Pozdravljeni, objavljam deveto poročilo iz leta 2013, vzpon na našo najvišjo goro, Triglav.
Le eno noč po obisku vrhov na Pokljuko me je čakal še obisk
naše najvišje gore in enega izmed simbolov slovenstva. Tokrat sem pot začel na
glavnem parkirišču nad smučiščem pri Rudnem polju. Začeti je bilo težko, vendar
sem po tem ko sem se ogrel spet začel hoditi bolj sproščeno. Pot do Studorskega
prevala se v smeri gor ni vlekla tako kot prejšnji dan med sestopom, poleg tega
pa sem tudi že vedel, kaj me čaka. Čeprav me je zjutraj tudi ta dan zbudilo
sonce, pa je bilo potem bolj oblačno. Čez dan se je sicer razjasnilo, vendar je
okoli gora ostalo precej kopaste oblačnosti. Pot od Studorskega prevala do
Vodnikovega doma je bila zame precej sproščujoča. Razgledi precej ravnega dela
poti so lepi, poleg pa je meni prijetno pohajkovanje, niti slučajno mi to ne
predstavlja odvečne hoje pri vzponu na Triglav. Pot gre najprej skozi rušje,
potem pa po pobočju Tosca po travnatem svetu. Pot poteka po cca. slabih 1850m
nadmorske višine. Na koncu travnatega sveta pod Toscem se obrne in preči skalnati
podor. Tam je pot zarezana v skale, zato je res zanimiv pogled na ta del poti. Tu
je tudi ena izmed označevalnih tabel za slovensko geološko pot, ki poteka tu
skozi. Za tem pot preide na zgornji rob macesnovega gozda, ki se tu razprostira
v okolici Velega in Malega polja, predvsem južno od njih. Ta gozdni svet mi je
eden najlepših v Sloveniji. Pot kmalu pride spet na odprto. Tu je na pobočjih
Tosca in sosednjega Vernarja skalnat in travnat svet, pojavljajo se tudi
melišča. Na območju okoli vodnikovega doma so zelo lepi pogledi na Vernar, zelo
lepo goro, Velo in Malo polje, Mišelj vrh na drugi strani Velega polja in
seveda Triglav, ki je pri domu sicer skrit za hribom. Velo in Malo polje ter
Velska dolina, ki vodi k Velemu polju z Doliča so mi eno najlepših kotičkov
Slovenije.
Prvi del poti skozi smrekov gozd.
Pogled proti Studorskemu prevalu z Jezerc.
Pogled na Jezerca ter Mali Draški vrh in Viševnik nad njima.
Pot po pobočjih Tosca.
Pot mimo skalnega podora, zarezanega v skalno steno.
Macesnov gozd na poti proti Vodnikovem domu.
Velo polje.
Vodnikov dom in Vernar nad njim.
Pri domu se nisem ustavljal, nadaljeval sem pot proti
Kredarici. Pot gre najprej po travnato-skalnatem pobočju in meliščih. Vmes je
skozi skalo utrjeno zanimivo stopnišče, ki mi vedno ostane v spominu. Sledi
zanimivi travnati Konjski preval. To je stičišče večih poti s Krme, Pokljuke,
Planike, Kredarice in doma Valentina Staniča. Je tudi lep gorski kotiček. Ta
dan so se ironično na Konjskem prevalu pasle krave. Saj ne da bi pričakoval, da
bi se tam pasli konji, se pa vseeno sliši hecno. Sledil je vzpon po skalnatem
in meliščnatem svetu, vmes tudi travnatemu, proti Kredarici. S poti sem imel
lepe oglede na vrhove,ki sem jih obiskal dan poprej in njihova severna ostenja,
kjer kažejo povsem drugačen obraz kot zložna južna pobočja. Okoli prevala se je
že nakazovalo, da se po okrog Triglava razjasnilo, vendar so kopasti oblaki
ostali okrog gora. Tako je enkrat bil lepši pogled proti Kredarici in Triglavu,
drugič pa je bilo več megle. Tu sem že bil malo utrujen, vendar mi ni bilo
hudega.
Pot po meliščih proti Konjskem prevalu.
Konjski preval.
Pogled s Konjskega prevala proti zahodu.
Pogled proti Konjskem prevalu s poti na Kredarico.
Ko sem prišel na Kredarico sem si privoščil zelo kratek
počitek. Takrat se je megla, ki je prej objemala Kredarico razkadila, odprl se
je tudi pogled na Vrh Triglava. Bilo pa je nekaj pogleda na severno stran proti
Vratom, pa tudi lepo se je videl ledenik, ki je imel letos po bolj sneženi in
poznejši zimi končno spet nekaj več snega, a to je še vedno daleč od tega kar
je bilo včasih. Sicer razgled prav z doma na Kredarici ni pretiran, saj ga
omejujeta Triglav in vzpetina Kredarice, je pa to vsekakor kraj v osrčju
visokogorja, kjer res lahko doživiš visokogorje v vsej svoji mogočnosti. Zato je to meni prav
gotovo poseben kraj, če tam preživiš nekaj svojega časa. Zato je že sama brez
Triglava po mojem mnenju zelo lep gorniški cilj. Danes na Kredarici stojita
tudi že dve manjši vetrnici, ki dovajata energijo domu. Tu sta zelo uporabni,
saj ob konstantnem vetru lahko proizvedeta kar nekaj energije. Ker ima
Kredarica še sončne kolektorje, je to res velik prispevek alternativnih virov
energije za planinski dom, ki je sicer eden največjih v Sloveniji, poleg tega
pa tam delujejo tudi meteorologi. Vremenska postaja na Kredarici pa lahko obiskovalcu
tudi pokaže, kateri elementi jo sestavljajo.
Triglavski dom na Kredarici, tudi ta dan poln obiskovalcev.
Ko sem bil na Kredarici, je bil to še eden najčistejših
pogledov na Triglav, saj ga je ovirala megla. Lepo viden tudi ledenik, ki je
imel po sneženi zimi spet nekaj več snega.
Pod Kredarico na začetku poti proti Triglavu pa se je še
malo bolj odprlo, malo prepozno za boljši posnetek.
S Kredarice pa sem se zagrizel v pobočje Triglava. Vzpenjal
sem se počasi in bil seveda previden, ob tipični poletni gneči pa se je bilo
potrebno tudi pogosto umikati ali čakati. Strah je pri meni vedno prisoten ko
se vzpenjam na Triglav, kar je tudi prav zaradi previdnosti. Veliko pa k
prisotnosti oz. izdatnosti straha prispeva tudi dejstvo, da so skale postale
skozi leta zelo spolzke, ker sem gor hodi ogromno ljudi. Tokrat sem storil
napako, ker na Kredarici praktično nisem naredil počitka, ko sem utrujen je pač
strah zaradi slabše sigurnosti v meni precej bolj prisoten kot če sem spočit,
svoje pa doda še gneča, ki ti prekinja ritem. Vseeno pa je vedno posebno
doživetje se vzpenjati na Triglav. Najtežji je prav gotovo začetni vzpon do
Malega Triglava. Na njegovem vrhu sem si kar malo oddahnil. Tam se tudi
priključi pot s Planike, kjer sem tudi sestopil, ker je znatno lažja kot tista
s Kredarice. Še posebej razburljivo je hoja po ozkem grebenu med obema
vrhovoma. Potem me je čakal le še zadnji vzpon na vrh. Ko sem prispel na vrh,
sem si oddahnil. Pot je bila za mano in veselo sem stal na najvišji točki
Slovenije. Vrh je bil obsijan s soncem in nad najvišjimi kopastimi oblaki.
Južno pobočje je bilo večinoma v megli, ki se je vlekla do vrha, sem pa tja pa
je tudi malo zakrila sonce. Severna stran pa je bila odprta in tam je bil tudi
edino razgled. Odprt je bil pogled na dolino Vrat in okolico, ter ledenik.
Drugod okrog pa so bili pod tabo kopasti oblaki. Ravno zato je bilo to posebno
doživetje. Na vrhu me je čakal počitek in okrepčitev s pijačo in malico.
Naredil sem tudi nekaj fotografij. Ni pa me kaj dosti motilo, da ni bilo
pravega razgleda, saj sem ga na Triglavu že dočakal. Na vrhu je prav prijetno
in bi človek kar posedal na najvišji točki Slovenije.
Strm vzpon s Kredarice proti Malemu Triglavu.
Vrh triglava se je kopal v soncu in bil seveda poln ljudi.
V dolino je bil vseskozi delno odprt pogled le proti Vratom.
Odprl se je tudi pogled na greben Triglava in proti koncu še
na Kredarico.
Vrhu se je občasno tudi malo bolj približala megla, tu vrh z
druge strani.
Na višini oblakov, kot v nebesih.
Vendar prej ali slej pride čas, ko se moraš odpraviti nazaj.
Sploh, če želiš nazaj priti še isti dan. Ker sem se na vrhu odpočil, je bila
pot navzdol bistveno lažja, kar je pri meni dostikrat, čeprav je po navadi
tehnično zahtevnejša in zaradi tega v tej smeri pretijo večje nevarnosti. Zato
je prav gotovo priporočljivo da človek, ki ne zahaja v gore tako pogosto opravi
dovolj počitka pred zadnjim vzponom na Triglav, proti vrhu pa se vzpenja počasi
in res previdno. Pri nekaterih lahko prevelika utrujenost precej poveča možnost
za nezgodo. Na mestih, kjer ni varoval, sploh na delu grebena sem hodil precej
sproščeno. V splošnem sem imel znatno hitrejši korak, kot pri vzonu, na
primernih mestih sem tudi malo poskočil. Sestop proti Planiki je bil tudi lep.
Najbolj zanimivo mi je, ko gre pot na enem mestu ozko med skalami. Na tej poti
je edino nekaj več kamenja, kot na poti s Kredarice. Na koncu pa te čaka
meliščnat svet na domom Planika in sproščena hoja d doma. Z doma Planika je
boljši razgled kot s Kredarice, vendar le proti jugu, na severni strani pa je
veličasten pogled na Triglav. Tudi lokacija doma je zelo lepa in prijetna. Pred
domom sem tudi malo postal, potem pa se spustil po lepem travnatem in
gruščnatem svetu proti Konjskem sedlu. Ta spust z doma Planika do Konjskega
sedla mi je zelo všeč. V nogah je bilo že čutiti nekaj kilometrine za sabo,
vendar sem hodil še s precejšnjo lahkoto. Na Pokljuko sem se zato vrnil precej
sproščeno, hoja je bila prav prijetna, kljub temu da me je na koncu že kar
pošteno tiščalo na veliko potrebo. Nekajkrat vmes se je tudi pokazalo sonce,
pogled na gore pa je bil boljši kot dopoldne, saj je popoldanska kopasta
oblačnost bila tanjša od jutranje oblačnosti. Tudi pot nad Konjšico se mi ni
tako vlekla kot prejšnji dan, ker sem vedel, kaj me čaka. Na Pokljuki me je
tudi pričakalo več jasnega neba in dan sem spet zaključil zelo zadovoljen.
Sestop proti Malemu Triglavu.
Pogled nazaj proti vrhu Triglava.
Dom Planika na nekakšnem platoju pod Triglavom.
Pogled z doma Planika proti vrhu Triglava.
Sestop z doma Planika, pogled proti Konjskem sedlu.
Čudovitega Vernarja sem si med sestopom privoščil še enkrat,
tokrat slikan izpred Vodnikovega doma.
Nekateri pravijo, da mora prav vsak Slovenec v svojem
življenju vsaj enkrat na Triglav. Zato bi potem poti na Triglav lahko dal
vzdevek »božja pot«, saj je pogosto na vrhuncu sezone ljudi na Triglavu in po
poteh nanj ljudi skoraj toliko, kot med romanjem po nekaterih romarskih poteh.
Vendar se s trditvijo, da mora vsak Slovenec obiskati Triglav ne strinjam. Vsak človek lahko počne kakor se sam odloči,
če ne počne hudobij. Nekatere pač veseli obisk Triglava, druge pa ne. Ljudje
smo si različni. Poleg tega je Triglav čisto visokogorje in vršna gmota kljub
močni zavarovanosti niti slučajno ne bi smela biti primerna za vsakogar. Za
ljudi, ki morda le malo hodijo v gore ali/in naravo že imajo nekaj izkušenj in
že zberejo pogum za vršni vzpon. Ob zadostni previdnosti jim Triglav ne
predstavlja tako velikega problema, saj tak »bau bau« spet ni. Ljudje, ki pa
niti enkrat niso hodili po vsaj malo podobnem terenu in ne hodijo v gore pa se
ne bi smeli odločiti iti na Triglav kar tako, vendar na žalost tudi taki obstajajo.
Večinoma sicer pridejo živi in zdravi dol, vendar bi se jim kaj hitro lahko
zgodila usodna nesreča. Poleg tega so ravno taki ljudje, ki bi najbolj
potrebovali primerno opremo, še najslabše opremljeni. Takim ljudem raje
svetujem, da se brez predpriprav v smislu urjenja za tak teren ne podajo gor.
Dodatno je pot na Triglav že precej spolzka marsikje zaradi obljudenosti in je
potrebna večja previdnost kot na nekaterih težjih zavarovanih plezalnih poteh,
ki niso tako spolzke. Poleg tega je slabše pripravljene ali pa otroke
priporočljivo samovarovanje. Če nisi na njihovem nivoju, se pač ni ravno
najbolje zgledovat po izkušenih, ki imajo le planinsko ali pohodniško obutev in
srednje velik nahrbtnik, obisk Triglava pa jim vzame en dan ali pa še to ne.
Tisti, ki imajo poleg izkušenj s tem terenom še kondicijo, se lahko vzpenjajo,
predvsem pa spuščajo hitreje od ostalih (tudi sam spadam do neke mere med njih,
ne pa med bolj izkušene), nekateri gorski tekači pa imajo celo tekaške copate,
primerne za tak teren. Vendar pozor! Ti ljudje so tega vajeni, so za to urjeni,
trenirani, nekateri so praktično rojeni v gorah in jim tak svet ne predstavlja
nikakršnih problemov. Če ti je gorski svet tuj, se nikakor ne smeš zgledovati
po njih! Poleg tega ni vsa oprema le v obutvi, pomembno je tudi da imaš s sabo
dovolj za obleč in preobleč, ter hrano in pijačo. Vse bolj je v zadnjem času v
veljavi tudi čelada in ne le za krušljiva območja. Tudi izkušeni in terena
vajeni, ki so dovolj odgovorni imajo s sabo vedno za njih primerno obutev ter s
sabo dovolj oblačil, hrane in pijače. Drugače pa je pot na Triglav zelo lepa in
prekrasna tura za vsakogar, ki je tega vajen in ima primerno opremo. Sem pa mnenja, da je v Sloveniji še ogromno
prekrasnih gorskih kotičkov in gora in če ni ravno tvoje življenje posvečeno
obiskovanju gora, ne vidim smisla v tem, da bi se Triglav obiskovalo
neštetokrat, če ravno nima to posebnega namena. Vsak ima pač cilje, ki jih
pogosto obiskuje (nekateri, npr. domačini,
tudi Triglav), vendar menim da je poleg tega vsekakor vredno v svojem
življenju obiskati čim več tem bolj raznolikih gora in s tem obogatiti svoja
doživetja, če le ti
je ta možnost dana.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar