Srednji vrh (15.11.2016)

Pozdravljeni,

v prečudovitem zimskem obdobju prejšnji teden pri meni seveda ponovno ni šlo brez obiska Srednjega vrha. To je bil moj predzadnji odhod na sneg v torek, preden je v petek in soboto večinoma skopnel. To je bil res prekrasen sončen dan, ko sem bil deležen vseh možni pot planote Srednjega vrha. Prav gotovo je bil to eden lepših novembrskih dni. Srednji vrh je po lepotah, ki jih premore, res svoja liga.

V torek zjutraj sem se zbudil v jasno jutro in pričakoval, da bo dan za obisk gora idealen. Prav tako zaradi malce vetra ni bilo niti megle v kotlini. Zgodaj dopoldne sem odšel v Preddvor. Na poti so me spremljali res prečudoviti pogledi na zasnežene gore, v kotlini pa so se polja bleščala v taleči se jutranji slani. Žal pa so se na pobočjih Storžičeve skupne začeli pojavljati plastoviti oblaki na pobočju gora, ki so se razširili na skupino Krvavca. Tako nisem bil več prepričan, če bom deležen sončne idile na vrhu in malo razmišljal, ali bi se morda tudi ta dan odpravil na Jezersko na kak vrh, kjer ni bilo oblakov. Vendarle sem se odloči da se držim začrtanega plana, pa bo kar bo. Odpravil sem se z avtobusom, zato sem izstopil v Preddvoru. Ko sem se odpravil proti Mačam, sem prišel pod oblake, pogled na Tolsti vrh, katerega vrh je bil nad omenjenimi oblaki pa mi je dal upanje, da bo tudi planota Srednjega vrha nad oblaki. V tem primeru ti samo še dodatno začinijo obzorje. Bilo je kar hladno. Temperatura je bila zjutraj krepko pod ničlo, v gorah celo pod -10°C, na Jezerskem pa -13°C. Bil je res pravi idilični zimski dan sredi novembra, ki mu je manjkal samo še sneg po nižinah. Hlad se je ob vzponu ohranjal, saj me zaradi oblakov ni grelo sonce. A vendar se telo hitro ogreje, pa tudi dovolj oblačil imam vedno s sabo, tako da se je bilo prav prijeto sprehajati po hladu, v katere narava počiva. Bilo je tudi dokaj mirno, samo potok je ob začetku poti po dolini Suhe lepo žuborel. Ko sem zapustil dolino Suhe, se je začel sneg na poti. Tega sprva ni bilo veliko, a tudi višje je pot bila dobro uhojena, čeprav tam seveda precej manj kot na Kališče, saj tja hodi precej manj ljudi. Pa še to jih več gre le do koče v Hudičevem Borštu, tako da se je število obiskovalcev Srednjega vrha v zadnjih leti po odprtju koče prej nekoliko zmanjšalo, saj se najde tudi kdo, ki se ustavi že tam koči, prej pa je šel do vrha ali vsaj do planine Dolga njiva. A vseeno je tokrat že bilo tudi do vrha shojeno, pa še lepo mirno je bilo. Gozd je bil res pravi zimski. Na drevesih se je počasi začelo tudi pojavljati ivje. ki je bilo predvsem posledica nizke oblačnosti prejšnji da, ki je v sredogorju tvorila meglo. Me je pa kar hitro gnalo naprej saj sem želel uvideti, kaj me čaka na planoti. Tudi ob oblačnem, tudi nekoliko meglenem vremenu na pobočju je bilo krasna zimska kulisa, nekaj svetlobe v oblakih pa je nakazovalo, da me morda višje le čaka sonce. Vmes se mi je odprl pogled skozi drevesa proti Javorjevem vrhu, že dokaj zaprt pogled na kotlino pa je tudi postajal spet malo bolj odprt, tako da je to dajalo tudi upanje, da bodo nastali oblaki morda tudi razpadli. Ko sem prišel v smrekov gozd sem opazil da se že bistri, ob prihodu v dolinico na začetek planote pa me je razveselilo sonce in jasnina, dolinica je bila še ravno na meji oblakov, občasno so jo še tudi nekoliko objeli. Kasneje sem uvidel tudi, da nastali oblaki niso pomenili povoda v nizko oblačnost, bili s le priklenjeni na pobočja gora. Pogosto so taki oblaki na podobni višini, zato bi bila planota tako ali tako nad njimi. Na planoti me je torej čakala prava zimska pravljica.

Prihod na greben nad dolino Suhe. Tudi tam pogosto kar piha in je zato sneg pogosto spihan.

Pogled po hudourniški grapi na pobočju, ki je nadaljevanje dolince Dolge njive. Prva alika pogled navzdol, druga pa navzgor.

Prihod na položnejše del poti, kjer se tudi odcepita poti za Hudičev Boršt in Srednji vrh. Prva slika pogled naprej z grape, druga pa nazaj pred odcepom.

Zgornji del poti skozi bukov gozd s posameznimi smrekami, preden se pride v smrekov gozd. Lepo opazno ivje od megle.

Smrekov gozd tik pred prihodom v dolinico. Megla je bila že precej razredčena, kar precej jasnine se je že tudi videlo skozi.

Ob prihodu na planoto sem takoj poprijel za fotoaparat in poskušal ujeti čim več prečudovitih utrinkov. Spodaj so mi je občasno še ponagajala megla v pasovih, nato pa je bilo čisto s prekrasnimi razgledi. Tokrat ptičje ni bilo tako živahno, vseeno pa kak glas kake sinice ali pa tudi komatarja ni manjkal. Na planini se je tudi tokrat dobro videlo, kako močno je bil tam razpihana snežna odeja, saj tam vedno zelo močno potegne veter. tokrat je bilo bolj mirno in se je ob soncu že prijetno ogrelo, čeprav je bil temperatura tudi čez dan nekaj stopinj pod ničlo. Čeprav je veter že pred dnevi z dreves odpihnil večino snega, sem bil zaradi megle ob nizki oblačnosti tudi na planoti deležen prekrasne idile s povsem belimi drevesi. Ivje se je stalilo le na straneh krošenj obrnjenih direktno proti soncu. Občasno je bilo tudi nekaj vetriča malce naokoli razpihalo nekaj malega ivja. So se pa drevesa prečudovito bleščala v soncu. pogled pa je še začinil pas oblakov sedaj že pod mano. Snega je bilo podobno veliko kot v nedeljo pred tem na Bašeljskem vrhu. Čudovito je bilo tudi ob prihodu na odprt rušnat svet s prekrasnimi pogledi na Cjanovco in naokrog po planoti. Tudi Storžič, kjer je bil sneg že malo spihan, je krasil obzorje dvigajoč se v ozadju na zahodu nad pobočji planote. Tudi tokrat sem šel po poti kar direktno na vrh in nisem šel do ali proti Cjanovci po pogled na vrh od tam. Na vrhu so me čakali zares prekrasni razgledi naokoli. Na vzhodu na Grintovce in Skupino Krvavca, kjer je tudi bil ozek pas tankih pobočnih oblakov, na zahodu na nekoliko spihan Storžič in Julijce v ozadju jugozahodno, na severu pa seveda na Karavanke vključno s Košuto in Jezerskim. Lepi se je videlo v primerjavi z nedeljo pred tem, kako gozdovi niso bili več tako beli, drevesa so obdržala sneg predvsem v hkrati bolj senčnih in  zavetrnih legah, predvsem kakih dolinah. Taka je tudi Ravenska Kočna na Jezerskem, ki pa se od tam ne vidi, zato pa se vidi na Korito pod Kozjim vrhom. Na vrhu sem seveda predahnil v tej prekrasni idili in naredil kratek sprehod kot ponavadi še do sosednjega vršiča. Utrinki, ki sem jih bil tam deležen so bili ponovno poglavje zase, z zahodne srani proti vzhodu so male smreke še bile zasnežene, pa še ivje ji je objelo, tako zares prekrasno belina prelivala z jasnino in nekaj prosojnimi cirusi na nebu. Prav poseben je bil tudi zelo čist pogled na kotlino z nekaj oblaki še vedno ob pobočju in meglicami v nižjih plasteh. ;Lepo se je videl tudi Snežnik, ki je tudi malo segal nad meglice. Počutil sem se kot da bi lahko kar poletel nad zimsko gorsko pokrajino kot snežni orel ali pa tekal naokrog kot snežni leopard. Pa si poglejmo kakšna idila me je spremljala ta dan na planoti:

Prihod v čudovito zimsko idilo v dolinico.

Kratek del poti po dolinici in snežna idila na poti.

Prihod na planino h koči. Ta slika žal ni uspela dovolj ostro.

Vzpenjanje nad dolino Dolge njive. Pogled na greben Laneža, Storžič ravno za malo že kuka iznad Laneža.

Prvi del poti po idiličnem redkem smrekovem gozdu. Prva in tretja slika pogled po poti navzgor, druga pa navzdol.

Smrekova snežna idila po pobočju navzgor ob prvem delu poti skozi redek gozd.

Drugi del poti skozi redek smrekov gozd. Prva slika pogled po poti navzgor, druga pa idiličen pogled navzdol z oblaki nižje v ozadju.

Eden najlepših pogledov na srednjem vrhu na zasnežene smreke v zgornjem delu poti skozi redek smrekov gozd. Zares fantastični posnetki. Prva in druga fotografija posneta z istega mesta, le pri drugi se je ujelo na kameri še nekaj drobcenega ivja, ki je občasno v vetriču poplesavalo po zraku. Tretja slika posneta z nekaj metrov višje.

Prihod na rob redkega gozda proti odprtem. Prva slika pogled po poti navzgor, tretja navzdol, druga pa idiličen pogled po pobočju navzgor na bele posamezne smreke in rušje.

Prvi utrinki hoje po odprtem delu. Prva slika pogled navzgor, desno Cjanovca, druga navzdol, v ozadju moli nad smreke Storžič. Tretja slika pogled po pobočju navzdol in na oblačni pas spodaj ob pobočju gora.

Pogled na Cjanovco med hojo po odprtem med rušjem.

Idiličen zgornji del poti po odprtem pred odcepitvijo poti direktno za vrh in za Cjanovco. Prva slika pogled po pobočju proti vrhu, preostali pa po pobočjih.

Zadnjih nekaj metrov poti vzpona na vršni greben takoj po odcepitvi poti.

Čudovit pogled po pobočju navzdol in na oblačni pas ob prihodu na vršni greben.

Pogled na vrh z vzhoda. Na prvi sliki s prvega vršiča na vzhodni strani, na drugi med zadnjimi metri vzpona.

Pogled na Kočno, Grintovec in Kalški Greben z vršič na vzhodni strani.

Pogled na v soncu bleščeč se zasnežen vzhodni vršič.

Prihod na vrh. Prva slika klopca na vrhu, druga pogled čez vrh z zahodnega kionca.

Fantastični pogledi z vrha na pobeljeno Cjanovco ter oblačni pas in meglice pod njo.

Izjemni razgledi z vrha. Prva slika pogled proti Jezerskim, druga na Košuto, tretja pa na Storžič in Mali Grintovec pred njim.

Še en pogled proti Storžiču in Malemu Grintovcu z nekaj metrov pod vrhom z zahoden strani.

Vrh in njegova pobočja nekaj metrov stran z zahodne strani. Prva slika pogled na vrh, druga na njegova jugozahodna krasno zasnežena pobočja s te strani, tretja pa čudovit pogled po pobočju navzdol ter na razpadajoči oblačni pas na pobočjih in meglice v nižjih plasteh.

Pogledi proti Storžiču z idiličnega kotička pri sosednjem zahodnem vršiču. Prvi dve sliki na njegovem začetku, zadnja pa na njegovem koncu.

Prečudovit pogled na manjšo smreko ob poti in ozadje s pobočji planote, oblaki in meglicami ter jasnino s cirusi.

Izjemni posnetki v kotičku pri sosednje zahodnem vršiču na zasnežene male smreke in rušje, ki se bleščijo v sončnih žarkih, z zahodne strani:

Pogledi na vrh Srednjega vrha in njegova povsem belo zasnežena jugozahodna pobočja bleščeča se v soncu izpred zahodnega sosednjega vršiča. Dodatno še olepša utrinke svetlo modro nebo z nekaj cirusnimi oblaki.

Ko sem se naužil idile na vrhu sem se kar malce nejevoljen odpravil nazaj. Odločil sem se za hiter spust v dolino na polno, kar je bil po svežem in suhem snegu zares pravi užitek. Tokrat sem imel celo pot sonce, saj so oblaki nad pobočjem končno razpadli. Malce sem si dejal: "Pa zakaj ni bilo tako že prej?!" Ampak nič narobe, tako sem bil, vsaj deležen od ivja belih dreves, ki so ga v spodnjem delu takoj ko se je pokazalo sonce, kaj hitro izgubile. Ko sem prišel v dolino sem bil tako deležen tudi čudovitih pogledov na Storžičevo skupino obsijano s soncem, počasi pa so izginjali tudi cirusi, ki so se pojavljali čez dan.

Pogledi na okoliške gore predvsem Storžičeve skupine izpred Preddvora. prva slika s Storžičem v sredini, druga s kališčem in Srednjim vrhom, tretja pa pogled proti začetku doline Kokre in Krvavcu v ozadju.

Tako je bil za mano zares nepozaben dan in komaj čakam, da sem spet deležen kake take idile. Naj se zima čimprej vrne! Tokrat tudi v nižini, saj prihaja čas za to. Ni ga čez sončno in mrzlo vreme z bleščečo se belino pozimi.

Do prihodnjič, Aljaž