sreda, 30. september 2015

Krajinski park Lahinja (4.9.2013)

Pozdravljeni, objavljam petnajsto poročilo iz leta 2013, obisk Krajinskega parka Lahinja, ki predstavlja čudovito območje izvirnega porečja Lahinje.

Za Naslednjo belokranjsko odpravo sem izbral Krajinski park Lahinja. To je park, ki se nahaja na območju izvira Lahinje. Z Vlakom sem se pripeljal do Črnomlja. Bilo je delno jasno poletno vreme, ki se je nadaljevalo v začetek septembra. Po izstopu, iz vlaka, sem se takoj s kolesom odpravil naprej. Do parka sta dve možnosti. Za tja sem izbral običajni pristop po glavni cesti proti Vinici, vrnil pa sem se čez vasi Velika Lahinja in Butoraj. Peljal sem se po glavni cesti in med vasema Dragatuš in Veliki Nerajec zavil do vasi Pusti Gradec, na koncu katere je Klepčev mlin, ki predstavlja začetek parka. Pogosto je to tudi izhodiščna točka za obhod parka. Že med vožnjo sem pri Dragatušu na polju opazil sivo čapljo, ki je ta dan nisem več videl, opazil pa sem tudi Kanjo, ki je vzletela s polja. Za tem sem zavil proti vasi Pusti Gradac in Klepčevem mlinu, kjer sem začel svoj teren. Že takoj na območju mlina je bilo živahno. Naj najprej območje opišem. Mlin leži ob okljuku Lahinje, ki je skrajni severni del parka. Na griču na okljuku stoji tudi znamenita cerkev Vseh svetnikov. Na obeh koncih okljuka vodita tudi mostova čez reko. Med mostovoma leži Klepčeva domačina z znamenitim Klepčevim mlinom. Okoli domačije po drevesih se je spreletavalo veliko ptičev, mimo je letelo tudi nekaj metuljev, ob reki med obvodnem rastlinju pa sem opazil tudi nekaj kačjih pastirjev. Od ptičev so se že tam pojavili velika in močvirska sinica, plavček, ščinkavec, kos, vrbji kovaček, taščica, turška grlica, cikovt, kratkoprsti plezalček, drevesna cipa in brglez, v daljavi sem slišal tudi kanjo. Že med vožnjo s kolesom do tja sem tudi opazil kanjo, poleg nje pa tudi sivo čapljo. Kačji pastirji, ki so se pojavili že tam, pa so bili presličarji, škratci, kamenjaki in bleščavci. Metulji tu pa so bili gospica, bisernik, belini,postiljon, citronček in lešnikar. Da pa to še ne bi bilo, pa ni manjkalo tudi: »Have a look at this, pozidna kuščarica«. Opazil sem dve, verjetno še mlajši, ker sta bili še relativno majhni.


Stranska cesta proti Pustem Gradcu in začetku parka pri Klepčevem mlinu.


Praprot jelenov  jezik na robu gozda pri Klepčevem mlinu.



Lahinja pri Klepčevem mlinu.


Klepčev mlin.


Cerkev vseh svetnikov.

Po precej zanimivem dogajanju pri mlinu, kjer sem se zadržal kar nekaj časa, sem se napotil dalje po poti skozi park v eni smeri. Najprej sem moral iti skozi Pusti Gradec proti glavni cesti, pred tem pa sem zavil na makadamsko pot proti Mali Lahinji. Ta na začetku pride tudi na rob Nerajskih lugov, močvirnatem področju s tudi močvirnatimi travniki, ki je nastalo ob sotočju Lahinje na začetku svojega toka in njenega glavnega pritoka v parku, Nerajščico. To območje je naravni rezervat in je tudi bogat z rastlinami, seveda pa tudi z živalmi. Že na poti po polju do tja sem na novo opazil še modrine, belo pastirico, kmečko lastovko, domačega in poljskega vrabca. Po lugih sem se sprehajal po kolesnicah, po katerih tam vozijo domačini, ko se odpravijo kosit te travnike. Ponovno sem opazil veliko različnih stvari. Ogromno je bilo kačjih pastirjev kamenjakov, s katerimi sem imel kar zabavne »igrice«, ko sem hotel napraviti dobre fotografije. Podobno je bilo tudi z nekaterimi metulji, katerih posnetki mi niso najbolje uspeli, predvsem metulj travnar, ki se je tu na novo pojavil, mi kar ni hotel pred objektiv. Ptiči, ki so se tu na novo pojavili so bili krokarji (ki so leteli nad lugi), siva pastirica in šoja. Poleg tega sem doživel tudi prelet zelenega bitja nad mano in značilno oglašanj: »Super, zelena žolna!« Bilo je tudi nekaj novih metuljev – beli c, travnar, mali rjavček in pisančki. Opazil sem tudi številne kobilic, med njimi tudi rjave kobilice s kratkim zadkom. Nato sem nekaj opazil tudi na grmovju: »Check this out, zelenka!« Nekaj je bilo tudi kobilic zelenk, predvsem po grmovju, ki sem jih tudi fotografiral.  Kačji pastirji so bili poleg kamenjakov tudi bleščavci, ti so bili temnejše barve. Ni pa šlo brez: »Uuu, veliki spremljevalec!« Vedno me razveseli naš največji in meni eden najlepših kačjih pastirjev. Kmalu za njim se je pojavila še zelenomodra deva. Čeprav si ti dve vrsti kačjih pastirjev nista tako zelo podobni, pa je treba biti zelo pozoren, ko sta v letu, da ju ne zamenjaš. Zelenomodra deva je sicer pogostejša od velikega spremljevalca. Za konec pa sem ob poplavnem gozdu, ki se tudi pojavlja na robu lugov opazil še pravo žabo rosnico. Zelo lepa rjava žaba, ta je bila verjetno še mlajša, saj še ni bila največja. Lugi so seveda v času poletja precej suho (če poletje ni precej deževno seveda), tokrat ni bilo razen v reki nikjer vode, pogosto pa so marsikje vsaj ostanki poplavljenosti, npr. luže, ob deževnih obdobjih pa so precej poplavljeni.  Že na lugih mi je preteklo kar precej časa, ki sem ga namenil obisku parka, več kot pol. zato sem se malo hitreje odpravil naprej. Nadaljeval sem proti vasi Mala Lahinja. Tam je bilo pred vasjo lepo videti krave na ograjenem pašniku, kar je bila lepa popestritev dneva, kmečki pridih kulturne krajine parka. Od vasi sem nadaljeval proti izviru Lahinje. Na poti sem opazil še zadnjega novega metulja ta dan, lastovičarja.


Lešnikar, opažen v bližini Pustega Gradca.


Poljska pokrajina pri krajinskem parku.


Nerajski lugi (tamkajšnji močvirski travniki).


Poplavni gozd na Nerajskih lugih.


Ena izmed ne veliko rastlin, ki je še cvetela na Nerajskih lugih. Gre za vrsto svišča.


Kamenjak na nerajskih lugih. Ko ti kačji pastirji postojijo na rastlini, pogosto takole spustijo krila.


Kobilica zelenka na Nerajskih lugih.


Rosnica na Nerajskih lugih.


Vas Mala Lahinja in krave na pašniku pred vasjo.


Poljska pokrajina v parku med Malo Lahinjo in Belčjim vrhom. V bližini se nahajata tudi manjša mlaka in kraška jama Zjot (Djud).

Do izvira lahko prideš, če se čez polje sprehodiš do vasi Belčji vrh, na drugi strani vasi pa zaviješ do izvira. Lahko pa se sprehodiš tudi čez tamkajšnje Lahinjske luge, kadar niso poplavljeni. To so tudi močvirnato področje, tudi deloma s travniki, tokrat ob samem izviru Lahinje. Z makadamske poti sem zavil pred lovsko opazovalnico čez luge direktno do izvira. Pred tem sem tudi splezal na opazovalnico, da se malo razgledam okoli, morda napravim boljše slike okolice. Tam pa sem doživel presenečenje: »Uhu, sršenje gnezdo!« Najprej sem slišal brenčanje, ki je glede na jakost moralo biti sršenje. Potem sem opazil sršena, na koncu pa ugotovil da je tam pod streho sršenje gnezdo. Vendar šele pot tem, ko sem že napravil slike. Zato sem se previdno vrnil na tla. Ker sršenov očitno nisem motil in jih vznemirjal, so me pustili pri miru. Je pa tudi doživetje, kadar vidiš te mogočne ose. Potem sem šel do izvira. Na lugih je bilo še nekaj ptic, vendar nič novega. Tudi ostale živali so se samo ponovile. Izvir je zelo simpatičen kraj, tam je tudi klopca in miza s streho, manjša odprta ložica, zelo primerna tudi za malico. Značilnost izvira je tudi lepa polna zelena do zelenomodra barva Lahinje.  Izvir je tudi obzidan in predstavlja nekako manjše jezerce. Reka (tam seveda še kot potok) sicer naredi že nekaj metrov pred tem po gozdu, kjer tudi pride na plano v zatrepu njene »dolinice« v prvem izviru. Vendar je ta izvir v sušnejših obdobjih pogosto suh, reka tam kot potok pa pride na plano nekje v sredini prvih gozdnih metrov toka. Tokrat je bil ta nekaj deset metrov dolga gozdna struga skoraj povsem suha, voda se je pojavila le nekaj preden pride potok na odprto k drugemu izviru. Prvi izvir je zelo lep zelen gozdni kotiček, začne sem med apnenčastimi kamni, ki so tam številčni tudi na pobočju. Ta sem tokrat doživel presenečenje, saj sem opazil srno, ki pa mi je hitro zbežala in se skrila v grmovno gozdno rastje.  Po obisku izvira sem se natopil proti vasi Belčji vrh. Nekaj metrov po izviru sem bežno ugledal zelenca ob makadamski poti. Nato nisem šel skozi vas in nato po polju proti Mali Lahinji, ampak sem zavil proti vasi Knežina, nekaj 100m stran. Tam sem zavil po makadamski cesti nad »dolinico« Lahinje proti vasi Črešnjevec pri Dragatušu. Imel sem tudi še eno lepo popestritev, ko me je na drevesu ob makadamski cesti razveselila veverica, ki pa je kmalu izginila. Preden sem prišel do te vasi, sem prišel do asfaltne ceste, ki tja vodi z Male Lahinje. Po tej cesti sem se vrnil do Male Lahinje. Tam pa sem nato nadaljeval po poti, ki vodi skozi park v nasprotno smer od tu do mlina pa nasprotnem bregu reke. Najprej gre ob gozdnem robu, nato pa skozi gozd do mlina. Pri M. Lahinji takrat še bolj potok kot reko preči majhen mostiček, kjer poteka cesta. Z gozdnega roba na v bližini vasi sem imel tudi lep pogled na Nerajske luge. Nato me je čakala le še pot skozi gozd. Najprej je vodila nekoliko stran od reke, nato pa nad reko z lepimi pogledi nanjo. Na enem mestu sem se tudi spustil do reke in naredil nekaj gozdnih posnetkov. Tam me je presenetilo podrto drevo, ki je padlo čez reko, verjetno na novo, saj je maja, ko sem bil nazadnje tam, še stalo. Tam je na nasprotni strani reke tudi ozek travnik ob jasi. V gozdu sem nazadnje opazil še velikega detla, potem pa sem se vrnil do mlina in s kolesom odpeljal proti Črnomlju. Tokrat sem šel na nasprotnem bregu reke do makadamske ceste, ki vodi s Črešnjevca proti Dragatušu. Ko sem prišel na križišče med vasema Brdarci in Šipek, kjer se začne asfalt, pa sem se do Črnomlja odpravil mimo vasi Velika Lahinja in Butoraj. Vmes sem užival v pogledih na prelepo belokranjsko pokrajino, tu nad dolino Lahinje in v Črnomlju končal današnji dan.


Pogled na Lahinjske luge in izvir Lahinje z opazovalnice.


Izvir Lahinje.


Zatrep dolinice, kjer je prvi izvir Lahinje v gozdu. Vendar je v poletni suši pogosto suh in tudi tokrat je bilo tako.


Lahinjski lugi in dolinica Lahinje izpod Belčjega vrha.


Pot od Knežine proti Mali Lahinji.


Pogled z roba gozda pri Mali Lahinji.


Gozdni tok Lahinje v parku, na tem mestu je tudi manjši ozek travnik ob drugem bregu reke.


Pot skozi gozd v parku.

Današnji dan ni bil ravno najboljši, saj nisem opazil tako veliko živali v primerjavi s tem kar park lahko ponudi, čeprav je bilo pogosto slišati ptičje petje, ob meni pa so se vseskozi spreletavale žuželke, vseeno so torej bile številčne. Zato vsekakor ni bil slab, saj sem vseeno videl nekaj zanimivih stvari, tako da sem vsekakor zelo lepo preživel dan. Krajinski park Lahinja je prijeten kraj, kjer narava in človek najdeta svoj mir. Gre za lep preplet izvirnega območja reke in kulturne krajine ob njej. Kljub majhnosti ponudi z veliko različnimi naravnimi okolji in kmetijskimi površinami, vsebuje močvirske travnike, travnike in pašnike,polja, gozdove, obrečne habitate in še kaj bi se našlo. Tako vsebuje vse možne elemente krajinskega parka. Všeč pa mi je to, da nikoli še nisem videl množice obiskovalcev in turistov. Očitno sem hodijo le izbrani obiskovalci, katere res zanimajo narava, živali in rastline, kulturna krajina ter kulturna dediščina, te stvari pa tudi spoštujejo. Poleg obiskovalcev lahko tako tudi domačini, ki tam živijo lahko najdejo svoj mir. Zato mi je to območje zelo všeč in se vedno rad vračam tja. 

Do prihodnjič, Aljaž

Ni komentarjev:

Objavite komentar