Izvir Krupe (27.8.2013)

Pozdravljeni, objavljam enajsto poročilo iz leta 2013, teren od Semiča do Črnomlja mimo Izvira Krupe.

Po nekaj dnevih v gorah sem se ponovno posvetil nižinam. Najprej sem se ponovno odpravil v Belo krajino, tokrat sem se posvetil SZ delu ravnika južno od Semiča. Posvetil sem se živalim, največji poudarek sem tokrat dal pticam, pa tudi metuljem. Vreme, ki je bilo pretežno oblačno, vmes pa je bilo tudi nekaj kapelj dežja, je najboljše predvsem za opazovanje ptic in sesalcev, ki so toplokrvni, saj so mrzlokrvne žuželke, plazilci bolj aktivni ob sončnem vremenu. So pa ob oblačnem vremenu še vedno precej aktivne v topli polovici leta tudi dvoživke, ki pa se jim danes nisem posvetil. Prehodil sem del kraške učne od Lebice do Krupe, potem pa sem se od Stranske vasi pri Semiču odpravil do Črnomlja. Glavni cilj dneva pa je bil izvir Krupe in sama reka Krupa, ki je zadnji del omenjene kraške učne poti.

Zjutraj sem se z vlakom pripeljal do Semiča. Po precej oblačni in megleni vožnji čez Dolenjsko so me v Semiču pričakali že trgajoči se oblaki in nekaj jasnine. Za krajši čas se je celo delno zjasnilo, a se je čez kako uro in pol spet precej pooblačilo. S semiških klancev je tudi zelo lep razgled na belokranjski ravnik, ki te razveseljuje tudi z vlaka, ko ta pripelje s predora v Semič. Še najbolj se odpre pogled nekaj metrov stran od železniške postaje. Tokrat je bil jutranji pogled v daljavi nekoliko otežen zaradi precej nizke kopaste oblačnosti, vendar sem imel zato precej boljši pogled, ko sem se z vlakom vračal iz Črnomlja. Napotil sem se pod progo mimo cerkve Sv. Jožefa (ki je bila prejšnje leto obnovljena) proti cerkvi Sv Roka. Vmes sem prečil tudi glavno cesto Semič – Črnomelj. Že takoj pod Semičem v bližini vasi Trebnji vrh, še preden sem prečil glavno cesto pa se je začelo živahno ptičje dogajanje. Ker je bilo ta čas tudi nekaj sonca, sem lahko opazil tudi nekaj metuljev, ki jih je bilo kasneje ob oblačnem vremenu manj. Malo sem zašel s ceste ob gozdnem robu in na drugem mestu tudi v gozd. Že tu so se pojavili veliki detel, taščica, velika sinica, kmečka lastovka, kos, šoja, stržek, ščinkavec in brglez. Bilo je kar precej ptic, nekatere sem videl tudi poblizu, druge le slišal. Na drugi strani ceste blizu cerkve Sv. Roka in Nestoplje vasi sem imel bližnje srečanje z vrbjim kovačkom v drevesih ob cesti, videl pa sem še divjo grlico in črnoglavko.

Jutranji pogled na Belo Krajino z železniške postaje v Semiču, v ospredju cerkev Sv. Jožefa.

Pogled na semiška pobočja, zahodno od centra naselja.

Pokrajina pod Semičem.

Cerkev Sv. Rok skrita za drevesi.

Od cerkve sem zavil po makadamski cesti do vasi Lipovec. Ne cesti me je čakalo lepo presenečenje: »Have a look at this, veverica!« Razveselila me je veverica, ki je stekla čez cesto. Pred vasjo Lipovec s te strani se nahaja tudi znamenitost vodni izvir Lipovski studenec. Tam okoli je bila ponovno živahno ptičje dogajanje, je bilo pa že bolj oblačno. Na novo sem opazil cararja, šmarnico (tipično za naselja, kjer išče nadomesten za skalovje in skalnat svet, ki je njen običajen habitat), drevesno cipo in seveda v naselju domačega vrabca. Od Lipovca sem se napotil do manjše kraške jame Malikovec, ki leži ob stranski cesti za bližnjo vas Pugled.  To je zanimiva kraška jama, ki ima manjši vhod na eni strani, blizu vhoda pa je tudi manjša odprtina, kjer se je udrl jamski strop. Spodaj v jami to daje res lepo barvno kuliso. Jama poteka potem še nekaj deset metrov globlje, kamor pa nisem šel. Pač vedno, ko grem na teren po tej poti, pozabim na jamo in nimam s sabo naglavne svetilke. Jama je tudi del kraške učne poti. V tej jami sem že večkrat opazil netopirje, tokrat pa žal ne. Je pa jama kljub majhnosti in dodatni odprtini še vedno povsem jamsko hladna in me je že kar malo zeblo, preden sem jo zapustil, saj se za tako kratke obisk te majhne jame nisem oblekel. Če bi bilo zunaj vroče bi tako ali tako bila še prijetna osvežitev. Ob jami leži tudi dokaj nov učni nasad divjih sadnih vrst.

Lipovski studenec.

Znotraj kraške jame Malikovec.

Področje z brezami pri jami Malikovec, zadaj semiška pobočja.

Pot sem večkrat nadaljeval do vasi Pugled in tam šel potem na kraško učno pot, tokrat pa sem se ji priključil pri jami. Cesto za Pugled se preči, potem pa prideš na makadamsko pot, ki vodi od Semiča proti cerkvi Sv. Trojice nad vasjo Vinji vrh pri Semiču. Po njej poteka kraška učna pot. Zgornjega dela še nisem prehodil, naredi pa krog in gre nazaj po drugi poti, kot na začetku. Na tej poti večinoma skozi gozd ni bilo kaj dosti ptičjega dogajanja. Malo pred cerkvijo Sv. Trojice leži tudi vrtača Vodenica, največja vrtača na tej učni poti. Leži sredi gozda in je res velika, pogled nanjo je kar mogočen. V delu vrtače je trenutno tudi poseka. Sprehodil sem se tudi na dno vrtače. Do tja je speljana pot, saj tam leži lep kraški izvir, ki je bil pred nedavnim obnovljen. Je dokaz plitvega pretakanja podzemne vode. Po obisku vrtače sem se napotil do zanimive in lepe bližnje cerkve Sv. Trojice. Tam me je presenetilo nekaj kapelj dežja. Od tam se gre lahko naprej po cesti do vasi in naprej po cesti do Izvira Krupe. Tam vodi tudi kolesarska pot od Lebice do Krupe. Kraška učna pot pa zavije nekaj metrov pred cerkvijo (ki je tudi ena izmed točk na poti) na lepo gozdno pot, ki vodi naprej po gozdu. Tudi sam sem se odpravil po tej poti. Na koncu gozdne poti se nahaja koliševka Medvednica. Koliševka je udorna vrtača, ki je nastala z udorom nekdanjega jamskega stropa. Na medvednici je sicer treba biti bolj pozoren, da lahko opaziš značilnosti koliševke, saj se nahaja v gozdu in je že precej poraščena.  Takoj za koliševko pot pride na konec Stranske vasi pri Semiču. Od tam je nekaj 100m do vasi Krupa, kjer se zavije v dolinico k izviru Krupe, do katerega je z vasi kaki 100m. Nad tema vasema sem ta dan prvič opazil kanjo in sicer v zraku, ko je krožila nad pokrajino.

Pot skozi gozd proti cerkvi Sv. Trojice.

Vrtača Vodenica slikana z dna (zgoraj), izvir na dnu vrtače (spodaj).

Cerkev Sv. Trojice.

Pot od cerkve Sv. Trojice proti izviru Krupe.

Izvir Krupe je daleč najbolj vodnat izvir v Beli Krajini. Reka Krupa, ki iz njega izvira pa teče le nekaj kilometrov, dokler se ne izlije v Lahinjo. Izvir in reka sta naravni spomenik. Nad izvirom je velika skalna stena. Izvir je res prelep kraj. Gre za čudovito prelivanje barv. Prelivajo se zeleno modra barva Krupe, svetla barva skalnate stene nad izvirom, zelenje dreves in barva neba. Tokrat je bilo oblačno, presenetilo me je vmes tudi nekaj kapelj dežja. Takrat so barvni kontrasti bolj sproščujoči in umirjeni, ob sončnem vremenu pa bolj živahni in polni energije.  Območje izvira je že kar majhno jezerce. Ob izviru stoji mlin, na Krupi jih je potem še več, drugi že kakih 100m za prvim. Ob mlinu se reka prelije naprej čez široke brzice. Na vodi ob izviru je polno rastlinja. Ob izviru je tudi nekaj klopi za počitek. Tudi sam sem si tam privoščil malico. Dež je kapljal ravno takrat, po malici pa se je začelo jasniti. Odrinil sem naprej po kraški poti, ki gre proti naselju Moverna vas, ki je znano po tem, da je bilo poseljeno že v prazgodovini. Danes sicer  mnoge novejše hiše ne dajejo takega občutka in zakrijejo sledi tega. Pot vodi skozi naselje, potem pa naprej nekaj časa ob gozdnem robu, kmalu pa spet zavije v gozd. Tam pot kmalu privede do jame Judovska hiša, ki je kulturni spomenik, saj gre za edino znano paleolitsko naselbinsko jamo v Beli krajini. V jami je nekaj skic živali in ljudi, vendar vprašanje če so res iz paleolitika, saj so tudi nekateri danes popisali marsikaj s kamnom in bi lahko bile tudi nedavno delo ljudi malo za zabavo. V jami se pogosto pojavljajo netopirji, ki jih tudi tu tokrat žal nisem videl. Lani sem recimo v obeh jamah na kraški učni poti videl netopirje.  Ko sem hodil od izvira Krupe naprej (hodiš nad manjšo sotesko Krupe), je življenje spet postalo bolj živahno. Okrog izvira in Moverne vasi sem na novo od ptičev opazil še liščke, mestne lastovke, cikovta, belo pastirico, sivo pastirico, poljskega vrabca in krokarje. Siva pastirica je sicer tipičen ptič rek in potokov, opazil pa sem jih ob izviru Krupe. Tam se kar redno pojavljajo, tokrat jih je bilo kar precej. Pri Moverni vasi pa sem v zraku videl leteti dva Krokarja. Videl sem tudi kobilice kamenosive skrivalke. Od Judovske hiše se nato pot usmeri nazaj navzdol v sotesko Krupe. Tam reko preči čez most pri tretjem mlinu na Krupi. Preden prideš do mlina, kjer je odprt svet, je v gozdu zelo lep pogled na Krupo. Res lahko vidiš to prečudovito zeleno modro barvo reke in zlivanje barve reke z drevesnimi barvami. Posebno je tudi, ko skozi drevesne krošnje posvetijo sončni žarki. Tokrat sem doživel najprej senčno svetlobo in nato še sončne žarke. Ko sem prišel k mlinu, sem videl, da se je že kar precej zjasnilo, postajalo je že kar malce vroče. Z mosta pri mlinu je lep pogled na Krupo. Pot nato vodi po cesti iz soteske proti Stranski vasi, kjer zaključi krog okoli izvir Krupe in se vrne proti Semiču. Sam pa sem se s Stranske vasi odpravil proti Črnomlju po cesti, ki je najprej večinoma makadamska, na koncu pred Črnomljem pa že asfaltirana. Vodi skozi gozd, pred Črnomljem pa pride na polje. Na poti sem ob sedaj sončnem vremenu spet videval tudi metulje, na novo še gospico in travnarja. Čeprav je sedaj sijalo sonce, pa je bilo prijetnih 24°C in sem imel ravno prav prijetno poletno hojo, kljub temu da je na soncu že pri tej temperatur in lahko precej vroče. V Črnomelj sem prišel zelo zadovoljen končal današnji teren. Bilo je kar precej zanimivo. Šel sem še v trgovino, kjer sem si privoščil tudi sladoled. Privoščil sem si ga pred trgovino in tako imel še nekaj sprostitve, nato pa sem se odpravil do železniške postaje in tam pričakal vlak, ki me je odpeljal domov.

Kotiček pri izviru Krupe.

Izvir Krupe, nad njim apnenčasta stena. Posnetka posneta z mest nekaj metrov narazen.

Pogled od izvira naprej proti prvem mlinu.

Krupa med prvim in drugim mlinom.

Pred vhodom v jamo Judovska hiša.

Tok Krupe skozi gozd.

Krupa pri tretjem mlinu.

Belokranjska pokrajina malo naprej od Stranske vasi proti Črnomlju s pogledom nazaj (zgoraj),

Pred Črnomljem s pogledom proti Črnomlju (spodaj).

Popoldanski pogled na Belo Krajino z vlaka pred železniško postajo v Semiču.

Območje kraške poti od Lebice do Krupe in sam izvir Krupe sta simpatični točki za obisk. Učna pot res prikaže marsikatero naravno in družbeno značilnost te kraške regije. Mi je všeč in se mi zdi dobro zastavljena. Izvir Krupe pa mi je tako ali tako ena izmed najlepših lokacij v Sloveniji. Kljub vsemu pa je vredno poskrbeti, da tak tudi ostane. Ena slaba izkušnja se je že pripetila, ko so hoteli vodo ob izviru uporabiti za vodovod, vendar so jo onesnažili strupeni odpadki tovarne v Semiču, zaradi katerih so se strupene spirale v podzemno zaledje izvira. Naj to ostane edino, kar je prizadelo ta prečudovit kotiček Slovenije.

Do prihodnjič, Aljaž

Pokljuška barja (23.8.2013)

Pozdravljeni, objavljam deseto poročilo iz leta 2013, obisk prečudovitih pokljuških barij.

Prelivanje barv ob barju Goreljek.

Zadnji dan Pokljuke je bil posvečen barjem na planoti. Na Pokljuki se nahajajo tri pomembnejša barja. To so barje Goreljek v naselju Goreljek, Veliko Blejsko barje in Barje Šijec. Druga dva se nahajata ob bohinjski cesti na Pokljuko v bližini Mrzlega studenca, nasproti pa jim leži Goreljek. Ob Velikem Blejskem barju leži tudi Grajska planina, ki je sicer še nisem obiskal. Pot sem začel pri Šport hotelu. V bližini Šport hotela in hotela Jelka je že barje Goreljek, ki pa sem ga obiskal nazadnje. Najprej sem se sprehodil do ostalih dveh barij. Od naselja Goreljek do Velikega blejskega barja oz. natančneje glavne ceste Bohinj – Pokljuka vodi lepa označena markirana pot. Ta vodi potem naprej proti Grajski planini in dalje proti Bledu. Preden sem prišel do odcepa za to pot, sem se moral sprehoditi še skozi Zgornji Goreljek. Goreljek mi je res zelo lepo naselje. Sestavlja ga nekaj pastirskih domov in veliko počitniških hišic, na koncu naselja pa sta še Šport hotel in Jelka. Je res prekrasen kraj za preživljanje prostega časa tako poleti, kot pozimi. Všeč mi je predvsem ta kulisa smrek in travnikov, še posebej če se posamezne smreke pojavljajo na travniku. Vseeno pa smrekov gozd ne sodi na Pokljuko. Včasih je tam razen na višjih predelih planote in mrazišča ter v določenih obdobjih tudi okoli barij rastel jelovo – bukov gozd. Tega so do golega izsekali. Tako je področje postalo bolj izpostavljeno mrazu, zato so se razmere spremenile in tako območje je hitreje zarasla smreka. Poleg tega so jo imeli tudi gozdarji raje, ker hitro zraste in se bukev z jelko ji mogla nazaj prijeti. Na robu Pokljuke in na pobočjih pa tak gozd v določeni meri še uspeva. Iz naselja sem nato zavil na planinsko pot, ki se po nekaj vikendih izgubi v gozdu. V tem delu Pokljuke imam včasih občutek, kot da hodim po nižinskih gozdovih, ali gozdovih nižinskih predelov, kljub temu da sem na dobrih 1200m višine. Je pa res da v nižinah ni strnjenih smrekovih gozdov, ampak se zaradi človekovega delovanja pojavljajo le posamezna mesta s samimi smrekami (da se ne bo narobe razumelo, smrekovih gozdov prej v naših nižinah, razen na določenih posebnih lokacijah, ni bilo). Po prihodu na bohinjsko cesto se nisem ustavil pri Velikem Blejskem  barju (tam sem se ustavil na poti nazaj), vendar sem se direktno po cesti odpravil do kilometer oddaljenega barja Šijec. Veliko blejsko barje je večinoma v celoti poraslo z rušjem, barje Šijec in Goreljek pa le delno. Še najmanj je z rušjem poraslo barje Šijec. Odprta mesta med šotnimi mahovi, ki barje gradijo, porašča tudi trava, ki je bolj gosto razrasla ob robu barja. Šotni mah seveda gradi vsako barje, ker so plasti šote pod njimi odmrli organski material šotnih mahov. Rob vsakega barja pa poraščajo smreke, v določenem pasu rastejo smreke in rušje skupaj. Barje Šijec je na enem mestu vidno tudi s ceste, nekaj metrov pred tem s Pokljuške strani pa vodi skozi nekaj gozda steza do razgledne ploščadi na robu barja. Od tam je res lep razgled na to prelepo barje in na dva hriba nad njim. Tu in na mestu ob cesti sem stopil tudi do roba barja, dlje pa iz spoštovanja do barjanske narave nisem šel, pa tudi dovoljeno ni. Proti središču barja je sicer shojeno, vendar to še verjetno od takrat, ko se negativnih učinkih hoje po barju še ni govorilo in znaka, da to ni dovoljeno, še ni bilo. Pot se verjetno še vedno ohranja, ker kak radovednež še vedno stopi globlje v barje. Do barja Šijec sem imel le pohod do barja, sedaj pa sem se posvetil še opazovanju živalskega sveta, predvsem metuljem in pticam. Najprej sem šel še malo naprej od barja proti Konjski ravni v smeri Bohinja. Najprej sem malo zavil v gozd, potem pa šel do manjšega odprtega mesta ob cesti. Nato sem se vrnil do barja in po cesti naprej do velikega blejskega barja. Vmes sem enkrat malo zavil s poti v gozd. Tokrat sem se sprehodil do roba Blejskega barja, ki je takoj ob cesti in posnel nekaj fotografij. Potem sem se vrnil Goreljeka, kjer sem obiskal še tamkajšnje barje. Okrog barja Goreljek pa je speljana tudi učna pot, ki vodi tudi čez nekaj tipičnih barjanskih mostičkov. Mestoma je barje tudi ograjeno z leseno ograjo. Je pa to lepa popestritev za obiskovalce Pokljuke in ljudi, ki svoj dopust preživljajo na Pokljuki.

Začetek Goreljeka, lesena zgradba v ozadju je prenovljeni hotel Jelka (zgoraj), ter pogled iz Jelke na Goreljek (spodaj).

Naselje Goreljek.

                      

Gozdna jasa na poti z Goreljeka proti glavni cesti za Bohinj.

Pot skozi gozd proti glavni cesti za Bohinj.

Barje Šijec.

       

Gozd ob barju Šijec.

Gozdna jasa ob cesti naprej od barja Šijec proti Bohinju.

Veliko Blejsko barje.

Barje Goreljek.

Barjanski mostiček ob barju Goreljek.

Že takoj okrog barja Šijec sem opazil gozdnega rjavčka, admirala, bisernike, dnevnega pavlinčka in beline. Na poti proti Goreljeka pa je mimo mene letel še travnar. Naj kot obljubljeno omenim še vrste, ki sem jih videl pri pohodu na Uskovnico. Tam so se predvsem na pašnikih , pa tudi v gozdu pojavljali podobni metulji. Nisem opazil le gozdnega rjavčka in travnarja. Poleg tega so me razveselili še osatnik, debeloglavčki in modrini. Zanimivo je bilo mesto, kjer so naenkrat na rastlinju hkrati posedali admirali, osatniki, dnevni pavlinčki in debeloglavčki. Ob barju Šijec se nahaja tudi manjša kotanja, kjer se dolgo zadržuje sneg, poleti pa je to manjše jezerce. Tam me je presenetil veliki spremljevalec. Ptic sem opazil še nekaj več vrst. Okoli barja Šijec se je sicer oglašalo nekaj posameznih ptic, vendar jim nisem bil dovolj blizu. Ko pa sem se vračal nazaj, sem tik pred Velikim Blejskim barjem na drugi strani ceste v gozdu zaslišal precej pestro dogajanje in si dejal: »Uuu, tole pa bo nekaj!« In bilo je. Končno sem dočakal trenutek, na katerega čakam na vsakem ptičjem opazovanju. Blizu sebe sem lahko med drevesi opazoval rumenoglave kraljičke, meniščke, čopaste sinice, ki so moje najljubše ptice in sem jih vedno najbolj vesel, razveselili so me liščki, po vrhovih dreves so se spreletavali mali krivokljuni, nad gozdom pa so se spreletavale lastovke. Lastovke so se sicer ves čas spreletavale nad gozdom in tudi Barjem. Poleg tega sem ta dan opazil še pogosto kosa in šojo v gozdu, ščinkavca ob barju Šijec, taščico, stržka, gorsko sinico, krokarja leteti nad gozdom in šmarnico v naselju. Tudi dogajanje ob barju Goreljek je bilo kar pestro. Tam sem lahko opazoval predvsem sinice, liščke, male krivokljune in šoje. Na pohodu do Uskovnice sem opazoval podobne ptice, nisem opazil le taščice, stržka in šmarnice. Najlepši opazovanje sem imel v bližini Rudnega polja ob zimskih tekaških progah, kjer sem lahko pobližje videl gorsko sinico, čopasto sinico in rumenoglavega kraljička, izmuznil pa se mi je bližnji pogled na najpogostejšega med njimi, meniščka. Videl pa se tudi dolgoprstega plezalčka. Poleg tega sem ta dan v dolini pri Uskovnici med bukvami opazil še vrsto penice, ki jo nisem uspel natančno določiti, predvidevam da je šlo najverjetneje  grmovščico. V gorskih, predvsem iglastih gozdovih nasploh najpogosteje opaža male krivokljune, gorske sinice, meniščke, kraljičke, čopaste sinice in stržke, pa še nekatere vrste ščinkavcev (med katere spada tudi krivokljun), ki si jih vedno rad pobliže pogledam in so za take gozdove tudi značilni. Sinice,kraljičke, brgleze in plezalčke tudi sicer najraje opazujem v gozdovih. V gorah se sicer redkeje kot v nižinah pojavlja velika sinica, ki je v nižinah najpogostejša, še redkeje pa se v gorah od sinic pojavi plavček in močvirska sinica. Se pa v gorah pogosto pojavlja močvirski sinici zelo podobna gorska sinica, ki pa je v nižinah redkejša. Sicer pa vrsti nista nikakor razdeljeni med nižinske in gorske predele, kot bi lahko sklepali iz imena. Gre bolj za to, da se močvirska sinica raje pojavlja v listnatih in mešanih gozdovih, gorska sinica pa v iglastih, čeprav se gorska sinica v povprečju pojavlja višje in tudi seže precej višje od močvirske. Vendar se sam ne ubadam z razlikovanjem teh zelo podobnih vrst, zato v gorah po navadi napišem, da sem videl gorsko sinico, v nižinah pa močvirsko.

Dnevni pavlinčki ob barju Šijec.

Snežna kotanja ob barju Šijec, ki poleti tvori manjše jezerce.

Barje Šijec skozi gozd ob njem.

Smrekov gozd z mladimi smrekami v bližini barja Šijec.

Pokljuka je res lepa planota za preživljanje prostega časa. Po njenih gozdovih se radi sprehajajo marsikateri ljubitelji narave. Tudi barja lepo popestrijo tamkajšnjo naravo. Kljub vsemu pa smo v  triglavskem narodnem parku in se je kljub robnem območju treba obnašati temu primerno. Ohranimo 

naravo tako kot je tudi za prihodnje rodove, da bodo lahko opazovali lepote Pokljuke.

Do prihodnjič, Aljaž

Triglav (22.8.2013)

Pozdravljeni, objavljam deveto poročilo iz leta 2013, vzpon na našo najvišjo goro, Triglav.

Le eno noč po obisku vrhov na Pokljuko me je čakal še obisk naše najvišje gore in enega izmed simbolov slovenstva. Tokrat sem pot začel na glavnem parkirišču nad smučiščem pri Rudnem polju. Začeti je bilo težko, vendar sem po tem ko sem se ogrel spet začel hoditi bolj sproščeno. Pot do Studorskega prevala se v smeri gor ni vlekla tako kot prejšnji dan med sestopom, poleg tega pa sem tudi že vedel, kaj me čaka. Čeprav me je zjutraj tudi ta dan zbudilo sonce, pa je bilo potem bolj oblačno. Čez dan se je sicer razjasnilo, vendar je okoli gora ostalo precej kopaste oblačnosti. Pot od Studorskega prevala do Vodnikovega doma je bila zame precej sproščujoča. Razgledi precej ravnega dela poti so lepi, poleg pa je meni prijetno pohajkovanje, niti slučajno mi to ne predstavlja odvečne hoje pri vzponu na Triglav. Pot gre najprej skozi rušje, potem pa po pobočju Tosca po travnatem svetu. Pot poteka po cca. slabih 1850m nadmorske višine. Na koncu travnatega sveta pod Toscem se obrne in preči skalnati podor. Tam je pot zarezana v skale, zato je res zanimiv pogled na ta del poti. Tu je tudi ena izmed označevalnih tabel za slovensko geološko pot, ki poteka tu skozi. Za tem pot preide na zgornji rob macesnovega gozda, ki se tu razprostira v okolici Velega in Malega polja, predvsem južno od njih. Ta gozdni svet mi je eden najlepših v Sloveniji. Pot kmalu pride spet na odprto. Tu je na pobočjih Tosca in sosednjega Vernarja skalnat in travnat svet, pojavljajo se tudi melišča. Na območju okoli vodnikovega doma so zelo lepi pogledi na Vernar, zelo lepo goro, Velo in Malo polje, Mišelj vrh na drugi strani Velega polja in seveda Triglav, ki je pri domu sicer skrit za hribom. Velo in Malo polje ter Velska dolina, ki vodi k Velemu polju z Doliča so mi eno najlepših kotičkov Slovenije.

Prvi del poti skozi smrekov gozd.

  

Pogled proti Studorskemu prevalu z Jezerc.

Pogled na Jezerca ter Mali Draški vrh in Viševnik nad njima.

Pot po pobočjih Tosca.

Pot mimo skalnega podora, zarezanega v skalno steno.

Macesnov gozd na poti proti Vodnikovem domu.

Velo polje.

Vodnikov dom in Vernar nad njim.

Pri domu se nisem ustavljal, nadaljeval sem pot proti Kredarici. Pot gre najprej po travnato-skalnatem pobočju in meliščih. Vmes je skozi skalo utrjeno zanimivo stopnišče, ki mi vedno ostane v spominu. Sledi zanimivi travnati Konjski preval. To je stičišče večih poti s Krme, Pokljuke, Planike, Kredarice in doma Valentina Staniča. Je tudi lep gorski kotiček. Ta dan so se ironično na Konjskem prevalu pasle krave. Saj ne da bi pričakoval, da bi se tam pasli konji, se pa vseeno sliši hecno. Sledil je vzpon po skalnatem in meliščnatem svetu, vmes tudi travnatemu, proti Kredarici. S poti sem imel lepe oglede na vrhove,ki sem jih obiskal dan poprej in njihova severna ostenja, kjer kažejo povsem drugačen obraz kot zložna južna pobočja. Okoli prevala se je že nakazovalo, da se po okrog Triglava razjasnilo, vendar so kopasti oblaki ostali okrog gora. Tako je enkrat bil lepši pogled proti Kredarici in Triglavu, drugič pa je bilo več megle. Tu sem že bil malo utrujen, vendar mi ni bilo hudega.

Pot po meliščih proti Konjskem prevalu.

Konjski preval.

Pogled s Konjskega prevala proti zahodu.

Pogled proti Konjskem prevalu s poti na Kredarico.

Ko sem prišel na Kredarico sem si privoščil zelo kratek počitek. Takrat se je megla, ki je prej objemala Kredarico razkadila, odprl se je tudi pogled na Vrh Triglava. Bilo pa je nekaj pogleda na severno stran proti Vratom, pa tudi lepo se je videl ledenik, ki je imel letos po bolj sneženi in poznejši zimi končno spet nekaj več snega, a to je še vedno daleč od tega kar je bilo včasih. Sicer razgled prav z doma na Kredarici ni pretiran, saj ga omejujeta Triglav in vzpetina Kredarice, je pa to vsekakor kraj v osrčju visokogorja, kjer res lahko doživiš visokogorje v  vsej svoji mogočnosti. Zato je to meni prav gotovo poseben kraj, če tam preživiš nekaj svojega časa. Zato je že sama brez Triglava po mojem mnenju zelo lep gorniški cilj. Danes na Kredarici stojita tudi že dve manjši vetrnici, ki dovajata energijo domu. Tu sta zelo uporabni, saj ob konstantnem vetru lahko proizvedeta kar nekaj energije. Ker ima Kredarica še sončne kolektorje, je to res velik prispevek alternativnih virov energije za planinski dom, ki je sicer eden največjih v Sloveniji, poleg tega pa tam delujejo tudi meteorologi. Vremenska postaja na Kredarici pa lahko obiskovalcu tudi pokaže, kateri elementi jo sestavljajo.

Triglavski dom na Kredarici, tudi ta dan poln obiskovalcev.

Ko sem bil na Kredarici, je bil to še eden najčistejših pogledov na Triglav, saj ga je ovirala megla. Lepo viden tudi ledenik, ki je imel po sneženi zimi spet nekaj več snega.

Pod Kredarico na začetku poti proti Triglavu pa se je še malo bolj odprlo, malo prepozno za boljši posnetek.

S Kredarice pa sem se zagrizel v pobočje Triglava. Vzpenjal sem se počasi in bil seveda previden, ob tipični poletni gneči pa se je bilo potrebno tudi pogosto umikati ali čakati. Strah je pri meni vedno prisoten ko se vzpenjam na Triglav, kar je tudi prav zaradi previdnosti. Veliko pa k prisotnosti oz. izdatnosti straha prispeva tudi dejstvo, da so skale postale skozi leta zelo spolzke, ker sem gor hodi ogromno ljudi. Tokrat sem storil napako, ker na Kredarici praktično nisem naredil počitka, ko sem utrujen je pač strah zaradi slabše sigurnosti v meni precej bolj prisoten kot če sem spočit, svoje pa doda še gneča, ki ti prekinja ritem. Vseeno pa je vedno posebno doživetje se vzpenjati na Triglav. Najtežji je prav gotovo začetni vzpon do Malega Triglava. Na njegovem vrhu sem si kar malo oddahnil. Tam se tudi priključi pot s Planike, kjer sem tudi sestopil, ker je znatno lažja kot tista s Kredarice. Še posebej razburljivo je hoja po ozkem grebenu med obema vrhovoma. Potem me je čakal le še zadnji vzpon na vrh. Ko sem prispel na vrh, sem si oddahnil. Pot je bila za mano in veselo sem stal na najvišji točki Slovenije. Vrh je bil obsijan s soncem in nad najvišjimi kopastimi oblaki. Južno pobočje je bilo večinoma v megli, ki se je vlekla do vrha, sem pa tja pa je tudi malo zakrila sonce. Severna stran pa je bila odprta in tam je bil tudi edino razgled. Odprt je bil pogled na dolino Vrat in okolico, ter ledenik. Drugod okrog pa so bili pod tabo kopasti oblaki. Ravno zato je bilo to posebno doživetje. Na vrhu me je čakal počitek in okrepčitev s pijačo in malico. Naredil sem tudi nekaj fotografij. Ni pa me kaj dosti motilo, da ni bilo pravega razgleda, saj sem ga na Triglavu že dočakal. Na vrhu je prav prijetno in bi človek kar posedal na najvišji točki Slovenije.

Strm vzpon s Kredarice proti Malemu Triglavu.

Vrh triglava se je kopal v soncu in bil seveda poln ljudi.

V dolino je bil vseskozi delno odprt pogled le proti Vratom.

Odprl se je tudi pogled na greben Triglava in proti koncu še na Kredarico.

Vrhu se je občasno tudi malo bolj približala megla, tu vrh z druge strani.

Na višini oblakov, kot v nebesih.

Vendar prej ali slej pride čas, ko se moraš odpraviti nazaj. Sploh, če želiš nazaj priti še isti dan. Ker sem se na vrhu odpočil, je bila pot navzdol bistveno lažja, kar je pri meni dostikrat, čeprav je po navadi tehnično zahtevnejša in zaradi tega v tej smeri pretijo večje nevarnosti. Zato je prav gotovo priporočljivo da človek, ki ne zahaja v gore tako pogosto opravi dovolj počitka pred zadnjim vzponom na Triglav, proti vrhu pa se vzpenja počasi in res previdno. Pri nekaterih lahko prevelika utrujenost precej poveča možnost za nezgodo. Na mestih, kjer ni varoval, sploh na delu grebena sem hodil precej sproščeno. V splošnem sem imel znatno hitrejši korak, kot pri vzonu, na primernih mestih sem tudi malo poskočil. Sestop proti Planiki je bil tudi lep. Najbolj zanimivo mi je, ko gre pot na enem mestu ozko med skalami. Na tej poti je edino nekaj več kamenja, kot na poti s Kredarice. Na koncu pa te čaka meliščnat svet na domom Planika in sproščena hoja d doma. Z doma Planika je boljši razgled kot s Kredarice, vendar le proti jugu, na severni strani pa je veličasten pogled na Triglav. Tudi lokacija doma je zelo lepa in prijetna. Pred domom sem tudi malo postal, potem pa se spustil po lepem travnatem in gruščnatem svetu proti Konjskem sedlu. Ta spust z doma Planika do Konjskega sedla mi je zelo všeč. V nogah je bilo že čutiti nekaj kilometrine za sabo, vendar sem hodil še s precejšnjo lahkoto. Na Pokljuko sem se zato vrnil precej sproščeno, hoja je bila prav prijetna, kljub temu da me je na koncu že kar pošteno tiščalo na veliko potrebo. Nekajkrat vmes se je tudi pokazalo sonce, pogled na gore pa je bil boljši kot dopoldne, saj je popoldanska kopasta oblačnost bila tanjša od jutranje oblačnosti. Tudi pot nad Konjšico se mi ni tako vlekla kot prejšnji dan, ker sem vedel, kaj me čaka. Na Pokljuki me je tudi pričakalo več jasnega neba in dan sem spet zaključil zelo zadovoljen.

Sestop proti Malemu Triglavu.

Pogled nazaj proti vrhu Triglava.

Dom Planika na nekakšnem platoju pod Triglavom.

Pogled z doma Planika proti vrhu Triglava.

Sestop z doma Planika, pogled proti Konjskem sedlu.

Čudovitega Vernarja sem si med sestopom privoščil še enkrat, tokrat slikan izpred Vodnikovega doma.

Nekateri pravijo, da mora prav vsak Slovenec v svojem življenju vsaj enkrat na Triglav. Zato bi potem poti na Triglav lahko dal vzdevek »božja pot«, saj je pogosto na vrhuncu sezone ljudi na Triglavu in po poteh nanj ljudi skoraj toliko, kot med romanjem po nekaterih romarskih poteh. Vendar se s trditvijo, da mora vsak Slovenec obiskati Triglav ne strinjam.  Vsak človek lahko počne kakor se sam odloči, če ne počne hudobij. Nekatere pač veseli obisk Triglava, druge pa ne. Ljudje smo si različni. Poleg tega je Triglav čisto visokogorje in vršna gmota kljub močni zavarovanosti niti slučajno ne bi smela biti primerna za vsakogar. Za ljudi, ki morda le malo hodijo v gore ali/in naravo že imajo nekaj izkušenj in že zberejo pogum za vršni vzpon. Ob zadostni previdnosti jim Triglav ne predstavlja tako velikega problema, saj tak »bau bau« spet ni. Ljudje, ki pa niti enkrat niso hodili po vsaj malo podobnem terenu in ne hodijo v gore pa se ne bi smeli odločiti iti na Triglav kar tako, vendar na žalost tudi taki obstajajo. Večinoma sicer pridejo živi in zdravi dol, vendar bi se jim kaj hitro lahko zgodila usodna nesreča. Poleg tega so ravno taki ljudje, ki bi najbolj potrebovali primerno opremo, še najslabše opremljeni. Takim ljudem raje svetujem, da se brez predpriprav v smislu urjenja za tak teren ne podajo gor. Dodatno je pot na Triglav že precej spolzka marsikje zaradi obljudenosti in je potrebna večja previdnost kot na nekaterih težjih zavarovanih plezalnih poteh, ki niso tako spolzke. Poleg tega je slabše pripravljene ali pa otroke priporočljivo samovarovanje. Če nisi na njihovem nivoju, se pač ni ravno najbolje zgledovat po izkušenih, ki imajo le planinsko ali pohodniško obutev in srednje velik nahrbtnik, obisk Triglava pa jim vzame en dan ali pa še to ne. Tisti, ki imajo poleg izkušenj s tem terenom še kondicijo, se lahko vzpenjajo, predvsem pa spuščajo hitreje od ostalih (tudi sam spadam do neke mere med njih, ne pa med bolj izkušene), nekateri gorski tekači pa imajo celo tekaške copate, primerne za tak teren. Vendar pozor! Ti ljudje so tega vajeni, so za to urjeni, trenirani, nekateri so praktično rojeni v gorah in jim tak svet ne predstavlja nikakršnih problemov. Če ti je gorski svet tuj, se nikakor ne smeš zgledovati po njih! Poleg tega ni vsa oprema le v obutvi, pomembno je tudi da imaš s sabo dovolj za obleč in preobleč, ter hrano in pijačo. Vse bolj je v zadnjem času v veljavi tudi čelada in ne le za krušljiva območja. Tudi izkušeni in terena vajeni, ki so dovolj odgovorni imajo s sabo vedno za njih primerno obutev ter s sabo dovolj oblačil, hrane in pijače. Drugače pa je pot na Triglav zelo lepa in prekrasna tura za vsakogar, ki je tega vajen in ima primerno opremo.  Sem pa mnenja, da je v Sloveniji še ogromno prekrasnih gorskih kotičkov in gora in če ni ravno tvoje življenje posvečeno obiskovanju gora, ne vidim smisla v tem, da bi se Triglav obiskovalo neštetokrat, če ravno nima to posebnega namena. Vsak ima pač cilje, ki jih pogosto obiskuje (nekateri, npr. domačini,  tudi Triglav), vendar menim da je poleg tega vsekakor vredno v svojem življenju obiskati čim več tem bolj raznolikih gora in s tem obogatiti svoja doživetja, če le ti 

je ta možnost dana. 

Do prihodnjič, Aljaž