Med Kranjem in Škofjo Loko se ob robu Sorškega polja na
prehodu v hribovje vleče zelo zanimiv, razgiban in pester teren. Najdaljše
naselje med obema mestoma so Bitnje, sestavljene in Zgornjih, Srednjih in
Spodnjih. Zahodno od Bitenj se hribovje ne začne zares takoj, ampak sprva nekaj
razgibanega terena, kot neke vrste manjše gričevje pred začetkom hribov. Teren
je tam še večinoma pod 500 metri nadmorske višine. Površje je poraščeno z
gozdom, ki je mešan, marsikje tudi borov. Ponekod borovci prevladujejo, drugod
tvorijo mešan gozd z drugimi drevesi. Glavni vrh tam je Brezgalica ali Žibar.
Ta razgiban teren večinoma tvorijo triasni glinavci in peščenjaki. Med tem
gričevnatim območjem in nadaljevanjem hribovja proti zahodu pa je ujeta zelo
lepa in zanimiva dolinica. Tam je potok Suha s še enim večjim pritokom. Med
njima se vzpenja znamenito sleme, po katerem poteka pot do Čepulj. To je znana
pot z rdečkastjo prstjo zaradi večje vsebnosti železa. To sleme pa je že iz
paleozojskega peščenjaka. Dolina Suhe je ena treh glavnih dolin v Šmohorskem
hribovju. Največja in glavna je dolina Bukovščice, poleg Suhe pa je nekoliko
večja tudi dolina potoka Besnice, ki se ji glavni pritok priključi šele ob
vznožju (tako gre v bistvu bolj za dve dolini). Vključno s suho so to področja
kamr se globoko v šmohorsko hribovje zarežejo kvartarni nanosi na dnu dolin. V
dolini Suhe prevladuje aluvij na dnu in deluvij ob vznožju.
Dolina Suhe je tako kot ostale doline toplejše območje
Šmohorskega hribovja, kar pomeni da je tam povprečna letna temperatura okrog
9°C, povprečna Januarska -2°C, povprečna julijska pa 19°C. Letno prejme 1500 do
1600 mm padavin. Sončnih ur je nekaj pod 2000 zaradi pogoste jutranje in
dopoldanske megle v hladni polovici leta. Te je sicer manj kot na Sorškem
polju, saj ne sega vedno do tja, pogosto pa se tudi prej razkadi. Zato je
vseeno nekaj več sončnih ur kot na Sorškem polju, a manj kot višje v hribih.
Snega leži okrog 70 dni. Če po nižinah pogosto pada dež snegom, je snega v
dolini bistveno manj kot višje v hribih, če pa ga pade tudi po nižinah dovolj,
pa se v dolinicah lahko zadrži zelo dolgo.
V gričevnatem in hribovitem svetu okrog suhe prevladuje
strnjen gozd, posek je malo. Več je tam prebiralne sečnje. V dolini okrog
potokov pa je več travnikov. Ti so mestoma tudi močvirnati zaradi zamočvirjenih
tal na nepropustnih tleh na dnu doline. Se pa travniki v dolini kosijo nekoliko
prej kot v hribih. Pogosto konec maja ali v začetku junija. Ob koncu doline je
tudi nekaj manjših njiv. Gozd v dolini je mešan. Ne prevladujejo zgolj bukve,
ampak je tudi veliko hrastov in gabrov. Ob potokih in močvirnih travnikih je
pogost tudi močvirnat gozd, kjer prevladujejo na primer vrbe in jelše.
Antropogeno so seveda marsikje primešane smreke, pojavi se tudi kaka jelka. A
slednjih je manj kot na vrhu hribov. Tudi borovci rastejo po pobočjih vse do
vznožja doline. Vsa ta pestrost vegetacije v dolini pomeni da je na precej
majhnem območju zelo velika pestrost življenjskih okolij. So pa mnoga kot pomanjšana različica tistih
sredi prostranih kotlin. Zato je tudi svet živih bitij v tej dolini zelo
pester. Dolina in okoliško gričevje ter vznožje in vzhodna pobočja
Šmohorskega hribovja med Kranjem in
Škofjo loko je tudi območje Nature 2000.
Pa se kar podajmo v to dolinico in si poglejmo, kaj nam
lahko ponudi. Tokrat začnimo iz smer, od koder pride pot s Čepulj do dolinice
glavnega pritoka Suhe in nadaljujmo proti koncu doline. Začnimo na zadnjem
travniku te dolinice. Smo pa konec aprila.
Iz Čepulj nas pot v dolino pritoka Suhe privede skozi sončen
borov gozd (zgoraj). Ta sega vse do vznožja doline. glavna pot skozi gozd je
širok kolovoz, ki ga uporabljajo tudi gozdarji. Med borovci so pomešani tudi
listavci, med njimi bukve. Ko prispemo v
dolinico, lahko zavijemo desno in skozi gozd prispemo do zadnjega travnika te
dolinice (spodaj). Že ta travnik je kot v večini dolinice ob potok deloma
zamočvirjen, predvsem v spodnjem delu. Obdaja ga kar precej smrek, ki precej
dominirajo bukve v okolici travnika, proti čepuljskem slemenu pa se dviga borov
gozd. Če je bila zima snežena, ali pa začetek pomlad dovolj namočen (včasih
tudi oboje), se na nepropustni podlagi travnika nabere kar precej vode, teren
je takrat najbolj zamočvirjen. Na tem travniku zato uspevajo nekatere rastline,
ki preferirajo močvirnate travnike. Pod borovim gozdnim robom, kjer se teren
začne dvigati, pa uspeva vrste, ki imajo raje bolj suha tla, je pa tam še vedno
dovolj vlage.
Tudi vijolice (Viola)
so našle svoj dom na tem travniku. Tu se dolgo zadrži sneg, zato po sneženi
drugi polovici zime dobro uspevajo še konec aprila. Ker pa se je zelo hitro že
v drugi polovici aprila iznenada začelo poletje, te vijolice že bledijo. Počasi
se njihov čas cvetenja izteka. Če bi bile temperature bolj zmerne kot to sezono
(2018), bi lahko na ne pretirano sončnih mestih vztrajale še maja. Seveda to
velja le za nekatere vrste vijolic, da hitro odcvetijo, ko se bliža poletje.
Nekatere zacvetijo šele maja in lahko vztrajajo do julija.
Na travnikih so pogoste in številčne rastline križnice. Med
njimi so pogoste penuše (Cardamine).
Teh je veliko vrst. Zelo številčno spomladi rastejo tudi na tem mokrotnem
travniku. Nekatere vrste imajo rade vlažna tla (travnike, barja in obrežja).
Med njimi je tudi travniška penuša (Cardamine
pratensis). Predvsem slednja pogosto zelo številčno pokriva velike površine
in je zelo razširjena. Imajo lahko bele, bledo rožnate ali bledo vijoličaste
cvetove. Na penušah pogosto slinarice puščajo slini podoben izloček kot peno.
To je ena od razlag, od kot so penuše dobile ime.
Po obisku prvega travnika se podajmo skozi gozd nazaj do
poti, ki pripelje s Čepulj. Pot vodi
skozi precej senčen gozd, kjer prevladujejo smreke pomešane predvsem z nekaj
bukvami, pojavljati pa se začenjajo tudi jelše na vlažnih tleh. V gozdu se lepo
prelivajo temno zeleni kontrasti, na tla pa prodre bore malo sončne svetlobe.
Tudi podrast je pod smrekami redkejša. smreke ne prevladujejo povsod. Ob potoku
je marsikje tudi več listavcev. Med njimi tudi hrasti in gabri.
Mlade praproti so začele rasti in poganjati ter iztegovati
svoje velike liste. Prav prečudovit in prikupen prizor so še svitki na konicah
odpirajočih se listov. Še lepše so
fotografije, kadar v temnih kontrastih senc ujamemo temno zelene odtenke. V
okolici praproti tudi v gozdu na zamočvirjenih tleh v podrasti uspeva precej
trave.
Iz družine križnic v gozdu opazimo sestrično penuš, ki sodi
v isti rod. To je konopnica (Cardamine).
Uvrščalo se jih je tudi v ločen rod Dentaria.
Te rastline pa poseljujejo pretežno gozdove. Najbolj znana je brstična
konopnica (Cardamine bulbifera), ki
se pogosto razmnožuje z zarodnimi brstiči. Pogosto lahko opazimo tudi
peterolistno konopnico (Cardamine
pentaphyllos). Konopnice imajo najpogosteje bledo rožnate cvetove, kot te
na fotografiji.
Na gozdnih tleh, najpogosteje v listnatih gozdovih se
pogosto razrašča zimzelen (Vinca).
Dve glavni vrsti pri nas sta navadni (Vinca
minor) in veliki zimzelen (Vinca
major). Najbolj prepoznan je po ladijskem vijaku podobnih zasukanih večnih
listih. Je trajnica s plazečimi poganjki. Pri nas je prispel iz male Azije. V
srednjem veku so ga gojili po vrtovih, od tam pa je hitro pobegnil v naravo.
Razmnožuje se večinoma s pritlikami. Je strupena, alkaloid vilkamin povzroča
motnje srca in ožilja.
Pa nadaljujmo naše raziskovanje ob glavne pritoku suhe.
Potok v zložnem ravninskem toku dolinice postane kar širok. Potok je plitev.
Nižje po toku gozd postane svetlejši, manj je smrek in več listavcev. V okolici
so pogoste tudi bukve, gabri in hrasti, ob potoku pa je vse več jelševja. Med
drevesi je sedaj veliko več svetlih prog znotraj senčnega gozda, mnogo več
svetlobnih žarkov najde svojo pot skozi krošnje.
Nižje po toku pa zaidemo v čudovite močvirnate gozdne
kotičke, kjer zaidemo med jelše. Pojavljati se začnejo tudi vrbe. Ker se ta
drevesa olistajo kasneje kot bukve, je tudi še konec aprila kar precej svetlobe
v tem gozdu. Barve zelenja so nekoliko svetlejše, a zelo umirjene. To tudi nas
pomirja, ko zaidemo v tak gozd. Podrast močvirnatega gozda gosto prerašča
trava, mestoma se razraščajo praproti in preslice, rastejo pa tudi še nekatere
druge rastline močvirskih gozdov.
Prav gotovo je ena najbolj znanih rastlin močvirnatega
gozda kalužnica (Caltha palustris). To je značilna rastlina ledvičastih bleščečih
listov in rumenih cvetov. V močvirnatih predelih ponekod uspeva kar številčno.
Plodiči kalužnice se skledičasto odprejo v vlažnem vremenu, tako da dežne
kaplje iz njih izbijejo lahka semena, ki lahko lebdijo v vodi. Je tudi
strupena, povzroča lahko trebušne krče in bolečine.
Na vlažnih ali močvirnih mestih uspeva tudi bela čmerika (Veratrum album). Ta konec aprila še ne cveti. Običajno zacveti
junija do septembra. Je precej visoka rastlina, ko cveti lahko zraste od pol do
dva metra visoko. Cveteti začne šele po nekaj letih, do takrat uspevajo zgolj
ti listi. Je zelo strupena. Vsebuje mnogo alkaloidov, ki med drugim dražijo
živčne končiče v sluznicah.
Ko nadaljujemo po dolini navzdol, pridemo do večjega mozaika
večih travnikov. Še vedno so ob potokih travniki deloma močvirnati. Smo tudi
blizu sotočja Suhe in pritoka. Rumen pridih travnikom pa tokrat dajejo zlatice.
Če se ozremo proti razgibani okolici (podaljšek slemena s Čepulj) lahko vidimo,
da v gozdu še vedno prevladujejo borovci (zgoraj). Ob robu gozda pa lahko
uspevajo jelše. Ob potokih pa že rastejo številne vrbe (spodaj ob smreki).
Ko se sprehodimo čez te travnike ponovno lahko naletimo na
skupino jelš. Te so še v živo zeleni pomladni barvi, saj šele poganjajo liste.
tvorijo nov skupek močvirnatega gozda v dolini. Ob potoku je na vlažnih
travnikih ponovno veliko penuš (belina zgoraj), drugje pan je več zelenja –
trav in šašja (spodaj).
Pa se potopimo še v ta svetlo zelen prečudovit močvirnat
pomladni gozd. Tokrat vse od tal do krošenj. Tudi v tem gozdu je gosta podrast,
krošnje mladih listov pa še prepuščajo veliko sončne svetlobe. V krošnjah se
živo pomladno zelenje preliva s svetlo modro barvo pomladnega neba.
Pa pokukajmo še med zelenje v senco potoka Suhe. To je
potok, ko se je že združil s potokom. Po sotočju se teren še bolj uravna, potok
kar malo meandrira po ravnici. Postane tudi precej širok. Na takih mestih bodo
kasneje poleti sončne žarke lovili kačji pastirji bleščavci, a je konec aprila
še prezgodaj, da bi kakega opazili.
Sedaj smo na največjem travniku do sedaj. Da ni ves travnat
svet sklenjen, jih zamejujejo mejice, kot je ta v ozadju. Za njo se skriva
pritok Suhe, ko priteče v glavni potok. Na sredi travnika so vidne sledi koles
traktorja. Kmetje so že opravili kak pregled travnika ali pa kako drugo
opravilo.
Proti zahodu se nad dolino Suhe dviguje hrib Krajčič, ki je
skrajni vzhodni podaljšek vzhodnega slemena Planice (zgoraj). Če je to sleme na
vrhu poraslo predvsem z iglavci, pa na Krajčiču prevladujejo listavci. Pred
njim je bel pas penuš na travniku kot mlečna cesta na nočnem nebu. Za konec se
nato ozrimo čez travnik še proti jugu, kjer je za mejicami in gozdnim robom rob
sorškega polja. Na tem koncu pa je na travniku največ rumenenja zlatic.
Ko končamo sprehod po mozaiku doline Suhe, dobimo občutek da
je za nami več deset kilometrov pohajkovanja in raziskovanja. A prehodili smo
le kak kilometer in pol. tako pestra je ta prečudovita dolina.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar