Goli vrh (28.11.2016)

Pozdravljeni,

v minulih treh tednih je prevladovalo suho in sončno vreme. Snega žal še vedno ni bilo, zato pa sem se odločil, da pa sem vreme izkoristil tako, da sem se večkrat odpravil v gore, po tekmah svetovnega pokala v biatlonu na Pokljuki pa smo bili končno deležni tudi možnosti teka na smučeh pri nas. Prvi teden sem obiskal Goli vrh na Jezerskem in dvakrat Viševnik, drugi teden pa Kalški Greben in Storžič. Predvsem Storžič je vrh, ki je pozimi varno dostopen le s primerno opremo in izkušnjami, zato ga je takrat najlažje obiskati, ko ni snega. V zadnjem tednu pa sem večkrat šel na Pokljuko na tekaške proge, še enkrat pa sem se na dan nizke oblačnosti odpravil na Krvavec.

Pa naj najprej opišem obisk Golega vrha. Tja sem se odpravil v ponedeljek zjutraj v zadnjih dneh novembra. V okolici Kranja je bilo oblačno, predvsem nad kotlino je začelo tudi snežiti. Padavine so bile predvsem na severozahodu države, še najbolj je snežilo na širšem območju Triglava in Pokljuke. Severneje in zahodneje bi se naj že dopoldne zjasnilo. Vožnja po dolini Kokre je sprva minila v rahlem sneženju, kasneje je bilo oblačno, ob prihodu na Jezersko pa so oblaki že razpadli in kot sem pričakoval je bilo tam bolj jasno vreme. Zapeljal sem se do parkirišča pred vstopom v Ravensko Kočno. Gore so bile že obsijane s soncem, dolina pa je bila še v senci. Kasneje je tudi nad jezersko kotlinico posijalo sonce, dolina Ravenske Kočne pa je ostala dlje v senci, v njen zgornji konec novembra, ko je dan skoraj najkrajši, sonce sploh ne posije niti čez dan. Bilo je kar hladno, saj je pihal severni veter, temperatura je bila v gorah kar krepko pod ničlo. Najprej me je čakala sproščena hoja po dolinici do Karničarjeve koče, od tam pa pot zavije v vzpon. Vzpenjal sem se po isti poti kot sredi meseca, ko je bil še sneg, le da se tokrat nisem ustavil že pred polovico poti. Čeprav je bilo hladno in nekaj vetra, je to včasih še bolj prijetno, saj se ne prepotiš preveč. Pot proti Golemu vrhu je zares zanimiva, tudi gozd je zelo raznolik, saj nas pot pelje tako skozi bukov, kot smrekov in mešan gozd. Ob prihodu na Jenkovo planino slabih 1500 metrov visoko na sedlu med Golim vrhom in Malo ter Veliko Babo se mi je odprl zares prečudovit svet. Ob vetru je občasno nastalo še nekaj oblakov, predvsem proti jugu in vzhodu pa je bilo še bolj oblačno, tudi okrog skupine Grintovcev jugovzhodno, zato sam Goli vrh ni bil ves čas obsijan s soncem. Tako je šlo za prekrasno igro sonca in sence, še posebej lep je bil pogled nad Ravensko Kočno skrito pod planino in proti goram v ozadju proti zahodu. Spredaj pa so se prelivale rjavkasto zelene barve pašnika, smrek in bukev. Me je pa ob prihodu na planino morda motila ena stvar. Planina je na meji z Avstrijo in z avstrijske strani je bila na pogled dokaj na novo speljana kar široka makadamska cesta. Povsem prav je če se uredi cesto do večih planin, ampak do kakih bolj odročnih, manjših in verjetno ne najbolj aktivnih planin pa to nima nobenega smisla in obiskovalca, ki pride uživat v naravo, pogosto lahko zmoti. Je pa to tudi večkrat morda posledica vse večih strojev, ki jih povsem po nepotrebnem tudi na tako odročnih mestih uporabljajo gozdarji.

Vzpenjanje skozi pretežno bukov gozd mimo položnejšega odseka v bližini lovske opazovalnice.

Vzpenjanje nad opazovalnico proti planini skozi smrekov gozd.

Prihod na Jenkovo planino na prvi in pogled od tam na Goli vrh na drugi sliki, obe fotografiji posneti ob vračanju nazaj.

Fantastični pogledi s planine proti zahodu nad Ravensko Kočno skrito v globini in proti goram v ozadju.

Manjša pastirska koča na planini na prvi sliki in makadamska cesta ob koči na drugi sliki. Planina je bila ravno na meji oblakov in jasnine, obe fotografiji posneti ob vračanju nazaj.

Na planini se nisem predolgo ustavljal, ampak hitro nadaljeval proti vrhu. Pot naprej vodi skozi po strmem pobočju, ki je ravno prav strmo za kak trening v klanec. Kar večji del vzpona poteka skozi smrekov gozd, v zgornjem delu pa gre za mešan redkejši gozd smrek, macesnov in  rušja. Deležen sem bil kar nekaj prečudovitih gozdnih utrinkov, še posebej kadar so skozi oblake in nato krošnje v tem čistem in prevetrenem ozračju posvetili sončni žarki. Bilo je še hladneje, zares je bilo čutiti povsem zimski zrak, le še sneg je manjkal. Tik pred vrhom pa me je pot pripeljala na odprto. Sam vrh je travnat, gol, zato pa se tudi imenuje Goli vrh. Pogosto je to lahko umetno, posledica paše ali pa kaj podobnega, pa tudi naravno so na mnogih vrhovih na tej višini (Goli vrh je visok 1789 m) slabši pogoji za rast dreves, pa tudi rušja zaradi pogostega močnejšega vetra. Na vrhu stoji tudi dokaj nov križ. Na vrhu so se mi odprli zares izjemni pogledi na jezersko kotlino in Košuto na zahodu, nad Belsko Kočno na avstrijski strani vrha in proti Železni Kapli proti severu ter na skupino Grintovcev proti jugu in vzhodu, kjer pa je bilo tokrat še kar nekaj oblakov. Vrh je bil občasno tudi obsijan s soncem, obzorje na zahodu in severu pa ves čas. Spremenljiva oblačnost pa je vztrajala na jugu in vzhodu. Na vrhu sem si vzel nekaj počitka, se malce odžejal in užival v teh razgledih. Družbo mi niso, kot na mnogih vrhovih, delale planinske kavke, so me pa razveseljevale planinske pevke, ena mi je celo dovolj časa pozirala, da sem jo uspel fotografirati.

Prihod na gol, travnat vrh.

Čudovit posnetek vrha pri križu in gorskega sveta Karavank v ozadju za križem.

Pogled na severno golo stran vrha ter Karavanke na avstrijski strani, ki so bile tam ravno na meji jasnine in oblakov.

Morda najlepši pogled z vrha na jezersko kotlinico ter Karavanske v ozadju s košuto na sredi, posneto s treh različnih mest na območju vrha.

Pogled proti jugozahodu nad Ravensko Kočno v globini in proti Storžiču v ozadju. Na drugi sliki pa združen pogled nad Ravensko Kočno in kotlinico, levo spodaj v kotu se kaže Anclovo.

Pogledi proti severozahodu, v sredini spredaj Malinšek, sosednji vrh Golega vrha, za njim Pristovški Storžič.

Pogledi proti severu, v ozadju se nahaja Železna Kapla, v globini pod vrhom pa Belska Kočna. Prva slika posneta s severne strani vrha, druga pa prav z vrha.

Poziranje planinske pevke na vrhu. Zares čudovita ptica.

Na vrhu je bilo res prijetno in bi še ostal, a prišel je čas, ko sem se moral odpraviti nazaj. Dokaj hitro sem se spusti nazaj v senčno Ravensko Kočno. Ujel sem nekaj pogledov po dolini navzdol, nato pa se vrnil v kotlinico. Ta je bila obsijana soncem, ostalo je nad njo delno jasno vreme in uspel sem ujeti še kar nekaj čudovitih utrinkov, ko sem se zapeljal še malo naokoli po kotlinici. Ti pogledi so mi nato dali še dodaten zagon, da sem se poln energije vrnil domov.

Prihod nazaj do Karničarjevega centra v Ravenski Kočni in pogled na ostenja Grintovcev, kjer so se tudi oblaki postopno začeli trgati.

Pogled čez Anclovo navzdol po dolini Ravenske Kočne, tokrat brez snega v nasprotju s sredino novembra.

Prihod nazaj do parkirišča in pogled po cesti, ki vodi naprej do nekaj kmetij ob vznožju Malinška.

Pogled na kmetije ob vznožju Malinška na prvi in od tam na kotlinico na drugi sliki.

Začetek vzpona na prelaz Jezerski vrh pri Štularju na prvi in pogledi od tam proti jugozahodu po dolinici na drugi sliki.

Čudoviti pogledi na kotlinico z bližine jezera.

Središče Zgornjega Jezerskega pri nekdanji Kazini.

Pogled z mesta Kazine na Makekovo Kočno in ostenja Grintovcev nad njo.

Pogledi s središča naselja proti severu po dolini in kotlinici navzgor. V ozadju na sredi Pristovški Storžič.

Do prihodnjič, Aljaž

Srednji vrh (9.11.2016)

Pozdravljeni,

poslovil se je november in prišel december. Sedaj se čisto zares začenja zima, temperature so njej primerne, žal pa snega ni od nikoder. Smo pa lahko zadovoljni s tem, kar nam je letos ponudil november, čeprav bi lahko bil kak deževen dan manj in kak sončen več. Tudi sam sem novembra doživel kar nekaj čudovitih že zimskih dni v gorah, tokrat pa objavljam meni najlepšega na srednjem vrhu. Eno prekrasno zimsko idilo tam sem že objavil, a ta dan je bil morda še lepši.

Bilo je v prvi polovici novembra, tisti teden, ko je v gorah dvakrat snežilo, najprej v ponedeljek in nato še v petek. Takrat sem objavil več utrinkov od sobote naprej in enega od torka na srednjem vrhu. Že tistemu prvemu sneženju pa je vsaj v gorah sledil zares prekrasen, čist in sončen dan. Veter še ni odpihnil snega z dreves, tudi hladno je bilo, tako da je bila idila zares popolna. Na srednjem vrhu jo je dopolnila še lega vršne planote nad plastjo oblakov nižje. Pri svežih cca. 20 cm suhega snega je bil to odličen dan za začetek zime. tudi ptičji svet se je prebudil, bilo je slišati kar nekaj komatarjev in krivokljunov na planoti, malo manj ob vzponu skozi oblake, vseeno pa je bilo nekaj sinic in kosov. Ponovno je bilo opaziti tudi nekaj sledov gamsov, tokrat so se pojavile v dolinici, sledil pa sem jim do sredine redkega smrekovega gozda, ko so se nadaljevale po pobočju navzgor, pot pa ga tam preči. Tudi gamsi včasih ubirajo svojo pot ravno tam, kjer je tudi planinska pot, saj jim je le-ta verjetno dokaj udobna. Zato se včasih zgodi, da tudi sam hodim kar malo po sledeh, ker so le-te na poti. Takrat se včasih pošalim: "Upam da ne bo kak naravoslovec, ljubitelj gamsov ali lovec jezen, ko jim bo hotel slediti, pa bodo sledi mestoma že pohojene." Tako je bilo tudi tokrat, se pa ne takih lokacijah zelo redko pojavi kaka taka oseba, kamor bi lahko uvrstil tudi sebe. A tokrat nisem prišel opazovat gamse, je pa tudi razumljivo, da bodo sledi na planinski poti slej ko prej pohojene.

Naj še na kratko strnem, kako sem doživel omenjeni dan:

V kotlini je bilo zjutraj še pretežno oblačno vreme, oblačnost se je le počasi začela trgati. A po napovedi in s pomočjo spletnih kamer z gora sem pričakoval zares prekrasen dan na Srednjem vrhu. Vzpenjal sem se še med oblaki, a že pred prihodom v smrekov gozd se je začelo kazati sonce, v samem gozdu pa se je dokončno pokazalo. Tako me je ob prihodu v dolinico čakal en imeniten sončni, zimski in zasnežen pozdrav. Tudi temperatura je bila prava, tako da je bil užitek zares popoln.

Tudi v nadaljnjih nekaj metrih poti še po dolinici so se zasnežene smreke čudovite bleščale v soncu in kristalni modrini jasnega neba.

Prihod na planino nad pastirsko kočo. Ta dan je bil tam še posebej lep, saj je tam sneg v okolici pogosto spihan, tokrat pa je bilo tudi tam še povsem sveže. Vseeno pa je bilo malo spihano po samem pašniku.

Ko_sem se začel vzpenjati skozi redek smrekov gozd so se mi odpirali vse lepši pogledi navzdol na plast oblakov, ki je v nižjih plasteh ostala po padavinah. Zasnežene smreke spredaj in čisto jasno nebo nad oblaki v ozadju so podlaga za res fantastične utrinke.

Eni najlepših utrinkov kot vedno po pobočju navzgor med vzpenjanjem skozi redek smrekov gozd.

Prihod na odprt rušnat svet, tokrat v prekrasni belini. Prav posebej je to čarobno takole na začetku zime, ko rušje še ni pod snegom, a se vidi še celoti rušnat svet pobeljen z nekaj malega svežega snega. V zgornjem delu poti, ko le-ta preči pobočje, idilo še začini osamljen macesen, kot je to na sredi tretje slike.

Pogledi z odprtega rušnatega sveta po pobočju navzdol in morje oblakov spodaj. To ni tista prava nizka oblačnost suhega vremena, kar je vidno po tem, da oblačna plast ni dokaj enotna, ampak precej razgibana. Kdor je pozoren, lahko na tej sliki opazi že tudi, kako se oblaki že trgajo, ob tem pa ob pobočju gora sem in tja kak zaide nekoliko višje.

Prekrasni pogledi po pobočju navzgor na odprtem na zasneženo rušje, posamezne smreke in temno modro nebo na obzorju.

Prihod na vršni greben in pogled na vrh z vzhodne strani. Na vrhu je sneg skoraj vedno vsaj malo napihan, tudi tokrat je bilo prav tako nekaj malega vetra.

Pogled proti Kočni, Grintovcu in Kalškemu Grebenu ob prihodu na vršni greben, tudi na severni strani je bilo v nižjih plasteh okoli gora še precej oblakov.

Prihod na vrh. V ozadju v smeri proti vzhodu obzorje lepo krasita še Kalški Greben levo in oblaki spodaj desno.

Razgledi z vrha. Prva slika pogled proti Kalškemu Grebenu in Krvavcu, druga proti Jezerskem, tretja pa proti Košuti. tudi okoliške gore so bile krasno sveže zasnežene, jih je pa prav tako obdajalo še nekaj oblakov.

Fantastičen pogled z vrha proti zahodu na Storžič in Mali Grintovec spredaj.

Eden najlepših pogledov na oblake v nižjih plasteh z vrha.

Vrh z zahodne strani, v teh kratkih dnevih je severno pobočje pogosto v senci, kar je še neka dodana vrednost dvojnosti tega pogleda.

Pogledi izpred sosednjega vršiča pobočju navzdol in na oblačno plast nižje.

Fantastična zimska idila sosednjem vršiču med rušjem in posameznimi smrekami, pogledi proti zahodu. Večkrat tudi Razen tik ob vršiču kjer je skrit, poglede krasi Storžič v ozadju:

Fantastični pogledi izpred sosednjega vršiča proti vzhodu, na drugi sliki na vršni greben, na ostali pa tudi proti vrhu ter rušnat svet s posameznimi smrekami na njegovih pobočjih.

Še nekaj utrinkov ob poti pred sosednjim vršičem na prvi sliki ter čudovit pogled na manjšo grapo pod njim in vrhom na drugi sliki.

Omenjeni dan torej prav gotovo lahko tekmuje za naziv najlepšega v letošnjem novembru in sem ga res v polni meri izkoristil. Nekoliko nejevoljno sem se dokaj kmalu spustil nazaj med oblake v kotlino, a tudi ko je treba  z vzponom opraviti malce bolj hitro, lahko še vedno doživimo ogromno lepih utrinkov, česar sem bil ta dan deležen tudi sam. Tako je bil ta dan bil zame popoln.

Čeprav je v teh dneh sneg le v visokogorju in prevladuje suha zima, pa je nekaj centimetrov snega vendarle padlo v začetku minulega tedna predvsem v Julijcih. To sem seveda izkoristil z dvakratnim obiskom Pokljuke in Viševnika v minulem tednu, med katerima je bil torek še posebej lep. To in obisk Golega vrha na Jezerskem prav tako v začetku minulega tedna bosta moji naslednji objavi.

Do prihodnjič, Aljaž