Srednji vrh (9.11.2016)

Pozdravljeni,

poslovil se je november in prišel december. Sedaj se čisto zares začenja zima, temperature so njej primerne, žal pa snega ni od nikoder. Smo pa lahko zadovoljni s tem, kar nam je letos ponudil november, čeprav bi lahko bil kak deževen dan manj in kak sončen več. Tudi sam sem novembra doživel kar nekaj čudovitih že zimskih dni v gorah, tokrat pa objavljam meni najlepšega na srednjem vrhu. Eno prekrasno zimsko idilo tam sem že objavil, a ta dan je bil morda še lepši.

Bilo je v prvi polovici novembra, tisti teden, ko je v gorah dvakrat snežilo, najprej v ponedeljek in nato še v petek. Takrat sem objavil več utrinkov od sobote naprej in enega od torka na srednjem vrhu. Že tistemu prvemu sneženju pa je vsaj v gorah sledil zares prekrasen, čist in sončen dan. Veter še ni odpihnil snega z dreves, tudi hladno je bilo, tako da je bila idila zares popolna. Na srednjem vrhu jo je dopolnila še lega vršne planote nad plastjo oblakov nižje. Pri svežih cca. 20 cm suhega snega je bil to odličen dan za začetek zime. tudi ptičji svet se je prebudil, bilo je slišati kar nekaj komatarjev in krivokljunov na planoti, malo manj ob vzponu skozi oblake, vseeno pa je bilo nekaj sinic in kosov. Ponovno je bilo opaziti tudi nekaj sledov gamsov, tokrat so se pojavile v dolinici, sledil pa sem jim do sredine redkega smrekovega gozda, ko so se nadaljevale po pobočju navzgor, pot pa ga tam preči. Tudi gamsi včasih ubirajo svojo pot ravno tam, kjer je tudi planinska pot, saj jim je le-ta verjetno dokaj udobna. Zato se včasih zgodi, da tudi sam hodim kar malo po sledeh, ker so le-te na poti. Takrat se včasih pošalim: "Upam da ne bo kak naravoslovec, ljubitelj gamsov ali lovec jezen, ko jim bo hotel slediti, pa bodo sledi mestoma že pohojene." Tako je bilo tudi tokrat, se pa ne takih lokacijah zelo redko pojavi kaka taka oseba, kamor bi lahko uvrstil tudi sebe. A tokrat nisem prišel opazovat gamse, je pa tudi razumljivo, da bodo sledi na planinski poti slej ko prej pohojene.

Naj še na kratko strnem, kako sem doživel omenjeni dan:

V kotlini je bilo zjutraj še pretežno oblačno vreme, oblačnost se je le počasi začela trgati. A po napovedi in s pomočjo spletnih kamer z gora sem pričakoval zares prekrasen dan na Srednjem vrhu. Vzpenjal sem se še med oblaki, a že pred prihodom v smrekov gozd se je začelo kazati sonce, v samem gozdu pa se je dokončno pokazalo. Tako me je ob prihodu v dolinico čakal en imeniten sončni, zimski in zasnežen pozdrav. Tudi temperatura je bila prava, tako da je bil užitek zares popoln.

Tudi v nadaljnjih nekaj metrih poti še po dolinici so se zasnežene smreke čudovite bleščale v soncu in kristalni modrini jasnega neba.

Prihod na planino nad pastirsko kočo. Ta dan je bil tam še posebej lep, saj je tam sneg v okolici pogosto spihan, tokrat pa je bilo tudi tam še povsem sveže. Vseeno pa je bilo malo spihano po samem pašniku.

Ko_sem se začel vzpenjati skozi redek smrekov gozd so se mi odpirali vse lepši pogledi navzdol na plast oblakov, ki je v nižjih plasteh ostala po padavinah. Zasnežene smreke spredaj in čisto jasno nebo nad oblaki v ozadju so podlaga za res fantastične utrinke.

Eni najlepših utrinkov kot vedno po pobočju navzgor med vzpenjanjem skozi redek smrekov gozd.

Prihod na odprt rušnat svet, tokrat v prekrasni belini. Prav posebej je to čarobno takole na začetku zime, ko rušje še ni pod snegom, a se vidi še celoti rušnat svet pobeljen z nekaj malega svežega snega. V zgornjem delu poti, ko le-ta preči pobočje, idilo še začini osamljen macesen, kot je to na sredi tretje slike.

Pogledi z odprtega rušnatega sveta po pobočju navzdol in morje oblakov spodaj. To ni tista prava nizka oblačnost suhega vremena, kar je vidno po tem, da oblačna plast ni dokaj enotna, ampak precej razgibana. Kdor je pozoren, lahko na tej sliki opazi že tudi, kako se oblaki že trgajo, ob tem pa ob pobočju gora sem in tja kak zaide nekoliko višje.

Prekrasni pogledi po pobočju navzgor na odprtem na zasneženo rušje, posamezne smreke in temno modro nebo na obzorju.

Prihod na vršni greben in pogled na vrh z vzhodne strani. Na vrhu je sneg skoraj vedno vsaj malo napihan, tudi tokrat je bilo prav tako nekaj malega vetra.

Pogled proti Kočni, Grintovcu in Kalškemu Grebenu ob prihodu na vršni greben, tudi na severni strani je bilo v nižjih plasteh okoli gora še precej oblakov.

Prihod na vrh. V ozadju v smeri proti vzhodu obzorje lepo krasita še Kalški Greben levo in oblaki spodaj desno.

Razgledi z vrha. Prva slika pogled proti Kalškemu Grebenu in Krvavcu, druga proti Jezerskem, tretja pa proti Košuti. tudi okoliške gore so bile krasno sveže zasnežene, jih je pa prav tako obdajalo še nekaj oblakov.

Fantastičen pogled z vrha proti zahodu na Storžič in Mali Grintovec spredaj.

Eden najlepših pogledov na oblake v nižjih plasteh z vrha.

Vrh z zahodne strani, v teh kratkih dnevih je severno pobočje pogosto v senci, kar je še neka dodana vrednost dvojnosti tega pogleda.

Pogledi izpred sosednjega vršiča pobočju navzdol in na oblačno plast nižje.

Fantastična zimska idila sosednjem vršiču med rušjem in posameznimi smrekami, pogledi proti zahodu. Večkrat tudi Razen tik ob vršiču kjer je skrit, poglede krasi Storžič v ozadju:

Fantastični pogledi izpred sosednjega vršiča proti vzhodu, na drugi sliki na vršni greben, na ostali pa tudi proti vrhu ter rušnat svet s posameznimi smrekami na njegovih pobočjih.

Še nekaj utrinkov ob poti pred sosednjim vršičem na prvi sliki ter čudovit pogled na manjšo grapo pod njim in vrhom na drugi sliki.

Omenjeni dan torej prav gotovo lahko tekmuje za naziv najlepšega v letošnjem novembru in sem ga res v polni meri izkoristil. Nekoliko nejevoljno sem se dokaj kmalu spustil nazaj med oblake v kotlino, a tudi ko je treba  z vzponom opraviti malce bolj hitro, lahko še vedno doživimo ogromno lepih utrinkov, česar sem bil ta dan deležen tudi sam. Tako je bil ta dan bil zame popoln.

Čeprav je v teh dneh sneg le v visokogorju in prevladuje suha zima, pa je nekaj centimetrov snega vendarle padlo v začetku minulega tedna predvsem v Julijcih. To sem seveda izkoristil z dvakratnim obiskom Pokljuke in Viševnika v minulem tednu, med katerima je bil torek še posebej lep. To in obisk Golega vrha na Jezerskem prav tako v začetku minulega tedna bosta moji naslednji objavi.

Do prihodnjič, Aljaž

Srednji vrh (15.11.2016)

Pozdravljeni,

v prečudovitem zimskem obdobju prejšnji teden pri meni seveda ponovno ni šlo brez obiska Srednjega vrha. To je bil moj predzadnji odhod na sneg v torek, preden je v petek in soboto večinoma skopnel. To je bil res prekrasen sončen dan, ko sem bil deležen vseh možni pot planote Srednjega vrha. Prav gotovo je bil to eden lepših novembrskih dni. Srednji vrh je po lepotah, ki jih premore, res svoja liga.

V torek zjutraj sem se zbudil v jasno jutro in pričakoval, da bo dan za obisk gora idealen. Prav tako zaradi malce vetra ni bilo niti megle v kotlini. Zgodaj dopoldne sem odšel v Preddvor. Na poti so me spremljali res prečudoviti pogledi na zasnežene gore, v kotlini pa so se polja bleščala v taleči se jutranji slani. Žal pa so se na pobočjih Storžičeve skupne začeli pojavljati plastoviti oblaki na pobočju gora, ki so se razširili na skupino Krvavca. Tako nisem bil več prepričan, če bom deležen sončne idile na vrhu in malo razmišljal, ali bi se morda tudi ta dan odpravil na Jezersko na kak vrh, kjer ni bilo oblakov. Vendarle sem se odloči da se držim začrtanega plana, pa bo kar bo. Odpravil sem se z avtobusom, zato sem izstopil v Preddvoru. Ko sem se odpravil proti Mačam, sem prišel pod oblake, pogled na Tolsti vrh, katerega vrh je bil nad omenjenimi oblaki pa mi je dal upanje, da bo tudi planota Srednjega vrha nad oblaki. V tem primeru ti samo še dodatno začinijo obzorje. Bilo je kar hladno. Temperatura je bila zjutraj krepko pod ničlo, v gorah celo pod -10°C, na Jezerskem pa -13°C. Bil je res pravi idilični zimski dan sredi novembra, ki mu je manjkal samo še sneg po nižinah. Hlad se je ob vzponu ohranjal, saj me zaradi oblakov ni grelo sonce. A vendar se telo hitro ogreje, pa tudi dovolj oblačil imam vedno s sabo, tako da se je bilo prav prijeto sprehajati po hladu, v katere narava počiva. Bilo je tudi dokaj mirno, samo potok je ob začetku poti po dolini Suhe lepo žuborel. Ko sem zapustil dolino Suhe, se je začel sneg na poti. Tega sprva ni bilo veliko, a tudi višje je pot bila dobro uhojena, čeprav tam seveda precej manj kot na Kališče, saj tja hodi precej manj ljudi. Pa še to jih več gre le do koče v Hudičevem Borštu, tako da se je število obiskovalcev Srednjega vrha v zadnjih leti po odprtju koče prej nekoliko zmanjšalo, saj se najde tudi kdo, ki se ustavi že tam koči, prej pa je šel do vrha ali vsaj do planine Dolga njiva. A vseeno je tokrat že bilo tudi do vrha shojeno, pa še lepo mirno je bilo. Gozd je bil res pravi zimski. Na drevesih se je počasi začelo tudi pojavljati ivje. ki je bilo predvsem posledica nizke oblačnosti prejšnji da, ki je v sredogorju tvorila meglo. Me je pa kar hitro gnalo naprej saj sem želel uvideti, kaj me čaka na planoti. Tudi ob oblačnem, tudi nekoliko meglenem vremenu na pobočju je bilo krasna zimska kulisa, nekaj svetlobe v oblakih pa je nakazovalo, da me morda višje le čaka sonce. Vmes se mi je odprl pogled skozi drevesa proti Javorjevem vrhu, že dokaj zaprt pogled na kotlino pa je tudi postajal spet malo bolj odprt, tako da je to dajalo tudi upanje, da bodo nastali oblaki morda tudi razpadli. Ko sem prišel v smrekov gozd sem opazil da se že bistri, ob prihodu v dolinico na začetek planote pa me je razveselilo sonce in jasnina, dolinica je bila še ravno na meji oblakov, občasno so jo še tudi nekoliko objeli. Kasneje sem uvidel tudi, da nastali oblaki niso pomenili povoda v nizko oblačnost, bili s le priklenjeni na pobočja gora. Pogosto so taki oblaki na podobni višini, zato bi bila planota tako ali tako nad njimi. Na planoti me je torej čakala prava zimska pravljica.

Prihod na greben nad dolino Suhe. Tudi tam pogosto kar piha in je zato sneg pogosto spihan.

Pogled po hudourniški grapi na pobočju, ki je nadaljevanje dolince Dolge njive. Prva alika pogled navzdol, druga pa navzgor.

Prihod na položnejše del poti, kjer se tudi odcepita poti za Hudičev Boršt in Srednji vrh. Prva slika pogled naprej z grape, druga pa nazaj pred odcepom.

Zgornji del poti skozi bukov gozd s posameznimi smrekami, preden se pride v smrekov gozd. Lepo opazno ivje od megle.

Smrekov gozd tik pred prihodom v dolinico. Megla je bila že precej razredčena, kar precej jasnine se je že tudi videlo skozi.

Ob prihodu na planoto sem takoj poprijel za fotoaparat in poskušal ujeti čim več prečudovitih utrinkov. Spodaj so mi je občasno še ponagajala megla v pasovih, nato pa je bilo čisto s prekrasnimi razgledi. Tokrat ptičje ni bilo tako živahno, vseeno pa kak glas kake sinice ali pa tudi komatarja ni manjkal. Na planini se je tudi tokrat dobro videlo, kako močno je bil tam razpihana snežna odeja, saj tam vedno zelo močno potegne veter. tokrat je bilo bolj mirno in se je ob soncu že prijetno ogrelo, čeprav je bil temperatura tudi čez dan nekaj stopinj pod ničlo. Čeprav je veter že pred dnevi z dreves odpihnil večino snega, sem bil zaradi megle ob nizki oblačnosti tudi na planoti deležen prekrasne idile s povsem belimi drevesi. Ivje se je stalilo le na straneh krošenj obrnjenih direktno proti soncu. Občasno je bilo tudi nekaj vetriča malce naokoli razpihalo nekaj malega ivja. So se pa drevesa prečudovito bleščala v soncu. pogled pa je še začinil pas oblakov sedaj že pod mano. Snega je bilo podobno veliko kot v nedeljo pred tem na Bašeljskem vrhu. Čudovito je bilo tudi ob prihodu na odprt rušnat svet s prekrasnimi pogledi na Cjanovco in naokrog po planoti. Tudi Storžič, kjer je bil sneg že malo spihan, je krasil obzorje dvigajoč se v ozadju na zahodu nad pobočji planote. Tudi tokrat sem šel po poti kar direktno na vrh in nisem šel do ali proti Cjanovci po pogled na vrh od tam. Na vrhu so me čakali zares prekrasni razgledi naokoli. Na vzhodu na Grintovce in Skupino Krvavca, kjer je tudi bil ozek pas tankih pobočnih oblakov, na zahodu na nekoliko spihan Storžič in Julijce v ozadju jugozahodno, na severu pa seveda na Karavanke vključno s Košuto in Jezerskim. Lepi se je videlo v primerjavi z nedeljo pred tem, kako gozdovi niso bili več tako beli, drevesa so obdržala sneg predvsem v hkrati bolj senčnih in  zavetrnih legah, predvsem kakih dolinah. Taka je tudi Ravenska Kočna na Jezerskem, ki pa se od tam ne vidi, zato pa se vidi na Korito pod Kozjim vrhom. Na vrhu sem seveda predahnil v tej prekrasni idili in naredil kratek sprehod kot ponavadi še do sosednjega vršiča. Utrinki, ki sem jih bil tam deležen so bili ponovno poglavje zase, z zahodne srani proti vzhodu so male smreke še bile zasnežene, pa še ivje ji je objelo, tako zares prekrasno belina prelivala z jasnino in nekaj prosojnimi cirusi na nebu. Prav poseben je bil tudi zelo čist pogled na kotlino z nekaj oblaki še vedno ob pobočju in meglicami v nižjih plasteh. ;Lepo se je videl tudi Snežnik, ki je tudi malo segal nad meglice. Počutil sem se kot da bi lahko kar poletel nad zimsko gorsko pokrajino kot snežni orel ali pa tekal naokrog kot snežni leopard. Pa si poglejmo kakšna idila me je spremljala ta dan na planoti:

Prihod v čudovito zimsko idilo v dolinico.

Kratek del poti po dolinici in snežna idila na poti.

Prihod na planino h koči. Ta slika žal ni uspela dovolj ostro.

Vzpenjanje nad dolino Dolge njive. Pogled na greben Laneža, Storžič ravno za malo že kuka iznad Laneža.

Prvi del poti po idiličnem redkem smrekovem gozdu. Prva in tretja slika pogled po poti navzgor, druga pa navzdol.

Smrekova snežna idila po pobočju navzgor ob prvem delu poti skozi redek gozd.

Drugi del poti skozi redek smrekov gozd. Prva slika pogled po poti navzgor, druga pa idiličen pogled navzdol z oblaki nižje v ozadju.

Eden najlepših pogledov na srednjem vrhu na zasnežene smreke v zgornjem delu poti skozi redek smrekov gozd. Zares fantastični posnetki. Prva in druga fotografija posneta z istega mesta, le pri drugi se je ujelo na kameri še nekaj drobcenega ivja, ki je občasno v vetriču poplesavalo po zraku. Tretja slika posneta z nekaj metrov višje.

Prihod na rob redkega gozda proti odprtem. Prva slika pogled po poti navzgor, tretja navzdol, druga pa idiličen pogled po pobočju navzgor na bele posamezne smreke in rušje.

Prvi utrinki hoje po odprtem delu. Prva slika pogled navzgor, desno Cjanovca, druga navzdol, v ozadju moli nad smreke Storžič. Tretja slika pogled po pobočju navzdol in na oblačni pas spodaj ob pobočju gora.

Pogled na Cjanovco med hojo po odprtem med rušjem.

Idiličen zgornji del poti po odprtem pred odcepitvijo poti direktno za vrh in za Cjanovco. Prva slika pogled po pobočju proti vrhu, preostali pa po pobočjih.

Zadnjih nekaj metrov poti vzpona na vršni greben takoj po odcepitvi poti.

Čudovit pogled po pobočju navzdol in na oblačni pas ob prihodu na vršni greben.

Pogled na vrh z vzhoda. Na prvi sliki s prvega vršiča na vzhodni strani, na drugi med zadnjimi metri vzpona.

Pogled na Kočno, Grintovec in Kalški Greben z vršič na vzhodni strani.

Pogled na v soncu bleščeč se zasnežen vzhodni vršič.

Prihod na vrh. Prva slika klopca na vrhu, druga pogled čez vrh z zahodnega kionca.

Fantastični pogledi z vrha na pobeljeno Cjanovco ter oblačni pas in meglice pod njo.

Izjemni razgledi z vrha. Prva slika pogled proti Jezerskim, druga na Košuto, tretja pa na Storžič in Mali Grintovec pred njim.

Še en pogled proti Storžiču in Malemu Grintovcu z nekaj metrov pod vrhom z zahoden strani.

Vrh in njegova pobočja nekaj metrov stran z zahodne strani. Prva slika pogled na vrh, druga na njegova jugozahodna krasno zasnežena pobočja s te strani, tretja pa čudovit pogled po pobočju navzdol ter na razpadajoči oblačni pas na pobočjih in meglice v nižjih plasteh.

Pogledi proti Storžiču z idiličnega kotička pri sosednjem zahodnem vršiču. Prvi dve sliki na njegovem začetku, zadnja pa na njegovem koncu.

Prečudovit pogled na manjšo smreko ob poti in ozadje s pobočji planote, oblaki in meglicami ter jasnino s cirusi.

Izjemni posnetki v kotičku pri sosednje zahodnem vršiču na zasnežene male smreke in rušje, ki se bleščijo v sončnih žarkih, z zahodne strani:

Pogledi na vrh Srednjega vrha in njegova povsem belo zasnežena jugozahodna pobočja bleščeča se v soncu izpred zahodnega sosednjega vršiča. Dodatno še olepša utrinke svetlo modro nebo z nekaj cirusnimi oblaki.

Ko sem se naužil idile na vrhu sem se kar malce nejevoljen odpravil nazaj. Odločil sem se za hiter spust v dolino na polno, kar je bil po svežem in suhem snegu zares pravi užitek. Tokrat sem imel celo pot sonce, saj so oblaki nad pobočjem končno razpadli. Malce sem si dejal: "Pa zakaj ni bilo tako že prej?!" Ampak nič narobe, tako sem bil, vsaj deležen od ivja belih dreves, ki so ga v spodnjem delu takoj ko se je pokazalo sonce, kaj hitro izgubile. Ko sem prišel v dolino sem bil tako deležen tudi čudovitih pogledov na Storžičevo skupino obsijano s soncem, počasi pa so izginjali tudi cirusi, ki so se pojavljali čez dan.

Pogledi na okoliške gore predvsem Storžičeve skupine izpred Preddvora. prva slika s Storžičem v sredini, druga s kališčem in Srednjim vrhom, tretja pa pogled proti začetku doline Kokre in Krvavcu v ozadju.

Tako je bil za mano zares nepozaben dan in komaj čakam, da sem spet deležen kake take idile. Naj se zima čimprej vrne! Tokrat tudi v nižini, saj prihaja čas za to. Ni ga čez sončno in mrzlo vreme z bleščečo se belino pozimi.

Do prihodnjič, Aljaž