Podobe Viševnika na vrhuncu snežne sezone

Pozdravljeni,

Gorski greben nad Pokljuko med Debelo pečjo in Toscem je zelo razgiban in raznolik. Če v prvem, severovzhodnem delu prevladujejo zložni kupolasti vrhovi, ki se prelomijo ostenja Krme na drugi strani, pa na jugozahodnem koncu prevladujejo strmejša pobočja in bolj ostri vrhovi. Le Tosc kot zadnji je ponovno kupolast. S celotnega grebena se vrtijo fantastični razgledi na skupino Triglava, najbolj izstopata Triglav in Rjavina. Prav tako nam je marsikje kot na dlani Pokljuka, za njo v ozadju pa Spodnje Bohinjske gore. Razgledi s teh gora so torej eni najbolj odprtih v naših gorah, saj gre za vzhodni rob visokogorja severnih Julijcev. Vrhove sem že predstavil v celoti v eni izmed poletnih gorskih tur, prav tako pa sem nekatere med njimi že prikazal tudi v zimski pravljici. Med njimi je eden najpriljubljenejših in najhitreje dostopnih dvatisočakov pri nas, Viševnik. Objavil sem že več obiskov in utrinkov te znamenite gore nad Rudnim poljem, a v vseh primerih je šlo za suh začetek zime decembra z minimalno ali nič snega. Tokrat pa se bomo odpravili na tega lepotca na vrhuncu snežne sezone marca. Izbral bom najbolj snežno sezono v zadnjih letih, sezono leta 2018. Takrat sem Viševnik obiskal po 20. marcu. Takrat je bilo še zadnje konkretnejše sneženje to zimo v sredogorju in po nižinah, tako da je marsikje v gorah snežna odeja dosegla svoj vrhunec. Izjema je bilo visokogorje, kjer je bil vrhunec dosežen 10 dni kasneje, pojavili pa sta se tam še dve snežni obdobju, ko je nižje prevladoval dež. Tudi na Pokljuki je snežna sezona takrat dosegla vrhunec. Viševnik se obiskal na dan, ko je prevladovalo jasno, dokaj mrzlo in nad planoto tudi še vetrovno vreme. Bila je torej zares prava snežna idila s skoraj dva in pol metra snega na Pokljuki, po vrhovih nad planoto pa med tri in štiri metre.

Viševnik je tudi pozimi zelo priljubljen med vsemi obiskovalci, pa naj si gre za pohodnike, krpljarje ali turne smučarje. Razgled z vrha je izjemen, ker pa se pripeljemo do Rudnega polja kot izhodišča dokaj visoko, pa je tudi vzpon precej kratek. Za mnoge je idealna točka tudi med tednom pred ali po službi. Dobro pripravljeni obiskovalci se nanj lahko povzpnejo v manj kot uri, tudi tiste slabše pripravljeni pa ne potrebujejo kaj več kot dve uri. A vseeno ga ne gre podcenjevati, pozoren je treba biti predvsem na vršno strmino zadnjih 150 metrov višine. tam je v primeru zaledenele debele snežne odeje potrebno imeti kompletno zimsko opremo, po obilnejšem sneženju ali močnejši odjugi pa je pobočje lahko plazovito. Še posebej po delu strmine proti Konjščici se pogosto prožijo plazovi, a tem delu strmine se pot ogne. Najlepše je na Viševniku prav gotovo v sneženih zimah, ko snežna odeja povsem prekrije rušje in povsem v belo odeje tudi visokogorski svet v okolici. Skupaj s čistim zrakom in jasnim nebom so takrat najlepši razgledi s te gore.

Takrat se v debelo snežno odejo odetih Pokljuških gozdovih gozdna tla spremenijo v rahlo valovito belino. Grapa nad smučiščem se uravna, smučarji jo tudi zvozijo in takrat večina pristopa do kotlinice pod plesiščem kar direktno po grapi, ne pa po pobočju nad grapo. Ob prihodu na Plesišče in južni greben lahko skočimo na bližnji vršič in smo deležni prvih odprtih razgledov, tudi najlepšega in najpopolnejšega na vršno gmoto Viševnika z juga. Po grebenu se nato vzpenjamo direktno po odprti belini s posameznimi drevesi, ni se nam potrebno prebijati skozi rušje. Po vršni strmini pa se lahko na vršni greben predvsem peš povzpnemo kar direktno.  Po običajni, ki poteka prečno po strmini običajno ni shojeno, saj je zaradi strmega terena dam lahko nerodno za zdrs, tako da so tam pogosto le smučine nekaterih smučarjev. Spust navzdol pa je takrat tudi svojevrsten užitek, saj se v primeru ugodnih razmer (uhojene gazi in utrjene, a mehke snežne površine)lahko zelo hitro in lahkotno spustimo nazaj na Planoto, saj je gaz pogosto speljana kar direktno in ne vijuga tako kot običajna pot v kopnem.

Pa si poglejmo kakšna pravljica vlada na Viševniku na vrhuncu snežne sezone ob čisti modrini neba in sončnem vremenu.

Prihod na Rudno polje v objemu zime. Veliki kupi spluženega snega nakazujejo da je snežna odeja debela krepko čez dva metra. Nebo je čisto jasno in zimsko modro. Smreke v gozdu so še malo zasnežene, a veter je marsikje že spihal sneg s krošenj. Ni vsako leto zima v drugi polovici marca tako bogata s snegom, toda v sredogorju je ravno enkrat marca najpogosteje najdebelejša snežna odeja. Na Pokljuki je dan pred tem bilo deloma sončno s spremenljivo oblačno in je precej pihalo, tokrat pa je na planoti precej bolj mirno.

Pa se kar podajmo skozi prostrane pokljuške gozdove proti Viševniku. No tja nas pot skozi gozd ne vodi prav dolgo, le kakih 500 metrov do smučišča pri Rudnem polju. Gozd je povsem zasnežen, na drevesih je na zavetrnih mestih ostalo še nekaj snega, ki je v dokaj mrzlem vremenu suh. Snežna odeja pokrije sicer precej razgibana tla in ob sneženih zimah je teren na videz povsem drugačen. Precej bolj uravnan, a vseeno rahlo valovit. Zimzelene smreke ustvarjajo kar nekaj sence in le nekaj sončnih žarkov prodre skozi njihove krošnje, zato so kontrasti v gozdu precej temni.

Čaroben utrinek na poti do smučišča. V vrzel v smrekovem gozdu prodre nekaj več sončne svetlobe.  Priložnost že izkoriščajo mlade smrečice, ki so v zavetrju gozdnih tal še povsem zasnežene. V prihodnosti bodo tekmovale med sabo in le nekaj najmočnejših bo uspelo zapolniti prostor in zrasti v odrasle mogotce.

Prehod na smučišče Viševnik. Ta dan med tednom ni obratovalo. Prva slika posneta pred odhodom, druga pa med vračanjem. Zaradi temperatur pod ničlo kakšne bistvene razlike ni opaziti, je le drugačen kot svetlobe. Vseeno so drevesa na sončni strani izgubila nekaj malega beline snega, a komaj opazno. Nebo je povsem jasno in temno modro tako da nas čaka prav fantazija na Viševniku.

Pa se vzpnimo po smučišču. Prispemo na zgornji del strmejše proge. Običajno se hodi ves čas ob robu gozda za vlečnico, da se ne ovira smučarjev. Ko je smučišče zaprto pa se ponudi možnost da se povzpnemo po sončnem nasprotnem robu smučišča, kot nas običajno vodi pot. Če je vlečnica spodaj sidro, je na zgornji strmini krožnik. Ob smučišču je opaziti dvojnost. Tokrat je severna stran smrek že izgubila belino, saj je sneg spihal severni veter. Južna stran pa na privetrni strani dreves ostaja zasnežena, saj sonce še ni bilo dovolj močno da bi stalilo sneg. Če se ozremo na prisojno stran kot na spodnji strani tako dobimo povsem zasnežen in hkrati sončen utrinek.

Takole pa se v siju sončne svetlobe v polni belini blešči smučišče če se z vrha ozremo na Pokljuko pod nami. Sedaj v celoti gledamo s privetrne strani krošenj, zato je slika kontrastna in so pokljuški gozdovi v ozadju temnozeleni z rahlim pridihom usihajoče beline.

Na vrhu smučišča zapuščamo širino proge in vstopamo v dokaj strmo grapo nad smučiščem. Sprva se podamo med še zasnežene smreke in bolj gole macesne, kasneje pa se grapa odpre. V tej grapi  nekaj zavetrja na dnu, a macesni hitreje izgubijo sneg kot smreke, zato so bolj goli. Smučišče je bilo kljub zaprtosti zratrakirano, tudi v grapi pa je snežna površina precej utrjena od vseh smučarjev.

Grapa se kmalu odpre in lahko se ozremo na strma pobočja nad nami. Je kot v pravljici. nebo je res polno modro. Da, tudi v naravi obstaja popolnost. Na nebu ni večna, a vseeno pogosta, najpogostejša pa ravno pozimi. Če se ozremo po grapi navzdol smučišče pod nami kart izgine za smrekami in macesni, Pokljuka v ozadju pa se še odkriva. Z zgornje strani vidimo da tudi smreke le niso povsem zasnežene. Z zgornje stran so povsem razpihane. Očitno je veter pihal po grapi navzdol. Za eno od smrek se skriva nekaj oranžnega. Očitno na ta prekrasen dan nismo edini obiskovalci.

Prihod v kotlinico pod Plesišče nam prvič odkrije pogled na povsem zasneženi Viševnik. Višje je bil veter močnejši kot na Pokljuki. Drevesa so povsem spihana, snežna površina pa zglajena od vetra. Vseeno je opaziti svež rahel in suh sneg. Za nami razgled nad Pokljuko začasno izgine. Na spodnji sliki se je še nekaj skriva za macesni in smrekami. Če je bilo na Rudnem polju dokaj mirno, pa je na vrhu Viševnika še vetrovno, kar lahko opazimo po nekaj zametih na vrhu.

Na Plesišču se tokrat lahko povzpnemo na vršič, saj je rušje tokrat skrito pod belino snega. Lahko nam je žal, če ga izpustimo, saj nam ponudi tale popoln pogled na Viševnik, ki s sedelca ni tako odprt. Kako prečudovita v belinom debele snežne odeje odeta gora, ki deluje kar mogočno s Plesišča. Tako čudovita gora kar vabi k obisku. Rušje je povsem pod snegom, drevesa med katerimi prevladujejo macesni pa gledajo izpod debele odeje. Viševnik je okno v visokogorje, kot neka pomanjšana verzija višjih vrhov v ozadju. Dokaj varnejša, a še vedno skriva pasti ob visoki nevarnosti snežnih plazov ali poledenelosti vršne strmine. Prva slika je posneta malo pod vrhom vršička, druga pa prav z vrha.

Tudi na Plesišču je že vetrovno in nekaj zametov (zgoraj). Se nam pa zato tam prvič odpre fantastičen pogled proti jugu s Pokljuko spredaj in Spodnjimi Bohinjskimi gorami v ozadju. Sneg na vršiču je povsem razpihan in razbrazdan. Na drugi sliki pa se nam s plesišča odpre prečudovit pogled na Ablanco in njej južni greben, ki se imenuje  Sleme, ter na Veliki Draški vrh na desni. Za njima se že odkriva tudi kupolast Tosc.

Ko nadaljujemo po južnem grebenu proti Viševniku, le-ta povsem spremeni svojo podobo. Vse skupaj zgleda precej bolj položno. To pa zato, ker se vzpenjamo po zložnem grebenu, ki se kasneje lepo prelije v vršno strmino. Če dobro pogledamo so zameti na vrhu še vedno vidni. Na drugi sliki se po zložnem grebenu ozremo nazaj na Plesišče. Obzorje v ozadju je precej čisto, komaj kaj je meglic. V zraku je opaziti nekaj belih piki – snežinke, ki jih veter raznaša po zraku. Greben e sicer povsem pokrit z rušjem, a o njem na vrhuncu snežne sezone ne duha, ne sluha. Povsem se je skrilo pod snegom. Na grebenu je do sedaj tudi najlepše opazno, kako razpihana in razbrazdana je snežna površina.

Ko se približujemo strmini, je greben vse strmejši in se počasi zlije z južnimi pobočji. Plesišče je že pod nami iz za njim se vse bolj odpira Bohinj, a sama dolina ostaja skrita med hribi in gorami. Pod vrhom južnega grebena lepo vidimo redek macesnov gozd. Na grebena je le nekaj dreves, na pobočjih pa gozd. Tudi med gozdnimi drevesi je nekaj rušja, a tokrat vidimo samo neskončno belino. Neskončna belina se pojavi tudi nad nami, ko prispemo po povsem zasneženo vršno strmino. To je ta omenjena zanka ob neugodnih razmerah. Vse lepše se vidijo vetrovno vreme na vrhu in zameti. Ker je strmina povsem pod snegom sta pot in teren povsem zabrisana. V tem delu leta je gaz običajno utrjena kar direktno po strmem pobočju. Pa zagrizimo v strmino!

Pa se le prebijemo na vršni greben. Na vrhu je seveda prava zima! Ta dan je vetrovno, lepo vidimo zamete pred. nebo je pravo zimsko temno modro, temperatura pa je kar znatno pod ničlo. Pod nebom je popolna belina, le kaka manjša pikica skal na vrhu greben štrli iznad snežne odeje.

Čudovita jajčasta kupola vrha Viševnika. Najlepše zaobljena je, ko jo zgladi debela snežna odeja. Tudi ta strma kupola je skoraj povsem bela, belino bogati le nekaj ven gledajočih koncev skal. Pod čistim modrim nebom se na vrh pred nami vzpenja še en obiskovalec.

Na vršnem grebenu se že lahko ozremo na valovito belino belih poljan na severni strani Viševnika in severovzhodni konec zložnih vrhov Pokljuškega grebena proti Debeli peči. V ozadju že vidimo tudi košček Karavank. Če se ozremo po vršnem grebenu za nami, pa se pod nami ponovno odkrije Pokljuka.

Pa smo prispeli na vrh Viševnika. Videti je kot da smo trenutno edini obiskovalci, saj so palice in nahrbtnik na vrhu moje. Med tednom obiskovalci pogosto niso tako številčni kot čez vikend, ampak bolj posamično prihajajo na vrh. Zasnežena vršna kupola posneta tokrat z zahodne strani in se blešči v siju polne sončne svetlobe.

Na vrhu pa prava zimska povsem zasnežena fantazija visokogorja! Eden najlepših visokogorskih prizorov s kraljem Triglavom na sredi. Hkrati je to dokaz, da je Viševnik okno v Visokogorje, saj je prvi dvatisočak v vrsti nad Pokljuko, ki mu proti Triglavu sledijo vse višji vrhovi. Debela peč in Brda sta proti severovzhodu nekoliko na samem nad Krmo, od Viševnika naprej pa si dvatisočaki sledijo eden za drugim. Le v kakšen sendvič pa je objet Triglav z Viševnika? Med oba drška vrhova vendarle! Desno je nižji, Viševniku bližji Mali Draški vrh. Je široka kupola s strani na pogled in izredno ozka in ostra s plezalno strmimi skalnatimi pobočji. Levo je višji Veliki Draški vrh, ki je bolj zašpičen a veliko lažje dostopen po zložnejšemu južnem grebenu.

Kralja slovenskih Alp si bomo seveda pogledali tudi od bližje. Njegova podoba je zares izjemna. Tako Kredarica, kot Planika sta lepo vidni z Viševnika. Pa sami poiščite te drobni piki! Koča na Kredarici je vidna le na prvi sliki, na drugi pa skrita za rob. Dom Planika je viden na obeh. Če dobro pogledate drugo sliki, lahko v daljavi opazite zamet prav na vrhu Triglava. Tudi tam je torej vetrovno.

Pa se še malo poigrajmo s kadri tega fantastičnega visokogorskega amfiteatra v popolni belini. Na prvi sliki je tokrat Veliki Draški vrh spredaj ujet v sendvič me debelim Toscem in mogočnim Triglavom v ozadju. Na drugi sliki pa je Mali Draški vrh ujet v sendvič med Triglavom in Rjavino v ozadju. Če sta bila pred tem oba Draška vrhova sama Triglavov sendvič, sta tokrat onadva ujeta med višje gore v ozadju. Na prvi sliki v ospredju je skalovje zahodno od vrha Viševnika odeto v zaoblo belo prevleko.

Pa se ponovno ozrimo na bele valovite poljane pod Viševnikom na severni strani. Kaka lepota zime je to! Te poljane se nadaljujejo v zaoble zasnežene vrhove nad Pokljuko. Nekoliko ločen spredaj je Debeli vrh, preostali Mrežce in Lipanski vrh, Brda ter Debela Peč pa od daleč zgledajo kot da so združeni v neko celotno goro. Krma je skrita v globini za temi vrhovi. V ozadju za temi vrhovi se bohotijo zasnežene Karavanke od Kepe do Stola.

Bolj odprti so pogledi proti vzhodu in jugu na svet pod nami. Na zgornji sliki je v ospredju vršni greben Viševnika pod nami, na vrhu zašpičen v zamete snega. Pred nami pa dobimo dokaz, da le nismo edini obiskovalci na vrhu. Pod nami se bohoti osrčje Pokljuških gozdov temnozelene barve z rahlim pridihom beline in belimi lisami planin. Desno za Pokljuko njej podobna Jelovica, levo pa v daljavi Kamniško Savinjske Alpe ter rob Stola in Begunjščica. Tudi rob Ljubljanske kotline v globini je delno zasnežen. Zadnji marčevski sneg se je tam stalil ravno na ta prelep sončen dan. Na spodnji sliki pa pod nami kraljestvo Bohinja! Sama dolina je sicer še vedno precej skrita, a vidimo skoraj celoten Bohinjski greben razen Komne. Pod nami pa kraljestvo Planin Konjščica v dolini zgoraj in Uskovnica pod njo.

Pa še zadnji zasneženi utrinki Visokogorja z vrha pred povratkom. Na prvi sliki spredaj razbrazdana Ablanca ter njen južni greben Sleme in zahodni konec Bohinjskega grebena v ozadju. Komna je skrita za Toscem. Na drugi sliki pa celoten zahodni konec Pokljuškega grebena. Ablanca, Veliki Draški vrh in Tosc kraljujejo v osrčju raja tega utrinka, Triglava pa smo se tokrat »znebili«, da ne bi jemal mogočnosti tem nižjim dvatisočakom. Po vseh užitkih na vrhu pa najprej previden sestop z vršne jajčaste kupole Viševnika. Nato pa le uživancija po celem snegu kolikor jo nesejo noge do Rudnega polja!

Pa za konec še nekaj utrinkov z Rudnega polja ob povratku. Na prvi sliki Biatlonski center v zimski pravljici s hotelom na sredi ter štartno-ciljne ravnice pred nami. Na drugi sliki pa akumulacijsko jezerce in v ozadju bohoteči se današnji cilj – Viševnik nad prostranstvi Pokljuških gozdov.

A ne pozabimo še na eno dejavnost na Pokljuki. Tek na smučeh! To je bil eden zadnjih mrzlih dni to zimo, ko so bile razmere za tek tudi čez dan še idealne. Tako sem se na koncu čez dan v tem prekrasnem vremenu za iztekanje podal še med tekaške smučine ter naredil en krog do planine Zajavornik in nazaj.

Tako, še ena gorska pravljica nad Pokljuko je za nami. Zares se zahvaljujem tej Julijski fantaziji za podarjeno! Viševnik je res skorajda obveza v zasneženi zimski sezoni. A ne pozabimo da tudi za osvojitev tega kratkega vzpona potrebujemo primerno fizično in tehnično pripravljenost ter izkušnje! Ta je za športnike kot se maj že kar malo samoumevna, občasni obiskovalci pa morajo biti precej pozorni na meje svojih zmogljivosti.

Do prihodnjič, Aljaž