Tudi ker mi je zadnjič ostalo precej malo časa za sprehod ob
Kolpi, sem se odločil da jo ponovno obiščem, čeprav sem že tako ali tako
razmišljal da bi se ponovno odpravil k tej prelepi slovenski reki, Tokrat sem
se zapeljal do Adlešičev. Bil je popolnoma jasen poletni dan s ravno pravimi
temperaturami, v celem dnevu nisem videl niti enega oblačka na nebu. Ponovno
sem se odpravil z vlakom do Črnomlja in nato s kolesom do Adlešičev. Tudi to
poletje je v Beli krajini precej sušno, po hudem vročinskem valu v prvi
polovici meseca, ko so temperature dvakrat dosegle 40°C, ni bilo ob manjšem
deževju dva dni pred tem dnem tam skoraj nič dežja. Kljub temu pa tu narava ni
kazala take znake suše, predvsem drevesa, kot v zgornjem Posočju ali pa sploh
na Kočevskem, kjer so bila ponekod drevesa že kar krepko jesensko obarvana
zaradi suše. Očitno so drevesa gozdov belokranjskega ravnika bolj prilagojena
na sušo kot tista na okoliških hribih in na kočevskem. Sploh ker gre tako V
Beli krajini kot na Kočevskem za kraško površje, ki prepušča vodo. Po tem zelo
vročem obdobju je bilo prav prijetno voziti po ob običajnih poletnih
temperaturah.
Tokrat sem proti Kolpi obrnil v Adlešičih. Reka teče okoli
70 m pod področjem vasi. Tja iz Adlešičev vodi široka makadamska cesta do kampa
Jankovič ob reki, kjer je tudi eno izmed pomembnejših mest za kopanje ob Kolpi
v Beli krajini. Takoj ko cesta privede ob reko je prvo manjše parkirišče, kjer
sem pustil kolo. Nekaj sto metrov stran pa je še drugo parkirišče in kamp, vmes
pa je travnik. Tu je ob Kolpi res lepa
dolina. Odločil sem se narediti sprehod proti rezervatoma, kjer sem zadnje
dvakrat. Prišel sem ravno do tja, kjer sem konec aprila obrnil. Na tem koncu ob
Kolpi vodi tudi grajska pot, ki vodi od Žuničev do Miličev po ravniku, potem pa
v Miličih zavije do reke, kjer sem do Kolpe šel zadnjič, in nadaljuje ob Kolpi
vse do vasi Dragoši pred Gribljami. Tako sem prehodil le manjši del te poti.
Tam, kjer sem pustil kolo, so tudi umetne brzice na reki, saj na hrvaški strani
stoji mlin. Tam sem se razgledal ob reki, gre res za simpatično lokacijo. Nato
sem se sprehodil čez travnik do kampa. Na travniku sem že takoj na začetku
videl ogromno metuljev in sem se tam kar nekaj časa zadržal. Nato sem
nadaljeval mimo kampa in naprej po grajski poti. Naprej gre skozi lep gozd.
Nato pa so ob reki travniki, pot pa vodi po robu gozda. Res lahko vidiš lepote
Kolpe in sveta ob njej, večkrat so prekrasni pogledi tudi na Hrvaško stran. Ob
Kolpi je sicer vseskozi pas obvodnih dreves,travniki pa so vmes tudi prečno
prekinjeni s pasom dreves. Je pa več mest, kjer se da priti k reki in kjer je
pas dreves včasih tudi prekinjen in je lep pogled na reko. Po prvih nekaj
travnikih se odcepi v pobočje široka pot proti Marindolu. Nato gre pot spet za
krajši čas skozi gozd do naslednjega travnika. Ko prideš spet na travnik, se
pred tabo pojavi naravna vrednota Marindol – Zdenec. Gre za vodnat izvir s
krajšo strugo ob Kolpi. V tem sušnem obdobju je bilo vode malo. Tu sem na Kolpi
opazil precej kamnov štrlečih iz vode.
To je dokaz sušnega obdobja, saj je to posledica precej majhnega
vodostaja in vodnatosti reke, ki je tu sploh plitva in je to možno. Rahlo je
spominjalo celo na kako obmorsko mokrišče ali pa obalo. Na tem mestu so tudi
ene izmed tipičnih brzic na Kolpi na tem območju. Gre za ozek pas kamenja, ki v
obliki rahlega polmeseca poteka prečno čez strugo. Po koncu tega travnika se
odcepi še ena ožja pot v breg. Nato pot vodi med obvodno vegetacijo, ki je med
gozdom in pasom vodnih dreves nekoliko odprta. Kmalu se pojavi še zadnji tokrat
ožji travnik na koncu katerega sem obrnil. To je bila tudi točka, do katere sem
prišel konec aprila. Naprej bi me pot vodila najprej skozi obvodno gozdno
vegetacijo, kasneje pa skozi bukov gozd proti rezervatoma in Miličem. Kmalu bi
me ponovno čakale ene izmed značilnih brzic na Kolpi.
Cerkev v Adlešičih.
Kolpa ob kampu Jankovič.
Travnik pred kampom Jankovič.
Grajska pot v gozdu ob Kolpi kmalu po kampu.
Čudoviti svet reke Kolpe.
Eden izmed travnikov ob Grajski poti.
Kraški izvir Zdenec pod vasjo Marindol.
Kolpa pri Zdencu.
Nizek vodostaj Kolpe.
Zelenje ob Kolpi.
Tokrat sem precej časa posvetil tudi življenju ob reki. Že
takoj na prvem travniku pred kampom je bilo precej pestro. Od metuljev sem
opazil admirala, malega rjavčka, beline, modrini, postiljona, pisančke, dnevne
pavlinčke, lešnikarja in debeloglavčke. Potem me je čakalo lepo presenečenje:
»Poglej ga, lastovičar!«. Naredil sem tudi nekaj slik, vendar je hitro odletel
naprej. Takoj za tem pa še: »Opa, jadralec!«. Njega mi je uspelo še bolje
poslikati. Spet sem bil priča nečemu, kar nam lahko ponudi Bela krajina. Oba ta
dva prečudovita metulja na enkrat. Tokrat vsak eden, vendar kar eden za drugim.
Kačji pastirji, ki so se tu spreletavali so bili škratci in presličarji, mimo
pa je letel tudi eden izmed peščencev, katerega sem videl tudi na steljnikih
zadnjikrat, nisem pa prepričan če je šlo za isto vrsto. Ti so res prelepi kačji
pastirji. Že takoj tu sem ob reki opazil tudi mlade debeloglavke in zelene
žabe. Tudi naprej po grajski poti je bilo pestro. Na gozdnem pobočju se
množično pojavljajo praproti jelenov jezik, ki se pri nas ne pojavljajo ravno
povsod, niso ravno najbolj pogoste. Med potjo sem opazil tudi premikanje: »Uuu,
poglej to!«. Bežno sem opazil rjavo divjad ki je stekla navzgor po pobočju.
Najverjetneje je šlo za srno. Vendar se mi je zdela precej velika in ne
izključujem možnosti da je bil morda celo jelen. Od kačjih pastirjev so se na
Grajski poti pojavili še bleščavci ter še ena velika deva, ki pa je prehitro
letela mimo, da bi ugotovil, katera je ter če je bil morda spremljevalec ali
zelenomodra deva. Nad Kolpo so se pogosto spreletavale lastovke, na Kolpi je
bilo tudi precej rac mlakaric, ki so se tudi nekatere letele nad reko. Ob reki
so se po drevesih in ob gozdu spreletavale sinice, kosi in cikovti ter vrbji
kovaček in ostale vrste penic. Dan seveda ni moral miniti brez kanje, ki je
tokrat priletela iz gozda ter nato izginila med drevesi ob reki, verjetno je
odšla čez reko na hrvaško stran. Na plitvem delu reke, kjer je ven štrlelo
kamenje me je presenetil celo eden izmed martincev. Očitno mu je to mesto
ugajalo in morda tudi njega spominjalo na mokrišče ali morsko obalo, kjer se
sicer najpogosteje pojavljajo. Ko sem se vračal nazaj po poti je nad dolino
Kolpe letela siva čaplja. Spet sem bil vesel te veličastne ptice, ki jo vedno
rad vidim. Ob poti nazaj sem opazil še enega metulja, ki ga nisem dobro
prepoznal. Morda je šlo za koprivovega pajčevinarja, ali pa kakega kresničarja.
Počasi sem se vrnil do kampa. Tam sem »obiskal« še WC, nato pa se vrnil h
kolesu in odpeljal nazaj proti Črnomlju. Vmes sem naredil še nekaj slik v
Adlešičih, ki imajo zanimiv center vasi. Na poti domov pa sem potem še užival v
prelepih pogledih na naravo, pokrajino ter zelenje dreves in modrino neba z
vlaka.
Lastovičar.
Jadralec.
Praprot jelenov jezik.
Kolpa je prečudovit kraj za preživljat svoj prosti časa,
tudi narava je tam prečudovita in lahko vidimo marsikatere njene prebivalce.
Vendar ponovno opozarjam, da se je tu treba primerno obnašati. Gre tudi za
Krajinski park Kolpa, najstrožje varstvo pa je ravno ob reki Kolpi. Če skrbimo
za naravo, ni treba veliko stvari prepovedati. Le nekatere stvari je treba
omejiti in početi pazljivo. Ko se bomo naučili živeti v skladu z naravo bo svet
lepši in nam bo življenje lažje. Ne gre za nič slabega, ki bi nas le omejevalo,
kar nam dajo nekateri občutek. Ko se bomo tega naučili, to zares razumeli in se
na to privadili, bomo živeli le še bolj sproščeno.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar