v zimskem obdobju ta mesec v minulih dveh tednih sem se poleg na Jezersko še trikrat odpravil v gore nad Preddvorom po omenjenem obisku Srednjega vrha. Eden od teh je bil v nedeljo med prvima obiskoma Jezerskega, ko sem se skupaj s kolegoma povzpel na Kališče in Bašeljski vrh.
Pred nami je takrat bila večinoma sončna nedelja z nekaj prosojnimi oblaki na nebu. Ravno pravi dan za uživanje v novembrski snežni idili v gorah. Bilo je tudi kar precej hladno, tako da je bil občutek zime res pravi. Proti Mačam sem se odpravil že takoj zjutraj, tako da sem lahko med vožnjo opazoval prečudovit sončni vzhod, vzpenjal pa sem se proti Kališču v čudovitih jutranjih sončnih barvah po sončnem vzhodu. Zjutraj je bilo kar krepko pod ničlo, še posebej v gorah in v alpskih dolinah s snegom, kot je Jezersko. Vseeno pa je vzhajajoče sonce kar prijetno grelo, zato sem se po štartu pri parkirišču nad Mačami kaj hitro ogrel in je bila hoja res prijetna. Komaj sem čakal da pridem do pobeljenega gozda, še posebej pa na sončen vrh. Sneg se je začel nad vmesno ravnino nad prvim razglediščem na slabih 1000 metrov višine. Hoja po gozdu je bila res idilična. Snega sicer ni bilo veliko, bil pa je rahel in suh, kar naredi hojo prav prijetno. Poleg tega so se po gozdu prav prisrčno lovili jutranji sončni žarki. Bilo je zares prelepo. Med vzponom proti Spodnjem Kališču kakih 100 metrov pod sedanjo kočo se nahaja poseka, od koder se odpirajo lepi pogledi proti Ljubljanski kotlini. Čeprav ta ni bila pobeljena, je bil pogled nanjo zares prekrasen, bila je obsijana s soncem, v njegovih žarkih pa se je bleščala jutranja slana in nekaj malega meglic, še posebej v njenem osrednjem delu. Dogajanje pa je še obogatilo jutranje ptičje žvrgolenje.V nadaljevanju je snežna idila v gozdu postala še lepša, višje je bilo okrog 30 cm snega, sončni žarki pa so se še lepše okrasili zasnežen gozd. Hoja je bila lahkotna saj te sonce in njegova idila prav bogato zapolni z energijo. Niso pa bila več drevesa kaj dosti zasnežena, saj je sneg z njih takoj po sneženju dodobra odpihnil kar močan veter. Pravi dokaz za to se je prvič pojavil ob prihodu na Spodnje Kališče, kjer se je videl razpihan sneg po travi. Če pa si pozoren, pa dokaz za to lahko opaziš že v gozdu z zelo uravnano in "zglajeno" snežno odejo. Še najlepša, zares pravljična idila pa je bila v zadnjem delu ob vzponu z Spodnjega Kališča do današnje na vrh Kališča, vzpetinastega roba grebena ob današnji koči. Tam so bila tudi nekatera manjša drevesa v gozdu, še posebej smreke, še vedno zasnežena. Je bila pa pot ves čas že dodobra shojena, saj so obiskovalci na Kališču precej pogosti. Veliko jih je tja prišlo že v soboto takoj po sneženju, kar nekaj pa že takoj zjutraj v nedeljo. Kar malce nenavaden občutek je, ko ob pol osmih zjutraj štartaš proti vrhu, pa se mnogi že vračajo. Nekateri se npr. odločijo jesti zajtrk ob sončnem vzhodu na vrhu, gor pa se odpravijo še v kar precejšnji temi. Tudi ob mojem prihodu na vrh je bilo živahno. Tam se vsi redni obiskovalci med sabo poznajo, v koči pa je vedno kaj veselega debatiranja in humorja. Prileže se tudi kak topel čaj ob domači glasbi po radiju. Na vrhu je bil zares prelepo. Bil je pravi zimski mraz, a je sonce zares prijetno grelo. Tudi malo vetriča je bilo prijetnega. Grobo ocenjujem da je bilo na vrhu kakih 40 cm snega, kar pa je bilo zaradi precejšnje spihanosti in napihanosti snežne odeje kar precej težavno oceniti.
Vzpon proti Kališču skozi sončen zasnežen gozd malo pred prihodom na poseko.
Prečudovit pogled s poseke na Ljubljansko kotlino, tudi proti Kranju.
Vzpon skozi sončen zasnežen gozd s poseke proti Spodnjem Kališču.
Prihod na Spodnje Kališče, v ozadju se dviga Storžič.
Vzpon skozi pravljičen gozd s Spodnjega Kališča na Kališče.
Pogled izza koče na Kališču na Storžič.
Kmalu po prihodu na Kališče sem se odločil oditi še proti Bašeljskemu vrhu, še preden bi se prosojna oblačnost malce bolj zgostila, kar je bilo napovedano. Se pa je tik pred odhodom tik pred Kališčem pojavil majhen kopasti oblak. Tako sem si želel priti na vrh tudi pred mogočim odetjem območja v meglo. pričakoval sem da bo vrh nad njo, a se je žal kasneje oblak navlekel tudi nad njega. V bistvu se ustvaril pas oblačnosti na južnem robu Storžičeve skupine. Sprva sem, se odpravil proti Bašeljskem prevalu, da še tam zaužijem zimske pravljice. Bila je res prekrasna hoje med občasno tudi še zasneženimi smrekami in rušjem v kakšni zavetrni legi. Bilo je tudi tam že malo shojeno. Tudi v zimskim razmeram se nekateri odpravijo na Storžič, ki je takrat sicer kar zahrbten vrh in je res potrebna ustrezna oprema in pripravljenost, no nekateri morda vsaj poskusijo iti proti vrhu. Ob prihodu na sedlo so bili pogledi zares fantastični. Zasnežene Karavanke na severu, snežno bel Bašeljski vrh bleščeč se v soncu in mogočno se dvigajoč se zasnežen, a malce že razpihan Storžič. Se je pa oblačnost ob pobočju že širila in gostila, dosegla je še pobočje Storžiča in greben Bašeljskega vrha, ne pa še povsem vrha slednjega. Zato sem se po zaužitju fantastičnih pogledov hitro odločil, da se čim prej odpravim še na bašeljski vrh, še preden se ta morebiti ovije v meglo. Odločil se se vračati proti Kališču in se povzpeti po grebenu. Tudi ta pot je bila že ravno dovolj shojena, a že večinoma v megli. Bilo mi je malo žal, da se nisem na vrh odpravil kar direktno s sedla, kar je precej bližje. A nje bil ob prihodu ta ravno še na robu jasnine. Žal pa mi je ušla slika vrha s soncem obsijanega, ker sem upal da bo pred odhodom se megla morda malce bolj umaknila stran od vrha, a se je navila še na vrh. Vseeno pa sem bil deležen zares fantastičnih zimskih pogledov proti Karavankam, še bolj odprtih kot na sedlu, občasno na Storžič z pasom oblačnosti na južnih pobočjih in na Mali Grintovec. Na vrhu sem malo predahnil, in malo počakal, če bi se morda spet zjasnilo. Ker pa je postalo jasno, da ne bo jasno oziroma da se megla verjetno ne bo več povsem umaknila, pa sem se odločil vrniti nazaj v Mače. Tokrat sem se odločil za hiter spust po snegu do njegovega konca na prej omenjeni ravnini nad prvim razglediščem, saj v tem res uživam. čeprav je bilo bolj oblačno, je bil spust po snegu zares pravi užitek. Je bilo pa pot sedaj že res popolnoma utrjena, saj je med mojim obiskom vrha ob vzponu na Kališče potekala še prva tekma zimske tekaške lige. Malce bolj prijetneje sicer, če pot še ni tako utrjena in malo mehkejša, a to ni pretirano zmanjšalo užitka ob spustu.
Pogled na Greben od Kališča proti Bašeljskem vrhu in prevalu. Na prvi sliki izza koče na Kališču, vrh malce zakrit za drevesi v ozadju levo. Druga slika posneta malce naprej, greben Bašeljskega vrha v osredju, preval pa skrit levo.
Čudovita pot po zasneženi pokrajini med smrekami in rušjem proti Bašeljskem prevalu (prve štiri slike spodaj):
Pred Bašeljskim prevalom (zadnja slika zgoraj). V ozadju Košuta. Slika posneta pred odhodom nazaj.
Fantastični pogledi s prevala na Karavanke. Na prvi sliki pogled proti severu na drugi proti severovzhodu. Na drugi vidna tudi senčna severna pobočja Malega Grintovca (v ozadju) in Bašeljskega vrha (v ospredju) desno.
Čudovita narava ob Bašeljskem prevalu.
Pogled s Prevala na povsem pobeljen Bašeljski vrh.
Pogled izpred prevala na mogočno gmoto Storžiča z vzhoda.
Odhod nazaj s sedla med s severne smeri še najbolj zasneženimi smrekami in rušjem. Zares posebna slika, kjer se na nebu prelivajo prihajajoča megla, jasnina in prosojna oblačnost.
Vzpenjanje po grebenu Bašeljskega vrha proti vrhu. Prva slika posneta ob začetku vzpona, druga vmes, tretja pa pred prihodom na vrh. Hoja je žal že potekala bolj ali manj med oblaki.
Fantastični pogledi z Bašeljskega vrha na Karavanke proti Severu, desno na obeh slikah Košuta, le druga usmerjena za odtenek bolj proti zahodu.
Mogočni pogledi z Bašeljskega vrha na Storžič s oblaki na južnih pobočjih.
Pogled z Bašeljskega vrha proti Malem Grintovcu.
Vrh Bašeljskega vrha pred odhodom. Bolj čist je bil pogled je bil ob prihodu, a ga nisem posnel, saj sem upal na še malo bolj čist pogled kasneje, kar pa se ni zgodilo.
V dolino sem se tako vrnil zares zadovoljen s prelepim dnem, tam pa nas je spet čakalo sončno vreme. Malo bolj oblačno je bilo šele popoldne, po mojem prihodu domov. Želel sem si še kakega takega dne preden sneg morebiti odpihne topel jugozahodnik in dočakal sem ga v torek za tem z obiskom bližnjega Srednjega vrha, kar bo moja naslednja objava.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar