po dolgem času se ponovno javljam. Vseeno pa se imel tudi letos zelo zanimivo poletno sezono. Od danes naprej bom spet bolj pogosto objavljal. Objavil bom še kake obljubljene utrinke iz zadnje zime in pomladi, pa tudi kake z letošnje poletne sezone. Letos sem imel poleti nekaj dela predvsem v Bohinju, kjer sem sprva pomagal pri izletih na Festivalu cvetja, predvsem pa sem pomagal pri delu na turistični ladji na jezeru. Zato bom prav gotovo napisal še kako objavo tudi o Bohinju. Že v naslednjih dneh pa sledi zanimiva objava o Zelencih v vseh letnih časih, za kar fotografije sem posnel v zadnjih treh sezonah.
Danes pa začenjam z objavo s Srednjega vrha. Poleti sem precej časa preživel na kolesu in rolkah kot pripravo na tek na smučeh pozimi. Ker pa pozimi hodim veliko tudi v gore, moram če ne prej v jeseni ogreti noge za daljše vzpone in predvsem spuste. Septembra sem se udeležil tekme Storžič vertikal in v začetku oktobra teka na Šmarno goro. Ta teden pa sem bolj intenzivno začel z hojo v hrib. Za prvi vzpon sem si danes izbral meni zelo priljubljen Srednji vrh nad Preddvorom. Poleg tega sem ujel dve muhi na en mah, saj se jeseni zelo rad odpravim v višje lege, ko jih za krajši čas pobeli jesenski sneg. Ta je tokrat prišel predvsem včeraj, ko so naše kraje zajele rahle padavine. Bilo je tudi hladno in snežilo je ponekod tudi pod 1000 m nadmorske višine. Nekoliko več padavin je bilo v vzhodni Sloveniji, zato je največ snega padlo na Pohorju. Nekaj pa ga je bilo tudi v Kamniških Alpah, na Srednjem vrhu ocenjujem cca. 10 cm. Danes je bilo prav tako oblačno, občasno je višje še malce naletaval sneg, v nižinah pa je tudi padla kaka kaplja dežja, popoldne pa se je v nižinah prikazalo tudi nekaj sonca.
Do Preddvora sem se danes odpravil kar z avtobusom. Ko sem prišel tja je bilo oblačno in padla je kaka kaplja dežja. Gore so bile v oblakih, zato sem pričakoval, da bo zgoraj lahko megleno. Najprej sem se sprehodil do parkirišča Mačah v sproščenem jesenskem vzdušju, barve te dni postajajo vse bolj pisane. Pri parkirišču sem se še zadnjič ozrl po kotlini, nato pa sem začel z enakomernim zmernim tempom v vzpon do začetka dolinice Dolgih njiv pod pastirsko kočo približno 950 metrov višje. Čeprav poleti praktično nisem hodil v klanec je šlo precej tekoče, vzdušje pa je bilo sprva še naprej prijetno sproščeno jesensko. Je bilo pa ve bolj hladno in prišle so prav rokavice, višje pa je bilo tudi megleno. Nad približno 1200 metri so drevesa bila pobeljena, slabih 200 metrov višje pa so bila pobeljena tudi gozdna tla. Vse do konca bukovega gozda pa so bila drevesa še lepo olistana, so pa višje jesenske barve bile že nekoliko bolj polne.
Dopoldanski pogled s parkirišča nad Mačami na Mače in nižinski svet Ljubljanske kotline.
Ko sem se bližal dolinici po pastirsko kočo pa me je razveselila idila jesenskega snega. Ko sem prišel na odprto so se mi odprli povsem drugačni pogledi kot v nižini, kot bi prišel v drug svet. Ravno to je čar jesenskega in tudi pomladnega snega v višjih legah, ko se ob vzpenjanju pokrajina ali obzorje povsem spremeni. Ob prihodu na v dolinico sem zaključil neprekinjen vzpon in se preoblekel. Nato sem slabi dve uri bolj pohajkoval po planoti do vrha in nazaj. Bilo je megleno, a se je gostota megle malo spreminjala. Bilo je kaki dve stopinji pod ničlo. Občasno je tudi malce naletaval sneg, tako da je bilo prijetno zimsko vzdušje. Bilo je tudi nekaj vetra, še najbolj na odprtem delu planine Dolga njiva pri pastirski koči in na vršnem grebenu. Ker je bila vidljivost slaba se nisem odpravil do Cjanovce, ampak po grebenu do vrha. Tam sem potem šel še do sosednjega vršiča v smeri proti Malem Grintovcu, kjer je simpatično mesto z rušjem in posameznimi manjšimi smrekami. Nato sem se obrnil in z vrha kmalu spustil v dolino. Ves čas hoje po planoti je bilo precej nerodno saj se je slabo videlo, kje je lepa pot in kje so kamni, poleg tega pa je precej drselo po travi, saj je bil sneg le položen na toplo zemljo in ni bil sprijet s podlago. V takšnih razmerah je treba na kakšnih zahtevnejših terenih biti precej previden, saj le kak napačen korak pomeni, da se kar zapelješ po travi navzdol. Zato je srednji vrh idealen cilj tudi v takih razmerah, ker na na vršni planoti ni strmin, veliko pa je tudi dreves in rušja.
Zadnji del poti skozi smrekov gozd pred prihodom v dolinico po pastirsko kočo.
Prihod k pastirski koči na planini Dolga njiva
Vzpenjanje po odprtem rušnatem območju vršne planote. Druga slika na razpotju poti naravnost proti vrhu ali pa proti Cjanovci ali na greben in potem proti vrhu. Danes sem za vzpon izbral drugo, za spust pa prvo možnost.
Prihod na vrh.
Vršni greben pri sosednjem vršiču v smeri proti Malem Grintovcu.
Ob začetku spusta z vršnega grebena na vzhodni strani nazaj proti Dolgi njivi.
Spust v dolino sem opravil tekoče brez daljših prekinitev, razen nekaj krajših postankov, ko sem se moral sleči, saj je postajalo vse topleje. Spust v dolino je bil kar precej tehničen, saj je bilo treba biti ves čas pazljiv zaradi drseče mokre podlage. Sprva so naletavale snežinke, nato pa padale kaplje dežja. Nižje sem se spustil pod plast megle in kar naenkrat je gozd postal svež, čist v čudovitih jesenskih odtenkih zelene barve. V nižini sem imel kar precej topel, občutek zaradi kar hladnega vremena na vrhu, čeprav ni bilo pretirano toplo, še vedno manj kot 10 stopinj. Oblaki so se trgali, zato me je ob vračanju proti Kranju razveselilo še sonce in nekaj delno jasnega vremena. Tako sem se nato ob kosilu lahko sončil pri prijetnih 11 stopinjah.
Tako sem danes preživel res prelep dan poln pestrega vremenskega dogajanja. Bil pa sem deležen tako čudovitih umirjenih jesenskih utrinkov ob vlažnem oblačnem vremenu, kot snežne idile z zasneženimi smrekami in rušjem na vršni planoti.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar