Dežela narcis v zimskem objemu bele odeje: Golica v najlepšem mesecu zime

Pozdravljeni,

V osrčju zahodnih Karavank se nad Jesenicami nahaja dežela narcis. Dežela, kjer se bela odeja pojavi dvakrat letno in potegne v začetek poletja. Ta bel raj je Golica in njena okolica. A to ni le posledica dolge zime. Golica in ostali okoliški hribi nad Jesenicami so znani po cvetenju tisočerih narcis na vrhuncu pomladi, najpogosteje je to maja. V začetku meseca najprej množično narcise zacvetijo po nižjih hribih nad Jesenicami, kot je okolica Planine pod Golico s Španovim vrhom. Ob koncu meseca pa množično poženejo tudi na Golici, še posebej na njenem vzhodnem koncu, Krvavki in Mali Golici. Tako se ta dežela po tem ko že skopni sneg, ponovno za krajši čas odene v belo odejo travnikov. A za začetek se ne bomo podali pomladansko belino, ampak v tisto na katero običajno najprej pomislimo, zimsko. Obiskali bomo Golico v marcu, najlepšem mesecu zime, po sneženju.

V deželi pod Golico se nahaja prečudovita dolina potoka Jesenica, na pobočjih katere se nahajajo vasi Plavški Rovt, prihodi in Planina pod Golico. Potok ima tudi več pritokov, podobno kot Sava Dolinka, v katero se izlije, ki se kasneje z Bohinjko združi v Savo je tudi ta potok nastal z združenjem dveh potokov. Pod Golico se sprva nahajata dve dolinici, ki se v Planini pod Golico združita v eno. To sta Beli potok, ki izvira na zahodnem robu Golice, in Črni potok, ki izvira na vzhodnem robu golico pod sedlom Suha. Vas Planina je zgodovinsko nastala, ko so pastirji gnali živino na pašo s severa na južna pobočja Golice. Kmalu za tem so v dolini Črnega potoka, v t.i. Savskih jamah odkrili bogata nahajališča rude. Tako so se naselili ter začeli rudariti in kmetovati. Prvi dokazi o rudarjenju so iz 14. stoletja, najbrž pa so začeli rudariti že veliko prej. Leta 1381 je Friderik Ortenburški podelil rudarjem Ortenburški rudarki red, najstarejše rudarsko pravo na Slovenskem. Rudarska tradicija je tam preživela skoraj 800 let in zamrla v 20. stoletju. V Savskih jamah so bili številni do 90 metrov globoki rudniki, kjer so kopali železovo rudo siderit. Danes je ohranjenih le še nekaj objektov in imen, deloma pa je ohranjen še najnižji izvozni in raziskovalni rov Korelnov rov.

Znamenite narcise (rodu Narcissus) pod golico cvetijo maja. Najprej zacvetijo na jugu v pri vasi Plavški rovt. Nato pobelijo travnike predvsem vzhodnih pobočij nad Planino, okolico kmetije Betel in Španov vrh. konec maja pa zacvetijo še na Mali Golici. V skupinah številčno poraščajo večje površine. Da bi se ohranile se tradicionalno kosi konec junija in gnoji zmerno z doma pridelanim gnojem. Na Španovem vrhu je tudi enosedežnica, kjer je bilo v 70-ih in 80-ih letih priljubljeno smučišče. V zadnjih letih je ponovno zaživelo. Ko je dovolj snega, sedežnica obratuje čez vikend. Proga je dvodelna z vmesno postajo. Spodnji del je položnejši, zgornji pa strmejši, vmes je ravnina v manjši dolinici.

Tokrat pa se bomo mi podali na Golico okrog 20 marca 2019. Letošnja zima je bila v drugi polovici precej topla. Po nekaj snega, ki je padel januarja in v začetku februarja se je bila že v izdihljajih. Nato pa je pred 20. marcem končno vnovič snežilo in v tem najlepšem tednu marca smo bili deležni marčevske pozne zime v vsem sijaju beline. Po sneženju je sledil čudovit sončen dan s čistim jasnim nebom, ki so ga krasili nekateri kopasti oblaki. Podali se bomo po najbolj običajnem direktnem  pristopu na Golico. Z doline Črnega potoka nasproti kmetije Betel in nato mimo tovorne žičnice. Dolgo časa je pot na začetku vodila čez travnike pri kmetiji Betel proti spodnji postaji tovorne žičnice. V letu 2018 so obnavljali cesto in markirano pot preselili na vzporedno pot, ki vodi na po nasprotnem bregu enega od pritokov Črnega potoka skozi gozd do žičnice. Tam se bomo povzpeli tokrat. Pri spodnji postaji žičnice, ki pelje nad hudourniško grapo do koče, se pot razcepi na dva dela.  Obe poti vodita po vzporednih slemenih na obeh koncih hudourniške grape. Običajna pot vodi desno po vzhodnem slemenu in nato preči strma pobočja Krvavke, sosednjega vrha Velike Golice, da privede do koče na pobočjih Krvavke. Leva, t.i. Zimska pot vodi po zahodnem slemenu, ki je v bistvu južno sleme Krvavke in direktno po njem privede do koče. Slednje sleme je precej bolj skalnato in izpostavljeno, zato je tam tudi krajši odsek z jeklenicami.

Pozor! Običajna pot pred kočo preči strma južna pobočja Krvavke nad hudourniško grapo, ki so pogosto plazovita, ko zapadejo večje količine snega ali pa ob odjugah. Zato se takrat obisku Golice po tej poti odpovemo. Prav tako moramo vedno spremljati snežne razmere ko se odločim o za obisk Golice! Ko je plazovito se do koče varneje povzpnemo po zimski poti, zato se tudi tako imenuje. A zaradi izpostavljenega slemena in jeklenic, tja lahko dostopajo le izkušeni gorniki s kompletno zimsko opremo! Prav tako so na vrhu Golice pogosto zameti. Zato se pogostejši zimski cilj Krvavka direktno nad kočo, kjer se po manj izpostavljenem in zgolj strmem odprtem travnatem slemenu povzpnemo direktno od koče. Do glavnega vrha so lahko zameti precej zahtevni za prečenje, pogosto tudi nevarni. Ko se utrdijo je prav tako potrebna zimska oprema, saj so nevarni za zdrs po strmih pobočjih. Na omenjen dan sem tako pripel zgolj do Krvavke, kjer pa razgledi niso nič manj lepi. Zato dodajam še nekaj februarskih slik ko sem se uspel prebiti do glavnega vrha, pa še takrat sem imel srečo da sta dva obiskovalca pred mano naredila gaz, saj bi se sam težko prebil čez zamete.

Običajna pot je zelo pisana vodi skozi zelo raznolik gozd. Ta je najprej mešan, nato iglast, pa spet mešan, nato bukov. Na slemenu pride na bolj odprt svet in deloma redek gozd s posameznimi drevesi, vršna pobočja pa so gola. Kaj več pa si kar poglejmo z utrinkov.

Pa začnimo naš prečudovit dan v dolinici Črnega potoka. Sonce se dviga nad zasneženo dolino in meče prve žarke nad belo poljano pod nami ter zasnežene smreke. Minuli dan je severni veter marsikje spihal sneg z dreves, a ravno omenjena pot je večino časa  zavetrju in ostane zasnežena. Pred nami je krasen dan. Ozadje krasi čisto modro nebo z nekaj kopastimi oblaki.

Po dolini črnega potoka vodi glavno jeseniško sankališče po makadamski cesti. Najprej mu sledimo, a ga po nekaj 100 metrih zapustimo in zavijemo čez naslednji pritok skozi gozd proti žičnici. Sprva je gozd čudovit mešan, med odraslimi drevesi je tudi veliko mladih smrek. Zjutraj so vsa drevesa še povsem odeta v belo, sončni žarki pa osvetljujejo izbrana mesta beline gozdnih tal, kjer najdejo pot med krošnje. Največ sence je ob potoku (spodnja slika), kjer mlade smrečice odete v belo dajejo utrinku prav poseben skrivnosten pridih.

Nato se vzpenjamo naprej in gozd postane vse bolj iglast oziroma smrekov, bukve izginejo. Sprva svoj mesto med odraslimi najde še nekaj mladic, kasneje pa se v gostem sestoju v temačni senci tudi mladice izgubijo. Veter je povsem v belo odel tudi debla teh mladih odraslih, ki se v gneči prerivajo za svoj prostor. V senci iglastega gozda nenadoma prečimo manjšo poseko, nato pa se vrnemo v smrekov gozd.

Pred prihodom do žičnice pridemo na gozdno cesto, ki do žičnice pripelje veliko višje z doline Črnega potoka, od planine Markljev rovt. Nato preči še naprej gozdna pobočja. Za smrekami je na zasneženi cesti še veliko sence, a vendarle so smreke nad nami povsem obsijane s soncem. Sledimo nekaj metrov tej cesti, nato pa zavijemo do žičnice. Snega je padlo 30 cm v dolin do 40 cm višje. V gozdu je bila hoja prav prijetna, saj je snega manj, na odprtem pa je nekaj gaženja, a ni preveč naporno, ampak raje svojevrsten pustolovski užitek.

Po le nekaj metrih prispemo do žičnice in razcepa poti. Na zgornji sliki zavije zimska pot skozi smrekov gozd proti hudourniški grapi, jo preči in se vzpne na skalnato zahodno sleme južnih pobočij. Na spodnji sliki se med zasneženimi mladimi smrekami na nekdanji poseki pot poda proti vzhodnem slemenu skozi gozd tisočerih obrazov. Vrzel pri spodnji postaji žičnice je seveda obsijana s soncem.

Sprva preidemo ponovno v bolj odprt smrekov gozd, ki je sedaj strmejši. Vzpenjamo se po zasneženem kolovozu, ki poleti gozdarje pripelje še višje pod vzhodno sleme. Za nami pa se na spodnji sliki odkrije s soncem obsijana nekdanja poseka nad razcepom poti, ki je prepredena z mladimi smrekami in bukvami.za nami na sončnem modrem nebu sedaj nekaj več kopastih oblakov.

Ko se po kolovozu vzpnemo skozi smrekov gozd ponovno pridemo do manjše poseke. Tam se kolovoz konča, naprej pa nadaljuje široka pot skozi sedaj mešan gozd. Prva slika je pogled gor skozi, druga pa nazaj okoli iste bukve. Slednji je veter pobral že kar precej snega, tudi smreke za njo so že nekoliko manj zasnežene kot nižje, najbolj razpihana pa je severna stran smrek po pobočju navzdol. Nebo iz gozda sedaj dobiva nekoliko svetlejši pridih. Še naprej pa se prebijamo v svojevrstnem užitku čez cel sneg kot prvi obiskovalci po zadnjem sneženju.

Ko se bližamo slemenu se menjava smrekov in mešan gozd. Vmes je na smrekovem odseku še ena manjša poseka, na kateri se nam odpre fantastičen pogled navzdol. Zasneženo in sončno poseko z belimi smrekami krasi delno jasno modro nebo čudovitimi raznobarvnimi oblaki nad skritim obzorjem. Podobnih, a nekoliko bolj odprtih prizorov bo še nekaj na slemenu.

Na zasneženo vzhodno sleme južnih pobočij pridemo med ponovno bolj belimi bukvami. Med gole bukve pozimi seveda prodira mnogo sončne svetlobe, osvetljeno belo odejo prekinjajo le posamezne senčne linije vej in debel. A zgolj po nekaj metrih, ko se teren poravna, zapustimo strnjen gozd. Sleme se začne zložneje vzpenjati skozi redek gozd med mladimi smrekami in ne katerimi bukvami. V ozadju se nam odkriva modrina neba sprva še z več packami nastajajoči in razpadajočih oblakov ob trenju severnega vetra. Na slemenu pod južnimi pobočji je več zavetrja in le nekaj sunkov.

A v naslednjem trenutku lahko oblaki nad slemenom razpadejo in nad mladimi zasneženimi smrekami se pojavi več modrine, ki ob jasnejšem nebu daje spet temnejše kontraste. Pod nami so pod soncem še vedno svetlejši kontrasti modrine, ves čas spreminjajoči se oblaki pa vztrajajo na obzorju in bogatijo vnovične prizore nad zasneženimi smrekami pod nami. A svet se počasi odpira in obzorje pod nami razkriva.

Sleme se mestoma bolj odpre, porašča ga le nekaj najmlajših smrek. Teren je valovit, bela odeja pa ga prav prikupno zaobli. Smrečice so že rahlo spihane, a v večini še zasnežene. Tudi kako rušje se pojavi vmes, a je skrito pod snegom. Nebo nad nami je sedaj čisto temno modro, a oblaki sedaj ob severnem vetru postanejo razpršeni in modro nebo zdaj bogatijo z rahlimi packami.

Čudovito sleme bogati še nekaj prekrasnih utrinkov s pogledom navzdol med zasneženimi smrekami pod svetlo modrim nebom pod soncem, ki ga bogatijo oblaki tisočerih obrazov. Obzorje sredogorja, hribov in alpskih planot nad Jesenicami se mestoma povsem odkrije za smrekami. Najprej je za njimi Španov vrh, viden na prvin sliki.

Čez hudourniško grapo se nam odprejo pogledi tudi na zasnežene skalnate strmine zahodnega slemena, ki je hkrati južno sleme Krvavke. Med skalami nad gozdom še rastejo zasnežene smreke. Po vrhu poteka zimska pot. Ko se skalnati svet zlije z južnimi pobočji, se nadaljuje v neizrazito sleme strmih travnatih pobočij Krvavke. Na mestu, kjer se razbrazdan teren konča, stoji Planinska koča pod Golico, ki se res sonči na prisojah. Tokrat jo na modrem nebu krasi manjši oblak. Gozd na našem slemenu je še redek, a se ponovno počasi zgosti. Med smrekami je spet več bukev, ki so še vedno zasnežene. Packe na nebu na nad golimi zasneženimi strminami nad nami se umikajo čisti modrini.

Tudi ob pobočja vzhodnega slemena so mestoma strma in skalnata, ta predel se imenuje Peči. Ni pa samo sleme tako izpostavljeno. Nekatere smreke res zbujajo občudovanje ko kraljujejo nad temi skalami. Tam sneg kaj hitro skopni, a takoj po sneženju je še vse pobeljeno in obsijano s soncem. Packa oblaka je manjša, premaknil pa se je iznad pobočij Krvavke nad to smrekovo skalovje.

Ko se vzhodno sleme zlije z južnimi pobočji, za krajši čas prečimo strnjen gozd z več smrekami. Nato pa se podamo proti koči. Prečiti moramo gola strma južna pobočja Krvavke nad hudourniško grapo. Na njih še uspeva nekaj osamelih zasneženih smrek. Nebo nad nami je sedaj kristalno čisto temno modro, le še kak osamel oblaček se sem in tja pojavi. Ta pobočja so po obilnejših sneženjih in odjugah plazovita, zato je takrat dostop po tej poti do koča onemogočen in odsvetovan. Tokrat so bile razmere še stabilne, saj se je suh sneg kar dobro sprijel s podlago, ki je bila mestoma že kopna, saj je na prevetrenih mestih prisojnih pobočij marca sneg že skopnel. A pobočje sem prečil dopoldne. Čez dan se je sneg ojužil in popoldne ter v naslednjih dneh se je snežna odeja ob močnem marčevskem soncu in otoplitvi najbrž labilizirala. Zato običajnim pohodnikom in obiskovalcem po vsakem izrazitejšem sneženju odsvetujem prečenje takih strmin. Prečenja se poslužujemo le gorniki z dovolj izkušnjami in dobro fizično pripravljenostjo, ki znamo v dani situaciji na kraju samem oceniti kdaj so razmere še varne in kdaj ne več. Natančno je potrebno poznati snežne razmere in njihovo obnašanje tekom dneva na strmih pobočjih. Nujno je tudi poznavanje lokalnih snežnih razmer.

V drugem delu strmine prečimo najstrmejši del pobočja, katerega rahla U oblika že predstavlja zametek hudourniške grape. Strmino je snežna odeja prekrila v lepo valovito belino. Oblaki nad temno modrino so v tem trenutku izginili. Če se ozremo nazaj, je pred nami strnjen mešani gozd, katerega smo pred kratkim zapustili. To je na mestu, kjer se sleme pristopa zlije z južnimi pobočji. Ta zametek grape na zgornji sliki je za plazove najnevarnejši odsek običajne poti do koče na Golici. Ob veliki nevarnosti snežnih plazov na prečenje ne smemo niti pomisliti in je izzivanje usode, saj se plazovi sprožijo kadarkoli sami od sebe in nas lahko pokopljejo. Tudi ob manjši nevarnosti plazov so potrebni znanje in izkušnje ter dodatno poznavanje lokalnih razmer. Po obilnejšem sneženju ali ob odjugi obisk Golice odsvetujem. Varnejša je sicer zimska pot, a tam so potrebne kompletna zimska oprema in izkušnje zaradi izpostavljenega skalnatega odseka z nekaj jeklenicami.

Pod preidemo v prekrasen valovit svet med posameznimi zasneženimi smrekami, deloma v redek gozd. Nekaj posameznih dreves še vztraja sredi valovitih strmin, pojavlja se tudi nekaj rušja in mladih bukev grmovne rasti. Nebo nad strmino je polno temno modro, proti koči pa svetlejši prečno na sonce pa svetlejše z še nekaj oblaki na robu obzorja. Hišica, ki jo vidimo na prvi fotografiji še ni koča, ampak manjša hišica pod njo. Smreke so odete v tanjše dodatke beline kot nižje.

Koča na Golici se kopa v soncu belih prisojnih pobočij nad zadnjimi smrečicami. Temno modro nebo ponovno krasi manjši oblaček. Nad kočo je Krvavka, levo od nje pa Golica na drugi sliki. Tudi na vrhu enotne beline se pojavi nekaj pack sence malih oblačkov. Pod belimi strminami so smreke najprej osamljene, nato pa se strnejo v redek gozd. Na ta čudovit sončen dan smo prvi obiskovalci koče.

Fantastični zimski razgledi izpred koče proti Struški in stolom na prvi sliki, pod nami pa redek gozd zasneženih smrek. Nad Struško in Stolom je še več oblakov. Na drugi sliki pogled nad prostran svet sredogorja pod nami. Na sredi Planina pod Golico, za njo Mežakla. Jesenice so skrite v globini Gornjesavske doline med njima. Tudi proti jugu rob svetlo modrega obzorja krasi nekaj oblakov, a ti razpadajo. Jih je že manj kot med vzponom.

Zahodna pobočja nad Planino pod Golico so vzhodna pobočja Kleka, Rožce in Dovške Babe, ki se prislanjajo na sončne strmine Golice. V ozadju se bohoti visokogorski svet Julijcev. Tudi slednje še krasijo manjši in plešoči kopasti oblaki. Pod nami zasnežen gozd goliških prisoj.

Najlepši južni utrinek izpred koče. Zadnje smrečice na južnem slemenu pred nami se zlijejo z sredogorskim ozadjem. Za njim pa se bohotijo Julijci. Osamljeni manjši oblaki, ki so že skoraj razpadli se spet pojavijo pred nami. To sleme pred nami se smerokazem med smrečicami spusti v skalnato globino, kjer je nekaj jeklenic, šele nižje pa se pobočja zaoblijo in jih prerašča gozd.

Hiška za kočo je drži zajlo tovorne žičnice. Pred nami je valovito odprto strmo sleme Krvavke. To je najpogostejši pristop na vrh Golice pozimi. Vrh Golice na spodnji sliki je poleti dostopen po poti, ki preči strma pobočja med Veliko Golico in Krvavko. To je še ena plazovom najbolj izpostavljena manjša grapa, zato se pozimi pogosteje pristopa po nekoliko varnejšem južnem slemenu Krvavke. Za kočo so tudi klopce za počitek, tokrat pokrite s snegom (druga slika).

Ko se začnemo vzpenjati na Krvavko je pod nami fantazija južnega slemena Koča in njena okolica z zgornjo postajo žičnice se kopa v soncu. Od tu naprej se nam še bolj odpira svet pod nami in lahko zaplavamo v osrčje Planine po Golico. Oblački stalno spreminjajo oblike na obzorju, a ga še naprej krasijo. Sedaj so se nekoliko razpotegnili. Za nami se vidi sled gazi, ki smo jo ustvarili. Sleme, po kateremu se vzpenjamo je bilo nekoliko spihano, a veter sedaj pojenja. Je pa zato tam spet nekaj manj snega, zato je gaženje ponovno lažje. To je tudi eden izmed razlogov zakaj je to sleme varnejši pristop od grap, kjer veter napiha več snega.

Prihod na vrh Krvavke v dveh perspektivah. Mestoma je sneg bolj spihan do trave, kot na drugi sliki, mestoma ga je več, kot na prvi sliki. Opasti za vrhom so precej majhni, ker spihan sneg pred tem marca že precej skopnel in je to večinoma le zadnji sneg. Za Krvavko se zakrivata Stol in Sturška s kapo.

Morda najlepši pogled s Krvavke. Vrh Golice v vsem svojem sijaju. Prva lika je povsem z vrha Krvavke s februarja. Modro zimsko nebo krasi nekaj bližajočih se kopren. Snega je bilo več, a je bil že preobražen, na vrhu Krvavke so vidni opasti, prav tako pa je lepo vidna razpoka na snegu, meja do koder je varno stopiti. Druga slika je z roba Krvavke, kjer se celotna Golica mogočno odpre pred nami. V marčevski idili je tokrat kontrast neba skoraj identičen, koprene pa v ozadju nadomeščajo kopasti oblaki. Desno spodaj je vidnega nekaj malega zameta od vetra. Severna stran Golice je bila februarja še večinoma v senci, marca pa že osončena.

Fantastični razgledi z vrha na Planino pod Golico in okoliške hribe s Španovim vrhom na prvi sliki desno. Z vrha so ti razgledi najbolj odprti.  Oblački pred nami so izginili v ozadju pa še vztrajajo in krasijo modro nebo. Na drugi sliki pa prečni razgled prek prisojnih pobočij na Julijce, pred njimi pa kuka Kleka izza Golice.

Zelo odprti in prostrani so razgledi na Celovško kotlino tako s Krvavke na teh slikah, podobno pa tudi z vrha Golice. Ob robu kotline se vije sinje modra Drava. Kotlina je marca tokrat že kopna, a ob zadnjem sneženju je pobelilo tudi nižje hribe tik ob Dravi. Morda je snežilo do nižin, a je tam sneg takoj skopnel. Če so nižine že kopne, pa so severna pobočja Karavank pod nami še povsem odeta v belino s precej svežine po drevesih. Tudi nad avstrijskimi Alpami v ozadju je veliko kopastih oblakov.

Primerjava Marčevskega in februarskega razgleda na Celovško kotlino, obakrat s Krvavke. Zelo kontrastni sliki saj so bile nižine februarja še zasnežene. Februarja so se lepše videle avstrijske Alpe, ni bilo kopastih oblakov, le razpadajoča koprena desno visoko nad gorami. Marca so bila severna pobočja Karavank povsem obsijana s soncem čez dan, Februarja pa so bile še prisotne sence, ki jih je metala Golica, tudi moja senca je bila daljša.  

Fantastičen februarski razgled s Krvavke na Struško in Stol ter ostale Karavanke proti vzhodu. So bile obsijane s soncem, a nad njimi so še oblačne koprene, ki so se umikale proti vzhodu po tem, ko je bilo tudi nad Golico zjutraj še pretežno oblačno. Na drugi sliki čudovita kontrastna slika Golice z drugega konca Krvavke, kjer so izraza pridejo še vedno senčna severna pobočja, nasproti njim pa sončna prisojna. Ta fotografija je nastala kasneje, kot tista prva s Krvavke, ko je prej prihajajoča koprena že prečila Golico in so se tako dokončno umaknile.

Vrh Golice februarja. Tik pred prihodom na vrh je bil le-ta še sončen, takoj ob prihodu na vrh pa so prihajajoče koprene hitro prekrile sonce in svetloba je bila nekoliko šibkejša. Na vrh je bilo potrebno zgaziti čez zamete na prvi sliki desno. Tokrat sta dav obiskovalca že naredila gaz pred mano, marca pa sem bil prvi in se tega podviga nisem loteval. Zadovoljil sem se s Krvavko, kjer razgledi niso nič slabši. Le na zahodne Karavanke ni polnega pogleda, a tudi februarja se nisem trudil prebiti čez globoko zamete na drugo stran vrha Golice. Preden je bila planinska koča postavljena na pobočjih Krvavke je stala prav na vrhu Golice. Ostanki mesta koče so še vidni, a pozimi jih debela snežna odeja in zameti zakrijejo.

Ko se naužijemo sonca in razgledov na vrhu. Ga z užitkom ucvremo po celem snegu nazaj v dolino. spust z golice je zares pravi užitek, še posebej tisti direktni spust s Krvavke do koče ko imaš občutek kot da lebdiš ali letiš. Ko pride v dolino nas pričaka sedaj s soncem povsem obsijana dolina Črnega potoka pri koncu sankaške proge, kjer še vidimo napis cilj na zastavi. Nebo je zdaj jasno. Drevesa v gozdu so od močnega sonca čez dan že izgubila nekaj snega, a so še delno zasnežena. Potok je deloma v senci, deloma pa se blešči v marčevskem soncu.

Prihod nazaj pod kmetijo Betel. Tu z doline lahko vidimo Golico visoko nad nami, ob njej se je spet pojavil en oblak. Ob tem mestu je nekaj prostora za pustit avto, več parkirišč pa je kak kilometer nižje v vasi. Na tem koncu je senčna stran doline seveda tudi marca še večinoma v senci. Na nasprotnem bregu pa smreke delno že obsije sonce, nekaj snega je že stalilo. Večje obilje sonca pa je pri kmetijah.

Prihod nazaj na Planino. vas se čez dan kopa v marčevskem soncu, sneg ki jo je pobelil pred dvema dnevoma pa hitro kopni. Če je bila temperatura na Golici pod ničlo, je spodaj v vasi nekaj stopinj nad ničlo. Večina hiš je na vzhodnem bregu potoka Jesenica, na nasprotnem pa je nekaj travnikov in prostrani gozdovi, ki se dvigajo proti Kleku. Nad vasjo je celo nekaj več kopastih oblakov kot nad Golico.

Najbolj znamenit pogled na čudovito zasneženo Golico z osrčja Planine s domačijami in cerkvijo za njimi pod Golico. V tej smeri je nebo skoraj povsem jasno, le dva oblaka sta se ponovno pojavilo nad Golico. Zares najlepši možni utrinek za zadnji pozdrav od tega karavanškega raja.

Območje Golice nam  torej pozimi zares postreže z mnogimi zasneženimi lepotami in tisočerimi raznolikimi zimskimi utrinki. Prav gotovo pa je še posebej lepo tudi maja in v začetku junija, ko se zvrsti cvetenje narcis od Plavškega rovta do Male Golice. Kaj več o tem in o Savskih jamah pa še porečem v prihodnje v kakem od prispevkov.

Do prihodnjič, Aljaž