vodnatosti res velika, sploh kadar je manj vode. Ob sotočju je bila struga reke odprta in tudi obsijana s sonce, krošnje dreves na obeh straneh so bil kar znatno narazen. Reka je tokrat imela nekoliko bolj motno barvo po deževju minuli teden, a še vedno svojo značilno. Odpravil sem se po ob reki proti toku proti Butoraju. Že po nekaj metrih so bile krošnje dreves na obeh bregovih zelo skupaj, ali pa so se tudi stikale, zato je bila potem reka večinoma v gozdni senci. Svet tu, kjer je reka povsem skrita v gozdu je res čaroben. Še posebej je lepo, ko skozi vrzeli krošenj posijejo žarki sončne svetlobe, kakor je bilo tudi tokrat. V senci krošenj je precejšen pridih kontrasta svetlobe zelene barve. Seveda je vmes tudi kaka poseka, ki reki vendarle da nekaj več svetlobe ali pa le odpre pogled na nebo. Poti ob reki ni, hodil sem po naravnem terenu. Je pa opazen kot nek zametek poti. Verjetno tu hodijo posamezni radovedneži, lahko pa je tudi posledica sprehajanja drugih večjih živali, npr. divjadi ob reki. Dogajanje ob reki je bilo sprva precej mirno, bilo je le mestoma precej vodnih drsalcev na vodni gladini. Čez nekaj časa pasem prišel do ovinka Lahinje, kjer sta bregova nekoliko širše in krošnje niso skupaj. Zato je to odprta vrzel, ki je tudi marsikje obsijana s soncem,tam pa je tudi nekaj vodne in obvodne mokriščne vegetacije. Tu sem pričakoval kačje pastirje, saj sem jih pred dvema mesecema in pol, ko sem bil nazadnje tam videl veliko. Takrat sem doživel pravo predstavo predvsem bleščavcev. Saj jih je bilo precej posameznih že ob Križanjem potoku in povsod ob Lahinji. Pri tej vrzeli pa jih je bilo ogromno, nekaj pa tudi škratcev in presličarjev, pa kaka deva. Tokrat je bilo kačjih pastirjev bolj malo, niso bili množični in številčni, opazil sem nekaj bleščavcev in nekaj dev. Bilo pa je tudi nekaj kamenjakov (na tem mestu še največ od vseh kačjih pastirjev), ki pa jih mislim da v začetku julija nisem videl. Tam sem videl tudi nekaj sršenov, ki so se skupaj spreletavali ob reki. Pri tej vrzeli naprej v gozdu sem slišal sinice, nekaj sem jih videl. Med njimi tudi plavčka, ki sem ga ta dan prvič. Potem sem spet hodil skozi gozd. Tu mi je bil od vseh najlepši del ob reki. Kmalu sem prišel do kamenja prečno čez reko, kjer sem jo prečil, saj so travniki pri mlinu na drugi strani. Hitro sem bil pri prvem, precej majhnem travniku, kjer sem predvsem opazoval reko in dolino, drugi pa je bil malo večji. Tu sem p hoji v senci prišel na sončno področje, kjer me je spet bolj grelo. Na travniku sem opazil postiljona, lešnikarja in citrončka. Ponovno sem opazil kanjo, ki je vzletela tik nad mano. Na nebu tik nad drevesi sem opazil tudi zelo lepo oblikovan kopasti oblak. Za travnikom sem prišel do mlina. Leži na tipičnem odprtem mestu ob reki. Ker je bil tam gozd posekan, pa je na reki tudi nekaj rečne in obrečne vegetacije. V bližini milna in travnika pred njim sem ob reki zagledal tudi sive pastirice. Pri mlinu most vodi čez reko in odpravil sem se po rudarski poti proti Kanižarici oz. ribniku Mlaka. Gozd je bil najprej listnati, kasneje pa so začeli prevladovati borovci. Imel sem tudi lepo srečanje z metuljem gozdnim šahovcem, ki mi je omogočilo tudi nekaj fotografij. Vmes se priključi tudi pot iz Loke. Borov gozd, po katerem sem hodil večino poti, je seveda svetlejši in bolj odprt, na tleh pa pogost raste trava, pa tudi nekaj praproti. Tam sem opazil tudi še gospico in pa bisernike. Ptičje dogajanje ni bilo tako pestro, opazil sem taščico in stržka. Nekaj časa sem imel prijetno hojo po borovem gozdu po rudarski poti. Potem sem prišel do stika poti s tisto z Zorencev. Od tam ni bilo več daleč do ribnika.

Lahinja na mestu, kjer se vanjo izlije Križanji potok.

Gozdni svet Lahinje pred odprto vrzeljo.

Praprot jelenov jezik ob Lahinji.

Odprta vrzel v gozdu, kjer je Lahinja obsijana s soncem in je nekaj obrečne vegetacije.

Gozdni svet Lahinje po odprti vrzeli (zgoraj), mesto kjer sem prečil reko (spodaj).

Lahinja pred gozdno jaso (zgoraj) ter Gozdna jasa ob reki v bližini milna (spodaj).

Mlin na Lahinji pod Butorajem.

Gozdni šahovec ob poti.

Rudarska pot od mlina (in Butoraja) proti ribniku.

Na rudarski poti se pojavi tudi borov gozd.

Najprej pa sem prišel do travnate jase. Tu je bilo julija precej visokega rastlinja, ki se je do sedaj že posušilo. Je pa še rasla preslica, ki tudi tam uspeva. Tam sem imel tudi lepo presenečenje: »Have a look at this, rosnica!«. Ob travniku sem opazil rosnico, kako je skakljala mimo mene. Res lepa žaba, ki sem jo vedno vesel. Potem sem se odpravil do ribnika Mlaka. Okoli ribnika sem šel kar dvakrat. Prvič sem se posvetil fotografiji, drugič pa bolj podrobno opazovanju življenja ob njem. Ta je bilo spet bolj pestro. Ob ribniku je bilo veliko kobilic, med njimi tudi kamenosivih skrivalk in modrokrilih peščenk. Videl sem tudi zelo številne kobilice, ki so spominjale na murne, a verjetno ni šlo za njih. S kanižarske mlake sem opazil vzleteti tudi sivo čapljo. Ob ribniku ni minilo niti brez plazilcev: »Check this out, martinček!« je bila moja reakcija po tem, ko je pred mano v rastlinje stekel martinček. Ob vodi je bilo kar nekaj tudi debeloglavk in pisanih žab. Veliko je bilo predvsem kačjih pastirjev. Opazil sem sicer tudi nekaj presličarjev in škratcev, vendar teh je bilo ta čas že bolj malo. Precej več je bilo kamenjakov in dev, ki so ta čas najbolj številčni. Tudi dev je bilo več vrst, med njimi tudi zelenomodra deva, pa morda veliki spremljevalec. Opazil pa sem tudi nekaj zverc. Zanimiv, kar malce hecen prizor je bil, ko se je nad Kanižarsko mlako za trenutek sršen spravil na eno izmed dev. Za kaj točno je šlo, pa nisem dobil ideje. Ko sem pregledal območje okoli ribnika in mlake, sem se še malo sprehodil okoli doma in med drevesi pri ribniku. Opazil sem nekaj ptic, na novo tudi vrbjega kovačka, meniščka in rumenoglavega kraljička. Potem sem naredil še nekaj korakov po odprti pokrajini, nato pa sem se odpravil po gozdu proti Črnomlju. Tudi ta pot je bila zelo lepa. Najpogosteje je vodila skozi borov in hrastov gozd. Bilo je tudi tam slišati nekaj ptic, vendar se jim nisem kaj dosti posvetil, saj se mi je že malce mudilo proti vlaku, iskat pa sem moral iti še malico, ki je nisem imel s sabo. Se pa potem pri mestu opazil še sivo vrano, v mestu pa domače golobe. Tako se je moj dan pri Črnomlju počasi zaključil.

Gozdna jasa v bližini ribnika.

Ribnik mlaka, ob njem viden ribiški dom.

Kanižarska mlaka.

Debeloglavka ob ribniku Mlaka.

Odprt svet nad kanižarskim rudnikom.

Pot od ribnika proti Črnomlju.

Teren južno od Črnomlja, ki sem ga obiskal je res zelo zanimiv. Veliko k temu pomaga tudi dejstvo, da je zelo pester. Vsekakor je med najbolj zanimivimi tereni ob velikih ali manjših mestih pri nas, ki sem jih do zdaj obiskal. Tudi tokrat je ponudil z marsičem. Sicer je bilo malo manj številčno kot julija, ampak je bilo še vedno veliko zanimivih vrst. To področje me še nikoli ni razočaralo, vedno mi je ponudilo vsaj nekaj zanimivega. Zato mi je med najljubšimi tereni in se tja vedno rad vračam.

Do prihodnjič, Aljaž