Izvir Krupe (27.8.2013)

Pozdravljeni, objavljam enajsto poročilo iz leta 2013, teren od Semiča do Črnomlja mimo Izvira Krupe.

Po nekaj dnevih v gorah sem se ponovno posvetil nižinam. Najprej sem se ponovno odpravil v Belo krajino, tokrat sem se posvetil SZ delu ravnika južno od Semiča. Posvetil sem se živalim, največji poudarek sem tokrat dal pticam, pa tudi metuljem. Vreme, ki je bilo pretežno oblačno, vmes pa je bilo tudi nekaj kapelj dežja, je najboljše predvsem za opazovanje ptic in sesalcev, ki so toplokrvni, saj so mrzlokrvne žuželke, plazilci bolj aktivni ob sončnem vremenu. So pa ob oblačnem vremenu še vedno precej aktivne v topli polovici leta tudi dvoživke, ki pa se jim danes nisem posvetil. Prehodil sem del kraške učne od Lebice do Krupe, potem pa sem se od Stranske vasi pri Semiču odpravil do Črnomlja. Glavni cilj dneva pa je bil izvir Krupe in sama reka Krupa, ki je zadnji del omenjene kraške učne poti.

Zjutraj sem se z vlakom pripeljal do Semiča. Po precej oblačni in megleni vožnji čez Dolenjsko so me v Semiču pričakali že trgajoči se oblaki in nekaj jasnine. Za krajši čas se je celo delno zjasnilo, a se je čez kako uro in pol spet precej pooblačilo. S semiških klancev je tudi zelo lep razgled na belokranjski ravnik, ki te razveseljuje tudi z vlaka, ko ta pripelje s predora v Semič. Še najbolj se odpre pogled nekaj metrov stran od železniške postaje. Tokrat je bil jutranji pogled v daljavi nekoliko otežen zaradi precej nizke kopaste oblačnosti, vendar sem imel zato precej boljši pogled, ko sem se z vlakom vračal iz Črnomlja. Napotil sem se pod progo mimo cerkve Sv. Jožefa (ki je bila prejšnje leto obnovljena) proti cerkvi Sv Roka. Vmes sem prečil tudi glavno cesto Semič – Črnomelj. Že takoj pod Semičem v bližini vasi Trebnji vrh, še preden sem prečil glavno cesto pa se je začelo živahno ptičje dogajanje. Ker je bilo ta čas tudi nekaj sonca, sem lahko opazil tudi nekaj metuljev, ki jih je bilo kasneje ob oblačnem vremenu manj. Malo sem zašel s ceste ob gozdnem robu in na drugem mestu tudi v gozd. Že tu so se pojavili veliki detel, taščica, velika sinica, kmečka lastovka, kos, šoja, stržek, ščinkavec in brglez. Bilo je kar precej ptic, nekatere sem videl tudi poblizu, druge le slišal. Na drugi strani ceste blizu cerkve Sv. Roka in Nestoplje vasi sem imel bližnje srečanje z vrbjim kovačkom v drevesih ob cesti, videl pa sem še divjo grlico in črnoglavko.

Jutranji pogled na Belo Krajino z železniške postaje v Semiču, v ospredju cerkev Sv. Jožefa.

Pogled na semiška pobočja, zahodno od centra naselja.

Pokrajina pod Semičem.

Cerkev Sv. Rok skrita za drevesi.

Od cerkve sem zavil po makadamski cesti do vasi Lipovec. Ne cesti me je čakalo lepo presenečenje: »Have a look at this, veverica!« Razveselila me je veverica, ki je stekla čez cesto. Pred vasjo Lipovec s te strani se nahaja tudi znamenitost vodni izvir Lipovski studenec. Tam okoli je bila ponovno živahno ptičje dogajanje, je bilo pa že bolj oblačno. Na novo sem opazil cararja, šmarnico (tipično za naselja, kjer išče nadomesten za skalovje in skalnat svet, ki je njen običajen habitat), drevesno cipo in seveda v naselju domačega vrabca. Od Lipovca sem se napotil do manjše kraške jame Malikovec, ki leži ob stranski cesti za bližnjo vas Pugled.  To je zanimiva kraška jama, ki ima manjši vhod na eni strani, blizu vhoda pa je tudi manjša odprtina, kjer se je udrl jamski strop. Spodaj v jami to daje res lepo barvno kuliso. Jama poteka potem še nekaj deset metrov globlje, kamor pa nisem šel. Pač vedno, ko grem na teren po tej poti, pozabim na jamo in nimam s sabo naglavne svetilke. Jama je tudi del kraške učne poti. V tej jami sem že večkrat opazil netopirje, tokrat pa žal ne. Je pa jama kljub majhnosti in dodatni odprtini še vedno povsem jamsko hladna in me je že kar malo zeblo, preden sem jo zapustil, saj se za tako kratke obisk te majhne jame nisem oblekel. Če bi bilo zunaj vroče bi tako ali tako bila še prijetna osvežitev. Ob jami leži tudi dokaj nov učni nasad divjih sadnih vrst.

Lipovski studenec.

Znotraj kraške jame Malikovec.

Področje z brezami pri jami Malikovec, zadaj semiška pobočja.

Pot sem večkrat nadaljeval do vasi Pugled in tam šel potem na kraško učno pot, tokrat pa sem se ji priključil pri jami. Cesto za Pugled se preči, potem pa prideš na makadamsko pot, ki vodi od Semiča proti cerkvi Sv. Trojice nad vasjo Vinji vrh pri Semiču. Po njej poteka kraška učna pot. Zgornjega dela še nisem prehodil, naredi pa krog in gre nazaj po drugi poti, kot na začetku. Na tej poti večinoma skozi gozd ni bilo kaj dosti ptičjega dogajanja. Malo pred cerkvijo Sv. Trojice leži tudi vrtača Vodenica, največja vrtača na tej učni poti. Leži sredi gozda in je res velika, pogled nanjo je kar mogočen. V delu vrtače je trenutno tudi poseka. Sprehodil sem se tudi na dno vrtače. Do tja je speljana pot, saj tam leži lep kraški izvir, ki je bil pred nedavnim obnovljen. Je dokaz plitvega pretakanja podzemne vode. Po obisku vrtače sem se napotil do zanimive in lepe bližnje cerkve Sv. Trojice. Tam me je presenetilo nekaj kapelj dežja. Od tam se gre lahko naprej po cesti do vasi in naprej po cesti do Izvira Krupe. Tam vodi tudi kolesarska pot od Lebice do Krupe. Kraška učna pot pa zavije nekaj metrov pred cerkvijo (ki je tudi ena izmed točk na poti) na lepo gozdno pot, ki vodi naprej po gozdu. Tudi sam sem se odpravil po tej poti. Na koncu gozdne poti se nahaja koliševka Medvednica. Koliševka je udorna vrtača, ki je nastala z udorom nekdanjega jamskega stropa. Na medvednici je sicer treba biti bolj pozoren, da lahko opaziš značilnosti koliševke, saj se nahaja v gozdu in je že precej poraščena.  Takoj za koliševko pot pride na konec Stranske vasi pri Semiču. Od tam je nekaj 100m do vasi Krupa, kjer se zavije v dolinico k izviru Krupe, do katerega je z vasi kaki 100m. Nad tema vasema sem ta dan prvič opazil kanjo in sicer v zraku, ko je krožila nad pokrajino.

Pot skozi gozd proti cerkvi Sv. Trojice.

Vrtača Vodenica slikana z dna (zgoraj), izvir na dnu vrtače (spodaj).

Cerkev Sv. Trojice.

Pot od cerkve Sv. Trojice proti izviru Krupe.

Izvir Krupe je daleč najbolj vodnat izvir v Beli Krajini. Reka Krupa, ki iz njega izvira pa teče le nekaj kilometrov, dokler se ne izlije v Lahinjo. Izvir in reka sta naravni spomenik. Nad izvirom je velika skalna stena. Izvir je res prelep kraj. Gre za čudovito prelivanje barv. Prelivajo se zeleno modra barva Krupe, svetla barva skalnate stene nad izvirom, zelenje dreves in barva neba. Tokrat je bilo oblačno, presenetilo me je vmes tudi nekaj kapelj dežja. Takrat so barvni kontrasti bolj sproščujoči in umirjeni, ob sončnem vremenu pa bolj živahni in polni energije.  Območje izvira je že kar majhno jezerce. Ob izviru stoji mlin, na Krupi jih je potem še več, drugi že kakih 100m za prvim. Ob mlinu se reka prelije naprej čez široke brzice. Na vodi ob izviru je polno rastlinja. Ob izviru je tudi nekaj klopi za počitek. Tudi sam sem si tam privoščil malico. Dež je kapljal ravno takrat, po malici pa se je začelo jasniti. Odrinil sem naprej po kraški poti, ki gre proti naselju Moverna vas, ki je znano po tem, da je bilo poseljeno že v prazgodovini. Danes sicer  mnoge novejše hiše ne dajejo takega občutka in zakrijejo sledi tega. Pot vodi skozi naselje, potem pa naprej nekaj časa ob gozdnem robu, kmalu pa spet zavije v gozd. Tam pot kmalu privede do jame Judovska hiša, ki je kulturni spomenik, saj gre za edino znano paleolitsko naselbinsko jamo v Beli krajini. V jami je nekaj skic živali in ljudi, vendar vprašanje če so res iz paleolitika, saj so tudi nekateri danes popisali marsikaj s kamnom in bi lahko bile tudi nedavno delo ljudi malo za zabavo. V jami se pogosto pojavljajo netopirji, ki jih tudi tu tokrat žal nisem videl. Lani sem recimo v obeh jamah na kraški učni poti videl netopirje.  Ko sem hodil od izvira Krupe naprej (hodiš nad manjšo sotesko Krupe), je življenje spet postalo bolj živahno. Okrog izvira in Moverne vasi sem na novo od ptičev opazil še liščke, mestne lastovke, cikovta, belo pastirico, sivo pastirico, poljskega vrabca in krokarje. Siva pastirica je sicer tipičen ptič rek in potokov, opazil pa sem jih ob izviru Krupe. Tam se kar redno pojavljajo, tokrat jih je bilo kar precej. Pri Moverni vasi pa sem v zraku videl leteti dva Krokarja. Videl sem tudi kobilice kamenosive skrivalke. Od Judovske hiše se nato pot usmeri nazaj navzdol v sotesko Krupe. Tam reko preči čez most pri tretjem mlinu na Krupi. Preden prideš do mlina, kjer je odprt svet, je v gozdu zelo lep pogled na Krupo. Res lahko vidiš to prečudovito zeleno modro barvo reke in zlivanje barve reke z drevesnimi barvami. Posebno je tudi, ko skozi drevesne krošnje posvetijo sončni žarki. Tokrat sem doživel najprej senčno svetlobo in nato še sončne žarke. Ko sem prišel k mlinu, sem videl, da se je že kar precej zjasnilo, postajalo je že kar malce vroče. Z mosta pri mlinu je lep pogled na Krupo. Pot nato vodi po cesti iz soteske proti Stranski vasi, kjer zaključi krog okoli izvir Krupe in se vrne proti Semiču. Sam pa sem se s Stranske vasi odpravil proti Črnomlju po cesti, ki je najprej večinoma makadamska, na koncu pred Črnomljem pa že asfaltirana. Vodi skozi gozd, pred Črnomljem pa pride na polje. Na poti sem ob sedaj sončnem vremenu spet videval tudi metulje, na novo še gospico in travnarja. Čeprav je sedaj sijalo sonce, pa je bilo prijetnih 24°C in sem imel ravno prav prijetno poletno hojo, kljub temu da je na soncu že pri tej temperatur in lahko precej vroče. V Črnomelj sem prišel zelo zadovoljen končal današnji teren. Bilo je kar precej zanimivo. Šel sem še v trgovino, kjer sem si privoščil tudi sladoled. Privoščil sem si ga pred trgovino in tako imel še nekaj sprostitve, nato pa sem se odpravil do železniške postaje in tam pričakal vlak, ki me je odpeljal domov.

Kotiček pri izviru Krupe.

Izvir Krupe, nad njim apnenčasta stena. Posnetka posneta z mest nekaj metrov narazen.

Pogled od izvira naprej proti prvem mlinu.

Krupa med prvim in drugim mlinom.

Pred vhodom v jamo Judovska hiša.

Tok Krupe skozi gozd.

Krupa pri tretjem mlinu.

Belokranjska pokrajina malo naprej od Stranske vasi proti Črnomlju s pogledom nazaj (zgoraj),

Pred Črnomljem s pogledom proti Črnomlju (spodaj).

Popoldanski pogled na Belo Krajino z vlaka pred železniško postajo v Semiču.

Območje kraške poti od Lebice do Krupe in sam izvir Krupe sta simpatični točki za obisk. Učna pot res prikaže marsikatero naravno in družbeno značilnost te kraške regije. Mi je všeč in se mi zdi dobro zastavljena. Izvir Krupe pa mi je tako ali tako ena izmed najlepših lokacij v Sloveniji. Kljub vsemu pa je vredno poskrbeti, da tak tudi ostane. Ena slaba izkušnja se je že pripetila, ko so hoteli vodo ob izviru uporabiti za vodovod, vendar so jo onesnažili strupeni odpadki tovarne v Semiču, zaradi katerih so se strupene spirale v podzemno zaledje izvira. Naj to ostane edino, kar je prizadelo ta prečudovit kotiček Slovenije.

Do prihodnjič, Aljaž