Sežanski Kras (26.7.2013)

Pozdravljeni, objavljam peto poročilo iz leta 2013, zelo zanimiv teren po Sežanskem Krasu.

Tretja odprava v tem tednu v petek je bil na Sežanski Kras. To je kraško področje južno in zahodno od Sežane. Kras je bil nekdaj gozdnato področje, nato so ga povsem izsekali za potrebe kmetijstva, kasneje pa v precejšnji meri spet pogozdili. Včasih je prevladoval hrastov gozd, danes pa borovci. Sežanski kras je v bistvu kar preplet kmetijskih površin, grmovja in gozdov. Pogosto gre tudi za zaraščajoče se kmetijske površine. Ne raste pa tu samo bor, ampak je predvsem veliko tudi listavcev, drevesni svet je zelo pester. Območje je zame tudi zelo lepo mesto, bogato z  žuželkami in tudi vrstno precej pestro.  Kar dobro mesto je tudi za plazilce. Do tega območja sem prvič prišel, ko sem iskal dobro mesto za opazovanje plazilcev, ki je dovolj blizu dostopno z vlakom. Moral sem iskati na primorskem, ker je tam največ plazilcev. Ravno do Sežane najbolj redno vozi vlak, saj vozi po enem od dveh pomembnih evropskih koridorjev, ki potekata skozi Slovenijo. Pot, ki jo opravim ni predolga in se lahko mirno posvetim iskanju in opazovanju žuželk, pajkovcev in plazilcev.

Svojo pot sem kot vedno začel v Sežani, kjer sem se z vlakom pripeljal do železniške postaje. Tudi proga od Ljubljane do Sežane je zelo lepa in lahko uživaš ob pogledih na pokrajino med vožnjo. V Sežani sem moral najprej iti preko mosta čez železnico po cesti v smeri proti Lipici. Kmalu za mostom se odcepi stranska cesta do vasi Orlek, ki leži že v bližini meje z Italijo. V tej vasi lahko vidimo še nekaj stare gradnje, starejših domov, večina pa je na novo postavljenih hiš. Še vedno pa imajo tudi moderen hiše značilen submediteranski pridih, na primer s položnejšo streho. V vasi sem tudi prešel na eno izmed planinskih poti na tem območju. Pride z italijanske strani, med drugim je tudi ena izmed poti s Trsta. Potem vodi od vasi proti JV po kolovozu. Po par kilometrih pride na široko makadamsko cesto, ki poteka od Italije proti Sežani. Tam po tej cesto vodi do Sežane. Vmesni kolovozni del najprej poteka predvsem po prepletu travnikov in gozdov manjših dreves. Kasneje vodi predvsem skozi gozd, na koncu pa predvsem spet po odprtem po zaraščajočih se kmetijskih površinah z gozdom in grmovjem. Na splošno gre v bistvu za preplet tega. To je glavni del poti, kjer namenim največ časa iskanju zgoraj omenjenih živali. Po navadi tu opazim več žuželk in pajkovcev, ob makadamski cesti, ki se ji posvetim manj časa, pa več plazilcev. Od makadamske ceste proti Sežani se vmes odcepi tudi kolovoz do ceste proti Lipici. Pred Sežano je še en odcep makadamske ceste, ki je nekoliko izklesan v skale in te skale so idealno mesto za plazilce, vedno se tam kaj najde.  Kmalu po tem odcepu se pojavijo prve hiše, od koder ni več veliko do Sežane. Cesta privede zanimivo na začetek mesta mimo zbirališča odpadkov, gasilskega doma, parkirišča avtobusov, pa še mimo enote uprave za zaščito in reševanje. Potem pa pride do glavne ceste proti Lipici in čez nekaj metrov je krog zaključen, saj prideš nazaj do odcepa za Orlek.

Železniška postaja Sežana.

Odcep ceste za Orlek in omenjene makadamske ceste z glavne ceste v smeri proti Lipici.

Cesta proti Orleku.

Orlek.

Kolovoz, po katerem pelje planinska pot iz Orleka.

Prvi del poti poteka še med pašniki.

Eden izmed travnikov.

Pot skozi gozd.

Skale v gozdu.

Pot po mozaičnem prepletu.

Prihod kolovoza na makadamsko cesto.

Makadamska cesta proti Sežani.

Ta dan je bilo kot vselej kar precej za videti. Manjkala je edino bogomolka, ki sem jo videl do zdaj obakrat, ko sem bil tu. Bil je sončen in vroč dan, kar je za žuželke in plazilce idealno. Že ob cesti proti Orleku sem videl kar nekaj metuljev. Pojavljali so sem modrini, belini, postiljon, mali rjavček, lisar in jadralec. Jadralcev sem naštel skoraj deset, kar je bilo kar zavidljivo število. Nobenega se nisem potrudil slikat češ, saj jih bom na kolovozu po vasi, ko se bom resno lotil opazovanja. Pa se mi je to skoraj maščevalo, saj tam ni bilo nobenega. Potem pa se je malo pred koncem vendarle pojavil še eden na makadamski cesti proti Sežani in sem uspel narediti nekaj zelo lepih slik. Ob cesti sem opazil tudi pajka križevca na mreži, kar velikega za svojo vrsto. Že tu pa so bile ob cesti dokaj številčne kobilice kamenosiva skrivalka in rdečekrila raglja. V Orleku sem si privoščil malico in se odžejal. Potem pa sem šel zares v akcijo po kolovozni poti dalje. Kmalu po začetku sem za ne predaleč zavil po eni drugi poti, ki se je odcepila od nje. Pogosto sem gledal okoli kamnov in tudi pod kamne, kaj bi lahko bilo. Prva zanimiva stvar, ki sem jo opazil v senčnem gozdu, je bil zelen pajek. Verjetno je šlo za zelenega sparozida. To je res zelo lep pajek. Zraste lahko kar velik, ta niti ni bil. Ni se mi rad preveč kazal, hitro je zlezel spet bolj pod kamen. Takoj zraven pa sem opazil še zlato minico, vrsto hrošča. Blizu te lokacije malo bolj na odprtem sem spet prečesaval kamne in potem pod enim kar na enkrat Uuu! Opazil sem velikega rjavega pajka. Bil je največji pajek, ki sem ga do zdaj v življenju videl (kljub vsemu je še vedno »pritlikavec« v primerjavi s ptičjim pajkom, ki sem ga v ujetništvu že držal v rokah). Nisem prepričan kam spada, verjetno je šlo za kako vrsto zaklopničarja, ki živijo v rovih in prežijo na plen. Kar malo ga je presenetilo, ko je nanj kar naenkrat posvetilo sonce, ko sem odmaknil kamen. Malo se je sicer premikal sem in tja, a mi je uspelo narediti kar nekaj slik. Med metulji so se na tem delu na novo pojavili še lešnikar, mali trepetlikar in veliki spreminjavček. Na enem izmed travnikov sem videl tudi eno veliko zeleno kobilico, ki ji tudi nisem mogel najti ustrezne vsaj sorodne vrste v slikovnem ključu, ki ga edinega imam. Moja reakcija je bila: Uuu, poglej to! Kar malce sem se je ustrašil. Zelo številne na sončnih mestih so bile že omenjene kamenosive skrivalke in rdečekrile raglje. Bilo je sicer še veliko manjših travniških kobilic, katerim se nisem posvečal kam spadajo. Kobilic je tako ali tako veliko vrst in jih še strokovnjaki zelo težko ločujejo med sabo. Tudi za vrsto rdečenoge kobilice nisem mogel najti ustrezne asociacije, verjetno pa je šlo za cvrčalko, saj je glasno cvrčala. Kasneje bolj v gozdnem predelu sem veliko opazil tudi posebne vrste kobilic s kratkim zadkom. Bile so tako rjave, kot zelene vrste. Tudi za njih nisem našel primernih podobnih vrst. Za to se sam niti ne sekiram, saj mi niti ni važno da vrsto določim, ampak da vidim raznolikost živih bitij in raznolikost kobilic je tu za naše razmere zares velika, svet kobilic je tu res bogat. Poleg tega so kobilice poleg metuljev in kačjih pastirjev tudi ene najlažjih za opazovanje. Seveda pa so neprimerno težje za določanje in je v veliki večini ne določam do vrste, le včasih poiščem najbolj podobno v knjigi. Med iskanjem življenja pod kamni sem tokrat na odprtem mestu naletel tudi na škorpijona, ki sem ga tu opazil prvič. Na žalost se mi je res hitro skril. Tudi svet pajkov  je tu zelo bogat. Predvsem raznoliki so tisti, ki predejo značilne (razpete) mreže med rastjem. Je pa kar nekaj časa trajalo, preden sem tu opazil prvega plazilca. Prvo srečanje je bilo v gozdnem delu v vrtači med skalami. Ko sem gledal za njimi se mi je kar naenkrat pojavil pred očmi in prav tako hitro izginil. Več kot to, da je bil velikosti kuščarice in zelo temen nisem mogel videti. Malo pred koncem kolovoza sem v drugi vrtači na skalah ponovno uzrl enakega kuščarja. Tokrat sem si ga lahko za kratek čas ogledal, preden je pobegnil. Najprej sem sklepal po knjigi, da bi lahko šlo za temno obliko živorodne kuščarice, vendar sem po preverjanju natančne razširjenosti plazilcev v Sloveniji videl, da je tam naj ne bi bilo. Tako je morda šlo tudi za kako temno obliko pozidne kuščarice, možna bi bila še črnopikčasta kuščarica. Nobena izmed teh dveh pa običajno ni tako temne barve. V zadnjem delu kolovoza sem opazil tudi tu se spreletavati eno vrsto kačjega pastirja. O vrsti nisem prepričan, možno da gre za kako vrsto kamenjaka ali pa vsaj predstavnika družine plošcev, kamor sodijo tudi kamenjaki. V daljavi sem na poti po kolovozu slišal tudi kanjo. Tik preden se kolovoz priključi makadamski cesti, se pridruži še enem, malo večjem kolovozu. Na tistem mestu pa: »Uu, have a look at this, zelenec!« Končno sem imel malo večjo srečo s plazilci, saj sem ga lahko kar nekaj časa opazoval. Kar malo sem se lovil in podil za njim okoli grmovja, da bi skušal ujeti čim boljše slike. Večkrat sem reskiral, mu prišel preblizu prehitro in je pobegnil. Zato sem večkrat poskusil. Na koncu sem ga poskušal še ujeti, vendar je pobegnil malce dlje in sem ga potem raje pustil na miru, saj sem ga že dovolj mučil. To je bila res lepa izkušnja in prava popestritev dneva. Ko sem prišel na makadamsko cesto sem mislil z raziskovanjem zaključiti, saj je bila tudi že kar precej ura. Vendar se je takrat predstava s plazilci šele začela in sem jim vseeno posvetil še nekaj časa. Pač sem na koncu potem malo pohitel na vlak. Najprej sem skoraj eno za drugo bežno opazil dve kuščarici tik ob cesti, ki sta zbežali med rastje. Lahko bi bila neodrasla zelenca. Potencialno tudi kraška ali primorska kuščarica, za kateri pa je tu manjša verjetnost, ker naj bi živeli pri nas bolj ob obali, kraška kuščarica tudi v vipavski dolini. Na drugem makadamskem odcepu proti Sežani na skalah pa sem opazil še tri pozidne kuščarice. Rekel sem si: Grem tudi danes pogledati, če bo tu kak plazilec. Nazadnje sem namreč tu opazil zelenca. Tokrat pa so se zvrstile ena za drugo kar tri pozidne kuščarice. Ob cesti ne smem pozabiti na jadralca, od katerega sem naredi po mojem mnenj najlepše slike dneva. Na poti po cesti proti Sežani sem slišal še krokarja, uzrl pa tudi veliko sinico in brgleza. Dobro ptič je bil ta dan še kakšen, vendar se jim pač nisem preveč posvečal, saj je bilo drugega živeža dosti. Za konec sem pred gasilskim domom na začetku Sežane bežno uzrl še enega Zelenca.

Pajek, najverjetneje kak zaklopničar.

Ko se metulj »prilepi« nate.

Lisar.

Velika zelena kobilica.

Najpogostejša zelišča na tem območju.

Rdečekrila raglja.

Zelena kobilica s kratkim zadkom.

Rdečenoga kobilica, ki ima tudi rdeč zadek, možno da kaka cvrčalka.

Pajek križevec.

Zelenec.

Jadralec.

Pozidna kuščarica.

Današnje raziskovanje sežanskega krasa je bilo ponovno fantastično in ga priporočam za obisk kdaj. Vedno mi je do zdaj ponudil marsikaj, še nikoli me ni razočaral in tudi danes je bilo pestro. Vedno pa sicer pač kaka malenkost še vedno manjka, ampak saj ne more biti skoraj nikoli perfektno. Dan sem zaključil zelo zadovoljen. Pohitel sem do trgovine, da si obnovim zaloge vode in nabavim nekaj osvežujočih nektarin. Ta dan mi je vode seveda spet zmanjkalo, saj je bilo precej vroče, temperatura se je dvignila do 35°C. Potem pa sem le še pohitel na vlak in se vrnil domov.

Do prihodnjič, Aljaž