Izbrani utrinki narave Šmohorskega hribovja: Epizoda I – hribi

Pozdravljeni,

Med Kranjem in Škofjo Loko se vije ravna glavna cesta med mestoma, ki vodi skozi gručo naselij ob robu Sorškega polja. Vožnja skozi te vasi je zelo kontrastna. Na vzhodu se pogledi odpirajo na obsežno ravnico Sorškega polja, na zahodu pa zelo razgiban hribovit svet Šmohorskega hribovja. južno in zahodno od Kranja se torej nahaja zelo zanimiv svet, kjer je krajina pestra, v njej je veliko različnih okolij, ki so dom zelo raznolikemu živežu. Pa se posvetimo nekaj izbranim zanimivostim od mnogih. Obiskali bomo Šmohorsko hribovje in Sorško polje ter se dotaknili še dveh zanimivih vodnih telesc na sosedih Sorškega polja sredi Ljubljanske kotline: Hraške mlake na Kranjskem polju in Bobovek na začetku dobrav. Fotografije in terene sem večinoma opravil spomladi in konec poletja 2018. To je bilo dolgo, vroče in sončno poletje, zato sem nekoliko več poudarka dal sončnim okoljem. Pa začnimo kar v hribih.

Šmohorsko hribovje je zelo pestro hribovje z veliko različnimi okolji. Prav gotovo na to vpliva zelo pestra kamninska podlaga. Ta SV konec Škofjeloškega hribovja je njegov geološko najbolj pester del. Škofjeloško hribovje pa je že samo po sebi geološko najbolj pestro hribovje osrednje in zahodne Slovenije. V tem delu Slovenije v hribovjih prevladujejo karbonati (apnenci in dolomiti). V hribovitem predalpskem svetu zahodne in osrednje Slovenije prevladujejo apnenci in dolomiti, marsikje pa so pogosti tudi paleozojski glinavci in peščenjaki v nižjih delih površja. Na dnu dolin so pogosti tudi kvartarni rečni nanosi. Najbolj pestro geološko je Škofjeloško hribovje, kjer je apnenec prisoten po najvišjih vrhovi, pretežno pa gre za menjavanje ožjih pasov dolomita in širših paleozojskih glinavcev in peščenjakov. Najbolj pa v Škofjeloškem hribovju izstopa Šmohorsko hribovje, kjer je apnenca malo (npr. Šmarjetna gora), od karbonatov je več dolomita, ki je prisoten predvsem v zgornjem pasu grebena med Joštom in  Špičastim hribom in deloma na Križni gori. Drugod na vzhodnem in južnem območju hribovja, vključno z večino Planice, prevladujejo predvsem paleozojski ter deloma triasni glinavci in peščenjaki. Zahodni konec hribovja od Špičastega hriba do Mohorja pa je zelo poseben, saj tam prevladujejo vulkanske oz. magmatske kamnine. Med njimi izstopa keratofir, saj je to eno redkih nahajališč te kamnine pri nas.

Podnebje Šmohorskega hribovja je zmerno celinsko. Povprečna letna temperatura se giblje med 7 in 9°C, povprečna januarska med -1 in -3°C in povprečna julijska med 16 in 19°C. Temperatura seveda najbolj variira z nadmorsko višino. Področje je tudi dobro namočeno, saj prejme letno med 1500 in 1900 mm padavin. V tem primeru količina padavin bolj kot z nadmorsko višino narašča od vzhoda (Kranj) do zahoda (rob Jelovice). Padavinski režim je submediteranski, saj je največji višek padavin jeseni, drugi nekoliko nižji pa poleti. Najmanj padavin je pozimi. Področje prejme letno okrog 2000 ur sončnega obsevanja. Pri tem z nekoliko manj urami od večine hribovja izstopa vzhodno vznožje ob robu sorškega polja zaradi pogoste jutranje in dopoldanske megle v hladni polovici leta. Pozimi se izmenjavajo obdobja snežno odejo in brez nje. Pogoste so tudi zime ko je večino zime snežna odeja, občasno debelejša, in zime ko je snega malo. V povprečju snežna odeja leži med 60 in 90 dni, najbolj je to odvisno od lege (vrh, prisoja, osoja) in nadmorske višine.

Osnovno rastje šmohorskega hribovja je gozd. Najpogostejši so bukovi gozdovi ter jelovo bukovi predvsem na širšem območju Mohorja. Umetno sajeno je seveda pogosta smreka, ki marsikje gozd spremeni v mešani. Kot del kulturne krajine je veliko vasi, tako v dolinah, kot na pobočjih in slemenih. Poleg gozda so najpogostejša raba tal travniki in pašniki. Ti so precej pogosti, največ jih je v srednjem višinskem pasu pobočij in na dnu dolin. Na dnu dolin in ponekod na terasah se pojavijo tudi manjše njive. V gozdu so pogoste tudi poseke, najobsežnejše so na Hrastniku nasproti Planice, kjer je tudi več golosekov. Na vzhodnem vznožju hribovja in ponekod na vršnem grebenu so pogosti tudi borovi gozdovi. Doline in dolinice hribovja so seveda prepredene tudi s številni potoki. Tako kot večina Slovenije ima tudi šmohorsko hribovje zelo gosto vodno omrežje. Vodotoki se iztekajo v Savo in Soro (slednja je seveda prav tako pritok Save).

Vse to rastje pomeni mnogo različnih življenjskih okolij, ki so nastala na tem razgibanem svetu. Pa se sprehodimo skozi nekaj zanimivih okolij in si poglejmo nekaj utrinkov živeža. Najprej se podajmo na nek sprehod po hribovju sredi pomladi konec aprila in v začetku maja. Nato pa ujemimo še nekaj utrinkov s septembra.

Začnimo kar v Pševem. Pod vasjo so eni najlepših bukovih gozdov v hribovju, polni zelenja. Na posameznih odsekih se je »vrinilo« malo smrek in so ti godovi pristneje listnati.

Tokrat nam v oči v gozdu pade salomonov pečat (Polygonatum). Ta zanimiva in značilna rastlina je najbolj prepoznavna po jajčastih do suličastih listih skoraj dvorednih in dokaj enakomerno razporejenih po steblu ter zvonastih malih visečih cvetovih v parih ali skupkih. Plodovi so temnomodre jagode. Rastlina je strupena. Cvetijo običajno maja do junija. V tej sezoni se je po sneženi zimi poletje začelo iznenada že konec aprila in cvetovi so malo pohiteli. Ime je dobila, ker jeseni stebla uvenijo in propadejo, na zgornji strani korenike pa pustijo okroglo, pečatu podobno brazgotino.

Na gozdnih robovih so spomladi pogoste vetrnice. Najbolj znane so podlesne vetrnice, tokrat pa naletimo na njihove sestrične trilistne vetrnice (Anemone trifolia). Tako kot bolj znane sorodnice običajno zacvetijo konec marca oz. ko skopni sneg. Glavna cvetna sezona je aprila, ko se drevesa še niso listala oz. so listi mlajši in prepuščajo več sončne svetlobe do tal. Odcvetijo maja. Trilistna vetrnica ima bele cvetove s 6 ali več venčnih listov. Ime je dobila po listih sestavljenih iz treh lističev.

Iz pševskih gozdov zaidemo na mnoge pisane travnike med Pševom in Javornikom. Konec aprila so polni zlatic in regrata, ki pa ne cvetijo osamljeni. Travniki so seveda polni sadovnjakov in posameznih sadnih dreves.

Na regrat se je prikradla kosmata minica (Tropinota hirta), prepoznavna po gostih dlačicah in svetlih lisah na pokrovkah.

Še lepša in zanimivejša pa je tale mala zelena kobilica z izrazito dolgimi tipalkami,  ki se je prikradla na zlatico. Raznovrstne kobilice so zelo težke za določanje, pojavljajo pa se tudi v raznih nimfnih stadijih z nepopolno preobrazbo, zato se ne bom trudil z uvrščanjem. Sodi pa med prave cvrčalke oz. dolgotipalčnice. Na kaj vse vas te male skakajoče lepotičke lahko spominjajo pa prepuščam domišljiji.

Pa nadaljujmo do Javornika sredi porumenelih travnikov. A travnik pred nami, ki je pašnik, kot sadovnjaki ob njem nam ne ponudijo največjega presenečenja. Le-to se pojavi praktično v vasi na robu travnikov ob cesti nasproti hiš.

 

Kukavica, najznačilnejša orhideja naših dežel, kaj pa drugega. Najpogosteje te enokaličnice cvetijo maja in junija pred prvo košnjo. So zavarovane in zaščitene. Glede na to da izrazito preferirajo negnojene in ekstenzivne travnike je res lepo presenečenje jih opaziti tik ob vasi.

Podajmo se nato na vrh grebena hribovja nad Javornikom. Tam najprej prečimo nekaj posek in mladih gozdov, ki so nastali na nekdanjih posekah. Ta sončni konec grebena naseljuje tudi več smrek in brez. Tam pa se začenja tudi borov gozd, ki pokriva vrh grebena nad Čepuljami. Natančneje se izmenjujejo borovi gozdovi na vršnih prisojah in bukovi mešani gozdovi povsem na vrhu ter na osoji. Vrh na tem koncu se imenuje Bladovica.

Pod vrhom grebena oz. Bladovica nad Čepuljami je še eno manjše sleme, vmes pa se nahaja manjša dolinica, kjer je eden od mnogih travnikov. V ozadju se bohoti naslednji vrh, Gladki hrib (na zgornji sliki). Le-tam spet prevladuje mešani bukov gozd, teren pa je tam strm, do izraza pridejo dolomitni kamni. Tam pogosto opazim tudi gamse. Dolinico spredaj pa imenujem kar snežna dolinica. Z 700 do 730 metrov višine in deloma senčno lego na dnu za slemenom spredaj je to eno izmed mest v Šmohorskem hribovju, kjer se najdlje zadrži sneg, prav tako se ga nabere več kot v okolici. Ker je teren na dnu dolinice zložen, ga tudi ne spira preveč, kadar dežuje. Nad dnom  dolinice pa je hitro izrazita prisojna topla lega, kjer cvetijo mnoge sonceljubne rastline. Na spodnji sliki je pot ki iz dolinice čez ta prisojni rob zavije na vrh grebena.

Vijolice (Viola) so marsikje že odcvetele, a v snežni dolinici vztrajajo še konec aprila. So pa že precej zbledele, saj snežna dolinica poleti postane sončna dolinica in njihov čas se tako počasi tudi tam izteka. Čeprav se v snežni dolinici najdlje zadrži sneg, pa bodo vijolice lahko dlje vztrajale v bolj senčnih legah.

Na sončnem vznožju prisoje raste polno skupin mračic (Globularia), ki imajo modrovijolična glavičasta socvetja mnogih drobnih ozkih cvetov. Z do 1 meter globokimi koreninami in usnjatimi listi je dobro prilagojena sončnim in sušnim rastiščem, na gosteje zaraščenih tleh pa jo hitro izpodrinejo druge vrste, saj je slab kompetitor.

Mlečki (Euphorbia) so prav tako pogosti na sončnih in sušnatih rastiščih. Ime so dobili po mleku podobni beli tekočini, ki izteka iz poškodovanih mest, še najbolj pa ga opazimo, če steblo prelomimo na pol. Gre za strupeno snov. Mlečki imajo pogosto prepoznavne blede rumeno-zelene svetove. V subtropskih in tropskih krajih so pogosto sukulenti, mnogo takih vrst je v Afriki.

Gozd na vrhu grebena na Bladovici je pretežno bukov, a na celotnem južnem pobočju pod njim pa prevladuje borov gozd, ki pa je vseeno mešan. Tudi med bukvami na vrhu se pojavijo posamezni borovci. Gozd na vrhu grebena je tako precej bolj senčen kot borov na prisojnih pobočjih.

V igri sence in posameznih sončnih žarkov senčnega gozda na vrhu grebena se številčno prebuja še ena značilna pomladna rastlina. Vendar pozor! To ni čemaž, ki ima podobne liste! Gre za šmarnico, ki ima na prvi pogled podobne liste. Nima pa vonja po česnu, mladi listi so pri šmarnici zviti v tulec. Vsebuje glikozide, ki v pravih odmerkih pomagajo pri starostni srčni oslabelosti. Kaj hitro pa je lahko odmerek prevelik, takrat pa pride do zastrupitve in v skrajnem primeru tudi do srčnega zastoja. Bilo je že več primerov ko so jo zmotno nabirali namesto čemaža. V tem primeru gre za močno prevelike odmerke  glikozidov, ki se lahko končajo s smrtjo. Mlade rastlinice večinoma še ne cvetijo, bodo pa vsak čas začele, saj večinoma cvetijo maja in junija. Cvetovi so kimasti v enostranskih grozdih. Plodovi so bleščeče rdeče jagode.

Na sončnih mestih med goščavjem in izpod kamnom lahko pogosto uzremo pozidno kuščarico (Podarcis muralis). Najpogosteje slišimo premikanje, ali pa jo bežno uzremo. Če pa imamo srečo in se ji previdneje približamo, pa lahko ujamemo zelo lepe utrinke te kuščarice. Je eden naših najpogostejših in najštevilčnejših kuščarjev in jo tudi najpogosteje uzremo.  Pogosta je tudi v naseljih na skalah in stenah. Živi vse od morja do sredogorja.

Sedaj smo se preselili na začetek maja. Nadaljujmo našo pot do ene najlepših slovenskih vasi, Planice (zgoraj). Center vasi se nahaja na vzhodnih pobočjih hriba. V okolici je nekaj gozda ter mnogo travnikov in sadovnjakov. Pozna se nadmorska višina 100 do 200 metrov višje od travnikov pod Pševom in Javornikom. Trava zraste in dozori kasneje, prav tako je nekoliko nižja.  Travniki so ponekod sušnejši, s hranili nekoliko manj bogati. Zato se opazi manj številčne cvetnice in metulje, a posledično več zanimivosti.

Na teh travnikih ponovno lahko najdemo nekaj kukavic. Prva, ki jo najdemo je podobna tisti z Javornika. Ima lepe rožnate cvetove. Steblo na vrhu pri socvetju dobi temno rdečo bravo. Zaradi slovesa, ki ga orhideje imajo, nam dan vedno polepšajo dan, ko naletimo na njih.

Opazimo lahko na teh travnikih še eno lepotico, krvomočnico (Geranium). Teh je na travnikih več različnih vrst in jih lahko kar pogosto vidimo. Najpogosteje imajo rožnate-rdeče cvetove kot ta, ali pa modro-vijolične. Opažena je najverjetneje krvavordeča krvomočnica (G. sanguineum). V koreniki vsebuje čreslovine, ki so jih včasih uporabljali za zaustavljanje krvavitev, od tod ime.

Najpogosteje raziščem tudi travnik in sadovnjak južno od vasi na vrhu grebena, kjer pot vodi proti Križni gori. Travnik je zelo pisan, na njem je tudi sadovnjak. Se pa vseeno pozna nadmorska višina 100 do 200 metrov višje od travnikov pod Pševom in Javornikom. Na tem travniku običajno opazim največ zanimivosti, tam pa je tudi zelo lep razgled na škofjeloško hribovje od Lubnika do Starega vrha (popoldanska slika spodaj). Selška dolina je s tega travnika večinoma skrita v globini.

Spomladi je so ene najprepoznavnejših in najznačilnejših cvetnic na travnikih, gozdnih robovih in v gozdovih grašice in grahorji. Najpogosteje imajo rdeče ali modro vijolične cvetove, nekatere tudi rumene, ki so pogosto v skupkih. Na sliki je grahor (Lathyrus). Najverjetneje gre za spomladanski (L. vernus) ali gorski grahor (L. linifolius). Prvi ima raje apnenčasta bazična tla, drugi pa neapnenčasta manj bazična. Grahor je stročnica in ima plodove v strokih podobno kot fižol.

Tudi še nekaj čudovitih kukavic je našlo je mesto na teh travnikih. Tokrat naletimo na vrsto z nekoliko temnejšimi, bolj vijoličastimi cvetovi.

V teh sadovnjakih si je svoje mesto našel tudi rumeni strnad, eden naših najbolj značilnih ptičev odprte krajine. Samec na sliki ima značilno zlatorjavo glavo in deloma trebuh, samice pa so bolj bledih barv. Pri nas je rumeni strnad celoletna vrsta ali pa selivec na kratke razdalje. Pogosto pojejo z vrhov krošenj dreves ali grmov. Gnezdijo spomladi in poleti. Prehranjuje se poleti z žuželkami, pozimi pa s semeni in plodovi.

Na cvetovih rastlin pogosto lahko uzremo tudi žuželke med parjenjem. Tokrat ujamemo dva hrošča. Ta skupina žuželk je tako številčna in raznolika, da imamo včasih precej težav kam uvrstiti nekatere vrste, ki jih vidimo v naravi. Zato se v tem primeru nisem trudil z določanjem. Prednost sem dal temu, da sem ujel zanimiv trenutek dveh osebkov v tandemu. 

Sosed Planice je Lavtarski vrh, kjer je tudi manjša vasica. Do roba vrha, s katerega je posneta druga fotografija, raste gozd na zahodni strani, na vzhodni strani pa so kmetije ter mnogo travnikov in sadovnjakov.  Planica je v ozadju desno na spodnji sliki. Prva slika je popoldanska, ko je bilo na nebu več oblakov. Lavtarski vrh se nasproti Planice in Križne gore nadaljuje v Hrastnik, kamor se bomo odpravili sedaj. To je gozdnat vrh z več posekami.

Poseke na vrhu Hrastnika so se v zadnjih letih močno razširile. Nekatere so sveže (spodaj), spet druge se že zaraščajo (zgoraj). Zato so na Hrastniku nastale zelo raznolike sukcesijske faze gozda, prav tako pa je mnogo toplih sončnih okolij. Zato lahko na tem hribu v tem času najdemo mnoge zanimive vrste. Tako gozdne, kot sonceljubne. S človekovim vplivom je torej nastal zelo pester svet.

Vrh Hrastnika se na južni prisojni strani sonči v odprtem svetu poseke. Tam je se poleti pojavi veliko goste vegetacije, mnogo praproti. Zato je tam tudi veliko klopov. Na severni strani pa do vrha hriba še sega gozd. Tudi na zahodni strani hriba je v zadnjih leti nastala večja poseka …

… in odpre se tale čudovit razgled na Selško dolino. Vidimo res izrazito uravnano in obdelano dolino nastalo na rečnih nanosih Selške Sore. V ozadju se bohotita Stari vrh (zgoraj levo) in Ratitovec (spodaj na sredi). Nad gorami v ozadju, kot je Ratitovec čez dan najprej nastajajo kopasti oblaki.

Po sončnih mestih poseke pogosto povsod naokoli teka mnogo brzcev (Cicindela). Na nekaterih mestih so precej številčni. Ti hrošči so precej hitri. Zelo težko se jim je povsem približati, saj hitro pobegnejo naprej. Vseeno pa se mi je posrečilo ujeti tale čudovit utrinek para med parjenjem.

Tudi nekateri plenilski pajki se pojavljajo na Hrastniku, med njimi tale lepi volkec (Pisaura). Zelo značilni za naše kraje plenilski volkcem podobni pajki. Ti pajki ne pletejo mrež za lov, ampak lovijo plen po tleh ali vodni gladini.

Na sončnih mestih Hrastnika se lahko pojavijo tudi nekateri kačji pastirji. Čeprav so te žuželke pogoste ob vodah, kjer se razvijajo njihove lilčinke, plenijo druge žuželke na vseh sončnih mestih, tudi stran od voda. Tokrat sem naletel na samico modrača (Orthetrum). Če so samci prepoznavni po sinje kodri barvi zadka, pa imajo samice rumeno rjav zadek s temnimi progami.

Tudi mogočni sršeni letajo naokrog po sončnih okoljih Hrastnika. Fotografija te naše največje ose od blizu zares zbuja spoštovanje.

Za konec se podajmo do še ene vaške lepotice Šmohorskega hribovja – Križne gore. Prostrani in odprti pisani travniki nas obdajajo in šumijo v nežnem vetru majske pomladi. V okolici nastajajo čez dan raznorazni oblaki tisočerih oblik. Okoli pisanih travnikov nas bogatijo prostrani razgledi na Ljubljansko kotlino pod nami, Alpe v ozadju in Škofjeloško hribovje v okolici.

Na koncu travnikov Križne gore se nahajata tudi cerkev (zgoraj) in lovska koča. V lovski koči lahko predvsem čez vikend tudi kaj popijemo, za vse ostalo pa je v vasi gostilna. Do cerkve od vasi vodi lepa makadamska cesta čez pisane travnike (spodaj). V prvem delu je bila pred nekaj leti asfaltirana, drugi del pa še ostaja makadamski.

Okolico cerkve bogatijo taki čudoviti pisani travniki na valovitem terenu. Travnike bogati gručica dreves na sredi in množica tisočerih oblakov na sončnem in modrem popoldanskem nebu čez dan. Kar nekaj je na travnikih tudi kobulnic, ki mu dajejo pridih beline.

Preden zaključimo s pomladanskim potepanjem pa še dve prekrasni fotografiji z Lavtarskega vrha. Prva pogled po dolini med Hrastnikom in Planico proti Praprotnim v Selški dolini z Lubnikom v ozadju. Na drugi pa čisto in polno zelenje travnikov in gozda kupolaste Planice.

Naše potepanje po šmohorskem hribovju za konec nadgradimo še z nekaj septembrskimi utrinki. Sredi septembra je konec poletja oz. prehod s poletja na jesen. Temno zelene zrele poletne barve postajajo bolj umirjene, pojavljati pa se začnejo že prvi odtenki drugih barv med zelenjem, ki pa so še precej skriti med njim.

Sredi gozda, kot na najlepšem mestu pri Pševu, je še prava poletna senca in temni. Odtenki tako se poleti povsem drugače, temneje prelivajo barve zelenja, kot spomladi ...

... pogled v krošnje proti več svetlobe pa razkrije, da gre vseeno za polno zrelo zelenje.

Tako travnik in sadovnjak pri pševskem spomeniku, kot tisti prvi pred spomenikom pod cesto, kažeta povsem drugačen obraz kot spomladi. Odeta sta v pravo zrelo temno zelenje poznega poletja, ki se počasi izteka. Dopoldne je sprva še čista modrina neba. Trava je povsem drugačna kot spomladi ali junija pred prvo košnjo. To je že tretja generacija po drugi košnji, ki ne bo več zrasla prav visoko.

V zrelo zelenem pozno poletnem utrinku se bohoti tudi Pševo na sončnih prisojah. Trava na strmem travniku pred nami je ravno sveže pokošena sredi septembra, drugič v sezoni. Ta travnik je druga košnja dočakala nekoliko kasneje kot večino ostalih. Na drugi fotografiji grmovnato zelenje, ki se poleti razraste pri pševskem kamnolomu. V tem sončnem grmišču in pod skalovjem lahko opazimo mnogo žuželk in plazilcev.

Podobne zrele odtenke odsevajo tudi travniki pod kamnolomom. Tudi tam je bila trava sveže pokošena. Na nebu na prvi sliki lahko opazimo prve ciruse. Na drugi sliki je tokrat javor na sredi poln zrelih listov in krilatih plodov, ki jih je razvil nedavno.

Nekaj dni kasneje kot pševski so bili drugič pokošeni travniki na pobočjih okrog Javornika, a je tudi tam trava ponovno ozelenela. Na nebu še ni kopastih oblakov, cirus ki se je pojavil pred tem je nastal bistveno višje v ozračju. Od daleč ni nikjer videti še kakih jesenskih odtenkov, še vedno močno prevladuje temno zelena barva poznega poletja …

A prve sledi bližajoče se jeseni se pokažejo na spodnjem travniku in sadovnjaku, kot je to v škrlatno rdeče obarvano drevo na drugi sliki. Je še dokaj osamljen primer, kjer karotenoidi prevladajo nad klorofili. Se mu bodo pa v naslednjih nekaj tednih pridružila tudi ostala sadna drevesa, čez kak mesec pa še gozdna. Na prvi sliki visimo lahko kako pogled proti soncu nad ta travnik odseva vidno temnejše kontraste kot spomladi.

Tudi septembrski živež nam ponudi nekaj zanimivosti. Med rastlinjem tokrat opazimo dva osebka črtaste pižamarke (Graphosoma lineatum) na listu. To je pri nas precej pogosta ščitasta stenica, ki se prehranjuje predvsem z različnimi kobulnicami.

Na travnikih pa lahko opazimo zelo značilno rastlino, ki cveti v drugi polovici poletja in jeseni. To je jesenski podlesek, katerega čas cvetenja pove že ime. Po cvetovih je kot večja jesenska različica žafrana. Je strupen. Alkaloid kolhicin je strup, ki povzroča krče, mišično ohromelost in lahko tudi smrt. Tudi to rastlino nekateri zamenjajo s čemažem spomladi, ko ne cveti, kar je za njih usodno. Cvetovi pa so povsem drugačni kot pri čemažu.

Pa končajmo naše potepanje po naravi Šmohorskega hribovja na vrhu Jošta sredi septembra. Tudi v zgornjem koncu hribov je gozd odet v temne sence poznega poletja, kot cesta proti vrhu zgoraj in pot s kamnoloma spodaj (obe sliki s pogledom navzdol). Sončne pege v gozdu so sedaj najmanjše. Ni pa še sveže odpadlih listov kar pomeni da se jesen še mora v gozdu zares začeti. je pa zato na bukvah že dozorel žir.

Tudi na vrhu Jošta je trava precej sveže pokošena. Vidno je, da je bila tam najkasneje. Rjavine med travniki na prvi sliki dajo vedeti, da je bilo tam še pred nekaj leti grmovje oziroma rob gozda, ki so ju posekali. Sedaj je to sončno travno ratišče še revnejše s hranili, travnik se tam šele začenja razvijati. Tudi prst je drugačna, zato tam lahko najdemo zanimive vrste in veliko kobilic. Na vrhu Jošta se cerkev in mogočno drevo ob njej bleščita v polni modrini čistega neba.

Za konec pa še umirjen pogled čez travnike pod vrhom proti Planici z nekaj oblaki v ozadju in pa pogled čez mlade bukve in smreke na Kamniško Savinjske Alpe v ozadju na drugi sliki. Tudi nad Alpami je nastalo sredi dneva že nekaj oblakov. Septembra še nastajajo, a običajno že pozneje kot sredi poletja, nevihte pa se počasi umirjajo.

Narava Šmohorskega hribovja je torej res zelo raznolika in pestra, okolij je res mnogo. Še zdaleč nismo obhodili celotnega hribovja. Eno od preostalih pomembnih lokacij bomo obiskali v naslednji epizodi. To je dolina potoka Suha pri Bitnjah. Nahaja se v vzhodnem gričevnatem vznožju Šmohorskega hribovja ob Sorškem polju.

Do Prihodnjič, Aljaž