prišel je november in jesen se počasi začenja prevešati v zimo. V teh dneh smo bili deležni kar konkretnega jesenskega deževja. Sprva je bilo ob jugozahodnem vetru precej toplo, nato pa se je ohladilo na bolj običajne novembrske temperature, gore in tudi hribe je pobelil sneg, sneženje pa je prvič doseglo tudi nekatere nižine. če je oktobrski sneg v gorah razen morda v visokogorju le začasen, pa je nove,brski pogosto znak, da se zima zares začenja, prvi prebliski pa se pojavijo v nižinah. Pred to ohladitvijo smo bili priča zadnji fazi jesenskih barv, ko so predvsem bukve že predvsem rdečkasto rjave, taka postane tudi notranjost gozda, vršni deli krošenj pa so lahko že skoraj brez listja. Nekatera druga drevesa, kot so breze in macesni pa še odsevajo rumenkasto oziroma zlato rumeno barvo. Za praznike ob prvem novembru smo bili deležni prav take idile, ki jo je še posebej začinilo precej sončno vreme. Najprej pa nekaj besed o dogajanju v teh dneh.
Današnji dan sem ponovno preživel na Srednjem vrhu. Ponovil sem pot, ki sem jo večkrat opravil oktobra. V oblačnem vremenu je srednji vrh zares eden najlepših ciljev, saj smo tudi v megli deležni dovolj lepih utrinkov, Zjutraj je tako kot včeraj spet snežilo tudi v Pševem, vendar je bil dan potem bolj suh, v gorah, tudi na srednjem vrhu pa je še naletaval droben sneg, bilo pa je tudi nekaj malega vetra, vendar manj kot ob oktobrskih sneženjih letos. Megla je bila tudi manj gosta in je "objemala" manjši del planote, zanimiv pa je bil tudi pojav dveh plasti oblačnosti. V nižinah je bilo čisto kmalu ob vzponu pa sem prišel v pobočja gora v megli. Ob prihodu v smrekov gozd sem se dvignil nad to platjo oblačnosti, zgoraj pa je bila še ena, zato je bilo vsaj občasno tudi vršno območje planote v megli. Sneg se je začel že kmalu nad 800 metri, a ga je bilo največ 5 cm, višje v gozdu kakih 10, na vršni planoti pa cca. 15 do 20 cm. Bil pa je precej rahel in suh že zelo kmalu, saj je bilo hladneje kot oktobra, spodaj nekaj stopinj nad ničlo, zgoraj pa kakih 5 pod ničlo.
Ponovno sem ubral sklenjen zmeren tempo vzpenjanja in spuščanja. Sprva ob le kakem centimetru snega na poti tempo ni bil nič počasnejši kot običajno, le nekoliko je drselo. Tudi v zgornjem delu poti skozi gozd je šlo enako hitro, saj je bil sneg rahel, drselo pa je spet manj. Hoja skozi gozd je bila ves čas zelo prijetna, bilo je res lepo hoditi skozi sveže zasnežen novembrski gozd. To mi ves čas v glavi prebuja veselje do pričetka zime, tišina, ki jo ustvari sneg pa te res pomiri in lahko za nekaj časa pozabiš na vsakdanje skrbi. V nasprotju z oktobrskimi vzponi, ko je bilo tam še mokro in ves čas kapljalo z dreves, sem se tokrat precej manj potil, še manj pa sem bil moker, zato se ob prihodu na odprto sploh nisem preoblekel, le malo še oblekel. So bile pa seveda ves čas priročne kapa in rokavice, čeprav je tokrat ves čas šlo s tanjšimi. K tišini je še dodatno pripomogla neaktivnost ptičev, ki jih skorajda ni bilo moč slišati. Očitno so se najedli jesenskih plodov in so se tokrat odločili počivati. Morebiti čakajo na kak sončen dan, čeprav se ob potrebi tudi v takem vremenu lahko podijo naokoli v iskanju za hrano. Pa poglejmo še nekaj utrinkov s poti skozi gozd:
Spodnji del vzpona, ko pot ob prihodu na poseko zavije nad dolino Suhe.
Zasnežen gozd sredi vzpona, pred odcepitvijo poti za Hudiče Boršt in Srednji vrh.
Vzpenjanje skozi zasnežen gozd tik pred prihodom z bukovega v smrekov gozd. Prva slika pogled navzgor, druga pa navzdol:
Tudi ob prihodu na odprto je bilo podobno mirno in spokojno. Ker je bilo bolj čisto, sem bil deležen zares prekrasne idile z malo rahlega suhega snega, kar je zares nekaj posebnega. To je tipična slika v gorah v naravi, značilna za november, ko se snežna sezona začenja. Prav lepo je ko sprva pade nekaj malega snega dovolj zgodaj, ta obstane, kasneje pa konkreten sneg dokončno odebeli snežno odejo. Tudi na planoti ni bilo slišati kaj dosti ptičev, niti kosov in komatarjev, ki so mi kar lepo popestrili oktobrske dni. Sem pa tudi tokrat ugotovil, da tam vendarle nisem povsem sam. Že ob prihodu v dolinico sem opazil sledi gamsov, ki so se sprehajali, kar tam, kjer je pot. Sledem sem lahko sledil še mimo planine v redek smrekov gozd, ko so zavile s poti. Sledi so bile usmerjene v dolinico, potem pa so zavile proti grebenu Laneža. Očitno gamsi pozimi tam zares radi pohajkujejo po planoti, saj je takrat to idealno okolje za njih, saj lažje najdejo kaj hrane, predvsem kadar ni veliko snega. Tudi sama planina jim prav gotovo ustreza, saj pozimi pogosto piha in spiha večino snega. Vsekakor tam lažje najdejo hrano kot na Storžiču, kjer se pogosto zadržujejo poleti. Čeprav je tudi tam pozimi pogosto spihano, pa je vseeno med drevesi in rušjem pod srednjih vrhom pozimi zanje bolj prijetno. Tudi poleti se radi zadržujejo tudi na tem območju, večkrat sem jih že videl med skalami Laneža.
Ob hoji po planoti sem imel tudi ves čas prekrasne poglede na dve plasti oblačnosti nad in pod mano nad kotlino. Ker je bila pod snegom mokra podlaga, je sem in tja drselo, a snega je bilo rvno dovolj, da ni drselo preveč. Je pa večji problem v zgornjem delu ko je ravno nekaj snega, da se slabo vidi pot in ne vidi, kaj je pod nami. Tako se hitro spotakneš ob kak kamen ali pa kaj podobnega. Vendar to je dobro vzeti, kot jaz za zabavno, čeprav vseeno vsake toliko časa pade kakšna kletvica. Hkrati pa moraš ostat dovolj previden da sem kam preveč ne "butneš". Vrh pa je bil ponovno megli. Čeprav tokrat manj gosti kot oktobra. Zato se tam nisem zadržal prav dolgo, hitro sem skočil po nekaj utrinkov k sosednjem vršiču, se malo odžejal in se opravil nazaj v dolino. Ob spustu je megla nekoliko zaprla odprt del planote, je bil pa nižje še lepši pogled na dvojno plast oblakov, s prekrasnimi zimskimi oblačnimi kontrasti, za kar pa mi žal ni uspela najlepša fotografija. Tako so vse objavljene fotografije nastale ob vzponu. Spust v dolino je bil po snegu pravi užitek, po rahlem suhem snegu je letelo kot namazano. Tako sem sem od vrha do Mač potreboval manj kot 40 minut. pa si poglejmo še nekaj zimskih novembrskih utrinkov s planote:
Prihod v spodnji del dolinice Dolge njive (prve štiri slike):
Prihod k pastirski koči na planino (zadnja slika zgoraj).
Nekaj utrinkov s hoje po redkem smrekovem gozdu (spodnje štiri slike):
Prihod na odprto v svet rušja (zadnja slika zgoraj). Tokrat megla ni bila tako gosta in se je občasno kar lepo videlo po planoti proti Cjanovci.
Prihod na vrh,
Kotiček med rušjem in posameznimi majhnimi smrekami pri sosednjem vršiču.
Za mano je še en zelo lep dan s čudovitimi zimskimi utrinki na srednjem vrh. Upajmo, da se je vsaj v gorah zima sedaj dokončno začela in da bo letos kar se da zadostno postregla z vsemi svojimi lepotami, še posebej z veliko snega in sonca. Komaj čakam tudi, da pade dovolj snega, da preizkusim krplje, ki so najnovejša pridobitev k moji opremi pred to sezono. Še pred tem pa v kratkem še objavim nekaj utrinkov z letošnjih praznikov za prvi november,
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar