Zelenci v štirih letnih časih

Pozdravljeni,

v severozahodni Sloveniji  se nahaja moje najljubše območje pri nas, to je Gornjesavska dolina, predvsem njen zahodni del med Gozdom Martuljkom in Ratečami. Moja velika želja je, da bi si tam v Ratečah čim prej lahko ustvaril svoj dom. Območje je polno lepot v vseh letnih časih in narava ponuja res raznoliko in čudovito kombinacijo sezonskih okrasov obzorja. Letni časi so v idealnem razmerju in med sabo res lepo povezani. Med lepotami, ki jih tam lahko opazujemo so vsem znana dolina Planice s smučarskimi skakalnicami in mogočnim Jalovcem v ozadju, ki se dviga nad njenim koncem v Tamarju, jezero jasna na začetku doline Pišnice s Prisankom v ozadju, mogočna Martuljška gorska skupina nad Gozdom Martuljkom (še posebej lepo vidna z vasi Srednji vrh nad njim), martuljški slapovi pod Martuljško gorsko skupino, zložen zahodni konec Karavank s Pečjo, Vošco in Trupejevim poldnevom, prelaz Vršič ter še bi lahko naštevali, povsem blizu pa so tudi Belopeška oz. Mangartska jezera. Prav posebno mesto med njimi pa imajo prav gotovo Zelenci, močvirje in izvir Save med Podkorenom in Ratečami. To čudovito alpsko mokrišče z manjšim jezercem v osrčju je res posebno ne samo pri nas, ampak  kar v svetovnem merilu. Na območju Zelencev gre za res raznoliko in prečudovito prelivanje barv, obzorje pa se z letnimi časi tako ali tako ves čas spreminja. Predvsem fotografije z njihovega osrčja bi prej sodile v kak album slik s kakega fantazijskega sveta, kot pa iz naše domovine, pa če prav je po mnenju mnogih med lepšimi na svetu.

Zelenci so močvirje, ki je dolgo 1200 m, široko pa okoli 150 m. Na njegovem zahodnem koncu pa se nahaja znamenito smaragdno zeleno jezerce, po katerem so Zelenci tudi dobili svoje ime. So tudi uradni izvir Save Dolinke, ki na njihovem območju pride na površje. Ne smemo pa pozabiti, da njene vode prvič ugledajo dnevno svetlobo v Tamarju, zelo blizu planinske koče kot potoček Nadiža, ki pa večji del leta ponikne že po nekaj metrih v karbonatna tla in se po dolini Planice pretaka pod površjem. Zakaj pa ravno na Zelencih spet pride na plano, pa nekoliko kasneje. Največji del območja Zelencev predstavlja močvirni del Drni ali Blata, ki predstavlja večino osrednjega in predvsem vzhodnega dela območja. Sega vse do Podkorena, kjer potem Sava Dolinka zapusti močvirje. Ta močvirni de je večinoma porasel s šašjem in trstičjem, skozenj pa teče in vijuga Sava na samem začetku svojega toka. Tam so tudi prehodna in nizka barja, zato tla pokriva tudi šotni mah. V osrednjem delu prevladuje predvsem grmičje, prevladuje predvsem vrbovje, med katerega je tudi še pomešano šašje. Tam se nahaja tudi znamenito jezerce smaragdne barve, kjer voda prihaja na plano oz. »bruha« tudi iz dna jezerca v t.i. podvodnih vulkančkih. V bližini jezerca je še nekaj manjših izvirov, od koder voda v potočkih teče proti jezercu, le-tega pa zapušča kot Sava ki se potem vije skozi močvirje. Predvsem na južni strani so ob močvirju travniki (bližje močvirju in nižje so močvirnati), v pasovih pa proti Zelencem segajo tudi gozdni pasovi s hudourniki, ki pritekajo s pobočij Vitranca. Severno od močvirja je tudi še ožji pas grmičevja ter vrbovja in jelševja, ki pa ji povsod popolnoma sklenjen. Takoj ob njem pa je potem že glavna prometnica skozi dolino in nato prisojna pobočja Karavank. Zahodni del območja je predvsem porasel z gozdom, na čisto zahodnem koncu pa so vmes ponovno tudi travniki. Zahodno od jezerca prevladuje predvsem jelševje, med katerim lahko raste bližje vodi še tudi vrbovje, večino tega dela območja pa predstavlja tipičen nižinski alpski mešani gozd s predvsem bukvami in smrekami. Zahodno od jezerca na koncu pasu jelševja se nahaja še eno manjše močvirje s trstiščem, od koder teče tudi potoček do samega jezerca, ki pa ni stalen. Severozahodni del Zelencev predstavljajo valovita tla, kjer so gozdovi in travniki, vmes pa se nahajajo ledeniški balvani. Tak tip površja se nadaljuje vse do Rateč in ga lahko opazimo tudi z glavne prometnice tik preden prispemo v Reteče. Zato se ta del imenuje Kamnje. Jugozahodni del pa se imenuje tudi v strugah, saj tam priteče proti Zelencem največji hudournik. Po Zelencih je speljana tudi sprehajalna pot. Na dveh mestih pot preči Zelence od glavne ceste do kolesarske steze ali obratno, speljana je tudi ob glavni cesti pri vznožju Karavank, zavije pa tudi v osrednji del k Jezercu. Tam se nahaja tudi manjši razgledni stolp, ki so ga letos zaradi dotrajnosti podrli in zamenjali z novim. Torej je možno narediti krožni sprehod okoli zelencev, več o tem pa nekoliko kasneje.

Glavno parkirišče pri Zelencih ob glavi cesti v bližini Rateč v smeri proti zahodu.

Informacijski tabli o pomenu mokrišč (zgoraj) in življenju na Zelencih (spodaj) pri vhodu na krožno pot s kolesarske steze ob osrednjem delu močvirja.

Informacijska tabla o hidrologiji, goemorfoloških značilnostih in rastju oz. habitatnih tipih na Zelencih. pred vhodom v rezervat z glavnega parkirišča. Tudi ta tabla je še bil obnovljena po posnetju teh dveh slik.

Informacija tabla o nastanku Zelencev (zgoraj) in življenju v, ob jezercu ter v njegovi okolici. (spodaj)

Informacijska tabla o Zelencih pri vhodu v rezervat s kolesarske steze v njegov gozdni del nasproti glavnega parkirišča.

Za boljše razumevanje nastanka in današnje sestave Zelencev pa se moramo odpraviti v geološko preteklost. Gornjesavska dolina poteka vzdolž savske prelomnice, tudi stranske doline pa so tektonskega nastanka. Južno so Julijske Alpe, severno pa Karavanke. Karavanke so še posebej na svojem zahodnem koncu za razliko od večine naših Alp predvsem iz paleozojskih kamnin, le v najvišjem pasu prevladujejo karbonati. Julijske Alpe pa so predvsem iz mezozojskih karbonatov, predvsem apnencev in dolomitov. Torej so tudi Zelenci na stiku dveh alpskih regij. V obdobju ledenih dob so bile Alpe polne ledenikov, na tem območju se je nahajal veliki trbiško-savski ledenik, ki se je spuščal tako proti Trbižu, kot proti Ljubljanski kotlini. Seveda pa so stranske doline pokrivali stranski ledeniki, eden od njih je bil tudi planiški ledenik. Ko so v zadnji poledenitvi ostalin na tem območju le še stranski ledeniki, so ti odlagali svoj morenski material tudi na svojem koncu na območje glavne doline. Planiški ledenik je čelne morene odložil vse do vznožja Karavank in njihov ostanek so tudi veliki balvani na omenjenem področju Kamnje pri Ratečah. V dolini Planice je tudi veliko melišč, zato so vode v preteklosti njihov material odnašale in ga odlagale na koncu doline, zato je nastal širok vršaj, ki sega vse do čelne morene pri Ratečah, torej do predela Kamnje. Danes kot omenjeno Sava izvira v Tamarju kot slap Nadiža in potem po nekaj metrih ponikne ter teče v podzemlju. V Planici je še več drugih pritokov ki pritečejo proti dnu doline in poniknejo. Eden od njih je tudi pri Nordijskem centru. Seveda je od količine vode odvisno, na katerem mestu točno poniknejo. Ko ti podzemni vodotoki nato zadenejo ob morenski nasip se ujamejo med le-tega in planiški vršaj, zato voda pride na površje v več izvirih. Nato teče na vzhodni rob morene in vršaja ter se tam zbira v Zelencih, od koder teče naprej kot Sava. Voda izvira tudi iz samega dna Zelencev, kar so t.i. majhni podvodni vulkančki na dnu jezerca. Več izvirov je tudi v bližini tega jezerca, kjer voda na podoben način prihaja na površje v kotlih ali tumfih.

Vendar pa planiška vršaj in morena ledenika nista bila edina nanosa v glavni dolini. Na območju Podkorena so vode z območja Karavank, še posebej z melišča na Kamnatem vrhu, prav tako prinašale ogromno materiala in ga odložile kot Korenški vršaj, ki je segal od vznožja Karavank vse do vznožja Vitranca na nasprotni strani. Ta je bil sprva tako visok, da je povsem zaprl dolino in Sava ni mogla teči naprej, ampak je zadela ob ta vršaj približno na mestu, kjer danes most čez Savo za cesto od Podkorena do smučišč pod Vitrancem.  Zato je na širšem območju Zelencev takrat nastalo Korensko jezero, ki naj bi bilo na svojem koncu pri Podkorenu globoko več deset osem metrov (torej je bila njegova gladina vsaj deset metrov višje, kot je danes Sava na tem mestu). Jezero je segalo od tam vse do mesta nekdanje železniške postaje v Ratečah, kjer je danes na primer manjše športno igrišče. Dokaz za to so jezerske usedline, ki nakazujejo je bila tam včasih zahodna obala jezera, nadmorska višina pa je tam več kot deset metrov višja kot pri mostu čez Savo pri Podkorenu. Jezero je popolnoma zapolnilo dolino na tem območju, tako je segalo tudi od vznožja Karavank do vznožja Vitranca. To pomeni da je bilo jezero dolgo več kot dva kilometra in široko nekaj 100, tudi do 500 metrov.  Na območju nekdanjega jezera so bogate jezerske usedline ki nakazujejo, da je bilo tam jezero zelo dolgo. Jezerska voda (v jezero preoblikovana reka Sava) je sčasoma odnašala pregrado oz. material Korenškega vršaja in si tako utrla pot naprej po dolini. Zato se je gladina jezera postopno znižala in se je skoraj izpraznilo, njegov ostanek so danes Zelenci, jezerce v osrednjem delu in močvirje Drni ali Blata oz. korenško močvirje. Znano je da je bilo še pred nekaj 100 leti tam še kar zajetno jezero, še pred tem so zato vse prometnice zgradili na vznožju Vitranca, saj je takrat voda segala vse do vznožja Karavank, kjer poteka danes cesta. Zelenci so še danes v procesu zaraščanja, v dobrih 100 letih bi se lahko popolnoma zarasli z grmičevjem, npr. vrbovjem. Da bi močvirnate lepote tega območje lahko opazovali čim dlje., so upravljalci tega rezervata, Zavod RS za varstvo narave in Občina Kranjska Gora poskrbeli za upočasnitev tega procesa s posegi, kot so odstranjevanje nekaj obrežne zarasti in izgradnja prodnega zadrževalnika (k zaraščanju pripomore tudi zasipanje jezerskega dna z nanosi hudourniškega materiala). Vendar je neizpodbitno dejstvo, da je zaraščanje naraven proces, ki je tudi za zelence neizbežen. Zato smo lahko ponosni da živimo v res kratkem obdobju zemljine zgodovine, ko so Zelenci najlepši in najbolj posebni. Zato je prav tako se ohranijo v čim lepšem stanju preden se dokončno zarastejo in je tako lahko njihov obisk zares prečudovit, dokler nam je to še dano. Pri opisu in nastanku Zelencev sem si pomagal tudi z vodnikom Zelenci Janeza Gregorija, ki ga je izdal javni zavod Triglavski Narodni park leta 1994.

Na Zelencih je seveda tudi zelo poster svet rastlin in živali. O tem morda nekoliko več še kdaj drugič. Tokrat naj omenim, da je od živali tam najlažje opaziti nekatere vrste ptičev in žuželk ter postrvi v vodi, vendar je večina živali tam kar skritih, zato se je treba kar potruditi ali imeti srečo, da jih opazimo. Se pa vseeno vedno kaj najde in ko ozremo nekatere od njih je res posebno doživetje in obisk Zelencev tudi s tega vidika praktično nikdar ni zaman. Vsekakor pa lahko vedno opazujemo pester rastlinski svet, tako travnikov in gozdov, kot močvirij in barij. Nekaj vrst je celo takih, ki jih pri nas najdem samo na zelencih in imajo tam skrajni južni rob svoje razširjenosti, saj rastejo predvsem v Srednji in nekatere tudi Severni Evropi.

Sedaj pa naredimo en sprehod po zelencih v vseh štirih letnih časih. Recimo da začnemo v Podkorenu. Iz vasi se opravimo po stranski cesti do smučišč ob vznožje Vitranca. Vmes na manjšem mostu prečimo Savo v začetku svojega toka. Ko pridemo do vznožja smučišč se obrnemo po kolesarski stezi proti Ratečam. Kmalu lahko na svoji desni (severni) strani začnemo opazovat močvirnat svet vzhodnega dela zelencev. Gre res za zelo lepo kombinacijo močvirja s šašjem in trstičjem sredi doline, travnikov okoli, posameznih dreves ali gozdnih pasov ter Karavank in Podkorena v ozadju. Prav tako lahko predvsem poleti že slišimo živahno ptičje dogajanje, okoli nas pa se spreletava mnogo žuželk, še najbolj nas lahko navdušijo metulji ter sem in tja kak kačji pastir, po travnikih pa skače veliko različnih kobilic. Seveda med sezono ne smemo pozabiti tudi na zvoke murnov in škržadov. Če hodimo sredi dneva nad nami lahko kroži nekaj ujed, še posebej Kanje, pa tudi kake vrste sokolov kot sta postovka in škrjančar, pa seveda lastovke in hudourniki. Prav tako je lahko živahno spomladi, čeprav takrat še ni toliko lastovk in hudournikov ter seveda žuželk. Jeseni je pogosto že bolj umirjeno, ujede še lovijo, ni pa več lastovk in hudournikov, tudi žuželk je manj, lahko pa je predvsem v začetku jeseni še več kobilic kot spomladi. Pozimi pa je precej mirno, a ob jasnem vremenu zares zelo lepo s čistim ozračjem, takrat pride do izraza predvsem lepota narave v celoti, ko živali niso tako aktivne.

Vzhodni del Zelencev in Korenškega močvirja od Podkorena do začetka krožne poti:

Omenjeni odsek pozimi v začetku marca na lep sončen in precej jasen dan. V tem delu nas spremlja res prava snežna idila alpske krajine s pobeljenimi travniki, posameznimi drevesi, pogledi na Pokoren in bleščečemu močvirju polnem vode. Suhi deli le-tega so prav tako pobeljeni. V tem delu je Čaka me še fotografiranje Zelencev takoj po sneženju ob jasnem vremenu, ko so tudi drevesa zasnežena. Takrat so Zelenci zares magični in pravljični. Prva slika začetek močvirja z vzhodne strani, ostale pa osrčje močvirja pred mostom čezenj, kjer poteka krožna pot. Tam je tudi največja razlika med posameznima pasovoma dreves oz. gozda. Druga slika predstavlja osrednji del tega odseka s Karavankami v ozadju, na tretji sliki je pogled na močvirje pred mostom, na četrti pa pogled s strani psoti odseku, kjer poteka čezenj most, ki je skrit za grmovjem desno od smrek. Zadnja slika je pogled na osrčje vzhodnega dela močvirja z začetka tematske poti, v ozadju desno Podkoren:

Omenjeni odsek v prvomajskem obdobju ob lepem jasnem in sončnem vremenu s posameznimi manjšimi kopastimi oblaki. Tokrat nas spremlja svetlo zelena živa alpska krajina, sveže svetlo zelene Karavanke v ozadju z vmes temnimi smrekami, ozelenjajoča se in ponekod cvetoča drevesa ter sveže zeleni ter vse bolj pisani travniki. Močvirje je prav tako dobiva sveže zeleno barvo. Prva slika osrčje vzhodnega dela močvirja s kolesarske steze s pogledom proti severu, na drugi sliki prav tako, a s pogledom nekoliko bolj proti severovzhodu. Tretja slika je pogled tam z roba močvirja po dolini proti proti Zahodu, zadnja pa pogled z začetka tematske poti na osrčje vzhodnega dela. Četrta slika je pogled od tam po kolesarski stezi proti vzhodu:

Omenjeni odsek v živem in bujnem poletnem zelenju junija. Alpska krajina je polno zelena, vse okoli nas je na vrhuncu rasti. Trava je visoka, zrela, polna cvetja, a ponekod že pokošena. Krošnje dreves so bogate s zrelo zelenimi listi, prav tako bujno zeleni šašje in trstičje močvirja v različnih odtenkih zelene barve. Na splošno je vsa krajina odeta v tisoč in en odtenek zelene barve. Prva slika začetek močvirja z vzhodne strani s posameznimi drevesi ob robu ter Podkorenom in Karavankami v ozadju. Druga slika osrčje vzhodnega dela s pogledom proti severu, tretja pa proti severozahodu, z mostom skritim med obrežnim rastjem desno od pasu smrek. Četrta slika pogled na ta del proti severovzhodu malo pred začetkom krožne poti, peta slika pa prav z njenega začetka:

Omenjeni odsek v umirjenih in izredno pisanih jesenskih barvah na sončen in precej jasen oktobrski dan. Alpska krajina je spet popolnoma spremenjena, Karavanke v ozadju so obarvane v rdeče, oranžne, rumene in rjavkaste barvne odtenke z zelenimi smrekami vmes. Močvirje se odene v zlatorjavo barvo, nekatera obrežna drevesa in grmi pa so že izgubila listje. Trava je spet nižja zaradi več košenj, a še vedno zeleni. Prva slika začetek  močvirja z vzhoda s pogledom proti severu, ostale osrčje vzhodnega dela močvirja pred mostom čezenj. Druga slika pogled s travnikov ob močvirju proti severozahodu, kjer je desno od pasu smrek skrit most. Četrta slika pogled tja proti severu s kolesarske steze, tretja in peta pa s pogledom proti severovzhodu. Tretja slika posneta malo pred začetkom tematske poti, peta pa ravno tam:

Korenško močvirje lahko opazujemo kako lepo se vklaplja v kulturno krajino vse do mesta, kjer se od kolesarske steze odcepi sprehajalna pot. Tam preko mosta preči zelence in se ob glavni cesti nadaljuje ob severnem robu rezervata proti zahodu vse parkirišča malo pred Ratečami, kjer je tudi okrepčevalnica. Od tam pot zavije v gozdnat zahodni del rezervata, ki ga prav tako preči proti kolesarski stezi. Vmes pa se odcepi še ena pot v osrednji del rezervata do jezerca.

Ko zapustimo kolesarsko stezo na omenjenem mestu, se ob robu drevesnega pasu spustimo v osrčje Korenškega močvirja. Z mostu se nam odprejo res fantastični pogledi po močvirju, tako v smeri proti vzhodu, kot proti zahodu, pod nami pa se skozi močvirje vije Sava, katere vodostaj je precej odvisen od količine padavin v tistem obdobju. Lahko je umaknjena samo v svojo strugo, če ni bilo veliko dežja, po zajetnejših deževjih ali taljenju snega, pa se voda razlije tudi po močvirju. Še pred nekaj desetletji je v takih primerih začasno nastalo kar izrazito jezero, a zaradi zaraščanja postaja to vse manj izrazito. Zanimiv je primer Save, ki priteče k mostu večinoma v eni strugi, zapusti pa ga v dveh. V močvirju lahko od blizu poleti konec pomladi in poleti poslušamo zvoke ptic, še posebej tistih, ki se rade zadržujejo v šašju in trstičju, na primer trstnice.  Na jugozahodu lahko opazujemo, kako se nad Zelence v ozadju dvigajo Ponce. Pri vstopu na omenjeno pot nas pričaka nekaj imformacijskih tabel o pomenu mokrišč in življenju na Zelencih.

Pogledi z območja mosta čez osrčje Korenškega močvirja:

  

Osrčje Korenškega močvirja v objemu zime. Tudi močvirje pokrito z belo odejo, na sredi pa skozenj teče Sava, v primeru zime z veliko padavin, kot v tem primeru polna vode. Močvirje se blešči v vsej svoji snežni lepoti, obzorje pa še dodatno začinijo zasnežene Ponce v ozadju. Prva slika pogled mosta na močvirje s Savo v sredi proti zahodu, druga slika pa pogled od tam proti vzhodu na dva rokava Save, ki se pojavita ko reka priteče na drugo stran mosta. Tretja slika pogled s konca mosta na severni strani na močvirje s Savo v sredi in Poncami v ozadju:

Osrčje Korenškega močvirja v času pomladi. Šašje in trstičje zeleni v svetlo zeleni barvi, skozenj vijuga Sava polna vode zaradi nedavno staljenega snega, ki se  v visokogorju še vedno tali. Vrbovje cveti v belih barvah, pisanost pa dodajajo nekatera zelišča ob robu močvirja. Sava se blešči v soncu s svetlo smaragdni barvi. Ta ni tako izrazita kot soška, a po svoje prav tako nekaj posebnega. Prva in peta slika je pogled na močvirje proti zahodu, zadnja pa proti vzhodu na dva rokava Save. Druga in četrta slika pogled na samo strugo Save, druga na vzhodni, četrta pa na zahodni strani mosta. Tretja slika pogled proti severovzhodu na samo levo strugo Save in obrežno rastje. Šesta slika pogled s konca mosta proti jugozahodu s Poncami v ozadju, predzadnja pa preko mosta proti jugu z Vitrancem v ozadju:

Osrčje Korenskega močvirja bujno zeleni sredi poletja polno zelenih odtenkih junija na večini slik in nekoliko bolj umirjenih odtenkih avgusta na zadnjih dveh slikah. Nivo Save v suhem poletnem vremenu nekoliko nižji, a kristalno čist in še posebej bleščeč v soncu. Prva slika pogled na most z južnega konca. Druga in tretja slika pogled z mosta proti zahodu, peta in šesta pa proti vzhodu. Četrta slika pogled s severnega konca mosta proti jugozahodu s Poncami v ozadju. Predzadnja slika avgustovski pogled z mosta proti zahodu, zadnja pa proti vzhodu:

Osrčje Korenškega močvirja v umirjeni zlatorjavi jesenski barvi z zelenimi odtenki in umirjeno ugašajočo zeleno barvo septembra na prvih treh slikah ter v polni zlatorjavi oktobra s pisano okolico. Zares lep in čudovit del leta. Vodostaj Save v suhem sončnem vremenu še vedno nizek kot v tem primeru, ob dolgotrajnejših deževjih pa se lahko ponovno dvigne. Prva slika pogled z mosta proti vzhodu septembra, druga proti zahodu, tretja pa z severnega konca mosta čez močvirje proti Poncam. Četrta in šesta slika pogled z mosta proti zahodu oktobra, peta pa proti vzhodu. Predzadnja slika pogled preko čez močvirje proti Poncam, zadnja pa čez most s severne strani proti Vitrancu:

Kopridemo čez most nadaljujemo po poti proti zahodu sprva tik ob močvirju, nato pa se pod dvigne do ceste nekoliko nad močvirje. Pri tem mostu je bilo ob cesti pred nedavnim prav tako narejeno eno manjše parkirišče. Ves čas lahko opazujemo prelep močvirnat svet z Vitrancem nad njim in Poncami v ozadju. Prav tako vidimo vijugajočo se Savo, ki ko zapusti jezero teče proti vzhodu sredi močvirja, nato pa naredi zavoj in se obrne proti severu, tako da nekaj časa teče tik ob severnem robu močvirja, nato pa se struga postopno spet prestavi na sredino močvirja. Tokrat lahko nad močvirjem opazujemo tudi bleščeče se sončne žarke, saj gledamo v smeri proti soncu, še posebej jeseni in pozimi, ko je le-to nižje nad obzorjem. Med močvirjem se sedaj že pojavlja v fazi zaraščanja vse več grmov in mlajših dreves, kot so vrbovje in mlajše smreke, kar daje še dodaten estetski pridih k pogledu nanj.

Osrčje osrednjega dela močvirja s poti ob glavni prometnici pod Karavankami:

  

Fantastični pogledi na snežno zimsko idilo osrednjega dela močvirja z zasneženimi Poncami v ozadju. Prva slika pogled na močvirje še z mesta, ko pot vodi tik ob njem, ostali dve pa z mesta, ko se le-ta dvigne tik ob glavno prometnico. Podobni pogledi nam čarajo obzorje, čez se z avtomobila ozremo na Zelence, ko se peljemo proti Ratečam:

Pomladna svetlo zelena idila osrednjega dela močvirja z nekaterimi cvetoče belimi drevesi in pisanimi cvetlicami. Na jugozahodu se v ozadju dvigajo še zasnežene Ponce. Prva slika pot tik ob močvirju med vrbovjem in jelševjem s pogledom proti zahodu. Druga slika pogled na osrednji del močvirja z Vitrancem v ozadju s konca poti, ko le.ta poteka še tik ob njem. Tretja in peta slika pogled na osrednji del močvirja s Poncami v ozadju s poti, kole.ta poteka tik ob cesti, četrta pa z Vitrancem v ozadju. zadnja slika pogled na pot tik ob cesti proti zahodu:

Osrednji del močvirja v bujnem poletnem zelenju s Poncami in Vitrancem v ozadju junija. Prva slika klopca ob poti, ko ta še poteka tik ob močvirju s pogledom proti vzhodu. Druga slika pogled na osrednji del močvirja z Vitrancem v ozadju s poti ob njegovem robu.Tretja slika pogled na osrednji del močvirja s poti tik ob cesti s Poncami v ozadju, četrta slika pa z Vitrancem v ozadju. Zadnji dve sliki pogled po poti tik ob cesti, na predzadnji sliki proti vzhodu, na zadnji pa proti zahodu:

Osrednji del močvirja v umirjeni in pisani jesenski idili z zlatorjavo barvo šašja in trtsičja oktobra. Prva, druga in četrta slika pogled tja na močvirje s poti tik ob cesti in Poncami v ozadju, zadnje tri slike pa z Vitrancem v ozadju. Zadnja slika je edina posneta s poti ob robu močvirja. Tretja slika pogled po poti tik ob cesti proti zahodu:

Močvirje na zahodu zelo hitro preide v gozd, tako da zadnji del poti proti glavnem parkirišči poteka ob gozdu. Tam je pogosto senca, saj hodimo po severnem robu gozda. Ko pridemo do parkirišča tam vedno, razen morda pozimi, lahko vidimo parkirano kako vozilo in kakega gosta v okrepčevalnici, ki je se je bodisi prišel odžejat, bodisi okrepčat. Tako tudi vedno lahko vidimo nekaj gostov, ki obiščejo Zelence, največ se jih odpravi od glavnega parkirišča do jezerca in nazaj. Ob parkirišča je tudi nekaj manjših igral in ena od večjih. Pri parkirišču je tudi večja informacijska tabla, ki nam kratko pove nekaj o hidrologiji, geomorfoloških značilnostih in rastju oz. habitatnih tipih Zelencev. Od tam pot zaide v tipičen mešani gozd alpskih dolin, na Zelencih prevladujejo predvsem smreke in bukve. Pot je zelo prijetna, je pa gozd tudi precej senčen. Gozd sega vse do jezerca, zato pridemo na odprto šele ko pridemo do jezerca. Na poti lahko opazimo kako gozdno rastlino. Poslušamo lahko tudi gozdne ptice, katerih večina je aktivnih vse leto. Če imamo srečo lahko tudi kako opazimo, najpogosteje kako sinico. Poleti lahko opazimo tudi kakega hrošča, če nam je sreča naklonjena.

Pot skozi alpski nižinski gozd skozi severni del z glavnega parkirišča do osrčja zelencev z jezercem:

  

Pot skozi gozd zasneženi gozd do osrčja Zelencev z jezercem pozimi. V sončnem vremenu skozi krošnje sijejo sončni žarki, ki bogatijo različne odtenke bele barve na dnu gozda. Tudi ko sneg že pade z dreves, ga kaj malega še ostane sem in tja na deblih in vejah. Pot pozimi pogosto dobro uhojena. Prva slika pot s pogledom nazaj, druga pa gozd ob poti:

Začetek gozdne poti pri glavnem parkirišču spomladi, pot se razcepi na levo proti osrčju Zelencev z jezercem in desno direktno proti kolesarski stezi. Drevesa počasi zelenijo v svetlo zeleni barvi:

Enako mesto kot zgoraj v bujnem poletnem zelenju junija na prvi sliki, na drugi pa pot proti jezercu skozi poletno zelenje gozda avgusta:

Pot proti jezercu skozi umirjen in pisan jesenski gozd. Na prvi sliki s pogledom nazaj, na drugi pa tik pred prihodom k jezercu:

Ko pridemo do jezerca se nam odpre povsem drug svet. Naletimo na res enkraten in prekrasen prizor. Zagledamo smaragdno jezerce, ki se ob sončnem vremenu blešči v sončnih žarkih. Obdano je z vrbovjem in posameznimi drevesi, ob vodi pa je veliko tudi šašja. Ob jezercu je speljana lesena potka do razglednega stolpa. Ko pogledamo v jezerce lahko opazimo postrvi, občasno pa po jezeru plava tudi kaka mlakarica, lahko rudi kaka druga. Dno jezerca je marsikje peščeno in zelo razgibano, veliko je podvodnih tolmunčkov iz katerih prihaja voda na površje, kar je res edinstven prizor. Pravimo jim tudi podvodni »vulkančki«. Nad jezerce in vrbovje ob njem se na jugozahodu obzorja dvigajo Ponce, kar še polepša samo obzorje, na jugu pa seveda okolico krasi Vitranc. Ko se povzpnemo še na stolp, lahko na njem zagledamo še nekaj informacijskih tabel o nastanku zelencev in življenju vin ob jezercu ter v njegovi okolici. Še nekoliko lepše lahko s stolpa vidimo jezerce in rastje, ki ga obdaja. Imamo tudi še malce drugačen pogled proti jugozahodu, ki nam ga v ozadju krasijo Ponce. Omogoča nam tudi pogled na grmovje vrbovja proti vzhodu. Stari stolp je bil zgrajen iz smrekovega lesa, a je bil že dotrajen in ponekod razžrt, zato so ga letos podrli in septembra nadomestili z novim, ki je skorajda enak kot stari, le da je iz borovega lesa. Pri jezercu lahko poslušamo tako gozdne prebivalce, kot prebivalce mokrišča.

Osrčje zelencev s smaragdnim jezercem in razglednim stolpom tik ob njem:

  

Osrčje zelencev z jezercem v zimski idili. Jezerce in belina snežene odeje se blešči v soncu, smo v pravi zimski pravljici, ki smo je lahko deležni le redkokje. Tu prav gotovo domuje tudi kaka našim očem skrita snežna vila. Voda je mirna in čista s posebej svetlo smaragdno barvo, ki pozimi zaradi bele okolice daje drugačen vtis kot v ostalih letnih časih. na leseni potki ob jezercu tudi dva pomolčka. Prva slika pogled na jezerce z zahoda proti vzhodu, druga in tretja pa s tal proti jugozahodu s Poncami v ozadju. Verjetno najbolj fascinanten in idiličen pogled vseh zelencev. Četrta slika podoben pogled z razglednega stolpa, peta pa pogled s stolpa na jezerce z Vitrancem v ozadju. Zadnja slika Pogled s stolpa na grmičevje in močvirje proti vzhodu:

Osrčje zelencev v pomladni idili. Smaragdna voda mirna in čista, vodostaj zaradi nedavnega in še trajajočega taljenja ledu relativno visok. Vso rastje zeleni v sveži svetlo zeleni barvi, ki odseva v čistosti bistre jezerske vode. Prva slika pogled na jezerce in močvirje proti vzhodu z enega od pomolčkov, tretja in enajsta slika pogled od tam na jezerce z Vitrancem v ozadju, četrta pa z Vitrancem levo in Poncami desno v ozadju. Druga slika pogled z začetka jezerca na svetlo zeleno vrbovje in ponce v ozadju. Peta in soma slika idiličen pogled s na jezerce s Poncami v ozadju s tal, šesta pa podoben pogled s stolpa. Sedma slika pogled na jezerce s stolpa z Vitrancem v ozadju, na deseti sliki pa idiličen pogled z Vitrancem in Poncami v ozadju. Deveta slika pogled s stolpa na grmičevje in močvirje proti vzhodu. Dvanajsta slika pogled na razgledni stolp, zadnji dve pa na jezerce z zahoda proti vzhodu:

Osrčje Zelencev v bujnem poletnem zelenju junija in nekoliko bolj umirjenem avgusta na zadnjih štirih slikah. Tudi jezerce čudovite polne smaragdno zelene barve z nekaj vodnega rastlinja, ki plava na njegovi gladini. Tudi v vodi bogato podvodno rastlinje. Zelenje okoliških gora, še posebej Vitranca se prekrasno odseva v mirni in kristalno čisti vodi tudi sredi poletja, prav tako obvodne vegetacije. Okoli gora se nabirajo ob sončnem vremenu kopasti oblaki, tipično za poletje. Prve tri slike junijski pogled na jezersko z zahoda proti vzhodu. Četrta slika pogled s pomolčkov na jezerce in Vitranc v ozadju, peta pa proti vzhodu. Šesta slika razgledni stolp. Sedma in osma slika idilični pogled na jezerce s Poncami v ozadju, dvanajsta in trinajsta pa s stolpa. Deveta slika pogled na jezerce z Vitrancem v ozadju izpod s stolpa, enajsta pa prav s stolpa. Deseta slika pogled na grmičevje in močvirje proti vzhodu s stolpa. Zadnja slika avgustovski pogled na jezerce s Poncami v ozadju s tal, predzadnja pa izpod stolpa z Vitrancem v ozadju. Prvi dve od zadnjih štirih slik pogled na jezerce proti vzhodu, prva z njegove zahodne strani, druga pa s pomolčka:

Osrčje Zelencev v umirjeni in pisani jesenski idili. Na prvih treh slikah v pojenjajočih zelenih odtenkih septmebra, na ostalih pa zlatorjavih in podobnih pisanih odtenkih oktobra. Voda prav tako mirna in čista, okoliške gore se tudi odsevajo na vodni gladini, a manj kot poleti. Prva slika pogled na jezerce in proti vzhodu septembra, druga idiličen pogled na jezerce s Poncami v ozadju, tretja pa z Vitrancem septembra. Četrta in peta slika pogled z zahodne strani na jezerce in proti vzhodu. Šesta slika razgledni stolp. Sedma in osma slika idiličen pogled na jezerce s Poncami v ozadju s tal, deveta, deseta, enajsta in dvanajsta pa podobni sliki s stolpa. Trinajsta pogled na jezerce s podkorensko strmino v ozadju s tal. predzadnja slika pogled s stolpa proti vzhodu na grmičevjen in močvirje, zadnja pa s stolpa na jezerce z Vitrancem v ozadju:

Ko se naužijemo prelepih trenutkov ob jezercu, se odpravimo skozi gozd proti kolesarski stezi. Pot se že po nekaj metrih odcepi od tiste, ki je prišla s parkirišča in gre po mostičku čez potok, ki tam priteče proti jezercu. Nato gre blizu tega potoka proti manjšem močvirju zahodno od jezerca. Tam se pridruži poti s parkirišča, ki gre tudi direktno skozi gozd proti kolesarski stezi, ravno pri manjšem mokrišču znotraj gozda. Od tam teče tudi potok proti jezercu, ki ga po združitvi poti preči še en mostiček. Pot ves čas od jezerca do kolesarske steze vodi po alpskem mešanem gozdu, na začetku pa lahko v daljavi vidimo tudi jelševje z vrbovjem, prav tako je veliko jelš in vrb tudi ob malem močvirju v gozdu. Tudi  tam voda izvira in prihaja na površje. Spremlja pa nas v gozdu podobno dogajanje kot na poti s parkirišča.  Malo pred prihodom k kolesarski stezi se nahaja tudi  zaraščajoča se gozda jasa.

Pot skozi gozd in mimo manjšega močvirja od jezerca proti kolesarski stezi:

Sončen gozd v zimski idili z različnimi odtenki bele barve snežne odeje. Prva in tretja slika s pogledom nazaj, zadnji dve pa proti kolesarski stezi. Druga slika pogled na manjše močvirje, pozimi povsem zasneženo in znake njegovega obstoja v večji meri tudi skriti pod snegom:

Pot proti kolesarski stezi skozi sveže zelen pomladni gozd s še razvijajočimi se listi. Prva slika manjši mostiček, ki prečka potoček na razcep poti v bližini jezerca. Zadnji dve sliki pot proti kolesarski stezi, četrta s pogledom nazaj, peta pa s pogledom tja. Druga in tretja slika manjše močvirje zahodno od jezerca, tokrat zaradi taljenja snega in veliko padavin pred tem dokaj bogata z vodo:

Pot proti kolesarski stezi skozi bujno zelen poletni gozd junija, na zadnji sliki pa avgusta. Prva slika mostiček čez potok v bližini jezerca, druga pa pot pred srečanjem direktne poti z glavnega parkirišča proti kolesarski stezi. Tretja slika pot me glavnim parkiriščem in omenjenim stičiščem poti, četrta pa manjše močvirje poleti z razraslim trstičjem. Peta slika gozd, šesta pa manjša zaraščajoča se jasa ob poti. predzadnja slika poti proti kolesarski stezi, zadnja pa s pogledom nazaj avgusta:

Pot proti kolesarski stezi skozi zlatorjav jesenski gozd. Barve so različnih odtenkov umirjene zelene, rjave, zlate, rdeče in oranžne. Prva slika prihod k manjšemu močvirju in mostiček ob njem čez potok na drugi sliki. Tretja in peta slika pot skozi gozd proti kolesarski stezi, vmes pa manjša poseka na četrti sliki.

Ob prihodu na kolesarsko stezo lahko sklenemo krog okoli Zelencev tako da se odpravimo nazaj proti Podkorenu. Hodimo mimo pisanih travnikov ob vznožju Vitranca. Pogledi proti severu pa nam uhajajo proti osrednjemu delu Zelencev, kjer tokrat vidimo veliko vrbovja in jelševja ter nekaj posameznih dreves, opazen je tudi razgledni stolp, s pomočjo katerega lahko lociramo jezerce. Temu sledi en gozdni pas, skozi katerega je speljan  prodni zadrževalnik. Nato pa nam pogled uhaja že na začetek šašja in trstičja oz. še z grmi še nezaraščenega Korenškega močvirja. Lepo lahko vidimo mejo, ko se grmovje konča, če dobro opazujemo pa lahko ločimo tudi med šašjem in trstičjem. Če pa se s pogledom uzremo nazaj pa lahko opazujemo tudi osrednji del z razglednim stolpom s te strani. Ko pridemo do naslednjega pasu dreves smo na točki, kjer smo krožno pot začeli in tam sklenemo prekrasen sprehod okoli Zelencev.

Pogledi na osrčje Zelencev (zahodni del močvirja) in osrednji del močvirja s kolesarske steze:

  

Pogledi na omenjen odsek v času zimske idile. Pokrajina in obzorje delujeta podobno kot na poti mimo začetka in vzhodnega dela močvirja. Pogled s prihoda na kolesarsko stezo po krožni poti na osrčje zelencev, med grmičevjem viden razgledni stolp:

Omenjen odsek v sveži spomladanski svetlo zeleni barvi. Prva slika pogled na osrčje z razglednim stolpom z mesta prihoda na kolesarsko stezo, tretja pogled na osrednji del močvirja ob vračanju proti Podkorenu. Druga slika pogled po kolesarski stezi proti vzhodu:

Bujno poletno zelenje omenjenega odseka. Prva slika pogled na osrčje z razglednim stolpom z mesta prihoda na kolesarsko stezo. druga slika prodni zadrževalnik v gozdnem pasu, ki se spusti med zahodni in osrednji del močvirja. Tretja slika osrednji del močvirja med vračanjem proti Podkorenu oz. začetku krožne poti, četrta pa pogled od ta nazaj na zahodni del močvirja z razglednim stolpom. Peta slika pogled po kolesarski stezi proti zahodu:

Prelepa umirjena in pisana jesenska idila omenjenega odseka. Prva slika osrčje Zelencev z razglednim stolpom z mesta prihoda na kolesarsko stezo. Druga slika prodni zadrževalnik v gozdnem pasu. Tretja slika pogled po kolesarski stezi proti vzhodu, peta pa proti zahodu. Četrta slika pogled na osrednji del močvirja med vračanjem na začetek krožne poti oz. proti Podkorenu, zadnja slika pa pogled od tam nazaj na zahodni del močvirja z razglednim stolpom:

Z mesta, ko pot z glavnega parkirišča pride na kolesarsko stezo lahko pot nadaljujemo tudi zahodno proti Ratečam, ali pa se tja odpravimo po tem ko sklenemo krožno pot. Steza oz. cesta, ki poteka na mestu nekdanje železnice tam preide v alpski mešani gozd, kmalu pa prečimo največji hudournik, ki prihaja na območje Zelencev. Ko pridemo na drugi konec roba rezervata, cesta preči prečudovit travnik, kjer je na južni strani tudi stara domačija in zares prekrasen, a morda ne tako znan pogled v dolino Planice s planiškega vršaja, po katerem se tam gibljemo. Tam gledamo v začetek doline nekoliko bolj iz sredine kot pa ob vstopu pri Ratečah, kjer cesta zavije v dolino po njenem zahodnem koncu. To mesto je meni eden najlepših kotičkov naših Alpskih dolin. Kasneje cesta ponovno pride v gozd in po nekaj sto metrih pridemo do športnega igrišča, nekdanje železniške postaje in nekaj hiš v Ratečah.

Pogled travnika ob zahodnem robu rezervata na poti proti Ratečam:

Idiličen pomladanski pogled s kolesarske steze na začetek doline Planice z staro domačijo ter gorami na čelu s Poncami desno v ozadju:

Idiličen poletni pogled s kolesarske steze na začetek doline Planice z staro domačijo ter gorami na čelu s Poncami desno v ozadju. V ospredju bujna zrela in visoka trava:

Idiličen jesenski pogled s kolesarske steze na začetek doline Planice z staro domačijo ter gorami na čelu s Poncami desno v ozadju. Na prvi sliki v času pojemajočih zelenih barv septembra, na drugi pa v času pisanih barv oktobra. Tretja slika je pogled s konca tega travnika nazaj proti vzhodu oktobra:

Opravili smo tako en zares lep sprehod, med katerim smo lahko videli, kako prekrasno, prelepo in posebno območje so Zelenci. Videli smo, kako pisana in raznolika je tam narava in kako raznoliko se pokrajina spreminja skozi letne čase in koliko različnih barv in barvnih odtenkov nam ponudi. Zelenci so zato res območje, na katerega smo lahko ponosni, v katerem lahko res zaužijemo mnoge lepote narave in katerega je vredno pustiti ohranjenega takega kot je, še posebej dokler je v tej fazi zaraščanja.

Fotografije sem posnel v času pomladi 2014 do poletja 2016, pomladne fotografije so predvsem z prvomajskega časa leta 2014, poletne z junija 2015 in nekaj z avgusta 2016, jesenske fotografije so predvsem z oktobra in nekaj tudi septembra 2014, zimske pa z začetka marca 2016.

Do prihodnjič, Aljaž