nedelja, 6. september 2015

Sežanski Kras (30.8.2013)

Pozdravljeni, objavljam trinajsto poročilo iz leta 2013, drugi obisk Sežanskega Krasa to leto.


Sežanski kras tokrat.

V to zanimivo kraško področje sem odločil iti še enkrat. Ker je bogato z žuželkami, pa tudi plazilci, se ga pač splača večkrat obiskati, pa še všeč mi je. Tudi postreže mi vedno s čim novim. Ponovno sem že na poti do Orleka opazil kar nekaj metuljev, pa tudi obe značilni kobilici sončnih leg kamenosive skrivalke in rdečekrile raglje. Tokrat pa nisem videl jadralcev, tudi križevcev in njihovih mrež ta dan skorajda ni bilo videti. Je pa bilo ta dan videti ogromno hroščev zlatih minic, mnogi osebki so se tudi spreletavali po zraku, česar pred dobrim mesecem dni ni bilo videti. Ne vem sicer vzroka tega, morda je bilo obdobje parjenja. Že takoj, ko sem zapustil Sežano se je ob cesti pojavil prvi zelenec. Plazilcev je bilo ta dan več, kot pred mesecem dni. Vzrok zna biti ta, da je bilo zadnjič morda že kar malo preveč vroče, zato so bili manj aktivni in čez dan še več v senci kot sicer. Poleg tega je bilo zjutraj nekaj oblakov in so se dlje sončili. Plazilčje dogajanje je postalo živahno šele ob poti po Orleku, metuljev pa sem že do takrat opazil večino vrst tega dneva. Opazil sem beline, bisernike, lešnikarja, travnarja, malega rjavčka, modrine, gospico, postiljona, malega trepetlikarja in žametnega modrooka. Kasneje sem opazil še velikega spreminjavčka, cekinčka, lisarja in gozdnega rjavčka. Poleg tega nisem že na cesti do Orleka pričakoval, česar mesec nazaj sploh ni bilo: »Have a look at this, bogomolka!«Ta je bila zelene barve, bila pa je še relativno majhne velikosti. Nisem pa si takrat še predstavljal, da jih bo ta dan kar mrgolelo. Pojavljali so se tako rjavi, kot zeleni osebki. To so res veličastne žuželke, ene mojih najljubših z značilnimi grabilnimi nogami, s katerimi zgrabijo plen. Ko sem se odpravil z Orleka po planinski poti, se je hitro začelo pestro dogajanje. Ena izmed prvih zanimivosti so bile tudi kobilice z zelenimi oz. zelenomodrimi notranjimi krili, vidnimi med letom. Torej so spominjale na kamenosive skrivalke, zato se sprašujem, če so ista vrsta, morda sorodna vrsta istega rodu ali pa niti nista v bližnjem sorodstvu. Je bila pa še lepša od drugih dveh. Hitro so se pojavile tudi rdečenoge kobilice ter kobilice s kratkim zadkom, tako zelene kot rjave, katere sem vse videl že mesec nazaj. En primerek zelene kobilice s kratkim zadkom, ki sem ga tudi fotografiral, sem tokrat videl na soncu, kobilica pa je bila kar precej velika za svojo vrsto. To je bilo že takoj na začetku, ko sem za krajši čas zavil s poti na že zadnjič omenjeno drugo podeželsko cesto. Že tam je bilo precej pestro dogajanje. Iskal sem tudi kaj se skriva pod kamni. Najprej sem opazil manjšega pajka, za katerega sicer ne vem, kam spada. Opazil sem tudi ozko strigo. Kmalu za njo pa še: »Check this out, (navadna) striga!« Navadna striga spada v drugo skupino, ne med ozke strige in ima bolj zajetno telo. Potem sem imel tudi srečanje z bogomolko. Za koncu pa po dvigu enega izmed kamnov: »Uuu, Škorpijon!« Tokrat sem imel daljše srečanje z njim. Hitro sem ga začel slikati s fotoaparatom, ki sem ga tokrat imel vseskozi okoli vratu. Potem je škorpijon začel tekati okrog in iskati senco in skrivališče, ker pač ne mara biti na odprtem. Sam pa sem izkoristil boljša mesta za fotografiranje. Ko sem odšel, sem kamen vrnil tja, škorpijon pa je bil že povsem drugje. Kdo ve, morda pa se je potem, ko sem odšel, vrnil pod isti kamen, ali pa poiskal drugega. Na tem območju sem opazil tudi številne lešnikarje in male rjavčke, ki so se skupaj pojavljali na rastlinah. Tudi kasneje sem vseskozi opazoval ta dva metulja v zelo velikem številu.


Zelena bogomolka.


Metulj žametni modrook.


Rdečekrila raglja.


Zlata minica.


Pajek, ki se je v gozdu skrival pod kamnom.


Številni lešnikarji in mali rjavčki na rastlinah.


Zelena kobilica s kratkim zadkom, kar velik primerek.


Škorpijon.


Rjava bogomolka.

Vrnil sem se na markirano pot. Sprehajal sem se po poti ter okoli nje. Najprej sem opazil metulja velikega gozdnika, ki sem ga tudi fotografiral. Nato sem nadaljeval svojo pot. Naenkrat pa: »Snake, snake, snake!« Kar naenkrat je bila pred mano na poti kača. Žal sem počasi reagiral in mi je hitro ušla med rastlinje. Potem sem jo še malo iskal, a je nisem več našel. Tako nisem imel možnosti, da bi jo fotografiral in po možnosti ujel. Je pa vsaj imela mir pred mano. Bila je temne, skoraj črne barve, zato predvidevam da je bil gož, ali pa morda črnica. Takoj za tem pa : »Bogomolka, bogomolka!« Skočil sem po fotoaparat, da bi jo fotografiral, a me je presenetila druga, kateri sem se potem posvetil. Opazil sem tudi še za tem prvo, a je hitro odletela stran. Za tem sem začel srečevati kuščarje, predvsem zelence. Bila sta dva, ki sem srečal sem tudi dobro videl, a tokrat pač nisem uspel priti do trenutka in položaja, ko bi lahko naredil dobre fotografije. Opazil sem tudi še dve pozidni kuščarici, ter še eno, katero nisem dobro videl. Poleg najpogostejših pozidne in pa zelenca, je največja možnost za kraško kuščarico. Za še dve drugi naši značilni primorski vrsti – primorsko in kraško kuščarico pa je, kot sem že omenjal v prejšnjem poročilu, na tem območju precej majhna verjetnost. Ko sem doživel vse to, je bila že kar precej ura. Zato sem kar malo pohitel do makadamske ceste, da bi mi tam tokrat ostalo malo več časa. Vmes sem še malo iskal, vendar nisem našel nič posebno novega, le to, kar sem že omenil, tudi še nekaj bogomolk. Pred makadamsko cesto sem opazil še enega zelenca. Nato sem na makadamski cesti hitro opazil še dva zelenca, ki pa sta se hitro skrila. Za tem sem srečal še eno kuščarico, najverjetneje je bil mlad zelenec, po videzu bi lahko sklepal tudi na primorsko, ali kraško kuščarico, kar je precej malo verjetno ali pa tudi na martinčka, ki pa tu praktično še ni bil zabeležen. Srečanje z zadnjim zelencem pa je bilo res prekrasno. Dobro sem ga videl, ni mi pobegnil in nekako sem ga »usmeril« do ceste, kjer sem imel idealno priliko za to, da bi ga fotografiral. Žal pa sta mimo prišla dva kolesarja in ga spodila spet med rastlinje. Vendar je splezal na drevo in se dobesedno »prilepil« nanj v zgornjem delu debla. Ostal je tam in se skoraj ni premaknil, tako da sem ga lahko mirno opazoval. Bilo je res prekrasno doživetje. Žal pa je bil na takem mestu, da mi rastje okoli ni omogočalo, da bi našel primerno mesto za fotografiranje. Nekaj časa sem ga iskal, pa ga nisem našel. Nato sem še malo opazoval zelenca, nato pa odšel, žival pa je bila še vedno na istem mestu. Kmalu sem ob poti opazil še eno pozidno kuščarico. Bila je na lepem mestu za fotografijo, a hitro zbežala. Na cesti sem zavil nekaj metrov tudi po stranski cesti, ki vodi do glavne ceste za Lipico. Tam sem na sredi ceste uzrl bogomolko, ki pa se je hitro umaknila na grmovje. Vrnil sem se nazaj na pot proti Sežani. Ustavil sem se tudi pri drugem makadamskem odcepu za, kjer sem na skalah opazil še eno pozidno kuščarico. Še pred tem pa še zanimivega hrošča z rdečimi nogami. Več kot to, da verjetno sodi med rilčakrje, nisem mogel sklepati. Med skalami je rasla tudi vrsta praproti sršaj. Nato sem se počasi odpravil do Sežane in zaključil današnji fantastičen dan. Sežanski Kras mi je spet ponudil z marsičem. Nekaj se je ponovilo, marsikaj pa je ponudil tudi novega. Dan si bom zapolnil po tem, da je mrgolelo zlatih minic, lešnikarjev in malih rjavčkov, bogomolk in zelencev.


Metulj veliki gozdnik.


Modrin, ki je pristal na moji roki.


Praprot sršaj.


Zanimiv hrošč z rdeče-oranžnimi nogami, verjetno vrsta rilčkarja.

Bogat svet bogomolk v drugem delu poti:



Največja izmed vseh bogomolk:



Do prihodnjič, Aljaž

Ni komentarjev:

Objavite komentar