ponedeljek, 17. avgust 2015

Slapovi na Šuniku in Šunikov vodni gaj (15.8.2013)

Pozdravljeni, objavljam šesto poročilo iz leta 2013, obisk Lepene in slapov na Šuniku ter Velikih korit Soče.

Naslov te ekskurzije bi moral biti Spodnja Trenta. Ogledati sem si nameraval spodnji del Trente od odcepa za Lepeno pri Velikih koritih Soče do vasi Na Logu, večinoma bi šel po soški poti. Avtobusna povezava mi je dala več kot 7 ur (7 ur in pol) časa in sem računal da za to pot potrebujem precej manj. Zato sem tej poti dodal še na obisk slapov na Šuniku in Šunikovega vodnega gaja v Lepeni. Šunik je stranski potok v lepeni, ki se izliva v Lepenjico. Ker sem bil na tem območju mnogih slapov precej fotografsko razpoložen mi je ta »ovinek« vzel več kot 5 ur časa, tudi sicer ni bil ravno kratek, in je postal glavni del te odprave. Tako sta mi ostali le še dobri dve uri časa da pridem od Velikih korit do vasi Na Logu, računal pa sem na 3 in pol do 4 ure. To je bilo seveda krepko premalo časa tudi za takega športnika, kot sem jaz. S hitro enakomerno in neprekinjeno hojo le po soški poti bi mi verjetno še uspelo, ker pa sem si ogledal še Velika in Mala korita in tudi fotografiral na poti, mi pač ni uspelo. Ker je bil moj glavni namen si ogledati to področje, sem si pač tudi za to vzel čas in nisem bil le na sprehodu. Na koncu sem kar malo potekel, saj se mi je mudilo da bi ujel avtobus. Bilo je kar razburljivo. Dan bi lahko zaključil mirni pri odcepu ceste za Vrsnik, kjer je avtobusno postajališče. Tam sem bil le dobrih 45 min pred prihodom avtobusa. Vseeno sem si odločil še nadaljevati po soški poti, čeprav sem zelo dvomil, da bi uspel priti do naslednje avtobusne postaje. Ni mi bilo žal, saj sem vseeno doživel še nekaj prekrasnih pogledov na Sočo. Avtobusu sem pomahal na enem izmed izogibališč na začetku naselja Trenta ter prijazni šofer mi je ustavil in sem se lahko vrnil do Kranjske gore, tam pa z naslednjim avtobusom domov. Tako je ravno Šunik postal glavni del te odprave. Pravo ime potoka je sicer Šumnik, Šunik pa mu pravijo domačini. Sam pogosto priznavam domača imena bolj od običajnih, če jih poznam, zato tudi tu vseskozi uporabljam to domače ime Šunik.

Dan je bil sprva jasen, bilo je dan po prijetni osvežitvi in manjšem deževju po hudem vročinskem valu pred tem. Čez dan je bilo nato nekaj več oblakov, popoldne pa se je spet zjasnilo. Bil pa je pogled po hribih malce neprijeten, saj so se zaradi suše nekatera drevesa že malo jesensko obarvala. Po Prihodu sem se najprej spet ustavil pri koncu Velikih korit Soče, ki se končajo kmalu po tem, ko Sočo preči stranska cesta za Lepeno, in pa pri okljuku Soče na začetku Lepene, kjer je struga širša z več proda in tudi priljubljeno mesto za kopanje. Čas je bil tudi idealen za fotografiranje Soče v smeri toka, ko sonce še ne sije direktno proti tebi, podobno je potem tudi popoldne saj se tu reka za krajši čas obrne proti jugu.


Velika korita Soče pri koncu.


Prodnat svet reke ko zapusti Velika korita.

Za tem pa sem zares zakorakal v dolino Lepene, že drugič to poletje. Že takoj, ko se za manjšim cestnim ovinkom odpre pogled na osrednji del Lepene, je ob cesti manjše parkirišče in tudi brv čez Lepenjico. Že tu je tabla za Šunikov vodni gaj. Podaja prvo možnost, da se odpraviš čez brv in nato po drugi strani Lepenjice po poti, ki vodi tudi do konca Lepene do doma Klementa Juga, do gaja. Tudi sam sem se odločil tu zapustiti cesto. Pot je zelo lepa in vodi med po travnikih in skozi gozd, večkrat pa imaš tudi lep pogled na Lepenjico. Vmes pot preči cesto, ki čez most pripelje z glavne ceste doline in vodi do nekaterih domačij in apartmajev. Z mosta je tudi lep pogled na Lepenjico.


Lepenjica v Lepeni s pogledom proti Soči.


Obvodni gozdiček ob poti skozi Lepeno proti Šunikovem vodnem gaju.

Pot nato vodi do sotočja potoka Šunika z Lepenjico. Tam je tudi brv čez potok, saj vodi ena pot tudi na prej do doma Klementa Juga, pa tudi do Šunikovega vodnega gaja. Ta je v bistvu območje prelepih brzic in nekaj manjših brzic ne Lepenjici na območju, preden se vanjo izlije Šunik. Tam je speljana tudi krajša sprehajalna pot ob Lepenjici z nekaj brvmi in številnimi klopmi,kjer si lahko ogledaš lepote narave in naravo tudi začutiš, se ji prepustiš. Sem se lahko pride tudi iz parkirišča na koncu osrednjega dela Lepene, preden se strmeje vzpne proti zatrepu in planinskemu domu. Od tega parkirišča je le nekaj minut  do brvi čez Lepenjico, vseskozi pa hodiš ob Lepenjici. Na desnem bregu Lepenjice sta tudi ostanka nekdanjega mlina in žage. Pot proti planinskemu domu pa se odcepi na levem bregu Lepenjice. Šunikov vodni gaj obišče kar nekaj obiskovalec, tudi ta dan jih je bilo veliko. Pri poti skozi Lepeno do Šunika sem ponovno uzrl nekaj metuljev. Že takoj po izstopu iz avtobusa me je presenetil modrin. Poleg njih so se pojavljali tudi belini, lisar in mali rjavček. Na začetku lepene sem bežno opazil tudi sinico, vendar sem prepozno odločil, da si bom pa to pogledal in se mi je izmuznila. Od ptic sem opazil še belo pastirico. Na sotočju Šunika in Lepenjice sem opazil tudi metulja, za katerega po vzorcu sklepam da je bil bisernik, čeprav je bil precej blede barve za bisernika.


Modrin ob odcepu ceste za Lepeno.


Belin na poti skozi Lepeno.

Sam potok Šunik poln slapov pa obišče precej manj ljudi. Ob potoku lahko hodiš po obeh straneh. Obstajata dve poti, ki se odcepita ob brvi čez Šunik. Pot na desnem bregu vodi do prvega slapu, nato pa se izgubi v gozdu in nadaljuješ večinoma po brezpotju. Druga pot pa vodi po levem bregu potoka in se vodi naprej do planine Zagreben. Za to planino je smerokaz pri brvi čez Šunik. Sam sem šel najprej gor po desnem bregu, v zgornjem delu sem prečil potok na levi breg ter se tam sprehodil do zadnjega slapu. Vrnil pa sem se v celoti po levem bregu. Pot na desnem bregu naredi hitro ovinek stran od potoka in pride do manjše zaraščajoče se gozdne jase. Od tam se že vidi spet potok. Na območju potoka so se med gubanjem površja narivale plasti pod kotom. Potok si je utrl pot med te plasti, pri razpokah pa je padel v obliki slapa na nižjo stopnjo. Plastnice so skrite pod kotom, zato potok teče pogosto po ozkih tolmunih, katerih stene so nagnjene pod kotom. Včasih je stena tudi le na eni strani. Zaradi take oblike površja je nastala zelo zanimiva, posebna in zelo lepa dolina, kjer je ogromno drsečih in padajočih slapov, brzic in tolmunov. Kar deset slapov je višjih od 5 metrov. Pri prelivanju vode sem in tja lahko vidimo različne prečudovite odtenke zelene, turkizne in smaragdne barve, ki so res prečudovit prizor. Potok na območju slapov teče po gozdu, nad območjem slapov pa je trenutno poseka, ki ti da znak, da si končal z ogledom območja polnega slapov. Med slapovi je treba hoditi zelo previdno, saj je veliko tolmunov in manjših skalnih sten. Le na nekaj mestih se da priti povsem do vode in ne moreš priti pod vsak slap, vendar ti je povsod dan lep pogled na glavne večje slapove. Hoja po tej dolini je bila res posebno in razburljivo doživetje. Dokopal sem se do marsikaterih lepih lokacij za fotografije, za katere sem občasno moral tudi malo poplezati. Vendar če bi hotel priti do idealnih mest za vsak slap, bi moral imeti že alpinistično znanje in opremo, česar pa za enkrat nimam. Vendar opozarjam, da je treba biti takega terena vajen, in ne more vsak priti do vseh mest, kamor sem prišel jaz. Dolino sem si natančno pogledal in sem kar nekaj časa hodil do zadnjega slapa, sem se vmes že spraševal če se sploh kdaj konča, vendar je bil obisk vseskozi sam užitek. V dolini sem opazil tudi sivo pastirico, zadovoljil pa me je predvsem trenutek v zgornjem delu slapov: »Poglej ga, povodni kos!«. Tudi tu očitno biva vsaj en par povodnih kosov. Na poseki nad slapovi se je odprl tudi manjši pogled na gorski svet na Lepeno v smeri planine Zagreben. Večinoma je bil boljši pogled na potok in slapove z desnega brega, saj so plasti površja večinoma nagnjene nad potok z levega brega. Tudi z levega brega pa je nekaj zelo lepih mest s pogledi na potok in slapove.

    
Prvi slap na Šuniku.


Na sredi območja slapov je tudi manjši mostiček čez potok, morda povezan s tem, da je ta potok glavni vodni vir za Lepeno.

Bogat svet slapov, tolmunov in brzic Šunika:


                         
                        


Konec slapov na Šuniku oznanja majhna poseka, kjer se odpre pogled na okoliške gore.
           


Po ogledu Šunika sem si ogledal še Šunikov vodni gaj. Zelo lep in privlačen je tam predvsem glavni slap na Lepenjici. Tu se tudi Lepenjica preliva z prelepimi različnimi odtenki zelene barve. Po zaključku krožne poti, ki jo sklene brv čez Lepenjico sem se odpravil proti cesti. Po nekaj metrih sem se ustavil pri klopi in si tam privoščil malico. Pred malico sem na srajci zagledal lepo gosenico. Bil sem res presenečen (»Uu, poglej jo!«), pa tudi vesel. Spustil sem jo v naravo.


Slap na Lepenjici.


Prelivanje Lepenjice čez skale v Šunikovem vodnem gaju.


Sotočje Lepenjice in Šunika.

Malica je bila zelo prijetna, potem pa sem se vrnil na cesto v Lepeni in po njej nazaj do Soče. Tam sem nadaljeval po Soški poti pri mostu ceste čez velika korita. Ugotovil sem da sem zadnjikrat spustil osrednji in najbolj razburljiv del korit, ko sem zadnjih nekaj sto metrov soško pot zapustil in se še malo sprehodil po makadamski cesti na drugi strani Soče, kot je glavna cesta. Tokrat sem si ogledal celotna korita, res fantastičen prizor! Voda se preliva skozi koriti v prekrasni smaragdni barvi, značilni za Sočo, kjer je voda globlja je pogled na res prekrasno temnejšo in polno smaragdno barvo. Vmes se reka preliva tudi preko čudovitih brzic, tudi kak manjši slap se pojavi vmes. Na nekaj mestih pa pada voda po šibkih tankih slapovih tudi iznad korit v reko. V velikih koritih sem ta dan ponovno opazil sivo pastirico.

Bogastvo velikih korit Soče:

                















Po ogledu korit sem se sprehodil nekaj časa po soški poti, kjer sem hodil že zadnjič in imel ponovno nekaj lepih pogledov na Sočo. Že pred mostom sem zavil nad pot mimo hiš na nasprotni strani centra vasi Soča. Kos sem prišel do mosta, kje sem zadnjič prispel z Bavškega Grintavca, sem nadaljeval namesto po soški poti po makadamski poti ob robu krajše in dokaj široka doline Vrsnik. Hodil sem po prekrasnem travnatem področju nekoliko dvignjenim nad Sočo z prekrasnimi pogledi po Vrsniku in na okoliške gore, pa tudi navzdol na Sočo. Gre za območje, kjer so Soča naredi manjši ovinek, območje je odprto, pred tem pa Soča teče po ožji dolini Spodnje Trente od razširitvi pri vasi Na Logu. Takoj ko se glavna dolina Soče odpre proti Vrsniku, je še en most čez Sočo, ravno tam kjer so Mala korita na Soči. Tam na drugi Soči leži tudi eden izmed kampov, cesta pa vozi naprej skozi Vrsnik, kmalu pa se ji pridruži makadamska cesta, po kateri sem jaz prišel iz Soče. Tam se potem po cesti šel proti malim koritom. Vmes gre cesta tudi čez Vrsnico, glavni potok v Vrsniku. Ravno pod mostom so tudi zanimiva manjša korita na Vrsnici. Za njimi sem hitro prišel do Malih korit na Soči. So precej krajša od velikih korit in plitvejša, z mostu čez korita lahko vidimo tako začetek, kot konec korit. So kot neka pomanjšana verzija Velikih korit. Tudi tu lahko vidimo prelivanje prečudovite smaragdne barve, tako globljih kot svetlejših odtenkov, tudi preko brzic.


Vrsnik.


Mala  korita Soče.

Po ogledu korit sem nadaljeval po Soški poti na levem bregu Soče. Kmalu se nekoliko vzpne v pobočje in nas pripelje do manjšega skalovja, kjer nam predstavi nekaj skalnate vegetacije tega območja. Žal ni bilo več časa, da bi se temu posvetil in sem nadaljeval naprej po poti. Pot se je spet spustila k Soči. Spet se sem lahko na več koncih prišel k reki in imel krasne poglede na reko, ki sem jo tudi fotografiral. Čez nekaj časa sem prišel do ene izmed brvi čez Sočo, ki jo preči tudi pot. Tam nadaljuje po desnem bregu Soče. Sam sem se odločil nadaljevati kar po cesti, ker sem lovil že prej omenjeni avtobus in tudi večinoma tekel. Kmalu se je pred mano pojavila nova slikovita brv čez Sočo, kjer soška pot poteka naprej spet po levem bregu Soče. Tudi s tre brvi sem, slikal Sočo, ki je tu se pretakala med skalami, zanimiv prizor. Nato sem nadaljeval po cesti in kmalu prišel do naselja Trenta, najprej je bila razložena vas Spodnja Trenta v Spodnji Trenti. Tu je Soča postajala manj vodnata in vmes je na tem delu struga celo presahnjena, očitno teče voda tu pod strugo v tem času, sploh v letošnjem precej sušnem poletju. To sem lahko opazoval že zjutraj z avtobusa na poti sem. Kmalu po vasi Na Logu v smeri toka je bila struga začasno suha, ko je imela reka nekoliko strmejši padec, kmalu pa je bila struga spet položnejša in zapolnjena z vodo. Tu sem bil že precej proti koncu današnje poti. Ko se je pojavila suha struga sem šel mimo cestne galerije, kjer sem moral seveda teči ob cesti. Kmalu po galeriji me je dohitel avtobus par kilometrov pred vasjo Na Logu tako je bila moja odprava zaključena. Ni mi uspelo priti do vasi Na Logu, vendar sem vseeno preživel prečudovit dan.

Tok Soče med Skalami.


Suha struga Soče v Spodnji Trenti.

Slapovi na Šuniku so prekrasno območje vsekakor vredno ogleda, vendar je treba hoditi svojim zmožnostim primerno, saj prosta hoja po kjerkoli grapi ni ravno za vsakogar. Če komu ravno ta hoja ne gre, se mora pač zadovoljiti s pogledi bolj od daleč. Šunikov vodni gaj je prav tako prekrasna popestritev izleta, pot pa je primerna tudi za družinske izlete. Če se držiš poti, lahko kdorkoli obišče ta prekrasni gaj. Pri poti mimo velikih Korit je treba biti malo previden. Lep pogled je z mostu. Kdor pa želi zapustiti soško pot in priti povsem do roba korit, je deležen prekrasnih pogledov, vendar je treba po hoji ob robu korit precej previden, saj se mestoma vodi tudi po skalovju. Enako velja za mala korita, ki pa so precej manjša in manj izpostavljena. To so zelo lepa stvarjenja narave, zares vredna ogleda, vendar je vsekakor nanje treba paziti in se do narave tam obnašati primerno. Ne smemo dopustiti da so taki prekrasni kraji uničeni in jih moramo ohraniti tudi vnaprej. Menim tudi da kljub veliki obiskanosti območja poleti prevelika gneča vseeno ni dobrodošla.

Do prihodnjič, Aljaž

Ni komentarjev:

Objavite komentar