Tokrat sem se odpravil v eno najbolj posebnih in zanimiv
področij Slovenije, Rakov Škocjan. To je območje udorne doline reke Rak med
Cerkniškim in Planinskim poljem. Širše območje doline je tudi krajinski park
Rakov Škocjan, leži pa tudi znotraj Notranjskega regijskega parka. Tja sem se
odpravil z Rakeka, do koder sem se pripeljal z vlakom. Dolina je dolga 2,5 km.
Pred začetkom doline se nahajajo zelške jame, kjer se je strop že večkrat udrl,
zato gre za udorne jame, kjer leži tudi mali naravni most. Kmalu za tem izvir
raka. Potem teče Rak po dolini, najprej teče skozi gozd, v drugem delu pa se
dolina razširi in so na dnu tudi travniki. Ob reki pa ves čas raste tipična
obrečna vegetacija in drevje. Na koncu doline je tudi veliki naravni most, temu
sledi še krajši kanjon in potem ponor Raka v Tkalca jamo. Med svojim pohodom
sem tudi opazoval za živalmi, ponovno predvsem pticami, kačjimi pastirji in
metulji. Tokrat je bilo kar pestro in zanimivo. Z Rakeka je več možnih poti do
Rakovega Škocjana. Odločil sem se za pot do malega naravnega mosta, ki je tudi
markirana. Od tja sem se potem po enem bregu reke do velikega naravnega mostu
in po drugem nazaj. Poti so uhojene na obeh bregovih reke. Potem sem sicer
želel iti po krožni cesti, ki poteka okoli doline, nazaj do velikega naravnega
mostu in od tam do Rakeka, vendar za to nisem več imel časa, tako da sem se
vrnil po isti poti od malega naravnega mostu. Po parku je speljana tudi učna
pot, po kateri sem delno hodil tudi sam.
Dan se je začel z nizko oblačnostjo, ki se je sicer kasneje
razkadila, vendar se je ta čas že pojavila rahla oblačnost višje. Popoldne se
je tudi ta razkadila in na je bilo proti koncu precej jasno. Za konec se je
Rakek prekril manjši nevihtni oblak, vendar sem prišel na vlak pred manjšim
dežjem. V Rakeku sem se moral najprej od železniške postaje odpraviti do
stranske ulice, po kateri se začne pot proti Rakovem Škocjanu. Tja se zavije z
glavne ceste skozi Rakek nasproti cerkve. Ena možnost je, da bi šel z železniške
postaje po ulicah do cerkve in tam
direktno čez glavno cesto po omenjeni ulici in naprej proti gozdu. Tam sem se
vrnil. Na začetku pa sem se najprej odpravil do glavne ceste in po njej do
cerkve, tam pa zavil s ceste proti gozdu. Del Rakeka, kjer je tudi postaja,
leži na klancu, zato sem imel blizu postaje že lep pogled na polje pri Rakeku.
Ker je bila sicer nizka oblačnost, zato se ni videlo okoliških hribov. Nato sem
se odpravil ven iz Rakeka. Že na robu naselja je bilo kar pestro ptičje
dogajanje. Že takoj sem opazil kanjo, ki je krožila nad poljem. Opazil sem tudi
ščinkavca, domačega vrabca, šmarnico, grilčka in sivo vrano. Začetek je bil
precej pester glede ujed, saj sem, opazil tudi postovko, ki je lovila plen nad
poljem. Večkrat sem opazil njeno značilno lebdenje med oprezanjem za plenom,
nato pa se spustila proti tlom. Poleg postovke sem opazil še skobca, ki je
zletel tik nad mano. Nato sem šel čez polje proti gozdu. V bližini čebelnjaka
na robu gozda se je makadamska pot, ki je tu potekala obrnila vzporedno z
gozdnim robom. Tam sem slišal ptičje oglašanje in se hotel pticam približati.
Uzrl sem taščico, kosa in veliko sinico, od daleč pa tudi šojo. Nato sem nadaljeval po poti, najprej sem
hodil v bližini gozdnega roba ob ožjem pasu dreves med travniki. Tam so nad
mano letele tudi kmečke lastovke. Malo sem se uzrl okoli in: »Srna!« Ob robu
gozda se je pasla srna, ki me je najprej malo pogledala, potem pa je počasi se
umaknila v gozd. Metuljev na začetku ob hladnem in oblačnem vremenu ni bilo kaj
dosti videti, več jih je bilo kasneje. Sem pa ob pasu dreves opazil še
močvirsko sinico, drevesno cipo in črnoglavko. Pot se je kmalu obrnila spet v
gozd, vendar je najprej vodila ob travniku sredi gozda, dokler ni dokončno
prešla v gozd. Gozd na pori do Rakovega Škocjana je bil zelo raznolik, bil je
tako bolj odprt in sončen, kot precej senčen. Na začetku je bilo tudi nekaj
posek. Na začetku so se pojavljali tudi borovi gozdovi, vmes kej smreke,
drugače pa so predvsem na koncu prevladovali jelovo-bukovi gozdovi. Kmalu sem
prečil tudi železnico, hitro za njo pa še gozdno cesto. Najprej dogajanje ni
bilo kaj dosti pestro, potem pa je spet postalo živahno. Imel sem tudi bližnja srečanja s sinicami in
rumenoglavimi kraljički na nekem mestu med manjšimi in gostejšimi drevesi. Od
sinic so se na novo pojavile še gorska sinica, čopasta sinica in menišček. Bile
so precej številčne, slišati jih je bilo vsepovsod, opažanj pa nisem imel tako
veliko, a sem bil vseeno zadovoljen. Na poti do malega naravnega mosta sem nato
opazil na novo še velikega detla, vrbjega kovačka in krokarja, ki sem ga slišal
v daljavi. Da sem prišel v park mi je dajala vedeti ograja ob poti, ki je
varovala pred udorno jamo spodaj. To je bilo malo pred malim naravnim mostom.
Tam se je pot razcepila v dve. Leva je hitro prišla do krožne ceste na strani,
kjer je glavni dostop in hotel. Do tja sem se tudi sprehodil. Desna pa je
vodila naprej po parku, kamor sem šel kasneje. Kmalu sem prispel do malega
naravnega mosta. Most je ozek,tanek, zato je dobil ime mali naravni most,
čeprav je prek 40 m visok in je tako nekaj metrov višji od velikega naravnega
mosta, ki pa je precej debelejši. Nahaja se sredi udornih Zelških jam. Na eni
strani mosta je največji odprti prostor v teh udornih jamah, na drugi strani pa
le nekaj metrov široka manjša odprtina. Takoj za tem sta še dve udornici, po zadnji
se lahko spustiš v jame, vendar je spust v jame na lastno odgovornost in ni del
učne poti po parku! Tam je tudi nevarnost padajočega kamenja. Ko pogledaš mali
naravni most s strani, ti je kar malo neprijeten občutek stopiti nanj, ker je
precej tanek. Vendar na mostu ni tako neprijeten občutek, vsaj meni. Treba se
je držati ograj in ne plezati čezenj, saj je hitro prepad. Z mosta je tudi
pogled na največjo udornico Zelških jam, vendar ga nekoliko omejuje rastje,
zato se vidi bolj stena in gozd nad udornico. Most je res zanimiv naravni
pojav. Nato sem se spustil tudi v Zelške jame. Prva udornica vodi v jame s
strani. Tam je še precej jamski občutek. Na eni strani teče reka Rak v temen
jamski svet proti izviru Raka, ki pa ne sledi še takoj. Na drugi strani pa je
krajši rov do naslednje udornice. Tudi tam je pobočje, po katerem se tudi da
spustiti v jame. Ta vodi čez rečico tudi lep zanimiv most, izklesan iz kamna in
je že malo zaraščen, očitno je že malo starejši. Tam sem opazil tudi sivo
pastirico, ki sem jih v Zelških jamah opazil še nekaj. Očitno jim je tam tudi
všeč. Potem sem se odpravil še do največje udornice, na začetku katere stoji
mali naravni most. Pogled predvsem izpod mosta je precej veličasten. Od tam sem
se sprehodil še do konca največje udornice, pred katero Rak spet nekaj časa
teče pod zemljo, vendar je pred to še nekaj udornic. Udornice so na dnu in po
pobočjih tudi zanimivo porasle z rastjem. Na dnu predvsem v največji uspeva
tudi nekaj dreves. Največja udornica ima sicer strme stene in nima pobočij, po
katerih bi bila direktno dostopna. Po ogledu Zelških jam sem se vrnil na učno
pot in nadaljeval po njej proti izviru raka. Vmes pot preči tudi krožno cesto,
ob njej debela stara jelka, ki jo omenja tudi informacijska tabla učne poti
zraven
Železniška postaja v Rakeku.
Cerkev Srca Jezusovega v Rakeku.
Čebelnjak pri Rakeku.
Gozdni rob, kjer sem opazil Srno.
Makadamska pot ob robu gozda.
Pot je tu zavila proti gozdu.
Pot skozi gozd proti Rakovem Škocjanu.
Cesta na začetku Rakovega Škocjana v bližini Malega
naravnega mosta, tja pripelje iz Cerknice.
Zadnji del poti proti Malem naravnem mostu.
Mali naravni most (zgoraj) in največja udornica v Zelških
jamah (spodaj).
Zelške jame.
Mali naravni most z Zelških jam.
Pot proti izviru Raka.
Debela stara jelka.
Kmalu za tem se prišel nad izvir Raka in se spustil do
njega. Ob izviru so tudi kamniti ostanki ene izmed žag, ki so delovale na
območju doline. Reka pride ven skozi večjo vhodno jamsko odprtino. Na začetku
je mirna in tvori kot nekakšen tolmun lepe zeleno modre barve. Nato pa se
prelije čez kamenje in začne teči po dolini. Začetek doline je lep in reka teče
skozi gozd. Začetek doline je ožji in porasel z gozdom. Začetek doline daje v
gozdu kar malo skrivnosten pridih, spominja tudi malo na kako pravljično ali pa
filmsko deželo. Niso pa pobočja doline strma, kot sem si predstavljal, a precej
bolj položna glede na moje prestave. Pred tem sem namreč že obiskal področje,
vendar sem se ustavil le pri malem naravnem mostu in sem si prestavljal da je dolina
podobna Zelškim jamam. Nisem se zavedal, da je tisti širši del z nekaj travniki
dejansko glavni del doline reke Rak. Nato sem nadaljeval po učni poti po
dolini. Najprej poteka skozi gozd. Kmalu se spet približa reki, tam sem stopil
čisto reke. Nenadoma pa: »Have a look at this, vodomec!« Ugledal sem zares
čudovit prizor. Mimo mene je priletel vodomec. Ustavil se je tudi na padli veji
nad reko. Tam sem opazil tudi da drži v kljunu ribo, ki jo je očitno pravkar
ujel. Na veji je stal v značilni pozi, prav taki, katere slike pogosto
objavljajo v knjigah in revijah ter jo tudi kažejo v filmih. Želel sem ta
krasen prizor tudi fotografirati, vendar mi je ptica kaj hitro spet odletela
naprej ob potoku. V zgornjem delu doline sem opazil tudi belo pastirico. Nadaljeval
sem po poti naprej. Kmalu sej je pojavila prva travnata jasa sredi gozda. Tam
čez je potekal tudi daljnovod. Tam se je začela pojavljati tudi tipična obrečna
vegetacija in drevje, tudi vrbe. Na začetku je reka tekla skozi bukov gozd.
Potem je reka tekla spet skozi gozd, dokler nisem prišel do manjšega most čez
reko. Že ta del doline me je navdušil. Na reki so tudi pogosta padla drevesa,
saj ni veliko poseganja v ta prostor. Veliko je tudi zelenja. Pri mostu gre
učna pot na drugo stran reke. Sam pa sem nadaljeval po istem bregu reki, po
drugem pa sem se potem vrnil. Tam je tudi star jelov sestoj. Svet gozdne reke gre
počasi h koncu. Kmalu so se začeli pojavljati malo večji travniki na obeh
straneh reke. Začel sem hoditi po čudovitem travnatem področju ob reki. Med
travniki je bilo treba narediti tudi nekaj korakov po gozdu. Ob reki pa je bilo
tudi nekaj obrečne vegetacije. Tu se je počasi začelo jasniti, odprl pa se mi
je tudi manjši pogled na okoliške hribe, predvsem na Javornike. To je dalo še
dodaten poseben, zanimiv in skrivnosten pridih dolini, kjer se kar naenkrat
pojavi krajša reke, teče skozi gozd, nato skozi travnike (odprta mesta sredi
prostranih senčnih gozdov) in na koncu skrivnostno spet izgine v podzemlje. Na
teh travnikih sem imel tudi občutek, kot da sem nekje v nižinskem svetu kotlin
Slovenije ali pa npr. Bele krajine, ne pa sredi kraških polj in planot
dinarskega gorstva. Na enem izmed travnikov sem si privoščil tudi malico. Ko se
je pokazalo tudi sonce je začel postajati bolj živahen tudi svet žuželk, ki ga
bom opisal nekoliko kasneje. Nekje ob reki sem opazil tudi premikanje v tleh:
»Snake, snake, snake!« Opazil sem belouško, ki pa se je hitro odplazila v reko
in je bilo srečanje kratko, a lepo. Ob reki sem opazil tudi mlado debeloglavko,
ki je skakljala po travniku, še nekajkrat so žabe pred mano poskočile v reko. Ob gozdnem robu med travniki je postalo
tudi spet bolj ptičje živahno. Opazil sem na novo še stržka, brgleza in kratkoprstega
plezalčka. Imel sem tudi lepo bližnje opazovanje brgleza. Izpred reke je
vzletela tudi siva čaplja, ki sem jih ta dan nekaj opazil v dolini. Dolina se
je bližala koncu. Bil sem nekoliko stran od reke, nato pa se ob lepem travniku
s posameznimi drevesi spustil do reke. Dolina je bila tam pri koncu. Tam je
bila reka lepa in mirna, naredila je manjši ovinek, kmalu pa je bil potem
veliki naravni most. Tam je reka dajala vtis kot, da se je šele zares razvila
in da sta je dolina in rečni svet sedaj zares začela, vendar potem reka kmalu
za tem izgine. Do velikega naravnega mosta sem zadnjih nekaj metrov naredil
spet po gozdu. Veliki naravni most je res mogočen. Je pa skoraj dvakrat
debelejši, kot je velika odprtina spodaj, skozi katero teče reka. V času
nižjega vodostaja, kot je bilo tudi tokrat se reka kar nenadoma ustavi in
ponikne pred mostom, kot da bi izginila. Po mostu pa je še krajši zanimiv in
skrivnosten kanjon, dokler se dolina dokončno ne konča s ponorom Raka v Tkalca
jamo. Odpravil sem se povsem do ponora. Tam je bilo le nekaj ostankov vodnega
toka, strnjen pa je bil spet ob ponoru. Ob
višjih vodah pa reka teče polno v toku vse do ponora in ne ponikne začasno pred
velikim naravnim mostom. Tudi veliki naravni most izgleda precej mogočno. Je
res lepa stvaritev. Učna pot pripelje v bližino mosta na drugem bregu reke.
Tokrat bi se dalo prečiti suho strugo pod mostom, a sem se odpravil na vrh
mostu po istem bregu na drugi strani mostu po strmi rahlo uhojeni stezici. Čez
most vodi tudi krožna cesta, pa tudi učna pot, saj so na drugi strani most
blizu razvaline cerkvice sv. Kancijana. Ta most je širok in zajeten in na vrhu in ravno občutka, da
stojiš na naravnem mostu. Nekaj je tudi pogledov skozi drevje na dolino in pa
na kanjonček pred ponorom. Nekaj metrov stran od mostu sem se sprehodil še do
razvalin cerkvice sv. Kancijana, ki so kamnite. Ležijo na odprtem gričku, ne
dajejo pa ravno občutek, da so predstavljali cerkev, ampak prej kako bivališče.
Tam se učna pot tudi zaključi.
Izvir Raka.
Začetni tok Raka po izviru.
Začetek poti po dolini.
Mesto ob reki, kjer sem opazil vodomca.
Obrečno drevje.
Pot po gozdu ob reki.
Gozdni tok reke pri mostu čez Rak.
Začetek drugega dela doline, kjer so že večji travniki ob
reki. Na tem mestu sem si privoščil malico, začelo pa se je takrat tudi
jasniti.
Največji travnik na desnem bregu reke v dolini, na njem je
tudi nekaj posameznih dreves.
Tu se širši del doline nenadoma konča, v daljavi viden med
drevesi skrit veliki naravni most. Za njim sledi le še kratek kanjon in dolina
se konča s ponorom Raka.
Pod velikim naravnim mostom.
Krajši kanjon pred ponorom Raka.
Ponor Raka.
Razvalina cerkvice sv. Kancijana.
Dolina Raka z velikega naravnega mosta.
Sam pa sem se nato odpravil po drugem bregu reke Rak nazaj
po dolini, tudi po in ob učni poti v nasprotni smer. Sem se pa takoj na drugi
strani mosta spustil spet po eni poti takoj v dolino pod most. Tako sem žal zgrešil
dejansko učno pot, ki še malo zavije do stranskega vhoda in odprtine v Tkalco
jamo, kar sem ugotovil šele kasneje. Kljub vsemu pa točka, ki mi ostaja še
neobiskana ni nič poslabšala čudovitega dneva. Ko sem se spustil nazaj v dolino
sem prišel na rob gozda na drugem bregu reke. Tam sem imel od travnika lep
pogled na veliki naravni most, kjer je bilo tudi najboljše mesto za
fotografiranje mosta. Od tam so najpogosteje posnete fotografije, ki jih lahko
vidimo na internetu in v knjigah. Potem sem nadaljeval svoj pohod nazaj proti
izviru Raka. Spet sem kmalu zašel iz učne poti v gozdu na stezico ob reki, tako
da sem hodil ob robu travnikov. Tako sem v spodnjem šel čez travnike in vmes kdaj skozi gozd.
Sedaj je bilo na dolino precej jasno in je bila obsijana s soncem. Zato so bile
žuželke že bolj aktivne. Ta dan so se od metuljev pojavili belini, pisančki,
postiljon, lešnikar in mali rjavček. Bilo je tudi nekaj kačjih pastirjev.
Pojavljali so se zelenomodra deva in ostale vrste dev ter kamenjaki. Kamenjaki
so v smeri nazaj postali kar številčni. Opazoval sem jih, kako so se v parih
spreletavali nad reko. To vedenje pomeni, da so samice najverjetneje odlagale
jajčece, saj jih odlagajo med letom v paru in odmetavajo z zadka. Poleg tega
sem v reki opazil tudi malega ponirka, ki se je tudi potopil. Čez nekaj časa
sem na gozdnem robu ponovno opazil dve srni. Bili sta očitno vajeni
obiskovalcev, saj sta se le počasi premaknili v gozd. Šele ko sem jih nekaj
časa opazoval se jima malo približal, da bi jih morda slikal, sta počasi
zbežali globlje gozd. Kmalu sem prišel spet v gozd, na tem bregu reke so se
travniki zaključili nekoliko prej kot na nasprotnem, potem pa tudi ni bilo več
kakšne jase v gozdu. Tako sedaj hodil po lepem gozdnem področju, spet sem se za
nekaj časa priključil učni poti. Tam sem šel tudi mimo zanimivega kraškega
izvira Kotel, od koder vodi krajši tok do Raka. Gre za zanimiv miren kotiček
sredi gozda, ki se je lepo ujel z gozdnim zelenjem. Na območju parka je sicer
več kraških izvirov. Nad tem izvirom sem prišel tudi do krožne ceste, potem pa
sem nadaljeval po lepi gozdni poti. Vmes je bil še en travnik, potem pa sem
kmalu prišel do hotela v Rakovem Škocjanu. Leži na lepi lokaciji sredi gozda,
ob njim pa je tudi manjši travnik. Malo preden sem prišel do hotela, sem šel
tudi mimo debelega starega doba, ki ga omenja tudi učna pot. Od hotela sem
nadaljeval po gozdu proti izviru. Enkrat vmes sem šel spet mimo ceste. Vmes sem
malo zgrešil po na tem bregu reke, potem pa set prišel nanjo tik pred izvirom,
kjer pripelje s ceste tudi na drug breg reke ob izviru. Tako sem si lahko izvir
in ruševine žage ogledal še z druge strani. Tam sem prečil reko čez kamenje in
se po učni poti vrnil do malega naravnega mosta. Potem sem se odpravil nazaj
proti Rakeku po isti pori, kot sem prišel. Ko sem prišel iz gozda na drugo
stran polja, kot je Rakek, sem ponovno naredil nekaj fotografij Rakeka in
njegove okolice, saj je bil obsijan s soncem in je bila tokrat boljša
vidljivost kot zjutraj. Je pa bila večina neba že prekrita z manjšim nevihtnim
oblakom, vendar je bilo tam, kjer je sijalo sonce, še nekaj jasnega neba. Tako
je bil pogled na obzorje in pokrajino še toliko bolj zanimiv. Čez polje sem se
počasi vrnil v Rakek. V naselju in ob njem sem opazil še tri nove ptičje vrste
– poljskega vrabca, mestno lastovko in liščka. Nato pa sem se kmalu z vlakom
odpeljal domov.
Veliki naravni most.
Manjše brzice ob reki, verjetno umetnega nastanka.
Sredi doline se odpre tudi pogled proti Javornikom.
Začetek toka reke po travnatem svetu z levega brega.
Krajši, nekaj metrov dolg pritok Raka z izvira Kotel.
Debel star dob ob poti.
Hotel v Rakovem Škocjanu.
Rak v gozdu ob poti nazaj k izviru.
Makadamska pot ob robu gozda nasproti Rakeka.
Rakek.
Nevihtni oblak nad Rakekom in okolico:
Z obiskom Rakovega Škocjana sem zelo zadovoljen, dolina mi
je eno najlepših področij Slovenije, kar sem jih do zdaj obiskal. Gre res za
posebno in zanimivo področje, ki je prekrasno za preživljanje prostega časa.
Poleg tega je tam narava še precej ohranjena in upajmo, da pri tem tudi ostane.
Domačini očitno lepo skrbijo za dele pokrajine, ki so jo skozi zgodovino
preoblikovali, kjer pa je narava ohranjena, pa se jo za enkrat lepo čuva. Zato
je tudi lepo, da se vsak obiskovalec tam obnaša tako, da bo področje še naprej
izžarevalo lepoto tudi za prihodnje rodove. Tako bogastvo in toliko posebnosti
kot je lahko najdemo tu, je redkokje v Sloveniji, morda tudi drugod po Svetu.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar