Sem velik ljubitelj snega in zimske pokrajine. Pozimi in v začetku pomladi (ob priložnosti pa tudi jeseni) si ne predstavljam, da vsaj del svojega časa ne bi preživljal z gibanjem in aktivnostmi po snegu in zimski pokrajini. Pri tem se ukvarjam s športi, ki sem jih naštel v poglavju O meni, ali pa preprosto pohajkujem po zimski pokrajini. Poleg tega me zelo zanima tudi vreme in vse povezano s snegom. Pogosto tudi opazujem sam sneg, vreme, ki prinaša sneženje ter kako se obnaša snežna podlaga oz. snežna površina in kako se ta spreminja v odvisnosti od vremena in podnebja.
Eden izmed mojih najbolj priljubljenih zimskih ciljev je prav gotovo Srednji vrh nad Zaplato na Preddvorom. Nad Zaplato se nahaja območje vrhov Cjanovca, Srednji vrh in Mali Grintovec, grebena Lanež in planine Dolga njiva, kjer je tudi pastirska koča. Vsi trije vrhovi so visoki dobrih 1800 m, najvišji med njimi pa je Srednji vrh, ki je s 1853 m drugi najvišji vrh skupine Storžiča. Pastirska koča pa se nahaja na nadmorski višini približno 1600 m. Na tem območju gorski svet spominja na neko manjšo planoto z več vrhov, grebenov in dolinic. Vse skupaj se zlije v res čudovit in prelep kotiček, katerega svet se ti prvič odpre, ko prideš po planinski poti iz Mač pri Preddvoru pod planino Dolga njiva na višino dobrih 1500 m. Takrat se zaveš, da si kaj takega ob pogledu na Srednji vrh z Ljubljanske kotline prav gotovo nisi predstavljal. Območje je dostopno z več različnih koncev. Pot, po kateri se najpogosteje odpravim vodi iz Mač najprej po gozdni cesti do spodnje postaje tovorne žičnice za Planinski dom na Kališču. Od tam vodi naprej po dolini Suhe, od kjer kmalu zavije po pobočju navzgor proti Hudičevem borštu na pobočjih Zaplate, vmes pa se priključi tudi pot do Hudičevega boršta s Kališča. Malo preden ta pot pride na odprte planjave Zaplate se odcepi pot skozi gozd proti planini Dolga njiva. Od tam vodi pot po pobočjih na vrh Srednjega vrha. Vzpon se lahko podaljša, če se na planini Dolga njiva nadaljuje po zanimivi dolinici te planine (dolinica se prav tako imenuje Dolga njiva) proti Malem Grintovcu, potem pa se na sedelcu pod Malim Grintovcem priključi poti s Kališča proti Srednjem vrhu. Ta pot poteka s kališča pod Bašeljskim vrhom (pot poteka tudi čez vrh) ter nato prek Mačenskega sedla in mimo Malega Grintovca. Dostop pa je možen tudi s Sv. Jakoba nad Preddvorom mimo Potoške gore in Javorovega vrha po vzhodnem grebenu zaplate in čez Cjanovco. Na to pot se priključi tudi pot čez Zaplato mimo Hudičevega boršta. Dolinica, kjer se nahaja tudi planina Dolga njiva se nato nadaljuje kot hudourniška dolinica navzdol po pobočju proti Bistriški dolini pri Preddvoru. Območje ima tudi več grebenov. Poleg Laneža, ki se vleče od Malega Grintovca proti jugu sta to predvsem še vršni greben Srednjega vrha in greben, ki se vleče od Cjanovce proti koncu Dolge njive (ta greben predstavlja vrh Zaplate). Med omenjenima dvema grebenoma je še ena dolinica, ki se spušča tudi v smeri proti Dolgi njivi.
Območje se nahaja na območju gozdne meje. Vrhovi so nad njo, pastirska koča pa je že pod njo. Vseeno pa je gozdna meja na tem območju precej hipotetična, saj je bilo področje zaradi paše povsem spremenjeno. Najbolj popašena je bila planina Dolga njiva, tudi po vsej dolinici, saj je še danes odprt pašnik. Tudi mesto pri sedelcu pod Malim Grintovcem, ki spominja na nekakšno kotanjo je pašnik. Dolinica je tudi zelo izpostavljena vetru, zato bi se tudi ob morebitni popolni opustitvi paše verjetno težje zarasla, verjetno predvsem z rušjem. Danes je z redkim gozdom še vedno poraslo južno področje grebena Lanež, južni del dolinice Dolga njiva in vzhodni del vršnega pobočja Srednjega vrha do pribiližno 100 m pod vrhom. Tudi tam med drevesi že raste Rušje. Ostalo področje je razen na izpostavljenih legah večinoma poraslo z rušjem in posameznimi drevesi. Tudi tam se živina lahko pase med rušjem. V zavetrju vrhov in izpostavljenih leg so pozimi tako kot povsod v gorah pogosto snežni zameti, na planini dolga njiva pa je sneg pogosto skoraj povsem spihan. Podobno je v dolinici, kjer pa vseeno ostaja nekaj utrjenega snega, tam se pojavljajo tudi t.i. zastrugi, posebna oblika utrjenega snega, ki ostane, ko je svež sneg spihan. Pogosto posebno lepoto območju tik nad gozdno mejo pozimi daje obdobje, ko je rušje povsem pokrito s snegom in ven molijo le posamezna drevesa. Takrat je na takih predelih tudi precej lažja turna smuka. Za to je potrebno približno vsaj meter snega, včasih, predvsem sčasoma tudi manj saj se rušje pod težo novozapadlega snega pogosto posede. Taka pokrajina mi je res zelo všeč in izredno lepa. Mora pa sprva pasti dovolj snega, da se rušje posede. Če se debelina snežne odeje kako zimo nikoli ne približa metru, rušje verjetno ne bo nikoli povsem pokrito. Če se prav spomnim se je to npr. zgodilo zadnjo zimo in pred tremi leti (v zimah 2014/2015 in 2011/2012), ko je bilo snega vedno premalo, da bi povsem, prekrilo rušje. Še vedno pa je bilo večinoma pod snegom. Snega je pozimi na tem območju lahko tudi več kot tri metre kadar ga je veliko, pogosteje sicer okoli dva metra. Manj snežene zime pa so podobne zgoraj omenjenima.
V tokratnem poročilu objavljam slike večinoma iz dveh obiskov srednjega vrha v zimi 2012/2013, enkrat februarja in enkrat marca. Prvič je to takoj po sneženju, drugič pa tudi le dan ali dva po njem, obakrat pa je bilo vreme precej sončno. Zame pač pozimi ni lepšega kot sveže pobeljena pokrajina vključno z drevesi takoj po sneženju (ko veter še ni spihal snega z dreves) ob kristalno čistem jasnem in sončnem vremenu. Od vseh obiskov srednjega vrha, ko sem imel s sabo fotoaparat, je bilo temu še najbližje ravno med obiskom v začetku februarja 2013. Obakrat sem se povzpel po poti iz Mač, po kateri se najpogosteje vzpnem. Februarja sem šel samo preko planine Dolga njiva do vrha in nazaj. Marca pa sem še še po dolinici Dolga njiva, na Mali Grintovec, od tam na Srednji vrh in na koncu še na Cjanovco. Pot na Srednji vrh pogosto ni kaj prida shojena, saj je obiskovalcev neprimerno manj kot do Kališča. Takoj po sneženju si lahko tudi prvi, ki si tja utira pot. Vseeno pa področje zelo dobro poznam, zato ve vsaj približno kje vodi pot. V gozdu je ta večinoma ta kar dobro opazna, pa še snega je manj, na vršni planoti pa jo je razen v dolinici Dolga njiva treba poznati, saj je popolnoma prekrita s snegom. Sicer pa pozimi to pogosto nima bistvenega pomena. Takrat se pač hodi tam, kjer je varno in kjer se najmanj udira ali pa je najbolj utrjen sneg. Pogosto pa si obiskovalci utrejo relativno stalne zimske smeri, ki pa niso vedno tam, kjer poteka planinska pot. Upam da bom čim bolje lahko predstavil lepote, ki jih srednji vrh pozimi lahko ponudi. Za primerjavo bom dodal še kako poletno sliko in nekaj slik manj sneženih zim.
Najprej predstavljam zimske lepote področja med obiskom v začetku februarja 2013, takoj po sneženju.
Pot proti Hudičevem borštu vmes prida na sleme pod grebenom Lanež. Tam se združi s potjo s Kališča (spodnja slika) na dobrih 1200 m nadmorske višine. Sleme se proti jugu nadaljuje proti vrhu Kozjek visokim slabih 1100 m. V smeri po slemenu navzdol se ta položi v ozke greben in privede do še ene manjše koče, najverjetneje pastirske. Tam je zelo lep pogled na pobočja Zaplate
Pot po pobočju skozi gozd iznad poti proti Hudičevem borštu proti Dolgi njivi, sprva skozi pretežno bukov gozd.
Pot proti Dolgi njivi med približno 1400 in 1500 m višine vodi skozi pretežno iglast smrekov gozd.
Pot pod planino Dolga njiva po dolinici se odpre v čudovit bolj odprt svet, ki ga obdaja redek gozd.
Kmalu za tem se odpre še pogled proti planini in na pobočja Srednjega vrha.Verjetno si marsikdo ob prvem obisku ni predstavljal takega pogleda, ko je pred tem opazoval srednji vrh z Ljubljanske kotline.
Pogled naprej po dolinici Dolga njiva
Planina Dolga njiva s pastirsko kočo, v ozadju greben Lanež in dolinica Dolga njiva, po kateri se planina nadaljuje.
Pogled s planine Dolga njiva na vzhodno vršno pobočje Srednjega vrha, ki ga porašča redek gozd, ob poti nazaj. Tako na tej, kot zgornjih dveh slikah se vidi, kako je na planini sneg spihan, tudi takoj po sneženju.
Čudovit pogled s poti po vzhodnem vrhnjem pobočju Srednjega vrha proti grebenu Lanež, nad njim se že rahlo dviga tudi vrh Storžiča.
Prelepe zimske lepote območja redkega gozdna na vzhodnem vršnem pobočju Srednjega vrha. Zelo mi je sploh všeč taka zimska idila s pobeljenimi smrekami ob precej jasnemu vremenu. Prve tri slike so s poti navzgor, zadnjih pet pa ob vračanju navzdol. Če se ne motim sem četrto sliko uporabil tudi kot ozadje na tem blogu:
Ob prihodu na zahodni del vršnega pobočja Srednjega vrha se svet odpre v rušnato pokrajino s posameznimi drevesi, hkrati se odpre tudi pogled na Cjanovco:
Lepote zahodnega vršnega pobočja Srednjega vrha (spodnje tri slike spodaj):
Pogled z vršnega pobočja Srednjega vrha proti vrhu (zadnji dve sliki zgoraj).
Pogled z vršnega pobočja Srednjega vrha proti jugu, kjer je greben, ki se vleče o Cjanovce proti Dolgi njivi in dolinica pod njim.
Pogled z zahodnega vršnega pobočja Srednjega vrha proti zahodu, v ozadju Storžič.
Vrh srednjega vrha, kjer je tudi klopca, ta dan odeta v sneg in led.
Pogled s vrha Srednjega vrha proti Storžiču.
Pogled z vrha Srednjega vrha proti Jezerskem.
Pogled z vrha Srednjega vrha proti Kočni, Grintovcu in Kalškem grebenu.
Pogled z vrha Srednjega vrha proti Cjanovci.
Sledi drugi del obiska Srednjega vrha sredi marca 2013, tudi dan ali dva o sneženju, sneg je bil tokrat mestoma že malo spihan, tudi drevesa niso bila več tako bela:
Dolinica Dolga njiva ob pogledu navzgor (zgornji dve sliki) in ob pogledu navzdol (spodnja slika). Vmes je v dolinici tudi manjši plato (zgornja slika), čeprav tokrat zaradi dosti snega slabše viden.
Zastrugi, pogosti v dolinici Dolga njiva, skozi katero pogosto vleče kar močen veter.
Kotanja pri sedelcu po Malim Grintovcem, ki se nahaja v ozadju na sredi.
Vršni greben Srednjega vrha s Pobočja Malega Grintovca.
Vršno področje Malega Grintovca.
Vrh Malega Grintovca.
Predvrh za Malim Grintovcem na njegovi Severni strani, kjer pripelje tudi neoznačena pot s severa. Ta poteka tudi pod vrhom Licjanovec v bližini Malega Grintovca.
Srednji vrh z Malega Grintovca.
Košuta z Malega Grintovca.
Storžič z Malega Grintovca.
Mali Grintovec s pobočja začetnega dela vršnega grebena proti Srednjem vrhu. Na začetku pot vodi še po pobočju, kasneje pa po ali ob vrhu grebena.
Sedelce pod vrhom Malega Grintovca.
Pogled z Vršnega grebena Srednjega vrha proti Malem Grintovcu, desno v ozadju tudi Storžič.
Lepote vršnega pobočja Srednjega vrha pod vrhom z vršnega grebena.
Snežni zameti napihanega snega na vrhu grebena pod vrhom Srednjega vrha.
Pogled s Srednjega vrha proti Jezerskem.
Pogled s Srednjega vrha proti Cjanovci.
Pogled s Srednjega vrha proti Storžiču.
Pod vrhom Srednjega vrha v smeri proti Cjanovci.
Vrh Srednjega vrha z zahodnega dela vršnega grebena v smeri proti Cjanovci.
Srednji vrh s Cjanovce. Tak pogled je mogoč tik pod vršnim platojem Cjanovce, s srede vrha pa spodnji del zakriva rušnat svet vrhnega platoja Cjanovce.
Vršna gmota Cjanovce.
Pogled na vršno pobočje Srednjega vrha in Storžič v ozadju (vmes viden tudi greben Lanež) s sedelca med Cjanovco in Srednjim vrhom.
Pozimi obiskovalci pogosto pristopajo kar po dolinici pod ob grebenu med Cjanovco in Dolgo njivo, kadar je sneg dovolj utrjen. Sčasoma je zaradi vetra in preobražanja teren pogosto tudi pomrznjen. Med tem obiskom je bil mehkejši, a ravno prav in se kljub nedavnemu sneženju ni bistevno udiralo. Zgornja slika je s pogledom navzdol ob vstopu v dolinico s vršnega pobočja Srednjega vrha. Spodnja slika je nastala nižje in je pogled usmerjen po dolinici navzgor.
Za konec objavljam še nekaj slik drugih zim in poletja za primerjavo:
Srednji vrh (zgoraj) in Cjanovca (spodaj) junija 2011. Poletna sliki prikazujeta kako vršno področje zgleda poleti brez snega.
Srednji vrh (zgoraj) in Cjanovca (spodaj) septembra 2011, tokrat v poznem poletju oz. zgodnji jeseni ob jasnejšem vremenu.
Srednji vrh (zgoraj) in Cjanovca (spodaj) februarja 2012. Slika prikazuje prvi primer zime z manj snega, verjetno le kak meter ali manj, ko rušje še ni povsem pokrito s snegom.
Srednji vrh (zgoraj) in Cjanovca (spodaj) februarja 2015. Drugi primer zime z manj snega, ponovno le kak meter. Na drugi sliki Cjanovce lepo vidno, da je bila na ta sicer jasen in sončen dan v nižjih plasteh nizka oblačnost, katere meja je bila na okoli 1500, občasno tudi proti 1600 m.
Srednji vrh (zgoraj) in Cjanovca (spodaj) aprila 2013. To je bila snežena zima, tako v nižinah, kot v gorah. Na območju Srednjega vrha je bilo še aprila precej snega, bi si upal trditi da vsaj kak meter in pol. Tako je bilo še sredi aprila rušje skoraj povsem pod snegom. V najmanj sneženih zimah do tega trenutka sneg že lahko skopni, razen če ponovno zapade nov pomladanski, v bolj sneženih zimah pa lahko na vrhnjem področju vztraja še v maju, preden dokončno skopni.
Področje srednjega vrha je torej prepolno lepot v vseh letnih čas, prav posebno pravljično podobo pa dobi pozimi. Vsa ta pravljičnost me je bi lahko rekel začarala in se vedno rad vračam tja. V prihodnje bom verjetno objavil še kako poročilo s tega področja, sploh več slik z ostalih letnih časov. Prav tako bom objavil še več zimskih poročil, največ verjetno v zimskem času, ko je ravno pravo vzdušje za to.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar