Krajinski park Lahinja (4.9.2013)

Pozdravljeni, objavljam petnajsto poročilo iz leta 2013, obisk Krajinskega parka Lahinja, ki predstavlja čudovito območje izvirnega porečja Lahinje.

Za Naslednjo belokranjsko odpravo sem izbral Krajinski park Lahinja. To je park, ki se nahaja na območju izvira Lahinje. Z Vlakom sem se pripeljal do Črnomlja. Bilo je delno jasno poletno vreme, ki se je nadaljevalo v začetek septembra. Po izstopu, iz vlaka, sem se takoj s kolesom odpravil naprej. Do parka sta dve možnosti. Za tja sem izbral običajni pristop po glavni cesti proti Vinici, vrnil pa sem se čez vasi Velika Lahinja in Butoraj. Peljal sem se po glavni cesti in med vasema Dragatuš in Veliki Nerajec zavil do vasi Pusti Gradec, na koncu katere je Klepčev mlin, ki predstavlja začetek parka. Pogosto je to tudi izhodiščna točka za obhod parka. Že med vožnjo sem pri Dragatušu na polju opazil sivo čapljo, ki je ta dan nisem več videl, opazil pa sem tudi Kanjo, ki je vzletela s polja. Za tem sem zavil proti vasi Pusti Gradac in Klepčevem mlinu, kjer sem začel svoj teren. Že takoj na območju mlina je bilo živahno. Naj najprej območje opišem. Mlin leži ob okljuku Lahinje, ki je skrajni severni del parka. Na griču na okljuku stoji tudi znamenita cerkev Vseh svetnikov. Na obeh koncih okljuka vodita tudi mostova čez reko. Med mostovoma leži Klepčeva domačina z znamenitim Klepčevim mlinom. Okoli domačije po drevesih se je spreletavalo veliko ptičev, mimo je letelo tudi nekaj metuljev, ob reki med obvodnem rastlinju pa sem opazil tudi nekaj kačjih pastirjev. Od ptičev so se že tam pojavili velika in močvirska sinica, plavček, ščinkavec, kos, vrbji kovaček, taščica, turška grlica, cikovt, kratkoprsti plezalček, drevesna cipa in brglez, v daljavi sem slišal tudi kanjo. Že med vožnjo s kolesom do tja sem tudi opazil kanjo, poleg nje pa tudi sivo čapljo. Kačji pastirji, ki so se pojavili že tam, pa so bili presličarji, škratci, kamenjaki in bleščavci. Metulji tu pa so bili gospica, bisernik, belini,postiljon, citronček in lešnikar. Da pa to še ne bi bilo, pa ni manjkalo tudi: »Have a look at this, pozidna kuščarica«. Opazil sem dve, verjetno še mlajši, ker sta bili še relativno majhni.

Stranska cesta proti Pustem Gradcu in začetku parka pri Klepčevem mlinu.

Praprot jelenov  jezik na robu gozda pri Klepčevem mlinu.

Lahinja pri Klepčevem mlinu.

Klepčev mlin.

Cerkev vseh svetnikov.

Po precej zanimivem dogajanju pri mlinu, kjer sem se zadržal kar nekaj časa, sem se napotil dalje po poti skozi park v eni smeri. Najprej sem moral iti skozi Pusti Gradec proti glavni cesti, pred tem pa sem zavil na makadamsko pot proti Mali Lahinji. Ta na začetku pride tudi na rob Nerajskih lugov, močvirnatem področju s tudi močvirnatimi travniki, ki je nastalo ob sotočju Lahinje na začetku svojega toka in njenega glavnega pritoka v parku, Nerajščico. To območje je naravni rezervat in je tudi bogat z rastlinami, seveda pa tudi z živalmi. Že na poti po polju do tja sem na novo opazil še modrine, belo pastirico, kmečko lastovko, domačega in poljskega vrabca. Po lugih sem se sprehajal po kolesnicah, po katerih tam vozijo domačini, ko se odpravijo kosit te travnike. Ponovno sem opazil veliko različnih stvari. Ogromno je bilo kačjih pastirjev kamenjakov, s katerimi sem imel kar zabavne »igrice«, ko sem hotel napraviti dobre fotografije. Podobno je bilo tudi z nekaterimi metulji, katerih posnetki mi niso najbolje uspeli, predvsem metulj travnar, ki se je tu na novo pojavil, mi kar ni hotel pred objektiv. Ptiči, ki so se tu na novo pojavili so bili krokarji (ki so leteli nad lugi), siva pastirica in šoja. Poleg tega sem doživel tudi prelet zelenega bitja nad mano in značilno oglašanj: »Super, zelena žolna!« Bilo je tudi nekaj novih metuljev – beli c, travnar, mali rjavček in pisančki. Opazil sem tudi številne kobilic, med njimi tudi rjave kobilice s kratkim zadkom. Nato sem nekaj opazil tudi na grmovju: »Check this out, zelenka!« Nekaj je bilo tudi kobilic zelenk, predvsem po grmovju, ki sem jih tudi fotografiral.  Kačji pastirji so bili poleg kamenjakov tudi bleščavci, ti so bili temnejše barve. Ni pa šlo brez: »Uuu, veliki spremljevalec!« Vedno me razveseli naš največji in meni eden najlepših kačjih pastirjev. Kmalu za njim se je pojavila še zelenomodra deva. Čeprav si ti dve vrsti kačjih pastirjev nista tako zelo podobni, pa je treba biti zelo pozoren, ko sta v letu, da ju ne zamenjaš. Zelenomodra deva je sicer pogostejša od velikega spremljevalca. Za konec pa sem ob poplavnem gozdu, ki se tudi pojavlja na robu lugov opazil še pravo žabo rosnico. Zelo lepa rjava žaba, ta je bila verjetno še mlajša, saj še ni bila največja. Lugi so seveda v času poletja precej suho (če poletje ni precej deževno seveda), tokrat ni bilo razen v reki nikjer vode, pogosto pa so marsikje vsaj ostanki poplavljenosti, npr. luže, ob deževnih obdobjih pa so precej poplavljeni.  Že na lugih mi je preteklo kar precej časa, ki sem ga namenil obisku parka, več kot pol. zato sem se malo hitreje odpravil naprej. Nadaljeval sem proti vasi Mala Lahinja. Tam je bilo pred vasjo lepo videti krave na ograjenem pašniku, kar je bila lepa popestritev dneva, kmečki pridih kulturne krajine parka. Od vasi sem nadaljeval proti izviru Lahinje. Na poti sem opazil še zadnjega novega metulja ta dan, lastovičarja.

Lešnikar, opažen v bližini Pustega Gradca.

Poljska pokrajina pri krajinskem parku.

Nerajski lugi (tamkajšnji močvirski travniki).

Poplavni gozd na Nerajskih lugih.

Ena izmed ne veliko rastlin, ki je še cvetela na Nerajskih lugih. Gre za vrsto svišča.

Kamenjak na nerajskih lugih. Ko ti kačji pastirji postojijo na rastlini, pogosto takole spustijo krila.

Kobilica zelenka na Nerajskih lugih.

Rosnica na Nerajskih lugih.

Vas Mala Lahinja in krave na pašniku pred vasjo.

Poljska pokrajina v parku med Malo Lahinjo in Belčjim vrhom. V bližini se nahajata tudi manjša mlaka in kraška jama Zjot (Djud).

Do izvira lahko prideš, če se čez polje sprehodiš do vasi Belčji vrh, na drugi strani vasi pa zaviješ do izvira. Lahko pa se sprehodiš tudi čez tamkajšnje Lahinjske luge, kadar niso poplavljeni. To so tudi močvirnato področje, tudi deloma s travniki, tokrat ob samem izviru Lahinje. Z makadamske poti sem zavil pred lovsko opazovalnico čez luge direktno do izvira. Pred tem sem tudi splezal na opazovalnico, da se malo razgledam okoli, morda napravim boljše slike okolice. Tam pa sem doživel presenečenje: »Uhu, sršenje gnezdo!« Najprej sem slišal brenčanje, ki je glede na jakost moralo biti sršenje. Potem sem opazil sršena, na koncu pa ugotovil da je tam pod streho sršenje gnezdo. Vendar šele pot tem, ko sem že napravil slike. Zato sem se previdno vrnil na tla. Ker sršenov očitno nisem motil in jih vznemirjal, so me pustili pri miru. Je pa tudi doživetje, kadar vidiš te mogočne ose. Potem sem šel do izvira. Na lugih je bilo še nekaj ptic, vendar nič novega. Tudi ostale živali so se samo ponovile. Izvir je zelo simpatičen kraj, tam je tudi klopca in miza s streho, manjša odprta ložica, zelo primerna tudi za malico. Značilnost izvira je tudi lepa polna zelena do zelenomodra barva Lahinje.  Izvir je tudi obzidan in predstavlja nekako manjše jezerce. Reka (tam seveda še kot potok) sicer naredi že nekaj metrov pred tem po gozdu, kjer tudi pride na plano v zatrepu njene »dolinice« v prvem izviru. Vendar je ta izvir v sušnejših obdobjih pogosto suh, reka tam kot potok pa pride na plano nekje v sredini prvih gozdnih metrov toka. Tokrat je bil ta nekaj deset metrov dolga gozdna struga skoraj povsem suha, voda se je pojavila le nekaj preden pride potok na odprto k drugemu izviru. Prvi izvir je zelo lep zelen gozdni kotiček, začne sem med apnenčastimi kamni, ki so tam številčni tudi na pobočju. Ta sem tokrat doživel presenečenje, saj sem opazil srno, ki pa mi je hitro zbežala in se skrila v grmovno gozdno rastje.  Po obisku izvira sem se natopil proti vasi Belčji vrh. Nekaj metrov po izviru sem bežno ugledal zelenca ob makadamski poti. Nato nisem šel skozi vas in nato po polju proti Mali Lahinji, ampak sem zavil proti vasi Knežina, nekaj 100m stran. Tam sem zavil po makadamski cesti nad »dolinico« Lahinje proti vasi Črešnjevec pri Dragatušu. Imel sem tudi še eno lepo popestritev, ko me je na drevesu ob makadamski cesti razveselila veverica, ki pa je kmalu izginila. Preden sem prišel do te vasi, sem prišel do asfaltne ceste, ki tja vodi z Male Lahinje. Po tej cesti sem se vrnil do Male Lahinje. Tam pa sem nato nadaljeval po poti, ki vodi skozi park v nasprotno smer od tu do mlina pa nasprotnem bregu reke. Najprej gre ob gozdnem robu, nato pa skozi gozd do mlina. Pri M. Lahinji takrat še bolj potok kot reko preči majhen mostiček, kjer poteka cesta. Z gozdnega roba na v bližini vasi sem imel tudi lep pogled na Nerajske luge. Nato me je čakala le še pot skozi gozd. Najprej je vodila nekoliko stran od reke, nato pa nad reko z lepimi pogledi nanjo. Na enem mestu sem se tudi spustil do reke in naredil nekaj gozdnih posnetkov. Tam me je presenetilo podrto drevo, ki je padlo čez reko, verjetno na novo, saj je maja, ko sem bil nazadnje tam, še stalo. Tam je na nasprotni strani reke tudi ozek travnik ob jasi. V gozdu sem nazadnje opazil še velikega detla, potem pa sem se vrnil do mlina in s kolesom odpeljal proti Črnomlju. Tokrat sem šel na nasprotnem bregu reke do makadamske ceste, ki vodi s Črešnjevca proti Dragatušu. Ko sem prišel na križišče med vasema Brdarci in Šipek, kjer se začne asfalt, pa sem se do Črnomlja odpravil mimo vasi Velika Lahinja in Butoraj. Vmes sem užival v pogledih na prelepo belokranjsko pokrajino, tu nad dolino Lahinje in v Črnomlju končal današnji dan.

Pogled na Lahinjske luge in izvir Lahinje z opazovalnice.

Izvir Lahinje.

Zatrep dolinice, kjer je prvi izvir Lahinje v gozdu. Vendar je v poletni suši pogosto suh in tudi tokrat je bilo tako.

Lahinjski lugi in dolinica Lahinje izpod Belčjega vrha.

Pot od Knežine proti Mali Lahinji.

Pogled z roba gozda pri Mali Lahinji.

Gozdni tok Lahinje v parku, na tem mestu je tudi manjši ozek travnik ob drugem bregu reke.

Pot skozi gozd v parku.

Današnji dan ni bil ravno najboljši, saj nisem opazil tako veliko živali v primerjavi s tem kar park lahko ponudi, čeprav je bilo pogosto slišati ptičje petje, ob meni pa so se vseskozi spreletavale žuželke, vseeno so torej bile številčne. Zato vsekakor ni bil slab, saj sem vseeno videl nekaj zanimivih stvari, tako da sem vsekakor zelo lepo preživel dan. Krajinski park Lahinja je prijeten kraj, kjer narava in človek najdeta svoj mir. Gre za lep preplet izvirnega območja reke in kulturne krajine ob njej. Kljub majhnosti ponudi z veliko različnimi naravnimi okolji in kmetijskimi površinami, vsebuje močvirske travnike, travnike in pašnike,polja, gozdove, obrečne habitate in še kaj bi se našlo. Tako vsebuje vse možne elemente krajinskega parka. Všeč pa mi je to, da nikoli še nisem videl množice obiskovalcev in turistov. Očitno sem hodijo le izbrani obiskovalci, katere res zanimajo narava, živali in rastline, kulturna krajina ter kulturna dediščina, te stvari pa tudi spoštujejo. Poleg obiskovalcev lahko tako tudi domačini, ki tam živijo lahko najdejo svoj mir. Zato mi je to območje zelo všeč in se vedno rad vračam tja. 

Do prihodnjič, Aljaž

Kačji pastirji na Stražiškem ribniku (julij in avgust 2015)

Pozdravljeni, tokrat objavljam poročilo terena, ki sem ga letos opravljal v svoji bližnji okolici. V bližini mojega doma pri Stražišču oz. Zgornjih Bitnjah se nahaja zanimiv ribnik, ki je med drugim namenjen tudi ribolovu, pozimi pa se na njem pogosto drsa, ko zamrzne. V tem ribniku je dobro razvito obvodno rastlinje, gre torej za tipično manjšo vodno površino z obvodnim rastjem. Zato se tam poleti pojavlja kar dobršno število kačjih pastirjev, ki so zastopani s kar nekaj lepimi in zanimivimi vrstami.

Ribnik, ki se imenuje tudi Ribnik Stražišče se nahaja ob vznožju hriba Sv. Jošt nad Kranjem nedaleč stran od Stražišča in Zgornjih Bitenj. Tja se pride tako, da se tja zavije v Stražišču proti Joštu in kmalu Zgornjim Bitnjam po Poti v Puškarno, kjer se pri prvi hiši naselja zavije desno na gozdno cesto, po kateri se po dobrih 500 m pride do ribnika. Ribnik se sicer nahaja bližje glavni cesti s Stražišča proti Pševem, vendar od tam do ribnika ni prave poti. Ribnik trenutno upravlja Ribiška družina Kranj. Nastal je v opuščeni izkopni jami ilovice, ki so jo uporabljali predvsem za izdelavo opek. Leta 2009 je bil ribnik tudi saniran in obnovljen, saj je postal pred tem že precej zaraščen. Ribnik je razdeljen na dve polovici. Zahodna polovica ima manj obrežne rasti, vodna površina pa ni zaraščena, saj je urejena za ribolov, vzhodna polovica pa je bolj zaraščena, saj predstavlja rezervat za ribje razmnoževanje. Na vzhodni strani ribnika se nahaja tipičen nižinski listnati do mešani gozd z gozdnimi jasami, na vzhodni strani pa je na verjetno ruderalnih tleh za enkrat nastal redek in odprt borov gozd. Zato je okolje tako na ribniku, kot v njegovi okolici zelo pestro in primerno za mnoge vrste organizmov. Tako je tudi rastlinski in živalski svet zelo pester. Sam med drugim k ribnikom hodim tudi zaradi opazovanja kačjih pastirjev. Na in ob tem ribniku je njihov svet kar pester. Poleg tega pa je med drugim še veliko drugih vrst žuželk, žab in ptičev.

Prihod k ribniku z makadamske ceste z Bitenj, pred ribnikom je tudi urejen manjši prostor za parkiranje.

Zahodni konec ribnika, kamor se pride s parkirišča. Ta del ima nekaj malega obvodnega rastlinja, na bregu pa je razvit mešani gozd. Na tem delu je tudi nekaj mest za ribolov. Spodaj desno je severni breg katerega manjši del je peščen in namenjen ribolovu.

Pogled s severnega brega ribnika na jugovzhodni del.

Vzhodni del ribnika julija (zgoraj) in avgusta (spodaj) z zahodnega brega. Vzhodni breg je kot rezervat za razvoj rib bistveno bolj bogat z vodno vegetacijo. V ozadju Šmarjetna gora, manjši hrib ki se dviga nad Stražiščem in Kranjem in se nahaja poleg Sv. Jošta.

Na južnem loncu ribnika se ribolovna mesta končajo in je spet več obvodne vegetacije (zgoraj). Na drugi sliki je pogled iz južnega konca na vzhodni oz. severovzhodni konec. Tudi s tega mesta v ozadju vidna Šmarjetna gora.

Severozahodni del ribnika v smeri proti Sv. Joštu. V ozadju je gozd že pretežno borov. Ob levem robu slike so mesta za ribolov na zahodnem bregu, na sredi slike pa peščeno mesto za ribolov na severnem delu severnem bregu.

Gozdna vegetacija ob zahodni strani ribnika , skozenj vodi pot ob zahodnem bregu ribnika.

Odprt borov gozd ob vzhodni strani ribnika.

Pogled z odprtega borovega ribnika proti ribniku proti zahodu. Na tem mestu je tudi nekaj posek, zato je gozd še bolj odprt kot sicer.

Pogled z odprtega borovega gozda proti ribniku proti jugu. To je eden od možnih dostopov po gozdnih kolovozih do ribnika na vzhodnem bregu. Na tem delu gre le za gozdarske poti ter ni urejenih poti in dostopov do ribnika, ker je na tej strani rezervat za razvoj rib.

Pogled na najbolj odprt del borovega gozda s posekami z vzhodnega brega ribnika, a od drugega mesta kot na prejšnji sliki.

Letos sem ta ribnik sproti obiskoval, pogosto kar spotoma, ko sem šel mimo v mesto ali nazaj domov ali pa sem preprosto naredil krajši sprehod od doma do ribnika in nazaj. Tako sem dva meseca kar redno spremljal tamkajšnje dogajanje in kar dodobra spoznal kateri kačji pastirji in ostale živali poleti bivajo tam. Najpogosteje sem se tja odpravljal sredi dneva, ko so mnoge žuželke, predvsem kačji pastirji najbolj aktivni. So pa nekatere druge živali, npr. mnogi ptiči bolj aktivni v jutranjih urah, zato sem bil nekajkrat tam tudi v bolj zgodnjih urah. Naj najprej povem nekaj besed o kačjih pastirjih. To je skupina žuželk, ki predstavlja svoj red. So plenilske žuželke z nepopolno preobrazbo. To pomeni, da pri njih ni stadija bube, ampak se ličinke z več levitvami počasi preobrazi v odraslo žival. Ličinke živijo v vodi in se prehranjujejo z manjšimi živalmi, npr. raznimi nevretenčarji, paglavci in ribjimi mladicami. Same pa so lahko plen odraslih žab in rib. Zato so v ribnikih, kjer se izvaja ribolov in so ribiči naselili ribe, razmere pogosto neugodne, saj  je velik pritisk plenilcev. Zato je težko reči, zakaj je na ribniku Stražišče svet kačjih pastirjev kar pester, je pa res,da je v bližini še nekaj manjših mlak in zamočvirjenih predelov, prav tako pa v bližini teče nekaj potokov. Odrasle živali se prehranjujejo z drugimi letečimi žuželkami, prav tako pa je tako pri ličinkah, kot pri odraslih živalih možno, da se na njihovem jedilniku znajdejo tudi drugi kačji pastirji, pa tudi kanibalizem ni izključen. Pri prehranjevanju odrasle živali niso vezane samo na vodne površine, ampak se pogosto spreletavajo tudi ob gozdnih poteh, jasah, posekah in travnikih, pašnikih. Ob vodi se bolj množično zbirajo predvsem ob parjenju in razmnoževanju. Tam potekajo paritveni obredi, nato pa v vodo ali vodno rastlinje tudi odložijo jajčeca. Zato jih je možno ob vodah najbolj številčno videti ravno v času razmnoževanja. Pri največ vrstah to poteka ravno sredi poletja, torej julija in avgusta, ko sem tudi sam največkrat obiskal ta ribnik. Red kačjih pastirjev se deli v dva podredova enakokrilih in raznokrilih kačjih pastirjev. Obstaja še tretji podred, kamor pa sodita le dve vrsti živih fosilov, ki ne živita pri nas. Kako se podredova ločita med seboj, delno pove že ime, saj imajo raznokrili kačji pastirji na bazi opazno razširjen zadnji par kril, krila enakokrilih kačjih pastirjev pa se bistveno ne razlikujejo. Druga opazna razlika je v očeh, ki pri raznokrilih kačjih pastirjih zavzemajo skoraj celotno površino glave, enakokrili pa imajo dobro ločene in sorazmerno opazno manjše oči. Enakokrili kačji pastirji so v poprečju tudi opazno manjši od raznokrilih. Pri nas med enakokrile kačje pastirje spadajo družine bleščavcev, presličarjev, zverc in škratcev, med raznokrile pa družne dev, porečnikov, studenčarjev, lebduhov in ploščcev. Najbolj raznoliki in številčni sta družini dev in ploščev. Podobno številčni so tudi škratci, a so si med sabo zelo podobni in je težje razlikovati med vrstami, poleg tega pa so tudi opazno manjši.

Med presličarji se pri nas večinoma pojavlja le sinji presličar. Presličarji so tako kot zverce in škratci manjši ter tanjši in podolgovati kačji pastirji, ki se najpogosteje spreletavajo zelo blizu vodne površine in rastlinja, tudi drugje pogosto ne letajo prav visoko. Imajo značilne paritvene obrede, ko se držijo skupaj v tandemu, tako da en drugega držijo za zadek, nekateri pa tako tudi odlagajo jajčeca. Samec sinjega presličarja je svetlo modro obarvan s črnimi progami na hrbtu, samica pa je bolj blede rumenkaste barve. Med škratci večinoma ne razlikujem med vrstami, pri nas bi najpogostejša lahko bila travniški škratec in modri kresničar, pogosto opazim tudi ranega plamenca. Večinoma so modre barve s črnimi progami, pri modrem kresničarju spodaj svetlejši. Samice se lahko razlikujejo od samcev in so pogosteje tudi nekoliko drugače obarvane. Nekatere vrste so drugače obarvane, najbolj opazno rani plamenec ki je izrazito rdeče barve z nekaj manjšimi črnimi progami. Med zvercami pa sta najpogostejša obvodna zverca in prisojni zimnik. So različnih predvsem temnih barv. Pri obvodni zverci so temno modrozeleni samci ter zeleno rumenkaste samice, pri prisojnem zimniku pa so osebki enako obarvani in sicer svetlejše barve z rjavo progo. Tudi nekatere zverce so deloma kovinsko do bakreno bleščeče, vendar bistveno manj kot bleščavci. Med bleščavci sta najpogostejša pasasti in modri bleščavec. Ti kačji pastirji so opazno večji in predvsem niso tako tanki kot ostali naši enakokrili kačji pastirji. Tudi krila so širša, ime pa so bili kovinsko bleščeči obarvanosti telesa. Praviloma so bleščeče temne barve, predvsem temno modre, zelene in rjavkaste. Samci pasastih in modrih bleščavcev so temno modri, pri pasastem bleščavcu so tudi odtenki zelene barve, samice pa so bolj bleščeče temno zelene.

Od dev najpogosteje opazim velikega spremljevalca in zelenomodro devo. Deve so različno obarvane, po navadi dokaj pisano, samice so lahko nekoliko drugače obarvane od samcev. Veliki spremljevalec ima zeleno telo in mode zadek s črnimi progami. Zelenomodra deva pa je kot že ime pove v celoti zelenomodre barve s črnimi progami. Deve so naši daleč največji kačji pastirji, ki so tudi zelo spretni v letu in so pogosto skorajda neprestano v gibanju. Med porečniki po navadi ne razlikujem med vrstami, saj je težje, tja pa pri nas spadajo npr. porečniki in peščenci. Tudi med studenčarji ne razlikujem med vrstami, med lebduhi pa je verjetno najpogostejši močvirski lebduh. Studenčarji in peščenci so barvno podobni z izmenjajočo svetlo in črno obarvanostjo. Skupaj s porečniki imajo podobne vzorce kot deve. Porečniki in peščenci s manjši od dev, studenčarji pa so večji in po velikosti zelo blizu devam. Med lebduhi predvidevam, da najpogosteje vidim močvirskega lebduha, saj sicer večinoma ne razlikujem med vrstami. Večinoma so temno, najpogosteje temno zeleno obarvani in pogosto s kovinskim leskom. So tudi precej neprestano v gibanju in po velikosti podobni porečnikom in peščencem.  Ploščci so precej velika družina, kjer je več manjših podskupin kačjih pastirjev. Gre za kačje pastirje, po velikosti podobne manjšim devam, le da so nekoliko manj vitki. Pr nas so to npr. ploščci, modrači in kamenjaki. Ploščci so bolj čokati oz. ploščati kačji pastirji, kar pove že ime. So različnio obarvani, modri ploščec ima značilno svetlo moder zadek pri samcih in bolj rumenkasto rjavkast pri samicah. Pri modračih so samci večinoma modro obarvani s črnimi progami, samice pa bolj rumenkaste. So podobne velikosti kot ploščci,le da so bolj vitki. Kamenjaki so podobno vitki, da so opazno manjši, po velikosti bolj primerljivi z lebduhi. Samci so večinoma različnih odtenkov rdeče barve, samice pa rumenkaste. Nekatere vrste so tudi temnejše barve. Tudi kamenjaki imajo zelo značilne paritvene obrede, ki delno spominjajo na tiste pri škratcih in presličarjih, saj se tudi pri njih osebki držijo skupaj v tandemu.

Skozi letošnjo sezono sem opazoval različno zastopanost  kačjih pastirjev na Stražiškem ribniku v juliju in avgustu. Julija je bilo zelo veliko presličarjev, pa tudi škratcev. Takrat je bilo tudi glavno obdobje parjenja in odlaganja jajčec kačjih pastirjev , zato so bili takrat najbolj številčni. Avgusta so bili precej manj številčni, pojavljali so se bolj posamič, več pa je bilo škratcev. Proti koncu meseca jih je bilo aktivnih vse manj. Julija so zelo pogosto letali tudi modrači, ki so bili tudi kar precej številčni. Opazil sem tudi modre ploščce, a so bili precej manj številčni od modračev. Kamenjaki julija še niso bili tako številčni. Pogoste so bile tudi deve, ki pa so bile manj številčne od modračev, saj so tudi večje. Julija sem opazil več velikih spremljevalcev, avgusta pa je bilo teh vse manj, prevladovale pa so zelenomodre deve. Te so letale vse do začetka septembra, ko sem nehal pogosteje obiskovat Stražiški ribnik. Ta vrsta med kačjimi pastirji ostaja aktivna skorajda najdlje v sezoni, dokaj pogosto leta še v toplih novembrskih dnevih (če odštejemo prisojnega zimnika, ki je med kačjimi pastirji izjema, saj odrasli osebki prezimijo). Opazil sem še nekaj drugih dev, ki pa jih nisem določil do vrste, pa tudi so bili večinoma le posamezni osebki. Deve se pogosto srečeval tudi v okoliških habitatih, sploh v odprtem borovem gozdu vzhodno od ribnika. Enkrat sem opazil tudi studenčarja, pa tudi nekaj lebduhov. Julija so v okoliških potokih pogosto letali bleščavci, saj so je takrat glavno paritveno obdobje, kak osebek je priletel tudi k ribniku. Avgusta je bilo, kot sem omenil škratcev in predvsem presličarjev bistveno manj. Tudi bleščavcev je bilo ob potokih precej manj, konec avgusta več praktično nobenega. Za njih je bilo glavnega dela paritvenega obdobja že konec. Vrhunec paritvenega obdobja pa se je šele začel za kamenjake, ki so bili najbolj aktivni konec avgusta, pa tudi še v začetku septembra. Takrat so bili tudi najbolj številčni. Tudi pri kamenjakih nekateri osebki v sezoni lahko vztrajajo še dolgo v jesen. Tudi lebduhov sem sredi avgusta srečal več kot julija, ampak jih je bilo konec avgusta spet manj. Te sem pogosto srečeval tudi v okoliških habitatih in ob potokih. Ponovno nekajkrat, predvsem v odprtem borovem gozdu opazil studenčarja. Tudi modračev je avgusta letalo vse manj, ploščcev pa nisem več opazil. Ob koncu avgusta in v začetku septembra so letale predvsem še kamenjaki in zelenomodre deve, pojavil se je tudi še bolj kot ne izjemoma kak lebduh in izjemoma kak škratec. Presličarjev, modračev in bleščavcev pa tudi ni bilo več videti. Fotografirati sem uspel presličarje, škratce, modrače, kamenjake in lebduhe. Deve mi ni uspelo, saj so bile vseskozi v gibanju. Le enkrat v začetku septembra sem naletel na eno v mirovanju, a sem jo na žalost dodobra opazil šele, ko je pred mano vzletela. Ponesrečil pa se mi je trenutek s studenčarjev, saj je bil enkrat avgusta v odprtem borovem gozdu kar nekaj sekund tik pred mano zelo lepi pozi in bi lahko posnel nekaj zelo lepih fotografij, vendar sem žal ugotovil da sem tisti dan s sabo vzel fotoaparat s prazno baterije. In kot pravi rek priložnost zamujena ne vrne se nobena, se mi ta priložnost ni več ponudila, čeprav sem bil za tem vseskozi pozoren na peščence, sploh na mestu in v njegovi bližini, kjer sem ga takrat videl. Tako sem se še dolgo tolkel po glavi, kako sem lahko zapravil tako priložnost. Vendar napake se dogajajo in ne glede na vse je bilo letošnje poletje na Stražiškem ribniku fotografsko kar se tiče kačjih pastirjev kar uspešno in sem z njim zadovoljen.

Prodni modrač ob posedanju na vejicah. ta kačji pastir pogosto poseda na obvodni vegetaciji ali na tleh (na spodnjih slikah). Večinoma ima krila razprostrta, na spodnji sliki pa jih je nekoliko zložil, kar je sicer bolj značilno za kamenjake.

Prodni modrač poseda na tleh z razprostrtimi krili ob bregu ribnika.

Kamenjak ob posedanju na tleh ob bregu ribnika. Kot je značilno za te kačje pastirje, ob posedanju pogosto spusti krila.

Kamenjak ob posedanju na vejici ob vodi tudi s spuščenimi krili.

Kamenjaka v tandemu med parjenjem, ko partnerja drug drugega držita za zadek. Takrat imajo krila pogosto razprostrta.

Lebduh med posedanjem na obvodnem rastlinju.

Presličarja v tandemu med parjenjem.

Škratec poseda na obvodnem rastlinju. 

Poleg kačjih pastirjev sem na ribniku in v njegovi okolici opazoval tudi druge živali. Tam se je spreletavalo tudi veliko vrst metuljev, opazil sem nekaj hroščev, pa tudi kar nekaj različnih vrst pajkov. Od metuljev sem najpogosteje srečaval beline, med njimi tudi postiljona, modrine, gozdnega šahovca, gospice in bisernike ter lešnikarje in male rjavčke. Pogosto sem v odprtem borovem gozdu opazil tudi lastovičarja, dnevnega pavlinčka, admirala in pa medvedka. Nekajkrat sem opazil predvsem ob vzhodni strani ribnika tudi belouško, vendar je žal nisem uspel slikati. Opazil sem tudi zelenca in živorodno kuščarico. V ribniku je bilo tudi veliko zelenih žab in debeloglavk, v okoliških lužah pa tudi nekaj urhov. Pester je bil tudi ptičji svet. Opazoval sem večinoma tiste vrste, ki jih najpogosteje opazim na terenih v nižinah, naj se osredotočim predvsem na nekatere obvodne, vodne in močvirske vrste. V trstičju je bilo večkrat slišati močvirsko trstnico, na ribniku pa so pogosto plavale mlakarice. Občasno so se pojavljale tudi čaplje, večkrat sive čaplje, nekajkrat pa tudi velike bele čaplje. Najbolj pa sta me prav gotovo razveselila zelenonoga tukalica in vodomec. Vodomca sem nekajkrat videl hitro leteti čez ribnik, zato je bilo opazovanje le bežno, a me opažanje te prečudovite ptice vedno razveseli. Veliko več zabave pa sem imel z zelenonogo tukalico. Na ribniku je samica vzgajala svoje mladiče. Pogosto so bili blizu obale, vendar so se mi kaj hitro poskrili med rastlinje, ali pa bežali stran. Zato jih je bilo težko fotofgrafirati. Julija so bili še precej majhni in plašni, avgusta pa že bolj razviti in bolj mirni, zato mi je takrat uspelo nekaj fotografij. Žal ni bilo toliko priložnosti za samico, ki me je enkrat julija razveselila tako, da se je sprehodila na obalo, vendar ni bila pri miru, ali na dovolj odprtem mestu in se je kmalu vrnila v vodo, zato tistih nekaj fotografij, ki mi jih je uspelo posneti ni bilo najboljših. Samica je pogosto plavala tudi že neodvisno od mladičev. Zadrževali so se tudi na vzhodni strani ribnika, kjer je sama obala zaradi rastlinja nekoliko težje dostopna. Avgusta sem samico le še enkrat slišal in ne več dobro opazil. Večkrat pa sem opazil, da je samica med oglašanjem pobegnila stran od mladičev, ki so ostali skriti v rastlinju. To je verjetno obrambna taktika, da samica skrije mladiče med morebitnimi plenilci. Večkrat sem med drevjem v okolici ribnika opazil tudi navadno veverico.

Lešnikar poseda na rastlinju ob poti skozi gozd na zahodnem bregu ribnika.

Debeloglavka v plitvi vodi na robu ribnika.

Veliki bisernik med posedanjem prav tako na rastlinju ob poti skozi gozd na zahodnem delu ribnika.

Topolovka, vrsta lepencev na rastlinju v odprtem borovem gozdu. Ličinke tega hrošča se kot že ime pove razvijajo večinoma v vrbah in topolih.

Mladič zelenonoge tukalice plava po ribniku. Slika je nastala avgusta, ko so bili mladiči že večji, bolj razviti in tudi manj plašni, saj so znali že bolje paziti nase.

Dnevni pavlinček v odprtem borovem gozdu.

Stražiški ribnik in njegova okolica je prav gotovo zelo pestro okolje in zanimivo okolje, kjer je možno videti marsikatero žival. Zato sem bom tudi vedno rad vračal tja na terene, sploh ker mi ne tako blizu.

Do prihodnjič, Aljaž