V osrčju zahodnih Karavank se nad Jesenicami nahaja dežela
narcis. Dežela, kjer se bela odeja pojavi dvakrat letno in potegne v začetek
poletja. Ta bel raj je Golica in njena okolica. A to ni le posledica dolge
zime. Golica in ostali okoliški hribi nad Jesenicami so znani po cvetenju
tisočerih narcis na vrhuncu pomladi, najpogosteje je to maja. V začetku meseca
najprej množično narcise zacvetijo po nižjih hribih nad Jesenicami, kot je
okolica Planine pod Golico s Španovim vrhom. Ob koncu meseca pa množično poženejo
tudi na Golici, še posebej na njenem vzhodnem koncu, Krvavki in Mali Golici.
Tako se ta dežela po tem ko že skopni sneg, ponovno za krajši čas odene v belo
odejo travnikov. A za začetek se ne bomo podali pomladansko belino, ampak v
tisto na katero običajno najprej pomislimo, zimsko. Obiskali bomo Golico v
marcu, najlepšem mesecu zime, po sneženju.
V deželi pod Golico se nahaja prečudovita dolina potoka
Jesenica, na pobočjih katere se nahajajo vasi Plavški Rovt, prihodi in Planina
pod Golico. Potok ima tudi več pritokov, podobno kot Sava Dolinka, v katero se
izlije, ki se kasneje z Bohinjko združi v Savo je tudi ta potok nastal z
združenjem dveh potokov. Pod Golico se sprva nahajata dve dolinici, ki se v
Planini pod Golico združita v eno. To sta Beli potok, ki izvira na zahodnem
robu Golice, in Črni potok, ki izvira na vzhodnem robu golico pod sedlom Suha.
Vas Planina je zgodovinsko nastala, ko so pastirji gnali živino na pašo s
severa na južna pobočja Golice. Kmalu za tem so v dolini Črnega potoka, v t.i.
Savskih jamah odkrili bogata nahajališča rude. Tako so se naselili ter začeli
rudariti in kmetovati. Prvi dokazi o rudarjenju so iz 14. stoletja, najbrž pa
so začeli rudariti že veliko prej. Leta 1381 je Friderik Ortenburški podelil
rudarjem Ortenburški rudarki red, najstarejše rudarsko pravo na Slovenskem.
Rudarska tradicija je tam preživela skoraj 800 let in zamrla v 20. stoletju. V
Savskih jamah so bili številni do 90 metrov globoki rudniki, kjer so kopali
železovo rudo siderit. Danes je ohranjenih le še nekaj objektov in imen, deloma
pa je ohranjen še najnižji izvozni in raziskovalni rov Korelnov rov.
Znamenite narcise (rodu Narcissus)
pod golico cvetijo maja. Najprej zacvetijo na jugu v pri vasi Plavški rovt.
Nato pobelijo travnike predvsem vzhodnih pobočij nad Planino, okolico kmetije
Betel in Španov vrh. konec maja pa zacvetijo še na Mali Golici. V skupinah
številčno poraščajo večje površine. Da bi se ohranile se tradicionalno kosi
konec junija in gnoji zmerno z doma pridelanim gnojem. Na Španovem vrhu je tudi
enosedežnica, kjer je bilo v 70-ih in 80-ih letih priljubljeno smučišče. V
zadnjih letih je ponovno zaživelo. Ko je dovolj snega, sedežnica obratuje čez
vikend. Proga je dvodelna z vmesno postajo. Spodnji del je položnejši, zgornji
pa strmejši, vmes je ravnina v manjši dolinici.
Tokrat pa se bomo mi podali na Golico okrog 20 marca 2019.
Letošnja zima je bila v drugi polovici precej topla. Po nekaj snega, ki je
padel januarja in v začetku februarja se je bila že v izdihljajih. Nato pa je
pred 20. marcem končno vnovič snežilo in v tem najlepšem tednu marca smo bili
deležni marčevske pozne zime v vsem sijaju beline. Po sneženju je sledil
čudovit sončen dan s čistim jasnim nebom, ki so ga krasili nekateri kopasti
oblaki. Podali se bomo po najbolj običajnem direktnem pristopu na Golico. Z doline Črnega potoka
nasproti kmetije Betel in nato mimo tovorne žičnice. Dolgo časa je pot na
začetku vodila čez travnike pri kmetiji Betel proti spodnji postaji tovorne
žičnice. V letu 2018 so obnavljali cesto in markirano pot preselili na
vzporedno pot, ki vodi na po nasprotnem bregu enega od pritokov Črnega potoka
skozi gozd do žičnice. Tam se bomo povzpeli tokrat. Pri spodnji postaji
žičnice, ki pelje nad hudourniško grapo do koče, se pot razcepi na dva dela. Obe poti vodita po vzporednih slemenih na
obeh koncih hudourniške grape. Običajna pot vodi desno po vzhodnem slemenu in
nato preči strma pobočja Krvavke, sosednjega vrha Velike Golice, da privede do
koče na pobočjih Krvavke. Leva, t.i. Zimska pot vodi po zahodnem slemenu, ki je
v bistvu južno sleme Krvavke in direktno po njem privede do koče. Slednje sleme
je precej bolj skalnato in izpostavljeno, zato je tam tudi krajši odsek z
jeklenicami.
Pozor! Običajna
pot pred kočo preči strma južna pobočja Krvavke nad hudourniško grapo, ki so
pogosto plazovita, ko zapadejo večje količine snega ali pa ob odjugah. Zato se
takrat obisku Golice po tej poti odpovemo. Prav tako moramo vedno spremljati
snežne razmere ko se odločim o za obisk Golice! Ko je plazovito se do koče
varneje povzpnemo po zimski poti, zato se tudi tako imenuje. A zaradi
izpostavljenega slemena in jeklenic, tja lahko dostopajo le izkušeni gorniki s
kompletno zimsko opremo! Prav tako so na vrhu Golice pogosto zameti. Zato se
pogostejši zimski cilj Krvavka direktno nad kočo, kjer se po manj
izpostavljenem in zgolj strmem odprtem travnatem slemenu povzpnemo direktno od
koče. Do glavnega vrha so lahko zameti precej zahtevni za prečenje, pogosto
tudi nevarni. Ko se utrdijo je prav tako potrebna zimska oprema, saj so nevarni
za zdrs po strmih pobočjih. Na omenjen dan sem tako pripel zgolj do Krvavke,
kjer pa razgledi niso nič manj lepi. Zato dodajam še nekaj februarskih slik ko
sem se uspel prebiti do glavnega vrha, pa še takrat sem imel srečo da sta dva obiskovalca
pred mano naredila gaz, saj bi se sam težko prebil čez zamete.
Običajna pot je zelo pisana vodi skozi zelo raznolik gozd.
Ta je najprej mešan, nato iglast, pa spet mešan, nato bukov. Na slemenu pride
na bolj odprt svet in deloma redek gozd s posameznimi drevesi, vršna pobočja pa
so gola. Kaj več pa si kar poglejmo z utrinkov.
Pa začnimo naš prečudovit dan v dolinici Črnega potoka. Sonce
se dviga nad zasneženo dolino in meče prve žarke nad belo poljano pod nami ter
zasnežene smreke. Minuli dan je severni veter marsikje spihal sneg z dreves, a
ravno omenjena pot je večino časa
zavetrju in ostane zasnežena. Pred nami je krasen dan. Ozadje krasi
čisto modro nebo z nekaj kopastimi oblaki.
Po dolini črnega potoka vodi glavno jeseniško sankališče po
makadamski cesti. Najprej mu sledimo, a ga po nekaj 100 metrih zapustimo in
zavijemo čez naslednji pritok skozi gozd proti žičnici. Sprva je gozd čudovit
mešan, med odraslimi drevesi je tudi veliko mladih smrek. Zjutraj so vsa
drevesa še povsem odeta v belo, sončni žarki pa osvetljujejo izbrana mesta
beline gozdnih tal, kjer najdejo pot med krošnje. Največ sence je ob potoku
(spodnja slika), kjer mlade smrečice odete v belo dajejo utrinku prav poseben
skrivnosten pridih.
Nato se vzpenjamo naprej in gozd postane vse bolj iglast
oziroma smrekov, bukve izginejo. Sprva svoj mesto med odraslimi najde še nekaj
mladic, kasneje pa se v gostem sestoju v temačni senci tudi mladice izgubijo.
Veter je povsem v belo odel tudi debla teh mladih odraslih, ki se v gneči
prerivajo za svoj prostor. V senci iglastega gozda nenadoma prečimo manjšo
poseko, nato pa se vrnemo v smrekov gozd.
Pred prihodom do žičnice pridemo na gozdno cesto, ki do
žičnice pripelje veliko višje z doline Črnega potoka, od planine Markljev rovt.
Nato preči še naprej gozdna pobočja. Za smrekami je na zasneženi cesti še
veliko sence, a vendarle so smreke nad nami povsem obsijane s soncem. Sledimo
nekaj metrov tej cesti, nato pa zavijemo do žičnice. Snega je padlo 30 cm v
dolin do 40 cm višje. V gozdu je bila hoja prav prijetna, saj je snega manj, na
odprtem pa je nekaj gaženja, a ni preveč naporno, ampak raje svojevrsten
pustolovski užitek.
Po le nekaj metrih prispemo do žičnice in razcepa poti. Na
zgornji sliki zavije zimska pot skozi smrekov gozd proti hudourniški grapi, jo
preči in se vzpne na skalnato zahodno sleme južnih pobočij. Na spodnji sliki se
med zasneženimi mladimi smrekami na nekdanji poseki pot poda proti vzhodnem
slemenu skozi gozd tisočerih obrazov. Vrzel pri spodnji postaji žičnice je
seveda obsijana s soncem.
Sprva preidemo ponovno v bolj odprt smrekov gozd, ki je
sedaj strmejši. Vzpenjamo se po zasneženem kolovozu, ki poleti gozdarje
pripelje še višje pod vzhodno sleme. Za nami pa se na spodnji sliki odkrije s
soncem obsijana nekdanja poseka nad razcepom poti, ki je prepredena z mladimi
smrekami in bukvami.za nami na sončnem modrem nebu sedaj nekaj več kopastih
oblakov.
Ko se po kolovozu vzpnemo skozi smrekov gozd ponovno pridemo
do manjše poseke. Tam se kolovoz konča, naprej pa nadaljuje široka pot skozi
sedaj mešan gozd. Prva slika je pogled gor skozi, druga pa nazaj okoli iste
bukve. Slednji je veter pobral že kar precej snega, tudi smreke za njo so že
nekoliko manj zasnežene kot nižje, najbolj razpihana pa je severna stran smrek
po pobočju navzdol. Nebo iz gozda sedaj dobiva nekoliko svetlejši pridih. Še
naprej pa se prebijamo v svojevrstnem užitku čez cel sneg kot prvi obiskovalci
po zadnjem sneženju.
Ko se bližamo slemenu se menjava smrekov in mešan gozd. Vmes
je na smrekovem odseku še ena manjša poseka, na kateri se nam odpre fantastičen
pogled navzdol. Zasneženo in sončno poseko z belimi smrekami krasi delno jasno
modro nebo čudovitimi raznobarvnimi oblaki nad skritim obzorjem. Podobnih, a
nekoliko bolj odprtih prizorov bo še nekaj na slemenu.
Na zasneženo vzhodno sleme južnih pobočij pridemo med
ponovno bolj belimi bukvami. Med gole bukve pozimi seveda prodira mnogo sončne
svetlobe, osvetljeno belo odejo prekinjajo le posamezne senčne linije vej in
debel. A zgolj po nekaj metrih, ko se teren poravna, zapustimo strnjen gozd.
Sleme se začne zložneje vzpenjati skozi redek gozd med mladimi smrekami in ne
katerimi bukvami. V ozadju se nam odkriva modrina neba sprva še z več packami
nastajajoči in razpadajočih oblakov ob trenju severnega vetra. Na slemenu pod
južnimi pobočji je več zavetrja in le nekaj sunkov.
A v naslednjem trenutku lahko oblaki nad slemenom razpadejo
in nad mladimi zasneženimi smrekami se pojavi več modrine, ki ob jasnejšem nebu
daje spet temnejše kontraste. Pod nami so pod soncem še vedno svetlejši
kontrasti modrine, ves čas spreminjajoči se oblaki pa vztrajajo na obzorju in
bogatijo vnovične prizore nad zasneženimi smrekami pod nami. A svet se počasi
odpira in obzorje pod nami razkriva.
Sleme se mestoma bolj odpre, porašča ga le nekaj najmlajših
smrek. Teren je valovit, bela odeja pa ga prav prikupno zaobli. Smrečice so že
rahlo spihane, a v večini še zasnežene. Tudi kako rušje se pojavi vmes, a je
skrito pod snegom. Nebo nad nami je sedaj čisto temno modro, a oblaki sedaj ob
severnem vetru postanejo razpršeni in modro nebo zdaj bogatijo z rahlimi
packami.
Čudovito sleme bogati še nekaj prekrasnih utrinkov s
pogledom navzdol med zasneženimi smrekami pod svetlo modrim nebom pod soncem,
ki ga bogatijo oblaki tisočerih obrazov. Obzorje sredogorja, hribov in alpskih
planot nad Jesenicami se mestoma povsem odkrije za smrekami. Najprej je za
njimi Španov vrh, viden na prvin sliki.
Čez hudourniško grapo se nam odprejo pogledi tudi na
zasnežene skalnate strmine zahodnega slemena, ki je hkrati južno sleme Krvavke.
Med skalami nad gozdom še rastejo zasnežene smreke. Po vrhu poteka zimska pot.
Ko se skalnati svet zlije z južnimi pobočji, se nadaljuje v neizrazito sleme
strmih travnatih pobočij Krvavke. Na mestu, kjer se razbrazdan teren konča,
stoji Planinska koča pod Golico, ki se res sonči na prisojah. Tokrat jo na
modrem nebu krasi manjši oblak. Gozd na našem slemenu je še redek, a se ponovno
počasi zgosti. Med smrekami je spet več bukev, ki so še vedno zasnežene. Packe
na nebu na nad golimi zasneženimi strminami nad nami se umikajo čisti modrini.
Tudi ob pobočja vzhodnega slemena so mestoma strma in
skalnata, ta predel se imenuje Peči. Ni pa samo sleme tako izpostavljeno.
Nekatere smreke res zbujajo občudovanje ko kraljujejo nad temi skalami. Tam
sneg kaj hitro skopni, a takoj po sneženju je še vse pobeljeno in obsijano s
soncem. Packa oblaka je manjša, premaknil pa se je iznad pobočij Krvavke nad to
smrekovo skalovje.
Ko se vzhodno sleme zlije z južnimi pobočji, za krajši čas
prečimo strnjen gozd z več smrekami. Nato pa se podamo proti koči. Prečiti
moramo gola strma južna pobočja Krvavke nad hudourniško grapo. Na njih še
uspeva nekaj osamelih zasneženih smrek. Nebo nad nami je sedaj kristalno čisto
temno modro, le še kak osamel oblaček se sem in tja pojavi. Ta pobočja so po
obilnejših sneženjih in odjugah plazovita, zato je takrat dostop po tej poti do
koča onemogočen in odsvetovan. Tokrat so bile razmere še stabilne, saj se je
suh sneg kar dobro sprijel s podlago, ki je bila mestoma že kopna, saj je na
prevetrenih mestih prisojnih pobočij marca sneg že skopnel. A pobočje sem
prečil dopoldne. Čez dan se je sneg ojužil in popoldne ter v naslednjih dneh se
je snežna odeja ob močnem marčevskem soncu in otoplitvi najbrž labilizirala. Zato običajnim pohodnikom in obiskovalcem po
vsakem izrazitejšem sneženju odsvetujem prečenje takih strmin. Prečenja se
poslužujemo le gorniki z dovolj izkušnjami in dobro fizično pripravljenostjo,
ki znamo v dani situaciji na kraju samem oceniti kdaj so razmere še varne in
kdaj ne več. Natančno je potrebno poznati snežne razmere in njihovo obnašanje
tekom dneva na strmih pobočjih. Nujno je tudi poznavanje lokalnih snežnih
razmer.
V drugem delu strmine prečimo najstrmejši del pobočja,
katerega rahla U oblika že predstavlja zametek hudourniške grape. Strmino je
snežna odeja prekrila v lepo valovito belino. Oblaki nad temno modrino so v tem
trenutku izginili. Če se ozremo nazaj, je pred nami strnjen mešani gozd,
katerega smo pred kratkim zapustili. To je na mestu, kjer se sleme pristopa
zlije z južnimi pobočji. Ta zametek
grape na zgornji sliki je za plazove najnevarnejši odsek običajne poti do koče
na Golici. Ob veliki nevarnosti snežnih plazov na prečenje ne smemo niti pomisliti
in je izzivanje usode, saj se plazovi sprožijo kadarkoli sami od sebe in nas
lahko pokopljejo. Tudi ob manjši nevarnosti plazov so potrebni znanje in
izkušnje ter dodatno poznavanje lokalnih razmer. Po obilnejšem sneženju ali ob
odjugi obisk Golice odsvetujem. Varnejša je sicer zimska pot, a tam so potrebne
kompletna zimska oprema in izkušnje zaradi izpostavljenega skalnatega odseka z
nekaj jeklenicami.
Pod preidemo v prekrasen valovit svet med posameznimi
zasneženimi smrekami, deloma v redek gozd. Nekaj posameznih dreves še vztraja
sredi valovitih strmin, pojavlja se tudi nekaj rušja in mladih bukev grmovne
rasti. Nebo nad strmino je polno temno modro, proti koči pa svetlejši prečno na
sonce pa svetlejše z še nekaj oblaki na robu obzorja. Hišica, ki jo vidimo na
prvi fotografiji še ni koča, ampak manjša hišica pod njo. Smreke so odete v
tanjše dodatke beline kot nižje.
Koča na Golici se kopa v soncu belih prisojnih pobočij nad
zadnjimi smrečicami. Temno modro nebo ponovno krasi manjši oblaček. Nad kočo je
Krvavka, levo od nje pa Golica na drugi sliki. Tudi na vrhu enotne beline se
pojavi nekaj pack sence malih oblačkov. Pod belimi strminami so smreke najprej
osamljene, nato pa se strnejo v redek gozd. Na ta čudovit sončen dan smo prvi
obiskovalci koče.
Fantastični zimski razgledi izpred koče proti Struški in
stolom na prvi sliki, pod nami pa redek gozd zasneženih smrek. Nad Struško in
Stolom je še več oblakov. Na drugi sliki pogled nad prostran svet sredogorja
pod nami. Na sredi Planina pod Golico, za njo Mežakla. Jesenice so skrite v
globini Gornjesavske doline med njima. Tudi proti jugu rob svetlo modrega
obzorja krasi nekaj oblakov, a ti razpadajo. Jih je že manj kot med vzponom.
Zahodna pobočja nad Planino pod Golico so vzhodna pobočja Kleka,
Rožce in Dovške Babe, ki se prislanjajo na sončne strmine Golice. V ozadju se
bohoti visokogorski svet Julijcev. Tudi slednje še krasijo manjši in plešoči
kopasti oblaki. Pod nami zasnežen gozd goliških prisoj.
Najlepši južni utrinek izpred koče. Zadnje smrečice na
južnem slemenu pred nami se zlijejo z sredogorskim ozadjem. Za njim pa se
bohotijo Julijci. Osamljeni manjši oblaki, ki so že skoraj razpadli se spet
pojavijo pred nami. To sleme pred nami se smerokazem med smrečicami spusti v
skalnato globino, kjer je nekaj jeklenic, šele nižje pa se pobočja zaoblijo in
jih prerašča gozd.
Hiška za kočo je drži zajlo tovorne žičnice. Pred nami je
valovito odprto strmo sleme Krvavke. To je najpogostejši pristop na vrh Golice
pozimi. Vrh Golice na spodnji sliki je poleti dostopen po poti, ki preči strma
pobočja med Veliko Golico in Krvavko. To
je še ena plazovom najbolj izpostavljena manjša grapa, zato se pozimi pogosteje
pristopa po nekoliko varnejšem južnem slemenu Krvavke. Za kočo so tudi
klopce za počitek, tokrat pokrite s snegom (druga slika).
Ko se začnemo vzpenjati na Krvavko je pod nami fantazija
južnega slemena Koča in njena okolica z zgornjo postajo žičnice se kopa v
soncu. Od tu naprej se nam še bolj odpira svet pod nami in lahko zaplavamo v
osrčje Planine po Golico. Oblački stalno spreminjajo oblike na obzorju, a ga še
naprej krasijo. Sedaj so se nekoliko razpotegnili. Za nami se vidi sled gazi,
ki smo jo ustvarili. Sleme, po kateremu se vzpenjamo je bilo nekoliko spihano,
a veter sedaj pojenja. Je pa zato tam spet nekaj manj snega, zato je gaženje
ponovno lažje. To je tudi eden izmed razlogov zakaj je to sleme varnejši
pristop od grap, kjer veter napiha več snega.
Prihod na vrh Krvavke v dveh perspektivah. Mestoma je sneg
bolj spihan do trave, kot na drugi sliki, mestoma ga je več, kot na prvi sliki.
Opasti za vrhom so precej majhni, ker spihan sneg pred tem marca že precej
skopnel in je to večinoma le zadnji sneg. Za Krvavko se zakrivata Stol in
Sturška s kapo.
Morda najlepši pogled s Krvavke. Vrh Golice v vsem svojem
sijaju. Prva lika je povsem z vrha Krvavke s februarja. Modro zimsko nebo krasi
nekaj bližajočih se kopren. Snega je bilo več, a je bil že preobražen, na vrhu
Krvavke so vidni opasti, prav tako pa je lepo vidna razpoka na snegu, meja do
koder je varno stopiti. Druga slika je z roba Krvavke, kjer se celotna Golica
mogočno odpre pred nami. V marčevski idili je tokrat kontrast neba skoraj
identičen, koprene pa v ozadju nadomeščajo kopasti oblaki. Desno spodaj je vidnega nekaj malega zameta od vetra. Severna stran Golice je bila februarja še
večinoma v senci, marca pa že osončena.
Fantastični razgledi z vrha na Planino pod Golico in
okoliške hribe s Španovim vrhom na prvi sliki desno. Z vrha so ti razgledi
najbolj odprti. Oblački pred nami so
izginili v ozadju pa še vztrajajo in krasijo modro nebo. Na drugi sliki pa
prečni razgled prek prisojnih pobočij na Julijce, pred njimi pa kuka Kleka izza
Golice.
Zelo odprti in prostrani so razgledi na Celovško kotlino
tako s Krvavke na teh slikah, podobno pa tudi z vrha Golice. Ob robu kotline se
vije sinje modra Drava. Kotlina je marca tokrat že kopna, a ob zadnjem sneženju
je pobelilo tudi nižje hribe tik ob Dravi. Morda je snežilo do nižin, a je tam
sneg takoj skopnel. Če so nižine že kopne, pa so severna pobočja Karavank pod
nami še povsem odeta v belino s precej svežine po drevesih. Tudi nad avstrijskimi
Alpami v ozadju je veliko kopastih oblakov.
Primerjava Marčevskega in februarskega razgleda na Celovško
kotlino, obakrat s Krvavke. Zelo kontrastni sliki saj so bile nižine februarja
še zasnežene. Februarja so se lepše videle avstrijske Alpe, ni bilo kopastih
oblakov, le razpadajoča koprena desno visoko nad gorami. Marca so bila severna
pobočja Karavank povsem obsijana s soncem čez dan, Februarja pa so bile še
prisotne sence, ki jih je metala Golica, tudi moja senca je bila daljša.
Fantastičen februarski razgled s Krvavke na Struško in Stol
ter ostale Karavanke proti vzhodu. So bile obsijane s soncem, a nad njimi so še
oblačne koprene, ki so se umikale proti vzhodu po tem, ko je bilo tudi nad
Golico zjutraj še pretežno oblačno. Na drugi sliki čudovita kontrastna slika
Golice z drugega konca Krvavke, kjer so izraza pridejo še vedno senčna severna
pobočja, nasproti njim pa sončna prisojna. Ta fotografija je nastala kasneje,
kot tista prva s Krvavke, ko je prej prihajajoča koprena že prečila Golico in
so se tako dokončno umaknile.
Vrh Golice februarja. Tik pred prihodom na vrh je bil le-ta
še sončen, takoj ob prihodu na vrh pa so prihajajoče koprene hitro prekrile
sonce in svetloba je bila nekoliko šibkejša. Na vrh je bilo potrebno zgaziti
čez zamete na prvi sliki desno. Tokrat sta dav obiskovalca že naredila gaz pred
mano, marca pa sem bil prvi in se tega podviga nisem loteval. Zadovoljil sem se
s Krvavko, kjer razgledi niso nič slabši. Le na zahodne Karavanke ni polnega
pogleda, a tudi februarja se nisem trudil prebiti čez globoko zamete na drugo
stran vrha Golice. Preden je bila planinska koča postavljena na pobočjih
Krvavke je stala prav na vrhu Golice. Ostanki mesta koče so še vidni, a pozimi
jih debela snežna odeja in zameti zakrijejo.
Ko se naužijemo sonca in razgledov na vrhu. Ga z užitkom
ucvremo po celem snegu nazaj v dolino. spust z golice je zares pravi užitek, še
posebej tisti direktni spust s Krvavke do koče ko imaš občutek kot da lebdiš
ali letiš. Ko pride v dolino nas pričaka sedaj s soncem povsem obsijana dolina
Črnega potoka pri koncu sankaške proge, kjer še vidimo napis cilj na zastavi. Nebo je zdaj jasno. Drevesa v gozdu so od močnega sonca čez dan že izgubila nekaj
snega, a so še delno zasnežena. Potok je deloma v senci, deloma pa se blešči v
marčevskem soncu.
Prihod nazaj pod kmetijo Betel. Tu z doline lahko vidimo
Golico visoko nad nami, ob njej se je spet pojavil en oblak. Ob tem mestu je
nekaj prostora za pustit avto, več parkirišč pa je kak kilometer nižje v vasi. Na
tem koncu je senčna stran doline seveda tudi marca še večinoma v senci. Na nasprotnem
bregu pa smreke delno že obsije sonce, nekaj snega je že stalilo. Večje obilje
sonca pa je pri kmetijah.
Prihod nazaj na Planino. vas se čez dan kopa v marčevskem
soncu, sneg ki jo je pobelil pred dvema dnevoma pa hitro kopni. Če je bila
temperatura na Golici pod ničlo, je spodaj v vasi nekaj stopinj nad ničlo. Večina
hiš je na vzhodnem bregu potoka Jesenica, na nasprotnem pa je nekaj travnikov
in prostrani gozdovi, ki se dvigajo proti Kleku. Nad vasjo je celo nekaj več
kopastih oblakov kot nad Golico.
Najbolj znamenit pogled na čudovito zasneženo Golico z
osrčja Planine s domačijami in cerkvijo za njimi pod Golico. V tej smeri je
nebo skoraj povsem jasno, le dva oblaka sta se ponovno pojavilo nad Golico. Zares najlepši možni utrinek za zadnji pozdrav od tega karavanškega raja.
Območje Golice nam torej
pozimi zares postreže z mnogimi zasneženimi lepotami in tisočerimi raznolikimi zimskimi
utrinki. Prav gotovo pa je še posebej lepo tudi maja in v začetku junija, ko se
zvrsti cvetenje narcis od Plavškega rovta do Male Golice. Kaj več o tem in o
Savskih jamah pa še porečem v prihodnje v kakem od prispevkov.
Do prihodnjič, Aljaž