Ta dan sem se ponovno odpravil v Belo krajino. Tokrat sem se
odločil za obisk njenega JV dela, ki spada tudi pod Krajinski park Kolpa. Moja
glavna postaja so bili Marindolski Steljniki ter manjša soteska Kolpe med
Miliči in Marindolom. Pred tem sem se zapeljal skozi meni zelo ljubo področje
vasi Velika in Mala sela. Tja sem se odpravil z vlakom do Črnomlja, s sabo pa
sem vzel tudi kolo, s katerim sem se odpeljal proti Kolpi. Povsem enak teren
sem letos že opravil konec aprila. Vendar takrat nisem imel fotoaparata in več
časa posvečal opazovanju narave, rastlinstva in živali. Tokrat pa sem imel za
to malo manj časa, saj sem imel s sabo fotoaparat in to območje tudi poslikal.
Z železniške postaje na severnem delu Črnomlja se je bilo
treba odpraviti skozi mesto. V centru mesta potrebno zaviti pod most čez
Dobličico, po katerem vodi cesta proti Vinici. Po mostom pa gre zavije cesta
proti Adlešičem. Tudi ta cesta gre pod zgornjo čez Dobličico, tako da gre
skoraj za most pod mostom. Center Črnomlja leži nad sotočjem Dobličice z
Lahinjo, zato ta cesta čez nekaj vodi tudi čez njo. V Črnomlju sem imel videti
znamenito belokranjsko reko in njen pritok edinkrat ta dan, saj sem se potem
odpravil stran od nje proti Kolpi. Iz Črnomlja sem se mimo Tribuč proti
Adlešičem. Bela Krajina ima posebno obliko površja ravnik. Gre za kraško
površje, ki je polno vrtač in podobnih oblik, zato je vseskozi valovito. Vožnja
s kolesom po taki pokrajini je precej naporna, saj greš večinoma vseskozi malo
gor in malo dol. Vendar je meni vseeno vožnja po taki pokrajini užitek, saj mi
ja taka pokrajina zelo všeč. Ta dan je bilo vreme precej jasno in kar vroče,
segrelo se je do 33°C. Popoldne so vseeno oblaki nekoliko omilili ozračje, a so
Belokranjski hribi zadržali nevihto s severa. Vode mi je povsem zmanjkalo in na
poti nazaj proti Črnomlju sem bil že kar precej žejen. Zdaj pa nazaj k
dogajanju. Cesta čez Tribuče se pred Adlešiči priključi cesti z Vinice proti
Metliki ob Kolpi. Pred tem sem zavil pri vasi Bedenj desno, saj se tam v
bližini Kolpe nahaja zanimiv vinorodni hrib Velika Plešivica. Gre za tipičen
vinorodni hrib, saj je na severni strani poraščen z gozdom, na južni pa so
domovi, vinogradi in ostale kmetijske površine. Zapeljal sem se najprej na vrh,
kjer na manjši jasi sredi gozda stoji cerkev Sv. Magdalene. Za tem sem se
zapeljal skozi naselje na hribu. Z vrha naselja se odpirajo prekrasni razgledi
po Beli Krajini proti zahodu in jugu. Potem pa se cesta spusti s hriba dol.
Vodi sicer proti vasi Dolenjci (ki ležijo pri Adlešičih v smeri proti
Metliki)ob glavni cesti pri Kolpi, vendar se sam pred tem zavil z nje. JV od Velike Plešivice se ob Adlešičih
vlečeta še dva griča. Na nasprotni strani teh dveh gričev, kot so Adlešiči pa
ležita vasi Mala Sela in Velika sela, meni eni najljubših Slovenskih vasi.
Zapeljal sem se skozi njih, potem pa prišel na glavno cesto v vasi Gorenjci (pri
Adlešičih v smeri proti Vinici). Vas ležita na krasni lokaciji na pobočjih
gričev. Na splošno je to področje Bele krajine nekoliko bolj razgibano kot
ostalo in tu leži nekaj gričev oz. manjših hribov. Tako je večina Bele krajine
le malo razgiban ravnik tu pa gre že za po izgledu rahlo hribovito pokrajino.
Precej k takemu izgledu prispeva tudi manjši hribovski greben Lipnik na hrvaški
strani Kolpe. Pod vasema med griči pa se nahajajo lepe kotanje. Še vedno gre za
kraški svet, kjer je še vedno precej vrtač. Na dnu kotanj raste precej
iglavcev, drugače pa območje pokrivajo predvsem listavci. Ker gre za
najtoplejše območje celinske Slovenije rastejo tudi nekatere toploljubne vrste.
Velika sela je nekoliko bolj zgoščena vas, Mala sela pa je nekoliko bolj
razpotegnjena in se nahaja na južnem pobočju hriba Mala Plešivica, ki je
nekoliko nižji od Velike Plešivice. Na poti sem tudi opazoval malo živali. Nad
obema vasema je enkrat mimo letela Kanja. Vseskozi sem lahko opazoval metulje,
ta dan sem videl v splošnem predvsem postiljona, malega rjavčka, citrončka,
beline, modrine, jadralca in lastovičarja. Pod Malo Selo sem se kar malo za hec
ustavil pri nekih manjših skalah in si dejal: To je kar lepo mesto za plazilce,
grem malo pogledat, če bi lahko kaj bilo. Ko sem se že sprehodil skozi večino
je res kazalo da ne bo nič, bilo je le polno kobilic. Potem pa kar naenkrat:
Poglej to, zelenec! Srečanje s tem največjim slovenskim kuščarjem ni trajalo
dolgo, saj se je hitro skril, bila pa je vseeno lepa popestritev dneva in sem
ga še vedno precej lepo videl. Drugače pa gre pri Veliki in Mali seli za zelo
lep preplet gozdov ter zelo raznolikih kmetijskih površin. Ko sem prišel nazaj na glavno cesto v
Gorenjcih sem se obrnil proti Vinici. Ob cesti sem videl eno vrsto ščinkavca,
ki se prav tako imenuje zelenec in je tudi pogost. Že pri naslednji vasi
Vrhovci, katerim sledi Marindol (omenjam ga, ker se po njem imenujejo
steljniki), pa sem zavil desno iz glavne ceste. To je bila včasih glavna
makadamska povezava proti Vinici, potem pa so obnovili in asfaltirali stare
poti, ki povezujejo vasi ob Kolpi. Danes je to široka cesta, ki poteka nekoliko
bolj okoli, stara povezava, ki gre direktno do vasi Preloka, izpusti pa nekaj
vasi ob Kolpi pa je danes predvsem kolesarska pot. Pripelje kmalu iz odprtega v
gozd. Včasih so bili to predvsem steljniki, ki jih je bil Bela krajina polna.
Danes pa se jih je precej zaraslo in spremenilo v gozd, mestoma pa so še. Zelo
lep ostanek steljnikov tu so Marindolski steljniki na pol poti po tej cesti
proti Preloki. Tu sem se ustavil, saj
sem jim podrobneje raziskal, zatem pas si privoščil tudi krajši premor in
malico.
Železniška postaja Črnomelj
Cerkev Sv. Magdalene na Veliki Plešivici.
Pogled s pobočja Velike Plešivice proti zahodu.
Pogled s pobočja Velike Plešivice proti Veliki Seli in
okoliški pokrajini.
Mala Sela na pobočju Male Plešivice.
Pogled z Male Sele v smeri proti Veliki seli.
Pogled z Male Sele proti Vrhovcem in Marindolu.
Makadamska cesta proti Preloki z Vrhovcev.
Sprehodil sem se po isti poti kot spomladi. V osrčju je bilo
malo pogleda tudi v bližnjo kotanjo, kjer rastejo smreke ali jelke. Da bi
ugotovil točno katere, bi moral iti bližje. Najprej sem šel po eni izmed poti proti
vrhu bližnjega griča. Čez nekaj časa so se steljniki končali in sledil je
precej oster prehod v značilen hrastovo-gabrov gozd, ki je sicer tipično rastje
na tem območju. Steljniki so le vmesna sukcesijska faza zaraščanje pašnikov v
gozd. Drevesa so ponekod še manjša in mlajša, kar kaže na to, da se gozd še ni
do konca razvil, saj se opuščanje steljnikov spet ni dogajalo tako zelo dolgo
nazaj. Sprehodil se vse do vrha griča. Nato sem se vrnil do steljnikov in se
odpravil po eni stranski poti še na drugo strani. Tam so steljniki hitreje
prešli v hrastovo-gabrov gozd, prehod je bil manj ozek. Vmes pa se je pojavil
tudi bukov gozd. Šlo je za manjši fragment, ki sicer ni tako tipičen za to
območje, tu pa se je nahajal na senčni legi razgibanega površja na približno
severni strani. Bukov gozd je sicer tipičen gozd za višji svet dinarskih
planot, v Beli krajini pa je po naravni poti značilen predvsem za severne
senčne strani gričev na severni strani, pa tudi v senčnih legah manjših sotesk
rek, recimo Kolpe. Na poti po steljnikih sem videl tudi nekaj živalskega sveta.
Spreletavalo se je nekaj značilnih sinic in ščinkavcev. Presenetil me je tudi
mali detel. Najprej mi ni bilo čisto jasno, za kaj gre, sem si rekel nič
posebnega. Potem pa sem pomislil, da ta oglašanje spominja na velikega detla.
Ko sem ga videl sem spoznal, da gre za malega detla in si rekel: Butec, zakaj
nisi na to pomislil že prej! pot sem mislil prehoditi brez daljnogleda okoli
vratu, kar sem tu plačal s tem, da sem zamudil najlepši pogled na detla, ko sem
jemal daljnogled iz nahrbtnika. Vseeno sem bil zelo zadovoljen. V gozdu pri
steljnikih sem uzrl tudi velikega detla. Večkrat sem videl tudi brgleza, ki mi
je res zelo lepa ptica. Znan je po tem, da je sposoben plezati po deblu
navzdol. Po steljnikih se je spreletaval tudi eden izmed kačjih pastirjev, verjetno
je šlo za eno vrsto peščenca, nad steljniki pa je oprezala tudi kanja. Tudi
plazilci me niso pustili na cedilu, saj sem opazil na hitro zelenca, pa še eno
drugo vrsto kuščarice. Številčni sta bili tudi zanimivi kobilici kamenosiva
skrivalka in rdečekrila raglja, vrsti ščebetulj. Prva ima značilno modro barvo
kril, druga pa oranžno rdeča, obe na notranji strani, zato je ta barva lepo
vidna, ko kobilica poleti, kar je meni zelo lep prizor. Ko sem se vrnil proti
središču steljnikov ob cesti, je sledil premor in malica, potem pa sem se
odpravil naprej. V steljnikih je bilo precej vroče. Za nameček sta bila nekaki
klopci ob cesti, ki sta bili še najboljši kraj za malico na odprtem, na soncu,
vendar me na srečo sonce ne moti, če ni vroče ga imam še zelo rad.
Marindolski steljniki.
Kamenosiva skrivalka na steljnikih.
Breze na steljnikih, levo v ozadju smreke v kotanji.
Hrastovo-gabrov gozd ob steljnikih.
Bukov gozd na senčnem pobočju.
Kačji pastir na steljnikih.
Po malici sem se odpeljal naprej. Cesta je bila hitro spet v
gozdu. Vožnja po gozdu je bila prava mala osvežitev. Ko sem prišel do glaven
ceste pri vasi Preloka, sem zavil levo nazaj proti Adlešičem. Po nekaj
kilometrov vožnje mimo vasi Žuniči sem po pri vasi Miliči zavil desno s ceste.
Tam vodi kolovoz do Kolpe. Gre za zelo lepo mesto ob reki, ki se nahaja na
koncu večjega okljuka, kjer reka spreminja smer s Z-V proti J-S. Tu je ob reki
nekaj strmih napol skalnatih pobočij, ki ustvarjajo manjšo sotesko. Proti
Marindolu ob Kolpi pod tem strmim pobočjem vodi lepa pot, na sprehodu po njej se
lahko lepo doživi svet ob Kolpi. Zanimivo je da skalno pobočje nikoli ni na
obeh straneh hkrati. Najprej je na hrvaški strani, potem pa še na slovenski, ko
se na hrvaški že konča, vmes pa reka naredi manjši ovinek. Tokrat sicer nisem
prišel daleč po poti ob reki, ker mi je zmanjkalo časa, sem pa dlje prišel
spomladi. Predvsem spomladi sem imel tu možnost opazovati veliko metuljev,
kačjih pastirjev in ptičev. Najbolj mi je pomladansko odpravo polepšal metulj
zorica, eden meni najlepših metuljev, spada med beline. Ima bela krila, katerih
robna zunanja polovica na zunanji strani je prelepo oranžno obarvana. Žal pa ta
metulj leta večinoma le aprila in maja, zato ga tokrat več nisem imel možnost
videti. Je eden mojih spomladanskih simbolov, ki se jih da videti le spomladi. Tokrat
sem prehodil le začetni del poti, kasneje pa se sicer pot, ki je na začetku pod
skalnim pobočjem precej ozka, malce razširi. V prvem delu poteka skozi bukov
gozd, ki sega vse do reke. Kasneje vodi skozi ožji travnat pas ob reki, povsem
ob reki pa se razraščajo obvodno grmovje in drevesa, gozd pa je na nasprotni
strani. Ko gremo z Miličev proti Kolpi, se sicer vmes pot razcepi na dva dela.
Leva pot je označena z manjšim znakom in vodi tja, kamor sem ravnokar opisal.
Desna pa vodi do travnika nad okljukom Kolpe. Od tam je zelo lep pogled na
skalna pobočja ob Kolpi na obeh straneh in na malce soteskast svet. Tam v
bližini leži tudi edini strogi naravni rezervat v Sloveniji, Hrastova loza. Od
prej omenjenega travnika vodi širša gozdna pot še naprej v gozd. Vodi skozi
gozdni rezervat Marindolska loza. Njen prvotni namen je verjetno za upravljanje
s tem gozdnim rezervatom in monitoring. Pot, ki pripelje do Kolpe na okljuku.
Blizu reke zavije v smeri toka Kolpe in pripelje do manjšega nanosa peska ob
Kolpi. V bližini tega gozdnega rezervata pa leži naravni rezervat Hrastova loza
nekako na nasprotni strani okljuka reke. Ko sem našel Marindolsko lozo je bil
moj cilj v bistvu najti Hrastovo lozo. Vendar sta ta dva rezervata na nekaterih
informativnih tablah in kartah nekak površno označena ali pa je označen le eden
od njiju. Tako da me je prvi ob iskanju Hrastove loze pot vodila do Marindolske
loze, kasneje pa sem ugotovil, da se le-ta nahaja na nasprotni strani okljuka.
Tudi izgled marindolske loze je očitno primeren gozdnemu, ne pa strogemu
naravnemu rezervatu. Vendar mi je bilo tu všeč in sem zato teren ponovno
opravil tu. Menim, da bi bilo prav, da se lokacijo Hrastove loze povsod kar se
da natančno označi, saj gre le za naš edini strogi naravni rezervat in lahko
obiskovalci, ki se potikajo po tem območju že vnaprej vedo, kje se nahaja mesto
s strogim varstvenim režimom. Kako pa je z označbami tik pred Hrastovo lozo pa
še ne znam povedati, saj me obisk še čaka. Sicer se mi zdi, da razen morda
domačinov, so tu obiskovalci zelo redki, vendar neveden mimoidoči bi hitro lahko
povzročil kako škodo, če opozorila ne bi bila dovolj jasna. Poleg tega tam
veljal tudi neka pravila, predvsem v strogem naravnem rezervatu stroga, zato upam,
da so vsaj pred rezervatom zadostne označbe. Sta pa na informativnih tablah z
zemljevidom Kp Kolpa, ki jih je na tem območju oba rezervata dobro označena. Tudi
na območju Marindolske loze raste bukov gozd, sestoj bukev. Da gre za rezervat
kaže tudi to, da so drevesa padla sama na tla in tam ostala.
Rahlo soteskasta dolina Kolpe.
Skalno pobočje nad Kolpo na hrvaški strani.
Marindolska loza.
Kolpa pri Marindolski lozi.
Kolpa na zavoju proti Marindolu.
Bukov gozd ob poti ob Kolpi.
Prelivanje zelenih barv ob Kolpi.
Ko sem si pogledal to območje ob Kolpi sem se le še odpravil
s kolesom nazaj preko Adlešičev proti Črnomlju. Vode mi je zmanjkalo in na
koncu sem postal že pošteno žejen. Vendar mi je kolesarjenje kar šlo, ko sem se
enkrat ogrel. Še vedno pa sem bil vesel, ko sem prišel Črnomelj, da sem si
lahko obnovil zaloge vode, privoščil pa si tudi posladek. Nato je bilo potrebno
iti na vlak in odšel sem iz te prelepe dežele domov.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar