Viševnik (15.4.2016)

Pozdravljeni,

zakorakali smo že globoko v maj. To je zadnji mesec pomladi, ki je sploh letos, ko je bila precej zgodnja, po nižinah že v svoji pozni fazi. Drugače pa je v gorah, kjer je predvsem v visokogorju še vedno dovolj snega, predvsem v Julijcih, v veliki meri tudi zaradi sneženja konec aprila. Letošnji maj ne hodim veliko okoli, sploh prvi del meseca sem namenil predvsem počitku. Imam pa zato še veliko utrinkov za objaviti z letošnje zime in pomladi aprila. Tokrat objavljam utrinke s svojega obiska Viševnika sredi aprila.

Po deževnem četrtku 14.4. je naslednje dni kazalo nekaj več sonca. Višje v gorah je tudi snežilo, zato sem upal da bom lahko ujel kaj pogledov na zasnežene gore. V tem obdobju je po zelo topli prvi polovici aprila precej snega že pobralo, vendar v Julijcih je vseeno še ostalo kar nekaj snega, ker ga je bilo res veliko. V petek sem se odločil iti na Viševnik. Kazalo je sicer na zjutraj še pretežno oblačno vreme, čez dan pa naj bi se delno zjasnilo. Vseeno pa so najvišji vrhovi Julijcev večino dneva še ostali v oblakih. Tudi nad Pokljuko je bilo večino dneva še več oblakov, vseeno pa sem bil deležen razgledov z Viševnika, razen na Triglav in njegovo okolico. Vmes je bilo tudi krajše obdobje več jasnega vremena, ki pa se je pojavilo ko sem se že vrnil na Pokljuko. Več sonca se je seveda čez dan pokazalo po nižinah.

Ko sem dopoldne prispel na Rudno polje je bilo pretežno oblačno, mirno in spokojno. Zimska sezona se je že končala pred slabima dvema tednoma, zato tekaške proge niso bile več urejene, čeprav je na Rudnem polju še ostalo slabe pol metra snega. sneg je bil že povsem preobražen, zrnat in gost. Malce sem se razgledal naokoli in se odpravil proti vrhu. Snežna podlaga je bila malo bolj mehka, spodaj na Pokljuki je minuli dan predvsem deževalo, snežilo je šele višje, nad slabih 1700 m višine sem opazil novozapadli sneg. Ni pa se udiralo preveč, tam do 10 cm, zato je bila hoja povsem prijetna, samo pač tipična za snežne razmere. Temperatura je bila prav tako prijetna, ni bilo mrzlo, prav tako pa ne preveč toplo. Spodaj je bilo nekaj stopinj nad ničlo, zgoraj pa okoli ničle. Je bilo pa v zgornjem delu, sploh na vrhu tudi vetrovno. Od kotlinice na cca. 1700 m pa do vrha je bilo vse več novozapadlega snega, na vrhu kakih 10 cm. Vzpenjal sem se počasi, zato nisem bil preveč utrujen. Že na Pokljuki je bilo videti, da so vrhovi še v oblakih oz. megli, tudi ob prihodu na sedlo pri Plesišču je bil vrh je v megli. Zato sem se odločil tudi zaradi napovedi trganja oblakov, da po poti fotografiram ob vračanju nazaj. Na grebenu pod vršnim pobočjem je bilo še kak meter snega, tako da je bilo dosti rušja še pod snegom, nekaj pa je bilo že odkritega. Bile so torej tipične pomladanske aprilske razmere. Na delih vršnega pobočja je sneg na pogosto spihan, zato so bile vmes tudi kopnine. Jih je pa minuli dan prekrila tanka plast novozapadlega snega. Ko sem prišel na vršni greben me je razveselila belka. Te prečudovite kure se tam zelo pogosto pojavljajo, vidimo pa jih lahko v vseh letnih časih. Tokrat je bila še v zimskem, pretežno belem perju, poleti pa dobi bolj pisano perje rjavih odtenkov, bel ostane le trebuh. To je tipična prilagoditev na različno podlago pozimi in poleti.Ko sem prišel na vrh, se je megla umaknila, oblačna plast se je še nekoliko dvignila nad vrhove na Pokljuko.

Prihod na Rudno Polje dopoldne.

Ob prihodu na vrh so se tako vendarle odprli razgledi na vse strani. Zrak je bil kljub oblačnem vremenu lep in čist. Lepo se je videlo proti Debeli Peči, na Pokljuko, Na Karavanke in Kamniške Alpe v ozadju, na Jelovico, Bohinj in Spodnje Bohinjske gore. Lepo sta se videla tudi Mali draški vrh in Rjavina. Veliki Draški vrh in Tosc sta imela vrhova sprva še v megli, povsem v oblakih pa je bilo območje Triglava. Na vrhu sem naredil nekoliko daljšo pavzo, počakal sem tudi če se morda pokaže kaj sonca in razgledi še bolj odprejo. Sonce je skozi oblake posvetilo le za trenutek, več jasnine je bilo videti v ozadju nad Pokljuko in predvsem Ljubljansko kotlino. Se je pa pas oblačnosti še nekoliko dvignila, pokazala sta se tudi vrhova Velikega Draškega vrha in Tosca in spodnji del pobočij Triglava do slabih 2500 m. Tako sem lahko videl Planiko, Kredarice pa še ne. Zelo zanimiv je bil pogled na Rjavino, na katero je večino časa vztrajal kos jasnine, zato je bila pogosto obsijana s soncem.

Na vrhu Viševnika.

Pogled z Viševnika na Mali Draški vrh in Rjavino v ozadju desno.

Pogled na Rjavino, ki je bila obsijana s soncem (približano).

Pogled proti Brdom in Debeli Peči.

Pogled na Pokljuko ter Jelovico, Kamniške Alpe in Karavanke v ozadju.

Pogled proti Uskovnici, Bohinju in Spodnjim Bohinjskim goram.

Pogled proti zahodu oz. jugozahodu na Ablanco ter Tosc in Komno v ozadju.

Pogled na Veliki Draški vrh in Tosc.

Pogled proti Triglavu, ki je bil v oblakih. Viden pa levo Veliki in desno Mali Draški vrh.

Po počitku in doživetju zimskih zasneženih gora sem se nato vrnil na Pokljuko. Z vršnega grebena sem imel tudi lepe poglede na snežno kotlinico severno pod Viševnikom. Dan je nato izpopolnilo tudi nekaj sonca na poti nazaj, saj je jasnina nad Pokljuko prodirala tudi vse bolj proti Viševnika. Užitek se je bilo spuščati z vrha po snegu. Spust po mehkem snegu je bil zelo tekoč. Odpirali so se tudi zelo lepi pogledi na Pokljuko. Ob vračanju nazaj sem se sprehodil še na vrh Plesišča, saj sem lahko tokrat ujel pogled na Viševnik, ko ni bil več v megli, saj je tam pogled lepši kot s sedelca. Ko sem se vrnil na Rudno polje, tam ni bilo več sonca, je pa bilo še vedno nekaj jasnine nad Pokljuko. Tudi spodaj je bilo nekaj vetra, a manj kot na vrhu. Malce sem se še sprehodil okoli in nato odpravil s Pokljuke. Ustavil sem se še pri mrzlem studencu, kjer se m se še zadnjič razgledal na zasnežene gore nad Pokljuko in posnel nekaj fotografij, preden sem se dokončno vrnil v dolino.

Vršna gmota Viševnika.

Pogled na vršni greben Viševnika izpod vrha (zgornja slika) in z drugega konca proti vrhu, ko ga pot zapusti (spodnja slika)

Pogled na zložna snežna pobočja severno od Viševnika z vršnega grebena. V ozadju desno tudi Brda in Debela Peč.

Pot prečno po vršnem pobočju navzdol.

Vršno pobočje Viševnika.

Pogled izpod vršnega pobočja na Pokljuko in manjšo kotlinico v ospredju.

Spust po grebenu pod vršnim pobočjem proti Plesišču. Zgornja slika posneta tik pod vršnim pobočjem, spodnja bližje plesišču. (vršiček na sredini).

Pogled s Plesišča na Viševnik.

Pogled s Plesišča proti Toscu in Ablanci.

Pogled s Plesišča na greben Slemena nad Konjščico južno od Ablance.

Pogled s Plesišča proti jugu.

Pogled  s kotlinice na greben pri Plesišču (slednje na grebenu levo)

Pogled s kotlinice proti jugu, ko je bila obsijana s soncem. Za tem sledi grapa na smučiščem Viševnik. Pot gre sicer sprva malce okoli, a pozimi se mnogi spustimo in vzpnemo v celoti po grapi v tej smeri.

Pogled s kotlinice proti Viševniku.

Vračanje po grapi s pogledom navzdol proti Pokljuki.

Pogled po grapi navzgor.

Pogled s smučišča Viševnik na Pokljuko.

Pogled navzgor po zgornjem delu smučišča.

Vračanje s smučišča proti Rudnem polju skozi Pokljuške gozdove.

Prihod nazaj na Rudno Polje.

Začetek poti z Rudnega polja proti Uskovnici na območju tekaških prog. Na zgornji sliki pogled nazaj proti Rudnem polju, na drugi pa proti Uskovnici.

Pogled z južne strani Rudnega polja nanj in na gore v ozadju, Viševnik v ozadju desno.

Pogled z Mrzlega studenca na Pokljuko in gore nad njo v ozadju.

Za mano je bil tako zelo prijeten dan, s katerim sem bil zadovoljen. čeprav ni bilo pogledov na zasnežen Triglav in veliko sonca, pa je v naravi vedno lepo in se vedno najde nekaj lepih utrinkov.

Do prihodnjič, Aljaž

Krvavec (10.4.2016) in Srednji vrh (11.4.2016)

Pozdravljeni,

končal se je april, a tudi letošnji april nisem počival, ampak sem ujel veliko utrinkov v naravi. Nekaj malega utrinkov enega popoldneva doma sem že objavil, ujel pa sem jih še bistveno več. Šestkrat sem se odpravil v gore, poleg tega pa sem dokumentiral tudi pomladno kuliso doma v Šmohorskem hribovju, v Mariboru in na Pohorju ter v Bohinju. Konec prvega tedna po zaključku svoje zimske sezone v začetku aprila in v začetku naslednjega sem še enkrat obiskal Krvavec in Srednji vrh, bilo je v nedeljo 10. in ponedeljek 11.4.

V nedeljo me je čakal bolj kratek obisk Krvavca, želel sem ujeti še zadnje zimske utrinke na Zvohu. Dobra dva tedna pred tem sem na Krvavcu še zadnjič letos smučal, snega pa je bilo tudi naravnega na neizpostavljenih bi rekel še vsaj kak meter. A ga je dveh tednih v precej toplem vremenu skoraj povsem pobralo, nekaj ga je ostalo le na vrhu Krvavca in okoli Zvoha, več pa seveda globlje v gorah. Dva dni prej je tudi deževalo, občasno tudi snežilo, vendar je bilo pretoplo, da bi se sneg kaj dobro prijel. Za v nedeljo je bila napoved zelo nesigurna. Lahko bi se tudi postopno delno jasnilo, a se je to dogajalo bolj v nižinah, Krvavec pa je bil še v oblakih. Zato me je tam pričakal precej oblačen, pogosto tudi meglen dan. Pripeljal sem se do planine Jezerca, potem pa naredil sprehod čez Kriško planino preko vrha Krvavca do Zvoha in mimo Tihe doline in Gospince nazaj. Bilo je sicer prijetno hladno, zato je bila hoja prijetna, vendar je bilo sprva precej megle. Bilo je tudi precej mokro in namočeno, saj je ravno večinoma skopnel sneg, pa še dež in sneg sta ponehala nedolgo pred tem. Ostalo je še nekaj snežnih zaplat, seveda pa je bilo več snega na smučišču, bil je tudi zadnji dan obratovanja smučišča v tej sezoni, ki pa žal ni bil kaj prida. Ob prihodu s Kriške planine do Doma na Krvavcu in stolpa se je malo odprlo in lahko sem se malo razgledal po Krvavcu. Nato se je spet zaprlo ob poti na Zvoh. Na vrhu sem naredil nekaj postanka. Ta se je izplačal saj se je odprlo nekaj pogleda proti Kompoteli in Vrhu Korena ter na del pobočja Kalškega grebena. Tako je bilo nekaj skrivnostnega gorskega vzdušja. Predvsem na Kompotelo in Vrhom Korena je posijalo tudi nekaj sonca, bilo pa je tudi nekaj vetra, kot pogosto na vrhu Zvoha. Ob vrnitvi nazaj se je megla ponovno zaprla, ta je bila malce manj gosta le ob vhodu v snežni park. Je bilo pa še živahno v Tihi dolini, kjer je bilo nekaj zabave ob zaključku sezone. Bilo pa je že po zaključku smučanja ob enih. Gondola je še vozila zadnje obiskovalce in zaposlene domov. Na poti od Gospince do Jezerc sem prišel že pod plast oblakov, odprl se je prvič tudi pogled v dolino. V nasprotju z megleno vožnjo do Jezerc me je nazaj čakala bolj prijetna vožnja, v spodnjem delu in v kotlini pa je sijalo tudi sonce. Čeprav nisem bil deležen mnogih ogledov, pa sem se vseeno zadovoljen vrnil domov.

Na vrhu Zvoha. Na prvi sliki zgornja postaja dvosedežnice, na drugi pa pogled na akumulacijsko jezero in zgornjo postajo dvosedežnice z vrha.

Pogled z vrha Zvoha na pobočje Kalškega grebena, delno zavitega v oblake.

Pogled z vrha Zvoha na greben Ježa.

Pogled z vrha Zvoha na Vrh Korena, Košutno in Kompotelo od leve proti desni.

Z vrha se pogosto odpravim še nekaj metrov naprej po grebenu Ježa do drugega vršiča po vrsti. Od tam se posnel ti dve fotografiji, na prvi pogled naprej po grebenu, na drugi pa na sedlo Škrbina med Vrhom Korena in Kalškim Grebenom.

Pogled z začetka grebena Jež nazaj na vrh Zvoha.

Manjši plato pod Zvohom pri vhodu v snežni park.

Naslednji dan, v Ponedeljek pa sem obiskal še Srednji vrh. Tam je kulisa tudi aprila lahko pravljična, sploh če je še dovolj snega. Za razliko od Krvavca ga je bilo na vršni planoti še vedno kakih tri četrt metra. Kazalo je na sončen dan. Po nižinah se je to tudi zgodilo, okoli gora pa so vendarle še ostalo oblaki. V bistvu je bilo zjutraj jasno z nizko oblačnostjo z zgornjo mejo tam med 1700 in 1800 metrov. Tako sem upal, da me bo pod vrhom srednjega vrha pričakala jasnina. Vendar se je čez dan oblačnost dvigala in pretrgala, okoli gora pa so ostali oblaki, ki so se dvigali nad vrhove. Svojo pot sem kot vedno začel v Mačah. Tako vzpon kot spust sem opravil po zame običajnem pristopu z doline Suhe. Že dopoldne se je oblačnost trgala in v Mačah je bilo ob prihodu sonce. Oblačnost pa je stala na pobočju gora. Vzpon je bil prijeten, temperatura prav tako. Ob vzponu na grebenček nad Suho sem počasi prispel v meglo. Vendar se je že kmalu spet začelo kazati sonce in jasnina. Pričakoval sem, da me bo ta čakala tudi pod vrhom. Vendar je bila ta le prehodna. Ob prihodu na Dolgo njivo je bilo lepo sončno in odprt pogled okoli, vendar se je srednji vrh kasneje spet zavil v oblak in zaključek vzpona po najlepšem delu je minil v megli. Vzpon do Dolge njive je minil večinoma po kopnem, sneg je v gozdu že pobralo. Začel pa se je v dolinici pod Dolgo njivo, kjer ga je bilo takoj več kot pol metra. Tam se pogosto pozimi začne dosti debelejša snežna odeja kot na pobočju, zato tudi spomladi ostane dosti dlje. Na planini je bilo kopno, saj je tam sneg pogosto spihan in ga tudi prej pobere, naprej pa ga je bilo spet dovolj. Sneg je bil mehak, zato se je malce udiralo, a ne več kot kakih 10 cm, saj je bil tudi že zelo gost in preobražen. Je bilo pa tipično pomladno to, da je bilo na soncu, ki se je pokazalo ob prihodu na planino prav prijetno toplo, v megli pa je bilo kar hladno, zato so vetrovka, kapa in rokavice pri temperaturi le malo nad nič prav prišle. Pred prihodom na vrh sem se ustavil še na Cjanovci, katere vrh je bil tudi kopen, seveda pa v megli ni bilo razgledov, takrat se je videlo le nekaj metrov naprej. Zato sem se hitro odpravil še proti vrhu.

Prihod na planino Dolga njiva.

Pogled iznad koče na planini navzgor proti dolinici.

Pogled iznad koče na pobočja Srednjega vrha.

Vzpon po vršni planoti med smrekami v megli.

Vzpon po vršni planoti med rušjem v megli.

Ob prihodu na vrh je bila megla nekoliko manj gosta, a še vedno kar precej. Je pa bilo nekaj razgleda proti Jezerskim, saj je bila severna stran gora skoraj v celoti pod plastjo oblakov, ki tudi niso bili strnjeni naprej nad Jezerskim. Tik pred prihodom na vrh me je razveselilo tudi nekaj komatarjev. To so ptiči, ki so sorodniki kosa, za razliko od njega pa živi višje v gorah. Je zelo lep ptič. Prav tako kot kos je črn, od njega pa ga razlikujemo po veliki beli lisi na prsih. Pot z vrha sem nato nadaljeval proti Malem Grintovcu, v megli nisem imel pretirano dolgega postanka. Namen sem imel narediti krog in v kotlinici pod Malim Grintovcem obrniti po dolini planine Dolga njiva nazaj do koče in nato proti Mačam. Vendar se je že takoj, ko sem zapustil vrh, megla nekoliko razredčila. Nato se je spet zgostila, še bolj pa razredčila ob prihodu pod Mali Grintovec. Počasi so se začeli odpirati tudi razgledi po vršni planoti, nekoliko bolje pa se je videlo tudi proti severu. Zato sem se odločil ta grem nazaj po daljši poti v obratni smeri nazaj do vrha in se od tam vrnem v dolino. V dolinici Dolga njiva pogosto precej piha, zato pogosto spiha tudi sneg in tam so bile vmes tudi kopnine, tudi pot po pobočju nad dolinico je občasno šla po kopninah. Na napihanih mestih pa je bilo seveda snega še krepko čez meter. Ob poti nazaj sem imel razglede tudi po vršni planoti, čeprav je bilo še oblačno. Nekaj megle se je ob narivu oblakov na pobočje pojavilo še ob prihodu na vrh, potem pa je dokončno izginila. Ob drugem prihodu na vrh sem naredil nekoliko daljši postanek, počakal sem tudi, da se je megla dokončno umaknila. Vračal sem se v smeri proti Cjanovci in se nato na sedlu pod njenim vrhom usmeril proti Dolgi njivi. Ob vračanju se je oblačnost tudi nekoliko razredčila in nekajkrat je posijalo tudi sonce, prav tako se je vse bolje videl tudi Storžič. Tako sem imel povsem lep zaključek dneva. Bile so na koncu res prave pomladanske razmere s hojo po starem gostem južnem snegu. Na planini se nisem več ustavil, saj sem imel tam izjemoma lepše razglede ob prihodu. Tako sem se hitro spustil v dolino, kjer me je pričakalo sončno in zelo toplo vreme in tako zaključil dvodnevni obisk mojih pogostih bližnjih ciljev v Kamniških Alpah.

Prvi prihod na vrh, ko je bil še v megli.

Pogled izpod vrha proti Jezerskim.

Prihod do kotlinice pod Malim Grintovcem. Pogled proti pobočju Malega Grintovca.

Pogled iz kotlinice navzdol po dolinici.

Pogled iz kotlinici na začetek vršnega grebena Srednjega vrha.

Pogled na Mali Grintovec z začetka poti po pobočju nazaj proti vrhu Srednjega vrha.

Pogled na dolinico s poti proti vrhu, na prvi sliki desno v ozadju Mali Grintovec.

Pogled proti vrhu z mesta, ko se pot povzpne na vršni del grebena. Srednji vrh je levi vrh v ozadju.

Pogled nazaj proti Malemu Grintovcu z bližine vrha.

Vrh srednjega vrha z zahodne strani.

Pogled na manjšo grapo pod vrhom na njegovi zahodni strani.

Na vrhu srednjega vrha. tam je sneg pogosto spihan, zato je že skopnel.

Pogled z vrha na Cjanovco.

Vrh z vzhodne strani ob vračanju v dolino.

Pogled na vrh izpod Cjanovce.

Pogled z vršnega pobočja navzdol po planoti ob vračanju nazaj.

Pogled po vršni planoti proti Cjanovci ob vračanju nazaj.

Pot nazaj proti Dolgi njivi med smrekami.

Pogled s poti med smrekami navzgor po pobočju.

Pogled proti vršnim pobočjem ob vračanju nazaj z dolinice pod planino.

Pogled navzdol po dolinici pod planino. To je nadaljevanje dolinice, ki se tako kot planina imenuje Dolga njiva. Začne se v kotlinici pod Malim Grintovcem kmalu po tem mestu pa se strmo spusti po pobočju navzdol in postane nekakšna hudourniška grapa.

Pogled navzdol po omenjeni hudourniški grapi, ko jo nižje dol v gozdu nasproti zaplate preči pot v smeri proti Kališču in Mačam.

Greben na dolino Suhe. prva slika pogled navzgor, druga pa navzdol.

Do prihodnjič, Aljaž