četrtek, 3. september 2015

Bovška kotlina (29.8.2013)

Pozdravljeni, objavljam dvanajsto poročilo iz leta 2013, obisk prečudovite Bovške kotline in dveh njenih slapov, med njima tudi našega največjega in najmogočnejšega.

V zgornjem Posočju sem letos že dodobra raziskal Trento in gore nad njo. Nisem pa še obiskal Bovca, do kamor poleti pelje avtobus čez iz Ljubljane čez Vršič. Zato sem se tokrat odločil za obisk Bovške kotline. Zastavil sem si kar dolg pohod in glede na to, da sem zraven še precej fotografiral, si pač nisem mogel privoščiti še podrobnega opazovanja in iskanja živali. Tako sem samo usmeril pogled, če je šlo kaj mimo mene, nisem pa si zabeležil, kaj sem videl. Iz Bovca sem se najprej odpravil do slapa Virje pri Plužni, od tam pa še do našega največjega slapa Boka. Pod slapom sem šel po mostu čez Sočo in po drugi strani reke mimo Čezsoških podov do Čezsoče. Od tam sem želel še do soških korit pri Kršovcu in sotočja Soče in Koritnice, a ni bilo več dovolj časa, zato sem se mimo bovškega letališča vrnil v Bovec, zadnji del pa pustil za naslednji obisk Bovške kotline. Po bolj oblačnem jutru v Gornjesavski dolini in Ljubljanski kotlini, me je v Bovcu pričakalo sončno vreme, po poldnevu pa se je precej pooblačilo, popoldne proti koncu dneva pa spet zjasnilo. Temperature so bile prav prijetne za hojo.

Po prihodu v Bovec sem se sprehodil skozi naselje vse do spodnje postaje žičnice za Kanin, ki zaradi okvare preteklo zimo to letos ne deluje. Že sprehod po Bovcu mi je malo popestril dan, glede na to da gre za enega mojih najljubših krajev v Sloveniji. Od spodnje postaje žičnice sem se odpravil naprej po označeni poti proti dolini potoka Glijun, na začetku katere se nahaja slap Virje. Preko nekaj travnikov in skozi gozd sem prišel najprej do enega izmed pritokov Glijuna, ko pa sem se približal temu, pa sem prispel do Golf igrišča Bovec. Igrišče je lepo umeščeno v prostor na nekoliko razširjenem delu doline potoka in kljub umetni stvaritvi daje občutek lepega zlitja z naravo. Je eno najlepših golf igrišč v Sloveniji. Pot za pohodnike je tudi zaradi varnosti speljana ob robu igrišča. Najprej sem se seveda odpravil proti slapu Virje. Pot vodi najprej do akumulacijskega jezera za HE Plužna in vodi nad dolino potoka. Vmes se nekje odpre pogled na dolino in okoliške gore, pa tudi na vas Plužno, če stopiš kak meter s poti. Preden prideš do jezera, je pot nekaj časa speljana po cevi, ki odvaja vodo iz jezera proti hidroelektrarni. Seveda je cev vkopana v zemljo, čez pa plast betona, tako da hodiš po njem, ne po cevi. Cev je speljana vzporedno s pobočjem, na hidroelektrarno pa s spusti po pobočju direktno do nje, kar sem opazil pozneje, ko sem že šel proti Boki. Zdi se mi zanimivo, kako se jezero nahaja več kot kilometer stran in kakih 100m višje, kot HE, vmes pa je voda speljana po cevi. Kljub temu da je jezero umetno, je precej lepo in se lepo zlije z okolico, ob mimo njega je bilo lepo hoditi. Treba je bilo mimo jezera do potoka. Tam je blizu tudi izvir Glijuna. Do slapa Virje je običajen pristop sicer s Plužne, zato bi moral načeloma iti okoli do vasi in od tam dol. Vendar sem videl, da je tudi s te strani shojena stezica direktno do slapa. Vodi tik ob potoku, že po nekaj deset metrih pa pride nad slap. Tam je kar precej nerodna, saj se je treba k slapu spustiti po strmem pobočju ob slapu. Vendar zame, ki sem takega terena vajen, ni bil kak večji problem, le paziti sem moral, da mi ne bi spodrsnilo. Slap je krasen kotiček. Pod slapom je zelo lep smaragden tolmun,. Naprej pa potok nadaljuje svojo pot po dolini. Slap pada po skoraj 20m visoki steni v dveh pramenih. Desni pramen s smeri pogleda je širši in najprej drsi po skalah, nato prosto pada, na koncu pa spet zdrsi po steni. Levi pa najprej steče po skalah vzporedno z desnim, potem pa prosto pade prek stene v tolmun tik ob/pred desnim pramenom. Tudi skalovje in stena je marsikje porasla z rastlinjem, med drugim tudi mahom in daje slapu krasen barvni pridih. Posedanje ob slapu je res prijetno in sproščujoče doživetje.


Središče Bovca.


Pot od Bovca proti golf igrišču.


Golf igrišče Bovec na poti proti slapu (zgoraj) in med potjo naprej proti Boki (spodaj).


Razgled na pobočje z vasjo Plužna na poti proti slapu Virje (nad golf igriščem).


Pot nad cevjo hidroelektrarne.


Jezerce HE Plužna.

         
Slap Virje.


Tolmun ob slapu Virje.


Tok potoka Glijun naprej od slapa.

Po ogledu slapa sem ga »mahnil« nazaj proti golf igrišču. Nad golf igriščem se je odcepila pot proti Žagi in hkrati tudi Boki. Tudi na drugi strani golf igrišča sem imel še en lep pogled nanj. Sonce se je začelo skrivati za oblake. Nadaljeval sem proti glavni cesti doline Soče. Šel sem tudi mimo HE plužna, ki sem jo že omenil. Ko sem prišel do glavne ceste, sem do pod slapa Boka nadaljeval po njej. Tam sem šel čez lepo travnato področje, kjer je tudi nekaj hiš. Pot do Žage in boke sicer kmalu zavije s ceste in vodi vzporedno z njo, vendar  sem nadaljeval kar po cesti, da sem se sprehajal malo po odprtem in bil morebiti prej pod slapom. Slap Boka je viden že s ceste, a še precej od daleč, zato tam ni občutka velikosti in mogočnosti slapa, ki je širok ter visok skupno 139m (106m prostega padca in 33m drsenja). V tem času ni bil kaj dosti vodnat, saj je bilo poletje sušno, na srečo pa je bilo v zadnjih dveh tednih pred tem vsaj nekaj dežja, tako da je nekaj vode vseeno imel. V skrajni suši bi sicer lahko tudi povsem presahnil. Je bila pa sicer široka struga potoka Boka, ki odvaja vodo od slapa do Soče precej suha z le malo vode. Tudi most, ki pelje čez to strugo, se mi zdi precej znamenit. Odpravil sem se seveda tudi po poti do razgledišča nad slapom. Pot gre večinoma po gozdu, do razgledišča je kar dobra ura hoje za običajnega človeka. Sam sem do tja hodil 45 min, vendar sem tudi slikal vmes. Na poti se večkrat odpre pogled na slap. Prvi lepši je še dokaj stran. Drugi pa je mani najlepši in je že dosti blizu slapa. Vidi se ves slap, vendar še vedno ni povsem pravega občutka mogočnosti. To je na mestu, ko je le kak meter stran od poti stena, ki se vzpenja nad izrezano dolino Boke. Na sploh se slap nahaja med stenami in skalovjem, ki so v precejšni meri verjetno tudi posledica delovanja vode. Treba je biti pazljiv da na tem mestu ne narediš korak predaleč in padeš v globino, sploh če drsi. Tretji lepši pogled pa je nekako malo med drevesi in ga predvsem poleti rahlo zakriva listje, vendar se še vedno lepo vidi slap. Do te razgledne točke je za običajnega človeka kakih 45 min hoje. Najbližji slapu pa si z roba planine Pri Boki, kjer je manjše razgledišče že nad slapom in je zelo lep pogled na slap, tam pa še najbolj začutiš njegovo mogočnost. Seveda pa je slap še bolje doživiš in zares začutiš njegovo mogočnost, če se odpraviš po strugi pod slap (da se predvsem kadar ni preveč vode), za kar pa se nisem odločil. Planina pri Boki je kar dobrih 400m nad glavno cesto. Je precej lepa manjša planina z manjšo hišico, ki pa je vsaj izgledala že kar nekaj časa zapuščena in se počasi zarašča, a je na odprtem še trava, ni še manjših grmičkov kot npr. na planini Nad Sočo. Od hišice vodi potem pot prečno nekaj 10m do pogleda na slap. Večkrat na poti do razgledišč pa je tudi krasen pogled na bovško kotlino, dobro pa se vidijo tudi čezsoški prodi. Ti pogledi dajejo res fantastičen vtis Bovške kotline in njenih lepot od daleč.


Konec cevi HE Plužna, tu potem stojijo stavbe hidroelektrarne.


Del poti, ko sem so proti Boki hodil ob cesti.


Stena v hribu, kjer je skrit slap Boka, spredaj struga potoka Boka, slikano z mosta čez potok, slap se s ceste lahko vidi, ko prideš čez most v smeri proti Žagi.


Pot proti planini pri Boki.


Že zaraščajoča se Planina pri Boki.


Ostenje slapa Boka s prvega razgledišča.


Slap Boka z drugega razgledišča.


Slap Boka s tretjega razgledišča pri Planini pri Boki.


Pogled na Bovško kotlino s pobočja ob Boki.

Ko sem se naužil razgledov, sem se vrnil v dolino. Tam sem šel do mosta čez Sočo pri penzionu Boka. Z mosta je bil lep pogled tako proti Žagi (v tej smeri se začasno razcepi na dva dela), kot tudi že proti čezsoškim prodom (tam se reka tudi večkrat razcepi). Na koncu mosta sem zavil levo po zanimivi malo ožji cesti proti Čezsoči, ki je sedaj asfaltirana. Takoj po mostu sem imel šel lep pogled na potok Boka in most čezenj,pa tudi daljni pogled na slap Boka. Lepo se je videlo, kako malo vode je v tem času pritekalo v Sočo. Nato sem se podal naprej po cesti. Večkrat sem se še spustil do Soče, kjer je bil v redu dostop, se razgledal in naredil nekaj fotografij, tudi na prodih. S ceste, ki gre večinoma po gozdu tik ob reki, pač če ne drugega vsaj ni bilo kaj dosti mest za fotografiranje. Preden sem prišel do Čezsoče, sem zavil na makadamsko pot med reko in cesto, ko je cesta že zavila stran od reke. Ta me je vodila po tipičnem obrečnem rastlinju (gozdu) ob Soči, tako da sem doživel še to, vmes pa je šla tudi čez lep travnik. Tudi ta je enkrat prišla dom reke in tam sem imel še en krasen pogled na čezsoška prodišča. Cesti se je pot spet priključila v Čezsoči. Ta vas mi je všeč in ima tudi lepo cerkev. S Čezsoče sem se nato vrnil do Bovca. Najprej sem moral čez most čez Sočo, kjer sem imel ta dan še zadnji pogled na reko (če ne upoštevam, da sem se potem ob Soči ali blizu nje vozil še več kot 20 km z avtobusom po Trenti). Do Bovca nisem šel po cesti, ampak po poti, ki je naredi manjši ovinek, saj gre prečno po manjšem pobočju na tej strani ceste. Nasproti Čezsoče leži bovško letališče in ta pot pride gor na nasprotni strani letališča kot cesta. Kotlina na območju letališča je cca. 70 m višje, kot Čezsoča. Vrnil sem se po robu letališča do Bovca. Tako sem imel za konec še lep sprehod z lepimi pogledi naokrog po kotlini in na okoliške gore. Zanimivo je bilo, da so bile gore takrat spet obsijane s soncem, nad bovško kotlino pa se je še zadrževal manjši oblak, zato večinoma ni bila obsijana s soncem. To je bil res zanimiv pogled. Ko sem prišel v Bovec, je hitro pripeljal avtobus in sem se odpeljal domov.


Soča pri Čezsoških prodih.


Pot po obrečnem svetu proti Čezsoči, tu čez travnik.


Čezsoča.


Soča pri Čezsoči.


Bovška kotlina z letališča.


Bovec z začetka letališča.

Bovška kotlina je meni eden najlepših koncev Slovenije. Še najbolj do izraza pride njena lepota na letališču in nasproti njega, kjer se zlijeta zelena nižinska ravnina, ki ni preveč obsežna z gorami okoli v edinstveno pokrajinsko podobo. Gre res za enkraten preplet nižinskega in gorskega sveta. Soča tam tvori čezsoške prode, tam pa se nahajata tudi dva čudovita slapa, skrivnosti slap Virje in mogočni Slap Boka. Je res čudovito področje za doživljanje narave, ki se tam res pokaže v prekrasni luči. Ko povsod drugje pa je naša naloga, da tako naravo in pokrajino ohranimo tudi vnaprej in poskrbimo da ta čudovit kotiček Slovenije ne izgubi svoje čarobne vrednosti.

Do prihodnjič, Aljaž

Ni komentarjev:

Objavite komentar