Pri prejšnjem obisku bovške kotline mi ni uspelo obiskati še
sotočja Koritnice in Soče, zato sem se odločil tja odpraviti še enkrat. Ker do
tja ni daleč, sem zato obiskal še spodnji del soške poti od konca Lepene do
Korit pri Kršovcu, ki je še nisem obiskal. Odpravil sem se z avtobusom in
izstopil pri odcepu stranske ceste za Lepeno pri Velikih koritih Soče. Nato sem
se hitro odpravil mimo korit in kampa Klin. Tudi ta dan se mi je pogled na
kratko ustavil pri koritih in Soči za njimi, vendar sem se hitro odpravil v še
neraziskane predele. Ko sem prišel mimo kampa, sem se usmeril na most čez
Lepenjico pred njenim izlivom v Sočo. Tam nadaljuje soška pot naprej po levem
bregu Soče. Pogled se mi je malo ustavil tudi proti Lepeni. Bilo je precej
jasno jutro. Zjutraj je bilo že jesensko hladno, sredi dopoldneva pa se je že
kar precej ogrelo. Sploh v tem delu Slovenije med obrečno vegetacijo in
kamenjem. Po pogledu proti Lepeni sem vstopil v še neprehojen svet.
Najprej sem ob koncu toka Lepenjice hodil mimo lepega travnika
in domačije na vznožju bližnjega hriba. Nato pa sem prišel do sotočja Lepenjice
in Soče, kjer pot, ki tu vodi po makadamski poti, pride povsem do reke. Sotočje
je krasen in zanimiv kraj. So lepi pogledi naokrog, s te strani predvsem
navzgor po toku Lepenjice in predvsem Soče. Zanimivo je da predvsem ob nižjem
vodostaju Soča ob sotočju teče v dveh rokavih. Lepenjica se zlije v levega, čez
nekaj metrov pa se ta združi z desnim v enotnega. Je pa potem naprej še nekaj
otočkov na Soči, preden se dolina spet zoži. Tu ima Soča že delno bolj nižinski
pridih kot pri Logu v Trenti, sploh pa med izvirom in Logom. Še vedno pa teče
sredi gorskega sveta. V bližini sotočja je tudi informativna tabla o avtohtoni
soški postrvi, ki na žalost predvsem v Soči izginja zaradi križanja s
tujerodnimi podvrstami postrvi. Ob sotočju je bilo tudi slišati nekaj ptic in
sem se jim malo posvetil. Kasneje se jim nisem več, saj sem moral hitro
napredovati, ker mi je bilo ta dan danega manj časa. Zato sem kasneje opazil le
kako malenkost na poti. Ob sotočju pa sem opazil veliko sinico, rumenoglavega
kraljička, sivo pastirico, vrbjega kovačka in močvirsko sinico. Bilo je tudi
nekaj metuljev, pojavljali so se modrini in belini. Naprej se je Soča
nadaljevala v nekoliko širšem toku, mislim da najširšem pred prihodom v Bovško
kotlino. Pot me je vodila nekoliko stran od reke med obrečno vegetacijo in
drevjem. Ta svet je bil res lep. Vegetacija je bila kar bogata, še vedno so se
pojavljale tudi smreke, ki so danes značilnost obrečnega sveta predvsem v
alpskih dolinah, saj gre je v dolini čez noč precej hladno, pozimi pa mrzlo.
Kmalu sem malo zavil s poti in hodil po zanimivem obrečnem prodišču, kjer
verjetno ob večjih padavinah in višjih vodostajih tudi teče reka. Kmalu sem
spet prišel do reke. Dobil sem značilen pogled na nekoliko širšo strugo v tem
delu. Vrnil sem sena pot in prišel na lep malo večji travnik. To je bila
zanimiva posebna lokacija, eden zadnjih obrečnih travnikov v zgornjem delu
soške doline pred Bovško kotlino. Tu seje že lepo videl Kanin skozi dolino v
daljavi, kar je bil znak, da se Soča počasi bliža Bovški kotlini, bilo pa je še
nekaj kilometrov do tja. Pot je tu
vodila po travnikih med gozdom in obrečno vegetacijo. Bilo je nekaj zanimivih
domačij, šel pa sem tudi mimo daljnovoda. Zadnja je stala na koncu travnika po
manjšim grebenčkom, ki se je spuščal s hriba in presekal dolino na levem bregu
reke. Pod njim je stalo nekaj hiš na dokaj senčni lokaciji. Od tam sem še predzadnjič imel lep odprt
pogled kar daleč po dolini Soče vse do Vrsnika, kjer se dolina obrne bolj proti
Severu. Potem sem spet zakorakal v gozd, a hitro spet prišel do Soče, kjer se
je vanjo zlival manjši potok. Sotočje je bilo zanimivo. Soča je imela tu sicer
nekoliko ožji tok in relativno plitek, vendar dovolj globok, da je še dajala
svojo značilno tu svetlo smaragdno do modro barvo. Potok pa je imel zelo plitev
tok, ki se je pretakal med kamenjem v strugi in še ni dajal nobene značilne
barve. Bil je tudi nekako za stopnjo rahlo višje kot Soča. Bilo je le kake pol
metra razlike, ampak se je lepo videla.
Začetek zadnjega dela soške poti.
Sotočje Soče in Lepenjice.
Soška pot med drevesi, sprva še po makadamu.
Suha struga v bližini Soče.
Travnik in ena izmed domačij na začetku zadnjega dela soške
poti. V ozadju lepo viden tudi Kanin.
Zanimiva domačija na robu travnika pod manjšim prečnim
grebenom.
Sotočje Soče z manjšim potokom.
Le nekaj metrov po sotočju je čez Sočo vodila zanimiva brv,
ki kjer se pot tudi prestavi na desni breg Soče in vodi pod cesto. Z brvi je
bil lep pogled na Sočo, lepo je bilo predvsem po dolini navzdol, saj je pod
brvjo tu Soča začela spet teči med skalami ter dobila nekoliko globljo strugo
in tudi bolj polno smaragdno/turkizno barvo. Z brvi je bil še zadnjič malo bolj
odprt pogled navzgor po dolini. Potem sem nekaj časa hodil po poti skozi
obrečni gozd ob reki in pod cesto. Soča je imela tu nekoliko ožjo in globljo
strugo kot prej, še vedno je bilo nekaj skal v strugi. Šel sem tudi mimo
zanimivega ovinka reke, kjer je bil tudi manjša poseka ob reki. Tu je bilo
kljub bližini poldneva sonce le tik nad hribom, saj je tu reka tekla tik pod
kar strmim pobočjem. Čez nekaj časa se je pot spet približala cesti. Tam je od
poti ob Soči kot del Soške poti zavila stranska pot v hrib. Vodila je do Maljnika,
zanimivega območja bunkerjev na pobočju nad desnim bregom Soče. Tam je manjša
terasa, na njej in njenem robu pa so bili med vojno postavljeni bunkerji cca.
100m nad dolino/reko. Do tja se po vzpne, tam naredi krajši krog okoli
bunkerje, potem pa se po isti poti vrneš v dolino. Do tja se pride po lepem
svetlem gozdu manjših dreves na prisojnem pobočju. Bunkerji so se sedaj že
spojili z zemljo, po vrhu so se tudi že začeli zaraščati. Malce spominjajo tudi
na kake prazgodovinske naselbine. Največ jih je na robu terase, največji pa se
nahaja na terasi. Od tam je tudi lep pogled navzgor po dolini Soče, delno tudi
do Vrsnika. V bunkerjih se je pojavil zanimiv pojav. Ker je tu kamninska
podlaga pretežno apnenec, so verjetno iz apnenca. Zato so se v bunkerjih,
predvsem na stropih in stenah začele pojavljati zanimive sigaste tvorba,
nekakšni tanki majhni kapniki. Zelo pa me je presenetilo predvsem to, da se
niso pojavljali le v senčni notranjosti, ampak tudi, ampak tudi na zunanji
steni na sončni strani izpostavljeni polni osončenosti prisoje čez dan, poleti
tudi vročini. Po zanimivi izkušnji sem se vrnil v dolino in nadaljeval po Soški
poti na desnem bregu Soče. Pot je potekala ob reki, ki je zavila še bolj v
bližino in na tem delu poti je bilo kmalu že v bližini poldneva sonce še vedno
skrito za hribom. Tako je bilo tu tudi zaradi hladnega jutra znatno hladneje,
kot drugje, kjer je sijalo sonce. Prejme pa ta del še vedno popoldne dosti
sončne svetlobe, saj je dolina odprta proti zahodu. Soča je imela tu spet manj
skal v strugi, ki pa je bila še vedno spet malo globlja in lepe turkizne barve.
Breg na drugi strani je bil na nekaterih mestih že kar skalna stena. Na enem
mestu, kjer sem se spustil do reke, sem doživel prijetno presenečenje: »Check
this out, živa nit!« Na mivki tik ob reki sem opazil živo nit, drobno dolgo
tanko žival, ki spada med valjaste črve in se po navadi preživlja kot gostitelj
v žuželkah in stonogah. Vendar jih zapusti, ko odraste, da lahko izleže
jajčeca, saj ličinke, preden pridejo v gostitelja, živijo na prostem. Živa nit
pogosto zapusti gostitelja v bližini vode. Žival, ki sem jo videl je morda
nedavno zapustila gostitelja. To je bila zanimiva popestritev dneva. Blizu žive
niti sem opazil tudi lepo postavljeno mrežo pajka križevca, ki jo je še vestno
uporabljal, v bližini pa sem videl tudi kosa. Počasi sem se spet približeval
delu reke, ki je bil obsijan s soncem. Tik pred tem je bila na nasprotni strani
skalna, voda pa se je v strugi prelivala med nekaj skalami. Tam je bila tudi
informacijska tabla o povodnem kosu. Ravno sem razmišljal, da povodni kosi
verjetno živijo marsikje v zgornji dolini Soče. Zato mora biti kar dobro
naključje, da naključen obiskovalec v danem trenutku ravno ob tej tabli opazi
povodnega kosa. A glej ga zlomka, takoj za tem sta mimo mene letela, ne eden,
ampak dva povodna kosa. Morda je šlo za par. Kdo bi si mislil, kaj takega pa si
nisem predstavljal. Ravno jaz sem bil ta srečnež, ki je to pri informacijski
tabli to čudovito ptico tudi videl in to dve. Pa bi morda rajši videl, da bi
bil ta srečnež raje kdo, ki mu je ta ptica manj znana in je morda nikoli v
življenju sploh še ni videl. Vendar se tega srečanja nisem branil in mi je
polepšalo dan. Morda pa niti ni bilo tako naključje. Morda pa je ta tabla
namenoma tam zato, ker se morda tam pogosto pojavljajo povodni kosi, pogosto
letijo mimo in v bližini tudi živijo. Potem sem kmalu po hoji po gozdni obrečni
vegetacije ob lepi turkizno smaragdni barvi reke spet prišel tik pod cesto. Tam
je pot prišla tudi do mostu čez Sočo.
Soča s prve tokratne brvi.
Pot naprej ob Soči.
Pot na Maljnik.
Bunkerji na Maljniku.
Sigaste tvorbe na bunkerjih.
Živa nit ob Soči.
Soča na senčnem delu poti. Slikano z mesta, kjer sem opazil
tudi povodna kosa.
Pot ob Soči že v bližini mosta.
Pri mostu čez Sočo se je dolina spet nekoliko obrnila, v
daljavi pa se je že videla razširitev v Bovško kotlino. Dolina je bila tu rahlo
širša in z mosta je bil dober pogled na reko na obe strani. Most vodi na
domačijo na lepem travniku, zadnjo v zgornjem delu doline Soče pred Bovško
kotlino. Ta je levo čez most. Desno čez most pa makadamska pot nadaljuje ob
levem bregu Soče, tam pa poteka tudi konec soške poti. Pot kmalu pride v svetel
gozd, kjer sem videl zanimiv pojav. Po deževju minuli teden je s pobočja
vzporedno v dobrih sto metrih teklo nekaj hudourniških potokov čez pot proti
reki. Zato je bila dobrih sto metrov polna vode in je delovala kot struga, po
kateri teče potok. Po makadamu se je voda pretakala tudi med potočki. Potočki
so ustvarjali tudi manjše brzice in preden so prišli na pot. Potem pa sem hitro
do Korit pri Kršovcu. To so krajša korita, dolga kakih 150m in mestoma precej
ozka. Predstavljajo konec zgornje soške doline in njen prehod v Bovško kotlino,
hkrati pa tudi konec Triglavskega narodnega parka in soške poti. Sredi korit je
bila tudi brv čez reko, ki pa se je žal podrla. Do reke sem prišel že pred
koriti, kjer sem videl prehod tipične struge brez kakršnih koli skal v nekaj metrih
direktno v korita, ki se vijejo med skalnimi stenami, nekaj skal pa je tudi v
strugi. To je bil zanimiv pogled, še bolj zanimiv pa je bil pogled na korita z
njihovega osrčja. Voda se tam lepo preliva skozi skalovje, vdolbina je tipično
najširša na sredini. Tu so kontrasti barve skal drugačni kot pri Velikih in
Malih koritih in to tem koritom daje drugačen pridih, še vedno pa lep in
skrivnosten. Osebno mi je najlepši konec korit, kjer se tok umiri in Soča pri
teh koritih dobi najbolj tipično smaragdno barvo, po koritih je struga široka,
potem pa se spet nekoliko zoži in tok počasi spet pridobi na hitrosti. Vseeno
pa je bila po deževju barva reke nekoliko bolj bleda kot sredi poletja, kar pa
ji ne vzame lepote. Zadnje informacijske table soške poti pri koritih nisem
videl. Predvidevam da je morda na drugi strani reke, kamor je včasih vodila brv
čez korita, ki pa je ni več. Sam pa sem nadaljeval po desnem bregu Soče po
bovških poteh proti sotočju Soče in Koritnice. Hodil sem po lepem večinoma
listnatem gozdu. Kmalu sem prišel do zanimive brvi čez Sočo. Ta je speljana
direktno z gozdne poti na eni strani na veliko skalo, ki leži ob robu struge na
drugi strani. Potem narediš še nekaj korakov po skali in prideš na pot na
drugem bregu reke. Tam sem se še spustil do reke pod brv, se malo razgledal in
se vrnil nazaj, saj sem moral še nadaljevati po levem bregu reke. Prek brvi pa
bi me pot vodila do vasi Kal – Koritnica. Soča se je tu po strugi prelivala
tudi čez nekaj kamnov. Potem sem nadaljeval po gozdni poti, kmalu pa sem prišel
na odprto na travnik, kjer so se pasli konji, takoj zatem pa do manjšega
naselja nekaj hiš na lepi lokaciji odprtega sveta nad Sočo. Tam je bil tudi lep
pogled na okoliške gore, pot pa je prešla na cesto. Ko sem prišel čez to
travnato lokacijo sem moral že zaviti s ceste skozi gozd proti Soči. Brv je
bila dolga in hoditi čez njo je bil poseben, kar malo neprijeten občutek.
Pogled na Sočo pa je bil poseben, saj so se v strugi izmenjaval globlja mesta,
ki so dajala turkizno barvo in plitvejša,bolj prozorna mesta, ki niso dajala
neke posebne barve. Potem me je do Sotočja s koritnico čakalo le še malo hoje
skozi gozd na desnem bregu reke.
Soča z mostu, tam se že približuje Bovški kotlini. Slika je
sicer proti toku navzgor.
Zadnja domačija v dolini pred razširitvijo v bovško kotlino.
Makadamska pot na mestu, kjer je prečila hudourniške potoke
in je bila polna vode.
Soča pred Koriti pri Kršovcu.
Korita pri Kršovcu (prve tri slike spodaj):
Pot naprej ob Soči, takoj po koritih ne gre več za soško
pot, ampak je že ena od Bovških poti bo bovški kotlini že izven območja
Triglavskega narodnega parka (zadnja slika zgoraj).
Zanimiva brv (zgoraj desno), speljana na skalo v strugi, po
kateri potem prideš čez strugo in Soča z nje (spodaj).
Odprt svet pri manjšem naselju Jablenca, na sliki nekoliko
skrita prva domačija.
Najdaljša in zadnja brv čez Sočo, ki sem jo prečil.
Pot privede nad Sotočje. Tam s te strani potem do sotočja
vodi stezica po kateri sem se sprehodil do reke. Potem sem se vrnil na pot.
Naletel sem tudi na zelenca. Pot je vodila še nekaj metrov ob Koritnice in se
spustila do reke. Tam je vodila brv čez Koritnico. Tako sem imel še lep pogled
na Koritnico, ki mi je delovala kot pomanjšana verzija Soče oziroma Soča v
svojem bolj zgornjem toku. Na drugi strani sem se spet sprehodil do sotočja, ki
je res prijetna lokacija. Tam je tudi nekaj proda. Koritnica se izlije v Sočo
ravno na njenem ovinke na njegovo zunanjo stran. Tam sem se na eni strani
razgledal proti strugi Koritnici in Soče navzgor, na drugi strani pa Soče
navzdol. Koritnica zadnjih nekaj metrov nekoliko izgubi barvo, saj teče po
plitvejši strugi, potem pa se izlije v rahlo nižjo strugo Soče, ki je tam polne
barve. Območje je priljubljeno predvsem za kajakaše in kanuiste. Tudi ta dan
sem jih nekaj videl. Zato so tam tudi trije kampi primerni predvsem njim. Eden
je takoj ob sotočju, kjer je manjši ravni kot tik ob reki in na klancu nad
njim. Po krajšem klancu je nad sotočjem je travnati plato, s posameznimi
drevesi, kjer se nahaja drugi kamp. To je res prijetna osamljena lokacija v
ozkem dolinskem svetu. Od sotočja sem se nato odpravil po cesti proti Bovcu.
Vmes na klancu je na še enem travnatem platoju sredi gozda ležal še tretji
kamp. Vmes na klancu se mi je nad drevesi tudi odprl dober pogled na vas Kal –
Koritnica. Na vrhu klanca sem prišel v Bovško kotlino. Lahko bi se naprej do
Bovca odpravil po poti, a sem šel po cesti. Prišel sem na travnike, potem sem
kmalu moral spet malo skozi gozd, potem pa dokončno v odprt svet Bovške
kotline. Šel sem tudi mimo farme Bovec. Bilo se je lepo za konec sprehajati po
Bovški kotlini, ki je res nekaj posebnega. V tem delu gre za precej raven svet
sredi gora. Človek je tam ustvaril precej travnikov. Tako im to področje
poseben pečat. Razgledoval sem se naokoli in naredil tudi nekaj lepih
fotografij. Še dodatno je dogajanje popestrilo dejstvo, da je bil takrat nad
kotlino že nekaj časa oblak, pod katerega sem prišel, ko sem zapustil sotočje
Soče in Koritnice. Kmalu pa se je začel trgati in to je dalo čudovito predstavo
menjavanja osvetljene in neosvetljene pokrajine oziroma mest na obzorju. V
Boški kotlini daje to še prav poseben estetski pečat. Cesta se je nato
priključila cesti iz Čezsoče, ta pa je kmalu prišla na glavno posoško cesto.
Tako mi je ostalo le še, da sem se čez to cesto odpravil do Bovca. Tam sem šel
v mesto iskat nekaj za pod zob, potem pa sem se z avtobusom odpeljal domov.
Koritnica pred izlivom v Sočo.
Sotočje Koritnice (spredaj) in Soče (bolj polno turkizne
barve).
Plato nad sotočjem Soče in Koritnice, kjer je tudi eden od
več kampov pri sotočju.
Lepote Bovške kotline.
Tudi spodnji del soške poti in zgornje doline pred Bovcem je
zelo zanimiv in lep in je v meni vzbudil podobne občutke in misli kot preostali
deli poti in doline proti izviru. Tudi sotočje Koritnice in Soče mi je všeč. Je
prijetno mesto za kampiranje, predvsem za veslače, ki tam radi prebivajo, ko
svoj čas posvečajo vožnji po Soči. Tudi območje, ki sem ga tokrat obiskal, mi
je zelo všeč, nekako me je navdušilo podobno, kot preostali deli zgornjega
Posočja, ki sem ga ta dan tudi povezal v celoto, predvsem reko Sočo. Ob njej
nisem hodil le še od sotočja Koritnice in Soče do Čezsoče. Zgornje Posočje daje
povsod podobno doživetje, Trenta (kot zgornji del soške doline) vseeno nekoliko
drugačna od Bovške kotline in danes sem ti območju na zanimiv način povezal in
obe podoživel. Tako sem na zelo lep način sklenil letošnje poletne odprave v
Posočje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar