Krka - Epizoda I: Izvir Krke - Marinča vas

Pozdravljeni,

Zelena dolina čiste in hladne reke z lehnjakovimi tvorbami. Rečna oaza sredi zakraselega sveta. Dolina polna mozaika travnikov, mejic, njiv, obdana z prostranimi gozdovi hribovitega sveta. Reka, ki dokaj mirno teče po zeleni dolini, na svoji poti pa premaga nešteto brzic. Bogat živi svet rastlinskih in živalskih vrst, ki nikoli ne razočara.

Vse to je dolina Zgornje Krke. Krka, ta zelena dolenjska lepotica, je najdaljša reka, ki teče samo po ozemlju Slovenije oz. druga najdaljša reka če upoštevamo samo površinski tok (v tem primeru je od nje daljša Savinja). Krka je namreč kraška reka, ki sprva teče tudi po podzemlju, dokončno luč sveta ugleda v bližini njenega izvira blizu naselja Krka. Od tam do izliva v Savo njen tok prebrodi 94 km. Njena pot oz. pot njenih voda pa se kot pri mnogi kraški reki začne bistveno prej. Tako kot so mnoga notranjska kraška polja domovanje potokov, katerih vode končajo v Ljubljanici, se tudi v Krko stekajo vode z nekaterih. Večino vode, ki se pojavi na površju v izviru Krke, je že bila deležna dnevne svetlobe in sicer v bližini Grosuplja. Tam se nahaja Radensko polje, kraško polje z več ločenimi potoki, ki v ločenih ponorih poniknejo na vzhodnem robu polja in mnoge od teh voda se stekajo k izviru Krke. Tokrat o Radenskem polju ne bom predolg, saj boste več o njem izvedeli v enem od naslednjih prispevkov. Krka nato teče po zelo spremenljivi pokrajini. Najprej v zgornjem toku teče po Suhi krajini in s svojo dolino predstavlja edino pravo reko v Suhi krajini. Tam teče po uravnani valoviti solini, znotraj si je kasneje marsikje ustvarila še svojo manjšo dolinico, po kateri njena struga teče nekaj 10 metrov nižje od okoliških naselij. Med naseljema dvor in soteska se pokrajina kar naenkrat spremeni. Krka teče skozi 5 km dolgo sotesko z značajem kanjona. Nato se svet ob njej spet odpre. Najprej teče po valovitem svetu Novomeške pokrajine, nato pa po robu ravnice Krško-brežiškega polja, dokler se ne izlije v Savo.

Dolina Krke je polna tudi zgodovinskih in kulturnih posebnosti. Ob reki se nahajajo mnogi gradovi in graščine, na njej pa številni mostov ter nekdanji mlini in žage. Po dolini so nekdaj potekale pomembne prometne povezave, saj je okolica na Dolenjskem precej razgibana, dolina Save v Posavju pa je bila precej težja prehodna. Zato so se mnoge naselbine razvile tam že v antiki.

Ko omenjamo Krko zelo hitro pomislimo na še eno njeno posebnost. Lehnjak s še enim imenom travertin. Le-ta je posledica dejstva da je Krka kraška reka. Zato vsebuje veliko kalcijevega karbonata, saj je svojo pot začela v apnenčastem podzemlju. Ko v svoji dolini teče po nepropustni podlagi čez mnoge organske ostanke, kot so listi, veje in skeleti živali, se kalcijev karbonat na njih izloča, jih obda in nastane lahka, porozna in luknjičava kamnina. Obarjanje Lehnjaka pospešijo pregrade, pomembna pa je tudi prisotnost mahov in alg. Kamnina je navadno svetle rumeno-rjav barve. Struktura organskih delcev se običajno ohrani, primesi železovih spojin pa jih obarvajo rjavkasto. Lehnjak je tudi lahka kamnina, ki plava na vodi. Prav tako je krušljiv in enostaven za obdelovanje. Pojavlja se tudi na drugih rekah, a je na Krki najbolj prisoten in najlepši. Pogosto tvori manjše brzice in slapišča, ko se izoblikuje stopničasta struga ob nastanku lehnjaka. Dno struge je zaradi lehnjaka prav tako luknjičasto in precej razbrazdano. Zato je prečenje reke precej nerodno. Zelo je treba biti pozoren, da se kam ne urežeš ali pa spregledaš kako luknjo ter padeš in se poškoduješ. Zato je prečenje reke na teh mestih počasno in pazljivo, a morda ravno zaradi tega večje adrenalinsko doživetje.

Lehnjakovi pragovi v bližini Zagradca.

Najprej vam prestavljam dolino Zgornje Krke med njenim izvirom in Dvorom. Pogledali si jo bomo v treh epizodah. Najprej bomo obiskali povirno območje pri naselju Krka, njen izvir ter prvi del doline do Marinče vsi. V drugi epizodi bomo obiskali osrednji del Zgornje Krke med naseljema Zagradec in Šmihel. V zadnji epizodi pa bomo obiskali Žužemberk z okolico in Dvor z okolico. Prvi in zadnji del zgornje Krke sem obiskal konec julija, osrednji del pa v začetku julija.

Pa se podajmo na pot k povirnemu področju Krke. Svojo pot začnimo v naselju Krka pri cerkvi Sv. Kozme in Damjana, kjer je v okolici več možnosti za parkiranje. Na mestu te cerkve je nekdaj najbrž stalo pogansko svetišče, ki so pozneje spremenili v krščansko cerkev, v 6. stol. pa je bila posvečena sv. Kozmi in Damjanu. Najprej se podajmo se po polju do vasi Gradiček. Do tja vodi na novo urejena cesta, teren je valovit, ves čas pa se nam odpirajo na amfiteater nad izvirom Krke. To ni neko ostenje, ampak hribovit svet prostranih gozdov z odprtim vznožjem polnim travnikov, kjer se nahaja nekaj vasi.  Že takoj zgodaj dopoldne je živahno oglašanje ptičev. Kosi, ščinkavci in sinice so živahni tako v vasi, na polju, kot v okoliških gozdovih. Spreletavajo se tudi že mnoge lastovke, opazimo tudi šmarnice. Že v Krki so številčni vrabci, pogoste so tudi bele pastirce. Pred prihodom v Gradiček opazimo manjše parkirišče. Za njem je most čez potok. Pri njem v bujnem zelenju in senci dreves opazimo prvi izvir. Vendar to še ni izvir Krke, temveč izvir njenega prvega pritoka, Poltarice. V bližini izvira se nahaja tudi jama Poltarice, od koder priteče omenjeni potok. Jama je bila odkrita leta 2003, odkritih pa je do zdaj 740 metrov rovov, dvoran, kanjonov in sifonov. V osrednjem delu jame teče Blatna reka, v njej se nahaja tudi več sifonskih jezer, ne manjkajo pa niti sigaste tvorbe s kapniki, zavesami in cevčicami. Kadar je veliko vode se pojavi tudi podzemni slap. Tako kot mnoge jame na tem območju je tudi omenjena domovanje človeške ribice. Vhod v jamo se nahaja nekaj metrov nad izvirom, do tja pa vodi potka. Jama ni odprta za javnost, manjši del pa si je možno ogledati v spremstvu jamarjev.

Cerkev Sv. Kozme in Damjana. Fotografija je nastala popoldne ob povratku, ko je bilo na nebu poleg kopastih oblakov tudi nekaj manjših kopren, a je sonce med njimi še vedno lepo sijalo. 

Okolica izvira Krke, ki se nahaja desno od vasice Gradiček v ozadju. Nebo zjutraj je bilo svetlo modro in pretežno jasno, ozračje pa na ta vroč dan že precej toplo. Že zjutraj je bilo hitro prek 20°C, čez dan pa je sledilo vroče vreme prek 30°C.

Tok Poltarice proti Krki z mostu. Svetloba se blešči v jutranji pogledu proti soncu in odseva umirjene temne barve zelenja ter svetlo nebo.

Prelepa zelena oaza pri izviru Poltarice. Izvir je kar široka in voda iz podzemlja priteka na več mestih.

Temno zelen in v sence odet bukov gozd na vznožju hriba pri jami Poltarica (zgoraj) in vhod v jamo Poltarica (spodaj).

Po izviru se podamo skozi vas Gradiček proti izviru Krke. Za vasjo prečimo travnik s prekrasnim pogledom na povirne meandre Krke ter istoimenskim naseljem s cerkvijo v ozadju. Nato se podamo med drevesa in iznenada smo pri vodnatem izviru. Kadar je polno vode, le-ta bruha skozi jamo in je težko dostopati do izvira. Poleti je vode manj in brez problema pridemo do izvira, ki se bohoti v tisočerih odtenkih zelene barve. Pri izviru se nahaja že omenjena Krška jama. Ta je bila odkrita bistveno prej kot Poltarica, omenjal jo je že Valvasor v 17. st. raziskanih je 490 metrov jame, prvih 200 metrov pa je tudi urejenih, osvetljenih in čez dan odprtih za obiskovalce. Prispevati je treba tudi simbolično vstopnino. Urejena pot je speljana po 30 metrov široki in 200 metrov dolgi vhodni dvorani do sifonskega jezera na koncu dvorane. Dvorana ni bogata s kapniki, kakor si po navadi predstavljamo kraško jamo, sigove tvorbe ne preraščajo celotnega stropa in sten. Vseeno pa lahko opazimo kar nekaj zanimivih tvorb. Med njimi so številne zavese, nekaj stalaktitov in izločki sige po površjih skal in balvanov. Sredi dvorane se nahaja tudi akvarij, kjer si lahko ogledamo človeške ribice. Vidne so tudi posledice širjenja vhodne dvorane v 30. letih 20. stoletja. S tem so želeli povečati odtok vode in ublažiti poplave na Radenskem polju. Konec 20. Stoletja so jamarji uspeli odkriti nadaljevanjem jame v sifonskem jezeru. Skozi podzemne rove, običajno polne vode so se uspeli prebiti do manjše Vrhovčeve dvorane, ki zaključuje do zdaj odkrito jamo. V Krški jami poleg človeške ribice biva mnogo drugih jamskih živali, kot so razni rakci, žuželke in jamski pajki. Prav tako tam bivajo netopirji, predvsem podkovnjaki, ki tam prebivajo vse leto. Pri obeh izvirih (Poltarice in Krke) je bilo zelo malo kačjih pastirjev, ki jih običajno pričakujemo pri vodnih virih.

Sveže pokošen travnik med vasjo Gradiček in izvirom Krke, ter poljem ob njem. V ozadju mejice ob pričetku toka Krke, za njimi pa kuka cerkev Sv. Kozme in Damjana.

Zadnji metri  do izvira so lepa tlakovana pot z ograjo nad izvirom (zgoraj). Pri izviru (spodaj) so dopoldne lepi odtenki temno zelene barve, kontraste pa ustvarja sonce,ki takrat  sije za drevesi ob izviru.

Vhod v Krško jamo. Ponoči je zaprt, v času poletne sezone pa ha čez dan odprejo. Skozenj vstopimo v z lučmi osvetljene lepote jame.

Sifonsko jezero ob koncu vhodne dvorane, do koder vodi urejena pot (zgoraj). V vhodni dvorani se sprehajamo med prelomljenimi apnenčastimi skladi (spodaj), poznajo se ponekod tudi posledice miniranja zaradi širjenja vhodne dvorane.

V vhodni dvorani lahko opazujemo tudi prelepe zavese (zgoraj) ter simpatične male stalaktite in cevčice, kise pon malem pojavljajo na stenah in stropu (spodaj).

Opazujemo lahko tudi sigove tvorbe na balvanih, ki delujejo kot z mlekom ali raztopljeno belo čokolado polite skale.

Po obisku jame se podamo proti vasi Trebnja gorica na drugi strani izvira. Ta vas se nahaja na vznožju okoliških hribov malo dvignjena nad povirjem Krke. Zato se nam odpirajo prekrasni razgledi nad povirnim mozaikom Krke. Po razgled se lahko podamo tudi na pisane travnike na vznožnih pobočjih vzhodno od vasi. Tam so razgledi na okolico najlepši.  Travniki so polni raznih prebivalcev. V času obiska konec julija so se že bohotili v drugi generaciji, začela pa se je tudi že druga košnja. Med prebivalci travnika sem uspel narediti lepo fotografijo osastega pajka, čakajočega na plen na svoji mreži. Na travnikih se spreletavajo tudi številni metulji, največ je sprva belinov (med njimi izstopajo tudi oranžni senožetniki) in modrinov.

Pisan travnik ob vznožju hriba pri izviru Krke ter mejice z vrbami in jelšami ob prvih metrih struge površinskega toka Krke.

Valoviti travniki na vznožju hriba in Trebnja Gorica za njimi (zgoraj). Na obzorju se že pojavljajo prvi manjši dopoldanski oblački. Nekateri travniki so že pokošeni, drugi pa še na vrhuncu zelenja druge generacije. Spodaj razgledi z vznožja pri Trebnji Gorici na povirni mozaik Krke s travniki, njivami, mejicami in vasmi.

Osasti pajek preži sredi svoje mreže na vznožnih travnikih.

Z omenjenih travnikov se vrnemo v vas in nato spustimo nazaj proti naselju Krka.  Med potjo prečimo potok Višnjica, drugi večji pritok povirja Krke. Hitro nas tudi zamika da raziščemo njen tok in mejice ob njej. Ima tipičen značaj potoka, kot pomanjšana verzija Krke ki kot mnoge kraške reke že kmalu po izviru postane širša, saj ima za sabo že precej podzemnih kilometrov, kjer si je ustvarila svojo strugo. Višnjica pa svojo pot začne nedaleč stran pod hribom. Njen tok je počasen, saj se njena struga po prihodu na valovito povirje Krke uravna in zavijuga do Krke. Že pri Višnjici opazimo prve kačje pastirje, konec julija so precej številčni ob rekah in potokih bleščavci. Prav tako se v grmičevju oglašajo črnoglavke in vrbji kovački.

Pogledi nazaj na hrib in vznožne travnike pri Trebnji Gorici, kjer smo pravkar bili, s ceste, ki vodi nazaj do Krke. Nebo je na tem delu obzorja še lepo modro in čisto.

Z algami in plavajočimi rastlinami bogata Višnjica, katere struga je delno v senci Jelš. Vmes se pojavljajo tudi odprta mesta, kjer je opaziti največ kačjih pastirjev.

Ko se vrnemo v vas lahko obiščemo enega najlepših kotičkov  v dolini Krke, že takoj po njenem izviru. Tam se sredi naselja nahaja zelena oaza Krke s polno dreves in travnikov ob Krki ter manjšim jezom pri glavne mlinu v vasi, pod njim pa manjši širok slap. Tam reka tudi pravokotno obrne smer svoje struge. Pred jezom je tok umirjen, struga pa globoka in  temnozelene. Ko se prelije stopničko niže, pa je spet plitva s polno kamenja na dnu. Pojavi se tudi že lehnjak, a dno še ne tako izrazito luknjičasto, kot nižje po dolini. Ob jezu barve krasi tudi nekaj plavajočega rastlinja in nekaj visokih steblik ob reki. Pred jezom je možno tudi veslat, čez reko pa vodi manjši mostiček. Zares prekrasen kotiček tudi za počitek in sprostitev ob reki. Na Krki lahko uzremo tudi kako nadobudno družinico rac mlakaric. Prav tako nas lahko preseneti mali martinec.

Pogled z glavnega mosta v Krki na zeleno oazo sredi vasi pri mlinu. Za jezom postane struga precej plitva, tok pa hitreje deroč.

Pri jezu se prek slapiča tok Krke takole zniža za eno stopnjo. Če pogledamo pod slapom stran od sonca, lahko vidimo ob svetli svetlobi vse detajle. Če pa pogledamo nad slapom navzdol, pa se nam proti soncu ustvarijo temnejše umirjene barve. Zares prečudovita zelena rečna oaza. Ob slapu je še manjše mesto, kjer voda postopa nižje v dve stopnjah (spodaj).

Umirjen tok Krke pred jezom. Ne desnem senčnem bregu je pas gozda, na leve sončnem pa polno trstičja.

V vasi tako sklenemo krog po povirju Krke. Čaka nas še obhod obeh bregov do Marinče vasi. Tja pojdimo po osojnem bregu reke. Najprej se podamo čez travnike do sosednje vasi Podbukovje. Lahko se podamo kar po cesti, vmes pa prečimo še en manjši pritok Krke. Travnati svet je zelo razgiban, konec julija so travniki na vrhuncu druge generacije. Vmes ne manjka niti kaka manjša njiva. Na travnikih, ko gre dan k vrhuncu, poskakuje vse več kobilic. V Podbukovju in okolici vasi se lahko večkrat spustimo do Krke. V dolini lahko uživamo ob pisanem rastlinju vrb, jelš in drugih dreves, manjših travnikov, šašja in trstičja. Zelena barva Krke pa se v mirnem toku blešči v svetlobi poletnega sonca in odseva barve obzorja. Občasno se miren tok razburka, ko voda potuje čez mahove, alge in tvorbe lehnjaka ter ustvarja manjše brzice, ki so na teh metih precej blage. Tudi dno reke je pogosto polno vodnega rastja.  Nebo je svetlomodro s posameznimi kopastimi oblaki, ki se razvijejo čez dan. Kadar je vroče, je hladna Krka in njena okolica prava osvežitev. Ob Krki lahko opazimo tudi kak manjši izvir, nekateri se nahajajo le nekaj metrov stran od reke. Ob reki lahko pogosto opazimo sive pastirice, občasno pa mimo prileti tudi kak lebduh ali lesketnik.

Valovit travnat svet med Podbukovjem in Krko. Nekateri travniki se bohotijo na vrhuncu druge generacije, drugi pa so že bili pokošeni in prvi že začnejo poganjati zelišča tretje generacije – le-teh je z vsako košnjo manj. Zgoraj se na vrhu bohoti cerkev Sv. Kozme in Damjana. Spodaj je v ozadju zgornji del Podbukovja na osojnem delu hriba, mi pa bomo prečili spodnji del ob Krki. Nebo krasi že več kopastih oblakov.

Pa se sprehodimo do idiličnih mest ob Krki. Na tem mestu je ob reki pokošen travnik. Ob reki pa trstičje in nekaj jelš na desnem ter vrbe na le-vem bregu. Mali in mladi kopasti oblaki krasijo svetlomodro nebo na obzorju.

Ko se približamo Krki lahko opazujemo kako se drevesa in obzorje odsevata na rečni gladini v mirjenih kontrastih prozorne barve vode nad temnim dnom (zgoraj). Opazimo lahko tudi prva manjše brzice na še blažjih lehnjakovih tvorbah dna polnega mahov in alg (spodaj).

Eden izmed bolj idiličnih kotičkov na poti, okljuk Krke. Tam se njen tok razširi in umiri, čeprav je nekaj metrov stran spet nekaj manjših brzic (spodaj). Dvojnost svetlobnih kontrastov se ponovno izraža ali gledamo proti ali stran od sonca. Povsod se lepo odsevajo drevesa, pa tudi oblaki na gladini, le da so proti soncu (spodaj) umirjeni temnejši kontrasti (spodaj), stran od sonca pa svetlejši živahnejši kontrasti (zgoraj). Na okljuku je tudi eden od številnih pomolov na Krki (zgoraj).

Eden manjših izvirov ob Krki v senci dreves, ki se nahaja le nekaj metrov od rečnega brega. Do Krke tako vodi  simpatičen mali potoček. Ob izviru je tudi klopca za počitek v hladu dreves med poletno vročino.

Od Podbukovja nadaljujmo proti Lesam. Sedaj zaidemo v prekrasen mozaični svet mejic, gozdnih pasov in travnikov s kako njivo med njimi. Ta svet ni uravnan kot morda zgleda s satelitskega posnetka, ampak je zelo razgiban in valovit. Tam ni nobene prave ceste, niti gozdne, pot pa si lahko utremo po nekaj kolovozih in poteh. Vmes zaidemo tudi do Krke, odprejo pa se nam prelepi pogledi nasprotni breg kjer kot na terasi ležijo posamezni domovi roba vasi Gabrovčec na nasprotnem bregu. Vegetacija ob reki je bujna z mnogo vrb, trstičja in šašja.  Nad mozaikom se lahko spreletava kanja, ki v vzgonskih vetrovih čez dan kroži visoko nad nami in išče plen. Med travo lahko uzremo kobilice zelenke, nad njo se preletavajo številčni metulji mali rjavčki in lešnikarji, tudi kak pisanček ne manjka. Med drevesi lahko opazimo kako šojo, ob reki pa spet nove kačje pastirje, kot so razni škratci, presličarji in zverce. Prav tako lahko opazimo kako devo, dan pa nam lahko polepša še metulj admiral. Marsikje bomo lahko opazili sive čaplje, bodisi v letu, na polju ali pa ob vodi med rastlinjem. Ob Krki lovi tud vodomec, z malo sreče bomo ujeli trenutek, ko bo hitro brzel tik nad vodno gladino. Če pa bomo potegnili pravi listek pa lahko celo uzremo, kako sedi na kaki veji ob reki s kako ribo v kljunu.

Valovit in razgiban kraški mozaični svet ob Krki. Nekatera mesta so bolj odprta z nekaj grmi in drevesi (zgoraj), drugje pa zaidemo v zrel mešan gozd (spodaj). Gozd je na teh mestih v dolini najbolj vrstno pisan in raznolik. Opazimo lahko bukve, smrek in jelke, pa tudi kak hrast ali gaber. Če sega do brega Krke se zlije s pasom jelš in vrb ob Krki. Nekatera mesta sveže pokošenih travnikov z že pobranim senom so kar prostrana (zgoraj), med še zrelo travo druge generacije pa so dobro vidne traktorske vlake.

Na tem koncu se med gozdnim pasom ob Krki se pojavijo manjša odprta mesta, kjer se nam svet ob reki odpre. Gledamo lahko na idilične bregov na nasprotni prisojni strani, kjer so odprta mesta znatno daljša. Na prisojni terasi nad Krko je nekaj idiličnih domov. Nebo krasijo manjši povsem beli oblački, ki se stalno spreminjajo. Na osojnem bregu so travniki zreli in v bujni rasti, na nasprotnem prisojnem jih je kar nekaj že pokošenih. Vmes se  pojavijo tud še to sezono nepokošena mesta prve generacije. Vsa odprta mesta ob Krki seveda zapolnijo vrbe in šašje.

Ko zapustimo mozaik poln gozdnih pasov se svet spet bolj odpre, osojni travniki pa visijo proti Krki. Ponekod se nad strugo uravnajo, nato pa strmega z gozdom poraslega brega pod robom niti ne vidimo. Zato na nekaterih mestih, ko pogledamo na nasprotno stran doline, dobimo občutek, kot da reke ni, saj se izgubi pod nami. Pridemo pa tudi do mest, ko so rečni bregovi blažji, pogled na Krko pa se nam odpre v čudovit prizor, ko nad njo na nasprotnem bregu lahko opazujemo tudi vasi. V tem primeru prispemo v lese. Na nasprotnem prisojnem in levem bregu gledamo Velike Lese, mi pa prispemo v Male Lese, ki se nahajajo na osojnem in desnem bregu. V Lesah se lahko spustimo do enega od mnogih značilnih mostov v dolini, ki povezuje vasi na obeh bregovih. Reka tokrat torej deli Lese na Velike in Male, most pa jih povezuje. Kot marsikje na Krki so rečni bregovi strmi, zato med pozidanimi vasmi na obeh bregovih vlada prava zelena oaza ob Krki. Še vedno je polno šašja, trstičja in vrb, na obrežju pa som pogosti tudi travniki. Vse to, ko je dan že na vrhuncu, sije v polni dnevni svetlobi, obzorje se odseva v Krki, oblaki pa postopno rastejo in krasijo modro nebo.

Ob prihodu iz mozaika spet na odprto se nam ponudi tale idiličen utrinek. Pred nami je najlepše prelivanje sončne svetlobe in umirjenih zelenih kontrastov travnikov, ki visijo od hriba proti Krki. Nebo krasijo kopasti oblaki, ki proti soncu odseva svetla in temna mesta. Na travniku v osrčju sameva manjše drevo.

Travniki se ponekod tik nad Krko uravnajo, potem pa prelomijo s strmim bregom do reke. Zato je Krka kar skrita pod nami, v ozadju pa zgleda, kot da so za pasom dreves takoj travniki (zgoraj). Spet druge so rečni bregovi zložnejši, deležni pa smo idiličnih utrinkov s posameznimi drevesi ob Krki, travniki ob njih in Lesami v ozadju. Nebo krasijo mali plešoči kopasti oblaki.

Most čez Krko v Lesah. Prisojni rečni bregovi na drugi strani so precej odprti in porasli s travniki, nekaj je tudi sadovnjakov. To je eden mnogih cestnih mostov čez Krko, saj so v dolini Zgornje Krke številne vasi, ki se nahajajo ena nasproti druge na obeh straneh reke in o povezane s takimi mostovi. Ker je glavna cesta po dolini ves čas na levem bregu, je tudi edina povezava do glavne prometnice za prebivalce vasi na desnem bregu.

Pogledi z mostu na Krko nam dajejo spet vtise zelene oaze in zelenega raja. Če je zjutraj sonce na vzhodu svetilo nad obzorjem v smeri toka, pa se je sedaj premaknilo na zahodno stran obzorja, to pa je med pogledom nazaj proti toki (zgoraj). Tako lahko tudi v tej smeri nastanejo prekrasni posnetki umirjenih barv. Rečne bregove še vedno krasijo vrbe. Za njimi pa je na enem koncu vasi več travnikov, na drugi strani pa več gozdnih pasov.

Ne obrnimo se še, ampak se podajmo po istem bregu še do vasi Veliko globoko, ki se nahaja na osojnem bregu. Do tja vodi malo bolj odprt mozaik z več travniki in samo nekaj ožjimi pasovi gozda, vmes pa je med zelenjem tudi več domov in domačij. Morebiti uzremo tudi kako jato grivarjev, ki leti mimo nas. Sedaj se bomo podali na nasprotni prisojni breg, kjer leži Marinča vas. Ko pridemo skozi gozdni obrečni pas do mostu si mislimo da smo skoraj na identičnem kraju kot v Lesah. Mesta ob Krki so si res lahko podobna. A vseeno je ta kotiček z malo drugačno edinstveno podobo, najbolj pa izstopa vrba žalujka s kamnito mizico in nekaj klopcami pod njo. Nad njo pa domovi Marinče vasi in polno modro nebo s simpatičnimi oblaki sredi poletnega dne. Pod vasmi ponekod rečne bregove krasi tudi nekaj malih pisanih vrtičkov.

Ko zapustimo Male Lese se lahko še enkrat ozremo nazaj. Tokrat na obzorju zasledimo morda najlepše sosledje oblakov ta dan (zgoraj). Spet prečimo valovit svet Kraških travnikov, Krka pa je ponovno skrita za strmim bregom v ozki dolinici za pasom gozda (spodaj).

Še eno idilično mesto ob Krki. Zgoraj most med Marinčo vasjo in Velikim Globokim, spodaj pa idiličen kotiček z vrbo žalujko pod vasjo.

Pa še pogledi na Krko pod Marinčo vasjo. Podobna kulisa kot v Lesah, je pa več drevja na rečnem obrežju, predvsem v smeri proti toku (zgoraj).

Ko prispemo v Marinčo vas, nas čaka še povratek do izhodišča po prisojnem levem bregu. Najprej se podamo nazaj do Les, tokrat Velikih Les po poljski poti čez dokaj uravnat travnat svet. Tam nas tokrat pričaka ravno čas druge košnje, sveže pokošena trava pa se cvre v žgočem poletnem soncu. Na polju je tudi nekaj dreves, ki polepšajo obzorje posameznimi skupinami oblakov, ki se povezujejo me sabo. Na kakem drevesu lahko ščebeta skupina liščkov, nad poljem pa lahko uzremo tudi kakega škrjanca. Na sončnih mestih lahko uzremo tudi kake toploljubne kobilice, kot so modrokrile peščenke. V Lesah izstopa cerkev Sv. Jakoba. Naprej se podajmo kar ob Krki proti vasi Gabrovčec. Najprej gremo čez travnik, nato pa je ob Krki spet več gozda, med njim pa več posameznih domov. Pridemo spet do mest ob Krki z bujno obrečno vegetacijo, ki smo jih pred tem opazovali z pisanega mozaika nasprotnega brega med Podbukovjem in Lesami. Opazimo tudi edine malo bolj izrazite brzice, ki smo jih v tem delu doline zagledali. Še vedno pa so blažja oblika tistih, ki se bohotijo nižje po toku Krke. Z malo sreče nam dan polepša prelep metulj dnevni pavlinček, ob vegetaciji pa uzremo tudi bisernike. Morda kje srečamo tudi prelepega metulja beli c.

Sveže pokošen travnik s še sušečo se travo, skozenj pa vodi poljska cesta (zgoraj). Zadaj v ozadju Marinča vas. Spodaj pa še en idiličen pogled na polje, kjer je spe malo mozaik dreves, njiv in pokošenih travnikov, kjer je bilo seno že pobrano. Levo od dreves pa simpatičen pas kopastih oblakov.

Lepa, čista in s soncem, obsijan a cerkev Sv. Jakoba v Lesah.

V senci dreves ob levem prisojnem bregu Krke med temnimi kontrasti zelenja. Na Krki spet naletimo na manjše brzice.

Nato prispemo do vasi Gabrovčec. Vas je nekaj 100 metrov stran od reke, se pa ob reki nahaja večja kmetija in nekaj domov. Ob njej je tudi manjši ribnik, ki je poln trstičja in zelena bujnega rastja. V vročem sončnem poletnem popoldnevu tam plešejo številni kačji pastirji v lovu za drugimi žuželkami, ali pa med parjenjem. Za vasjo Gabrovčec izvira tudi Gabrovški studenec, eden krajših pritokov Krke, ki je dolg le 12 metrov. Tam so med obema svetovnima vojnama vaščani postavili studenec in na njem vodno črpalko. Ob njem so postavili korito za napajanje živine in dva kamna za pranje perila. Delujoč je še danes. Od kmetije se podajmo do vasi Gabrovčec. Sedaj nas čaka le še povratek čez odprto in rahlo valovito polje polno njiv nazaj do Krke. Oblakov je sedaj največ, v vročem poletnem soncu med kopami nastane tudi kaka tanjša koprena. Nad temi polji čez dan pogosto letajo postovke v iskanju malih glodavcev na travnikih in njivah.

Idiličen kotiček ob Krki pri vasi Gabovčec blizu kmetje v ozadju. Na travniku kanu čaka, da popelje koga po Krki in se hladi ob vrbi žalujki. V ozadju se je nabralo nekaj več oblakov, a ti na ta vroč dan niso prekinili sončnega vremena.

Ribnik pri kmetiji ob Krki poln trstičja in vodnega rastlinja. Taka mesta, ki se pregreta od sonca, pa so čez dan polna žuželk in idealno lovišče za kačje pastirje, ki jih čez dan lahko mrgoli.

Že zadnji utrinki dneva pred povratkov v Krko. Mozaik travnikov, posameznih dreves in kake njive med Gabrovčcem in Krko. Nekateri pasovi travnikov so to sezono bili še nepokošeni,drugi pokošeni že drugič, zadnji pa še čakajo na drugo košnjo.

Dan lahko zelo zadovoljni zaključimo spet na izhodišču. Lahko še kaj pomalicamo, spijemo kak požirek, nato pa zapustimo to zeleno rečno oazo sredi zakraselega sveta.

Do prihodnjič, Aljaž

Pomlad tisočerih barv v Šmohorskem hribovju: Epizoda I - Faza I: Mladi listi bukev in prebujanje sadnih dreves

Pozdravljeni,

Pomlad je čas, ko se vegetacijska sezona začne; vsi organizmi, ki niso bili aktivni čez zimo, pa se prebujajo. Takrat se olistajo listopadna drevesa, sadna drevesa cvetijo in se nato olistajo, trava ozeleni, zelišča pa zacvetijo. Največ dogajanja smo priča v dobrem mesecu. Začne se običajno sredi ali v začetku aprila, konča pa sredi ali v začetku maja. Predvsem to velja za nižine in svet pod 1000 m nadmorske višine, višje v gorah lahko ta čas še leži sneg in se vse skupaj odvije kasneje. V tem mesecu se pokrajina povsem spremeni. Iz gole podobe po tem, ko se je umaknil sneg, v dobrem mesecu vse povsem ozeleni, trava zraste, travniki pa cvetijo.

Dogajanje pa ni vsako leto enako, ampak zelo dinamično. Včasih se začne že v začetku aprila, drugič šele sredi aprila. Posledično je polno zelenje včasih že v začetku maja, drugič šele v drugi polovici maja.  Vse to je odvisno kakšna je bila zima in kdaj se konča ter kakšen je začetek pomladi. Pomembno vlogo igra ali je bila zima suha, ali je bilo dovolj padavin. Vpliva tudi ali so bile padavine večinoma sneg, ali po nižinah bolj dež. Naslednji pomemben dejavnik je kdaj se končata mraz in sneg ter kdaj se začne toplo vreme.  Prav tako tudi ali je potem pomladi veliko sonca in dovolj padavin, ali pa vlada bodisi suša, bodisi pomanjkanje sonca, ni izključeno niti oblačno vreme z malo padavin. Veliko vlogo igrajo tudi morebitne pozebe, predvsem v primeru zgodnjega začetka pomladi. Včasih se pomlad in toplo vreme začneta po nižinah že konec februarja, pa traja vsaj dva meseca do konca aprila da listje dreves požene, v primeru, da je bila zima suha brez večjih padavin, suho vreme pa se nadaljuje v pomlad in vlada pomanjkanje vode. Drugič se lahko zgodi da je zima snežena in bogata s padavinami ter traja do začetka aprila. V primeru da se nato iznenada začne toplo in sončno vreme, se bogate zaloge vode v obliki snega stalijo šele takrat, zemlja jih vpije in v samo dveh tednih po koncu zimskega vremena drevesa ozelenijo.

Omenjena nihanja so seveda največja pri olistanju gozdnih dreves, kot so bukve. Pogosta je tudi velika razlika med sezonami v tem, kdaj zacvetijo sadna drevesa. To se lahko zgodi že v začetku aprila, ali pa šele maja. Nihanja med začetki pospešene rasti trave in cvetenja večine cvetnic razen zgodnjepomladanskih so običajno manjša. Vsi ti pojavi se pogosto ne pojavljajo istočasno oz. se čas pojavljanja med njimi lahko močno razlikuje. Zato so si tudi vrhunci pomladi aprila ali v začetku maja med seboj zelo različni. Lahko najprej poženejo svetlozeleni mladi listi bukev, šele ko ti zorijo v zrele barve, pa zacvetijo sadna drevesa. Večkrat pa se zgodi tudi, da sadna drevesa zacvetijo tudi kak mesec preden zares poženejo listi bukev in se tudi prej olistajo. Pridejo pa tudi sezone, ko istočasno lahko opazujemo svetlozeleno barvo gozdnih dreves, odetih v mlade liste, cvetoča sadna drevesa, rastočo travo in mlade pisane barve travnikov. Večina procesov začetka vegetacijske sezone je odvisna od dolžine dneva, saj imajo rastline v sebi zapisano, da se praviloma ob določeni dolžini dneva dovolj ogreje in zmanjša možnost za zmrzal, da lahko zacvetijo in poženejo liste. Ker pa sta preostala pomembna dejavnika temperatura in količina vode v tleh, pa prihaja dot teh nihanj med sezonami.

Vso to lepoto, raznolikost in dinamiko pomladi bom skušal prikazati na primeru svojega domačega, Šmohorskega hribovja. Šmohorsko hribovje je sicer slabo poznan izraz za SV konec Škofjeloškega hribovja med Kranjem in Škofjo Loko kjer se nahajajo hribi kot so Križna gora, Planica, Sv. Jošt, Špičasti hrib in Sv. Mohor ter več vasi in manjših dolin. Hribi niso visoki, večina vrhov sega med 700 in 950 m visoko, kolikor je visok najvišji Sv. Mohor. Gre torej za tipično višino hribov v osrednji in delu Zahodne Slovenije, v katero sodi tudi večina hribov Polhograjskega, Posavskega in Idrijskega hribovja z izjemo najvišjih. Gre za geološko eno najbolj pestrih območij pri nas. Karbonatov, ki prekrivajo večino vrhov hribovitega sveta zahodne Slovenije je malo, prevladujejo le med Sv. Joštom in Špičastim hribom. Pa še to je večinoma dolomit in ne apnenec. Drugje imamo še mnoge druge kamnine, med njimi tudi keratofir na Sv. Mohorju in okolici, eno redkih nahajališč te kamnine pr nas.

Pomlad v Šmohorskem hribovju bom skušal prikazati n a primeru treh sezon: leta 2016, 2017 in 2018. Vsako sezono pa bom razdelil v tri faze pomladi.

Pa se najprej poglejmo, kaj se je v Šmohorskem hribovju dogajalo pomladi 2016. Zima je bila v prvi polovici sušnejša, v drugi polovici pa bolj bogata s padavinami. Prvi sneg je povsod padel novembra, nato je sledil suh in v višjih legah topel december povsod brez snega, od januarja do marca pa je bilo več padavinskih obdobij, največ februarja, ko je bilo tudi največ padavin. Po nižinah je bilo snega malo, saj je bil februar topel in je pogosto deževalo ali pa se je sneg mešal z dežjem. Že v hribih, tudi Šmohorskem hribovju je pogosteje snežilo, snega je bilo več, šele v gorah pa je bilo zares veliko snega. Po tretjini marca se je padavinsko obdobje končalo in začelo je toplo sončno vreme. Zares iznenada in izrazito pa se je ogrelo v prvih dneh aprila, zato se je sneg tudi v sredogorju, kjer ga je večina zapadla šele februarja in marca, zelo hitro talil in izginjal. Zaradi dovolj bogate vodne zaloge od druge polovice in dotoka vode ob pospešenem taljenju snega v gorah je vegetacija zelo hitro pognala, zelo hitro so se olistala gozdna drevesa, kmalu za njimi pa so zacvetela tudi sadna drevesa.

V šmohorskem hribovju je zadnjič snežilo v začetku marca, sredi marca pa je sneg hitro izginil. Trava je ob sončnem in toplem vremenu ozelenela konec marca. To se z majhnimi odstopanji, če ni več snežne odeje, zgodi v tem času. Preostala vegetacija je še čakala na zares toplo vreme in višje jutranje temperature, za kar izrazit preskok se je zgodil v prvih dneh aprila, ko se je pomlad zares pospešeno začela. Prvo pomladno fazo zelenja sem dokumentiral 12. Aprila. Aprila je bilo veliko sončnih in toplih dni, vmes pa tudi nekaj krajših deževij in prvo fazo sem tako dokumentiral ob sončnem vremenu po prvem deževju. Gozdna drevesa, med katerimi prevladujejo bukve, so pred tem v zgolj desetih dneh pognale liste, in se odela v svetlozeleno barvo mladih listov. Ti so majhni in še nerazviti, zato je v gozdu še vedno veliko svetlobe, nekateri posamezniki ali pa veje pa zamujajo in so listi do tega dneva šele pognali. Sadna drevesa so bila pretežno še neolistana, mnoga so šele začela poganjati cvetove, prva med njimi pa so ravno zacvetela. Trava je polno zelena in je ravno začela rasti, a je še vedno nizka. Čas cvetenja prvih pomladnih cvetnic, kot so vijolice, trobentice, teloh, zvončki in žafran, se počasi končuje. Preostale cvetnice še niso pognale, zato je bilo cvetov na travnikih malo, sem in tja le prvi osebki regrata.

Cesta, ki vodi od Kranja, natančneje Stražišče do vasi pod Joštom se prvič za kakih 100 metrov poravna, nato pa spet vzpne. Tam se nam odpre lep pogled na vas in proti vrhu hriba, čeprav je sam vrh skrit. V bližini je spomenik vojnim žrtvam. Na sredi pobočja prevladujejo travniki, trava je sveže zelena in nizka. Sadna drevesa se prebujajo, sem in tja kako že cveti, ostala odpirajo popke. V zgornjem pasu se bohotijo bukovi gozdovi, s živo svetlozeleno barvo mladih listov.

Na travnatem pobočju je tudi nekaj uravnav in teras, ki jih bogatijo sadna drevesa in kozolci. Nekaj obzorja v ozadju krasi preostanek hribovja in Polhograjci v daljavi.

Še pred spomenikom je to prvi travnik in sadovnjak, ki se pojavi pod cesto med prvim vzponom. Izpod ceste je fantastičen pogled na sadovnjak s Sorškim poljem v ozadju in Šmarno goro za njim, ki izstopa na sredi ravnice. Tudi ta drevesa so v fazi prebujanja. Nobeno še ne cveti. Nekatera pa že odpirajo popke.

Na zadnjem travniku vzhodnega slemena Jošta, ali pa prvem, ki se pojavi nad cesto proti Pševem se svet še bolj odpre proti Sorškem polju ter gozdu, ki pokriva vznožje hribovja med Joštom in Planico. A tega pokriva več  iglavcev, predvsem borovcev. V ozadju se skoraj povsem odprejo Polhograjci. Sadna drevesa spodaj so v fazi odpiranja popkov. Na jugu obzorja se svetloba blešči v močnem pomladanskem soncu. Ko trava dozori, je to pašnik, kjer se pasejo krave.

Vas Pševo, locirana na terasah in strmih pobočjih slemen, obdana s svetlozelenimi gozdovi in travniki. Med bukvami se znajdejo tud smreke. Ponekod na travnikih je ostala še posušena trava prejšnje sezone. Slednje mlada trava še ni prerasla, zato ti travniki še niso povsem zeleni.

Ob koncu vasi Pševo je manjši kamnolom, za njim pa se cesta poravna (zgoraj). Do naslednje vsi Javornik vodi skozi bukov gozd. Pod cest se razraščajo ostala drevesa ki pa so se olistala malo kasneje kot bukve in so šele začela poganjati liste iz popkov. V tem pasu so številčne predvsem vrbe. Vmes se tudi odpre pogled navzdol na travnike spodaj pod cesto ter nekaj hiš in vikendov (spodaj), kamor se bomo podali sedaj. V ozadju se bohoti Planica.

Na omenjenih travnikih je tudi manjše sleme, kjer se teren poravna. Tam se lahko razgledamo po vršnem grebenu hribovju, ki vodi od Jošta naprej proti Mohorju. Vidimo le njegov začetek do vasi Čepulje, kjer se hribovje odcepi tudi proti jugu proti Planici in Križni gori. Na zgornji sliki je mozaik hiš, vikendov, travnikov in sadovnjakov pod  Kamnolomom, ki sodi še pod Pševo. Nad njimi je predvrh Jošta z juga, slednji pa je skrit za njim. V gozdu še prevladujejo bukve, pod njim pa so drevesa v mozaiku šele pognala, nobeno še zares ne cveti. Na spodnji sliki se na pobočju nahaja Javornik. Gozd je tam bolj pisan, prelivata se svetlozelena barva bukev in temna barva smrek, ki jih je tam več.

Na tem mestu se pride do zgoraj omenjenega mozaika pod kamnolomom z gozda pod Pševom. Tam pripelje pot z Bitenj. Čeprav sadna drevesa na tem mestu še niso zares zacvetela, bele pikice nakazujejo, da so jih nekatera že začela odpirati. Te hiše sicer sodijo pod Pševo, a do večine pripelje cesta pred nami z Javornika.

Pa se podajmo po tej cesti proti Javorniku. Ponovno je v sadovnjaku nekaj dreves že pognalo cvetove. Na zgornji sliki desno so v spodnjem, pasu pod bukvami tudi vrbe. Njihovi blago zeleni odtenki niso le opirajoči se listni popki, ampak tudi mačice cvetov. V toplem sončnem vremenu čez dan pogosto nastajajo značilni manjši pomladni kopasti oblaki, občasno sem in tja tudi kaka manjša koprena.

Javornik in mozaična okolica travnikov in pašnikov, sadovnjakov ter gozdnih pasov, na vrhu grebena pa gozd, ki je v tem pasu tudi borov. Zelo različni odtenki zelene bleščeči se pod svetlim nebom. Med golimi sadnimi drevesi le kako že cvetoče. V ozadju na spodnji sliki Planica.

Tudi na zahodni strani proti Čepuljam je pod Javornikom več sadovnjakov na travnikih. S pogledom proti soncu na manjšo  kupolo pride do izraza svetlo nebo. Prot soncu to vedno pride do izraza, kontrast pa je večji, ko je več vlage ali primesi, na katerih se vodni hlapi vežejo. Po dežju v sončnem vremenu lahko nastajajo kopasti oblaki, dokler se zrak bolj ne posuši, tokrat so le-ti manjši.

Pa še pogled s te kupole proti hribu. To je greben med Joštom in Špičastim hribom spodaj je gozd mešan z več bukev, zgoraj pa tudi borov, zato zelo različni odtenki zelene, vmes tudi še kaj rjavkastih. Spodaj je na robu travnikov tudi na tem koncu vasi nekaj vikendov in domov. A večina tradicionalnih kmetij je marsikje v središču vasi. Nebo nasproti sonca je nekoliko čistejše, a ta dan svetlomodro.

Zelo lepi utrinki s kupole med pogledom proti Planici zgoraj in Čepuljam spodaj. Manjši oblački spet krasijo svetlo nebo, zelo lepo živo zeleno barvo pa daje svetloba, če pogledamo proti soncu. Planico prerašča več iglavcev kot okolico, zato daje več odtenkov temnozelene barve.

Javornik na pisanem svetlozelenem pomladnem pobočju hriba. Desno od vasi pa prisojno gozdno pobočje Jošta. Lepo se vidi da je nad Javornikom več iglavcev, na levem koncu prevladujejo tudi borovci. Pod Joštom pa je največ bukev. Utrinek zelo lepo bogati sadovnjak spodaj, kjer je ta dan cvetelo zgolj eno drevo, ostala pa so se »zbudila« kasneje.

Živo zelena magija zgodnje pomladi travnika in sadovnjaka pod kupolo. Zelenje se blešči v svetlobi, ko pogledamo proti soncu. Eden najbolj idiličnih kotičkov pod Javornikom, ki ga krasita hiška in kozolec. Zadaj levo se v daljavi bohoti Sorško polje. Na tem mesto še nobeno sadno drevo ne cveti, a jih večina vidno odpira popke.

Pri hiški na slednjem travniku pa ujamemo tale čaroben utrinek s svetlozeleni bukvami in nekaj smrekami za travnikom pred nami, v ozadju pa vzhodno sleme Planice. Kopasti oblački krasijo svetlo bleščeče se nebo pod soncem nad tem slemenom.

Tak pa je pogled od hiške po hribu navzgor. Prispeli smo po kolovozu na sredi. Na sredi lahko vidimo da eno sadno drevo vendarle že malo cveti, pa čeprav od zgoraj tega ni bilo videti. Kostanji levo od njega pa so še goli. Očitno se bodo olistali malo kasneje, kot bukve.

Idilični utrinki pri Čepuljah. Zgoraj v centru vas Strmica nad Bukovščico, v ozadju pa loški triglav – Stari in mladi vrh ter Koprivnik, desno od te trojic pa na pol skrit Ratitovec. Desno od te panorame pa Špičasti hrib. Pobočja slednjega so bolj temno zelena, saj iglavci celo prevladujejo bukve. Številčni so tam tudi borovci. Panoramo simpatično krasi sedaj že nekaj več malih kopastih oblakov. Kar nekaj listavcev pod nami je še golih. V mešanem gozdu pod nami, kjer je veliko smrek, je bolj malo bukev.

Morda še bolj živo zelen utrinek s Čepulj je pogled na Sorško polje. Pred njim pod nami čepuljski travniki s toplarjem, ki izstopa na robu gozda. Sprva gozdu poleg njega prevladujejo bukve, nato pa znamenito sleme, ki tam vodi od Čepulj proti Bitnjam, krasijo borovi gozdovi in rdeča prst, ki pride do izraza na in ob gozdni poti.

Pod Lavtarskim vrhom, sosedom-dvojčkom Planice, se nahaja tale idilična domačija. Ima eno najlepših panoram v tem hribovju proti severu. Tokrat je odet v pisano barvo dreves: gole, prebujajoče se beline in svetlozelenih odtenkov bukev. Vse to pa se bohot na svetlozelenem travnatem slemenu ozadje krasi severni pas Šmohorskega hribovja, na tej panorami Špičasti hrib in Jošt; za njima pa se odkrivajo Kamniške Alpe od Kriške gore prek Storžiča in Grintovca do Krvavca. Nebo nad njimi krasijo kopasti oblaki, nekaj malih pa poplesuje tudi nad okolico domačije.

Pa zakorakajmo še malo v pravljičen svetlozelen bukov gozd v tem času. Eno najlepših mest je v bližini Pševa. Če se ozremo po hribu počez proti soncu se nam pred oči prikradejo najlepši kontrasti svetlozelene barve bukev s kako smreko med njimi. Svetlo nebo se preliva med krošnjami, posamezni sončni žarki pa prodrejo skozi krošnje vse do tal. Ker so listi še mladi in mali, prepuščajo več svetlobe, kot jo bodo, ko dozorijo. Še vedno pa je že znatno več sence kot pozimi oz. pred olistanjem.

Zložna pobočja so ponekod valovita (zgoraj), med valovi se nahajajo struge potokov in hudournikov. Kjer krošnje bukev bolj gosto razraščajo so kontrasti iste svetlozelene barve nekoliko bolj polni in temnejši, saj krošnje prepuščajo manj svetlobe, čeprav smo še vedno obrnjeni proti soncu. Če se obrnemo pobočju navzdol pravokotno od sonca (spodaj), so kontrasti podobni kot na prvih dveh slikah, torej spet nekoliko svetlejši. Ker pa svetloba prodira pod drugim kotom, je bolj bleda in manj polna. Manjka tista moč svetloba, ki bi udarjala proti nam.

Za konec pa še tale utrinek s poti, ki se po gozdu spušča proti Bitnjam. Na tem mestu bukve prepuščajo znatno več svetlobe, kontrasti so precej svetlejši. Zares pride do izraza svetlozelena barva mladih listov, saj so precej v večji meri obsijani s soncem in ni toliko senčnih mest, ki bi dajale temnejše kontraste. Delež s soncem obsijanih tal je v olistanem bukovem gozdu večinoma majhen. Ko so listi še mladi in prepuščajo več svetlobe, ta delež še ni tako nizek, kar sploh pride do izraza na tem bolj sončnem mestu, kjer so redkejše košnje na ta dan prepuščale skoraj polovico sončne svetlobe.

Že prvo obdobje pomladi v Šmohorskem hribovju nam je torej postreglo z zelo pisano podobo, še več pa si lahko obetamo od nadaljevanja pomladi. Več o tem pa v preostalih dveh epizodah te sezone.

Do prihodnjič, Aljaž