sobota, 23. februar 2019

V pršič in ivje odeta razpihana gora – Ratitovec

Pozdravljeni,

Zime v naših krajih se med seboj zelo razlikujejo. Pojavljajo se mnoge kombinacije toplih in mrzlih zim ter sneženih in suhih zim. Če je bila zima 2017/2018 že od novembra bogata s snegom in taka do marca, pa je letošnja zima (2018/2019) bila na začetku precej bolj skopa s snegom , tudi kasneje pa ga je bilo precej manj kot leto pred tem, a v gorah še vedno dovolj. Tako je bilo sredi decembra v času, ko je bilo prejšnjo zimo že veliko snega predvsem v gorah, tokrat le nekaj malega pršiča. V suhem vremenu so se izmenjavala topla in mrzla obdobja. Najlepše pa je bilo sredi meseca, ko je zapadlo le nekaj cm snega, ponekod kakih 10 cm, nato pa je nastopil pravi zimski mraz. Pokrajina je bila odeta le v nekaj pršiča, v gorah pa tudi v ivje, saj je bilo po sneženju oblačno in gore so bile odete v meglo. Za tem je sledilo sončno in pretežno jasno vreme in deležni smo bili prave pravljične kulise, a povsem drugačne kot ob zimi polni snega.

Ena izmed gora, kjer je v takem vremenu lahko zares lepo, je Ratitovec. To je dvignjen greben na jugozahodnem robu Jelovice. Hkrati je to tudi najvišja točka te planote. Gre za razgiban greben večih okrog 1650 metrov visokih vrhov. Na vrhu stoji tudi dobro obiskana planinska koča, tudi pozimi odprta ob vikendih in praznikih. Ker so ti vrhovi na robu Jelovice nekoliko oddaljeni od večine naših Alp in hkrati na robu Alp, so tam eni najlepših razgledov v naših gorah, saj pogledi sežejo na večino Julijcev, osrednjih Karavank in Kamniško Savinjskih Alp. Proti jugu pa je pod nami Škofjeloško in deloma Cerkljansko hribovje. Južna pobočja so zelo strma. Ker je Ratitovec, tako kot celotna planota Jelovice, apnenčasta gora, so ta južna pobočja polna skalovja. Gre za zelo zanimiv pojav, saj so na južni strani Alp strma po navadi severna pobočja, v primeru Ratitovca pa se v tej smeri teren le nekoliko spusti in nadaljuje v alpsko planoto. Skalnata so proti jugu predvsem pobočja strnjenega dela grebena, kjer se nahajajo vrhovi Kremant, Altemaver in Gladki vrh. Nekoliko ločen od njih je Kosmati vrh, ki je tudi najnižji. Tudi slednji je na vrhu gol, a skoraj do vrha obdan v gozd, od tod ime. Med njim in Gladkim vrhom je lepa dolinica. Planinska koča pa se nahaja tik pod Gladkim vrhom na vrhu grebena. Greben je na vrhu precej izpostavljen vetru in gre za eno bolj vetrovnih gora v naših Alpah, še posebej na višini sredogorja. Veter je pogosto tudi močnejši, tudi kadar ni, pa pogosto dolgotrajen in konstanten. Zato je vrh greben gol, tik pod vrhom pa prevladuje mozaik rušja ter pritlikavih dreves in viharnikov. Na Ratitovec se dostopa z Železnikov. Na pobočju gore se nahaja ena višje ležečih vasi pri nas, Prtovč, dobrih 1000 metrov visoko. Do tja vodi cesta z železnikov in to je tudi najpogostejše izhodišče za obisk Ratitovca. Od tam vodita do koče dve poti. Ena se povzpne čez južna skalnata pobočja, druga pa po dolinici med Gladkim in Kosmatim vrhom.

V dnevih z severnim vetrom nad Alpami in dotok mrzlega zraka s severa lahko na severni strani Alp pogosto sneži. Takrat je na južni strani Alp sočno, saj se padavine čez Alpe posušijo in tudi oblaki razpadejo. Občasno so takrat tudi naše gore obdane z oblaki, ki nastajajo zaradi trenja vetra, ki udari ob severni gorati pas Slovenije, zato se oblaki okrog gora občasno ponovno nekoliko zgostijo. A to velja predvsem za visokogorje in deloma sredogorje severne Slovenije, medtem ko je po nižinah pretežno jasno. Ratitovec se nahaja stran od strnjenih gmot gora, zato se oblaki do tja že posušijo in je nad njim precej več jasnine, gora pa je obsijana s soncem. Ob severnem vetru pa je mrzlo in konstantno piha.
  
Vse ti zgoraj našteti dejavniki so se sestavili v pravo pravljico, ki se je na Ratitovcu pojavila sredi decembra.  Po manjšem sneženju se je pokrajina odela v rahlo belino. Zgornji odet gore je bil odet v oblake, zato so se drevesa odela v gosto ivje. Ker je precej pihalo, je sneg povsem razpihalo. A drevesa so zgoraj ostala odeta v ivje, na zavetrnih južnih pobočjih pa so bile veje odete še v nekaj centimetrov pršiča. V pretežno jasnem in sončnem vremenu je nastala zares čarobna kombinacija modrine in beline.

Pa se kar podajmo v to gorsko pravljico. Ker so bile ta dan gore v okolici ovite v oblake, dodajam še nekaj slik z nekaj dni kasneje. Takrat je bilo topleje, belina ivja je izginila. A bilo je povsem jasno, razgledi na naše Alpe pa perfektni. Se je pa takrat situacija obračal in je nad nižinami nastajala nizka oblačnost. Svojo pot začnimo kar v Prtovču, kamor se pripeljemo z Železnikov. Tam je pred vasjo parkirišče. Izbrali si bomo pot čez južna pobočja, saj je dneve s tako malo snega izkoristiti za to pot, ki je res prelepa. Ko je snega več so ta pobočja precej plazovita, zato se takrat običajno podajmo po dolinici med Gladkim in Kosmatim vrhom. Poti se razcepita takoj v vasi.



Ob prihodu v Prtovč se lahko sprehodimo po travniku pred vasjo. Ratitovec vidimo pred sabo kot na dlani. Mi se bomo podali na levi greben, kjer so Gladki vrh, Altemaver, Kremant in koča. Desno je Kosmati vrh. Travnik pobeljen s pršičem je razpihan, že v vasi je veter. Nebo nad nami je čisto temno modro, le kak manjši oblak se pojavi. Vrh gore je odet v belo. Zares prekrasen dan je pred nami.

Najprej se podamo po kolovozu skozi mešani gozd do sedla zahodno od vasi, čez katerega pelje daljnovod. Do tja se že dvignemo za 250 metrov. Ob sedlu je manjši vrh, Grebel vrh, južno pod grebenom, kamor smo namenjeni. Na sedlu nas pot prevede tik pod skalnata pobočja Ratitovca. A pot nas najprej vodi še naprej skozi gozd. Ta je najprej smrekov, nato bukov, na koncu pa se razredči in pripelje na južna travnata pobočja pod skalami.



Po krajše odseku skozi smrekov gozd prečimo jaso in izza dreves že kukajo skalovja na vrhu gore. Na tem mestu je gozd že mešan, spet je več bukev, kmalu pa bomo spet prišli v pretežno bukov gozd. Pot po svežem pršiču je že uhojena, ni pa še povsem zglajena. Mnoga drevesa so razpihana, smreke med bukvami pa še imajo nekaj rahle beline.




Nato zaidemo v pravo pravljico bukovega gozda z mladimi smrekami med njimi. Nad nami je jasno modro in čisto nebo, drevesa so odeta v belino ivja in pršiča, nov rahel suh sneg po nekaj vetra pa je povsem v belo odel gozd, v katerem nas spremlja igra sence in sonca. Svetlobe je več kot poleti, ko so drevesa olistana, a ker imajo drevesa nekaj ivja in pršiča, še vedno prevladuje senca. Še več sonca bo, ko se bo ivje stalilo, sneg pa odpadel z dreves.

 

 

Na sicer dokaj kratke delu poti skozi bukov gozd nas spremljajo tisočeri obrazi v belo odetega gozda, ki si jih poglejmo še v pokončni verziji. Zelo različni so kontrasti glede na to ali gledamo po poti naprej, nazaj, po pobočju gor, s strani ali navzdol. Ko počasi zapuščamo bukov gozd, pa na odprtem izstopajo v belino ivja odete smreke, ob njih pa nekaj manjših mladih bukev (tretja slika).



Ob prihodu povsem na odprto na sončno strmino pod skalovji nas čaka taka pravljica med belimi v ivje odetimi smrekami. Zlijejo se v zares lepo celoto s temno modrim zimskim nebom. Snega je le za vzorec, a to nič ne zmanjšuje zimskega vtisa teh utrinkov. Pobočje je s soncem obsijano, smreke mečejo le nekaj malega senc.




Prečudoviti utrinki pod skalovjem. Gre za res strmo travnato pobočje pobeljeno z vzorcem suhega pršiča, pobočje pa obogatijo posamezne v ivje odete smreke. Slednje mečejo le malo senc in so že manjše rasti. To je svet okrog 1500 metrov visoko, vrh skalovij pa je 100 do 150 metov višje. Tokrat je nebo na tem delu obzorja povsem čisto temno modro brez oblačka.



Pod skalovji naredimo en ovinek in se prečimo to strmo pobočje med skalami. Pozimi je na teh mestih plazovito. Po prečenju skal je pobočje nekoliko manj strmo. Še zadnji dve smreki na pobočju, prav tako v ivje odeti, nas pozdravljata s prekrasno panoramo ob strmem pobočju. V ozadju jima družbo delajo Spodnje Bohinjske gore desno z nekaj manjših oblakov in Porezen levo. Nato se pobočje položi in pridemo na vršne odprte poljane pod kočo.



Na vrhu pridemo pod kočo na te prekrasne valovite Poljane. Do je jugovzhodni podaljšek grebena od gladkega vrha mimo koče naprej. Vleče se nad dolinico pod Kosmatim vrhom nasproti slednjega. Vršne poljane so povsem razpihane, površino tal prekriva v tem mrazu kljub zapadlem čistem pršiču tanka skorja, delno tudi rahlo poledenela. Tako se je pršič preoblikoval zaradi vetra kot posledica njegovega trenja s snežno površino. Fotografija je bila posneta nekaj dni pozneje, ko je ivje že izginilo. Na tem mestu tega ni opaziti, saj ni dreves, ki bi bila pred tem odeta v ivje.




Krekova koča na razpihani s soncem obsijani gori. V ozadju se pojavi kak oblak. Pred kočo je kar nekaj klopc. Spodnja fotografija je bila posneta nekaj dni kasneje v nekoliko toplejšem, a še vedno hladnem vremenu. Takrat je bilo nebo povsem čisto brez oblakov, je pa pod nami nastajalo nekaj nizke oblačnosti. Površje je ostalo povsem razpihano, čeprav je veter večinoma ponehal.



Zložna kupola Gladkega vrha takoj za kočo. En pas snega ni tako spihan, očitno je v zavetrju severnega vetra na južni strani hriba.




Čudovita gmota Altemaverja z nekaj pritlikavimi smrekami na vzhodnem pobočju. To kar gledamo je predvrh, glavni vrh Altemaverja je za njim. Pod njim je manjši ribnik, poleti napajalnik za živino. V term mrazu je zamrznjen. V ozadju že vidimo pas oblakov nad gorami.




Razgledi na z ivje odeto okolico z Gladkega vrha. Proti severu se bohotijo prostrani razgledi na Jelovico, za Ratitovcem je zahodni del te prostrane planote. V ivje so odete tako smreke in jelke (slednje so še posebej značilne za Jelovico), kot tudi bukve. Nad Ratitovcem je bilo sončno in pretežno jasno, gore v okolici pa so bile ob severnem vetru še obdane z oblaki. Sem in tja kak oblak se je povlekel tudi nad Jelovico, a je do Ratitovca razpadel. Na zgornji sliki je v ospredju najvišji vrh Jelovice poleg Ratitovca, v mešani gozd odet Javorov vrh, pod njim pa planina Pečana. Na spodnji sliki pa ase pred nam bohoti Kosmati vrh. Njegov vrh je sicer gol, a tik pod njim pa je »kosmat« za razliko do povsem golega Gladkega vrha, ki ima povsod v okolici gole poljane.




Pa še razgledi z Gladkega vrha nekaj dni pozneje v povsem jasnem vremenu. Tokrat so lepo vidne v pasu v ozadju Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe. Jelovica in Ratitovec pa nista bila več v ivje odeta. Na zgornji sliki levo vidimo tudi manjši bunker pod Gladkim vrhom, ostanek vojnega obdobja. Bunkerjev je na Ratitovcu več. Pa ne bom izdal lokacije vseh. Obiščite Ratitovec in jih poiščite!



S soncem obsijane razpihane bele poljane pod Gladkim vrhom s Krekovo kočo v središču pozornosti. Škofjeloško in Cerkljansko hribovje na južnem delu obzorja imata precej manj oblakov nad sabo kot gorska okolica.




Ribnik oz. napajalnik za živino na sedlu med Gladkim vrhom in Altemavrom. V tem mrazu je pomrznjen, krasijo pa ga zanimive tvorbe kupov snega, najbrž posledica vetra, ki je razpihalo pršič po okolici. Nastal je fantastičen prizor v soncu bleščeče se poledenele mlake skupi snega. Zgornja fotografija je z dneva ivja, spodnja pa z nekaj dni pozneje.




Ko se vzpenjamo na predvrh Altemavra zagledamo tole fantazijo v belo ivja in snega odetih smrečic s temno modrim zimskim nebom nad njimi. Kar mika nas da bi naredili nekaj korakov med njimi.




In res se podamo med te lepotice. Prava fantazija zime, ki jo na tem golem svetu Ratitovca prav gotovo nismo pričakovali. Posamezne manjše skale med smrekami utrinke še začinijo. Tudi v ivje odeta posušena trava še štrli ven iz tanke snežne odeje, ki pa je v zavetrju med drevesi še najmanj razpihana.  Je pa teren zelo valovit, zato je treba biti pozoren, da si kje ne zviješ kak gleženj. Še posebej je nerodno ko ponekod v luknje napiha sneg in  je pogled nanje varljiv. Pogledi nas zares prevzamejo, a ker smo v gorah nas ne smejo preveč. Gležnji nam bodo hvaležni!



Če se obrnemo bolj proti soncu po pobočju prečno, fantazija postane povsem drugačna, a prav tako izjemna. Temno modro nebo v bližini sončnih žarkov postane svetlejše, bele smreke pa ponekod gledamo s senčne strani. Tudi sence med smrekami pridejo bolj do izraza. 



Pa se dvignemo nad ta smrečji paradiž in uzremo pogled s predvha na gmoto Gladkega vrha in Krekove koče tik pod vrhom. V ozadju niso na obzorju niso samo oblaki, ampak tudi nekaj meglic, a nad nami je povsem jasno.




S predvrha uzremo spet drugačen pogled na v ivje odet Javorov vrh (zgoraj). Oblak nad Jelovico razpada, Karavanke v ozadju pa se jih še niso znebile. Prav tako Julijci levo. Na spodnji fotografiji uzremo senčna pobočja na severni strani vršnega grebena. ujamemo zares lep prizor in utrinek, kako se prelivajo senčni in sončni pasovi zasnežene pokrajine. Na tem severnem zložnem pobočju grebena je mozaik rušja in pritlikavih dreves. Levo se v ozadju odkrije pravi vrh Altemavra, desno za njim pa Kremant.




Po prečenju predvrha pa se približujemo Altemavru. Tudi ta je obdan z nekaj belimi lepoticami smrek, ima pa še bolj izrazita južna skalovja.




Takle utrinek pa ujamemo ko prispemo na Altemaver in se uzremo mimo smrečic pod njim na predvrh. Ko je bilo vse obdano v ivje, je bilo vse povsem belo, v ozadju pa nekaj meglic ob sicer povsem čisti jasnini nad nami. Nekaj dni kasneje je ivje izginilo, pojavilo se je nekaj več zelenja. Obzorje je tudi v ozadju čisto modro, a se je pod nami razvila nizka oblačnost.



Sledijo čudoviti razgledi po planoti za Altemavrom. Tudi v ivje odeta Jelovica je sedaj povsem obsijana s soncem, oblaki so izginili. Tudi nad zahodnimi Karavankami v ozadju so se začeli trgati. Še posebej lep je mozaik rušja, smrek in bukev pod nami, najbolj kadar je takole odet v belino ivja.




Pogledi na kupolast in razpotegnjen Kremant z Altemavra v dveh obrazih. Zgoraj odet v belino ivja, spodaj pa je več zelenja in vejevja dreves. Pred Kremantom, ki je zgoraj gol, se skriva še en vmesni vrh, ki se na pogled z Altemavra kar zlije s Kremantom, pa čeprav je vmes kakih 20 metrov nižje sedlo. Na zgornji sliki so Julijci v ozadju še odeti v oblake ob severnem vetru, na spodnji pa je pogled nanje čist v polni jasnini, Triglav pa kraljuje na sredi.




Pa se podajmo še proti Kremantu. Najprej se spustimo na prvo sedlo in vmesni vrh. Tudi slednjega krasijo bele v ivje odete smreke. Snežna odeja je tudi tu manj spihana in bolj polna. Zares lep prizor je  na zgornji fotografiji, ko se ozremo prečno na pobočje čez južna pobočja Kremanta. Slednja so zgoraj gola, nižje pa tudi polna v ivje odetih smrek.




Ko se povzpnemo na vmesni vrh se za nami pokaže Altemaver (zgoraj) v povsem drugačni luči. Vidimo podolgovat greben z vrhom Altemavra v sredi, ki se rahlo dviguje nad valovito okolico. Senčna pobočja dajejo lepe kontraste grebenu v siju sončne svetlobe v kombinaciji s svetlo okolico. Pred nami se sedaj v celoti odpre Kremant, ki ga bomo še prečili. Preostane nam še zložen, odprt in spet bolj razpihan greben. Pred nami je še zadnje sedlce in  kratek vzponček na Kremant. Vrh je takoj na začetku, nato pa se greben zelo počasi spušča do njegovega konca, ko se Ratitovec zaključi, teren pa spusti v gozdove Jelovice. V ozadju za Kremantom so Julijci še v oblakih.




Prihod na vrh Kremanta (zgoraj) nam še ponuja nekaj v ivje odetega rušja in smrečic. Nato je zložen greben povsem gol. Ko pridemo na njegov konec, se nam nekaj metrov pod vrhom odpre fantastičen pogled nazaj čez južna pobočja Kremanta in preostali del Ratitovca v ozadju. S te strani smreke niso več polne ivja, malo se je že stalilo. A imajo vendarle prav poseben blagi bel pridih beline k zelenju. Na tem mestu sem prvi dan zaključil obisk v ivje odete pravljice in se podal nazaj do Prtovča. pred tem sem se še malo pogrel na soncu v zavetrju prisoj.




Nekaj dni pozneje ob povsem jasnem vremenu sem se podal še nekaj metrov naprej na začetek spusta s Kremanta nazaj proti gozdu. Sprva se podamo med manjše smreke, ki se kasneje strnejo v gozd ter pridružijo se jim jelke in bukve. Pokrajina je izgubila kar precej beline ob tem, ko je le nekaj pršiča po gorah, a vendar je še pravi vtis zime. Tokrat vam od tega dne ponujam še poglede proti zahodu s Spodnjimi bohinjskimi gorami na sredi ozadja zgornje fotografije. Pred njimi je kačji rob, kot nek podaljšek Ratitovca na zahodnem robu Jelovice. Tudi ta ima nekaj jase na vrhu. Naslednjič, ko obiščem Ratitovec v belino odet, bo potrebno podaljšati do Kačjega roba, ki ni daleč. Na spodnji fotografiji je levo od Bohinjskega grebena Porezen. Proti zahodu po dolinah ni bilo nizke oblačnosti, a vseeno je v nižjih plasteh bilo nekaj meglic.

Po vseh teh fantastičnih pogledih se lahko odpravimo nazaj čez greben Ratitovca do Krekove koče, prečimo tudi najvišji vrh Altmemaver ter na koncu še enkrat razgledamo na Golem vrhu. Nato se spustimo med skalovjih po strmih južnih pobočjih nazaj v gozd in vrnemo v Prtovč, zelo zadovoljni z izplenom.

Najlepša hvala tej čudoviti gori za najlepšo pravljico ivja, pršiča in čudovitih razgledov!

Do prihodnjič, Aljaž

nedelja, 10. februar 2019

Zasnežena februarska pravljica nad Lipanco med macesni in nad njimi – tisočeri obrazov Mrežc, odetih v svežo belino

Pozdavljeni,
Nad Pokljuko se pozimi pojavi čudovita pravljica okrog gozdne meje in tik nad njo. Tam je najprej svet smrekovih gozdov, nato macesnovih gozdov s posameznimi smrekami in na koncu svet rušja s posameznimi drevesi, med njimi mnogimi viharniki. Vse to je odeto v valovit bel svet. Enega od teh prelepih kotičkov smo že obiskali. Podali smo se prek Lipance na Okrogleža in Debelo peč. Vendar že tik nad Lipanco se nahaja gora tisočerih obrazov. To so Mrežce. Te niso tako lepa kupola kot Brda ali Okroglež, a njihov greben krasijo številni macesni in smreke, ki  pozimi v nasprotju z rušjem kukajo iznad beline snežne odeje. Še ena posebnost Mrežc je, da se po vršnem grebenu macesnov gozd potegne proti vrhu grebena in postopno postaja vse redkejši, povsem na vrhu pa ostane le še nekaj manjših viharnikov. Torej gre za macesnov svet tisočerih obrazov s posameznimi smrekami. Pot začenjamo v strnjenem macesnovem gozdu, nato postaja redkejši, še višje gre za mozaik skupin dreves in odprtega sveta, najvišje pa odrt svet s posameznimi manjšimi smrečicami in macesni. Sredi prisojnega pobočja je sicer v zgornjem delu travnat pas med rušjem, zato je le-ta tudi poleti odprt.
Tik nad Lipanco se bohotita dva vrhova, ki krasita amfiteater panorame nad planino. To sta desno Lipanski vrh in levo Mrežce. Vrhova sta le nekaj metrov stran en od drugega, zgolj nekaj metrov višji je Lipanski vrh. Ju pa preseka manjša škrbina, ki je sicer globoka manj kot 20 metrov, a je pozimi neprehodna, zato sta oba vrhova dostopna vsak s svoje strani. Poleti gre le za krajši z jeklenicami zavarovan odsek med rušjem in skalami, a nič posebnega. Pozimi pa je zelo izpostavljena in pravi mali alpinistični odsek. Pogosto je tudi polna zametov in ob ne povsem stabilnih razmerah tudi za alpiniste prenevarna, saj nikoli ne veš, kdaj se neutrjeni zameti utrgajo v globino ostenja nad Krmo, zato je pogosto povsem neprehodna.  Veliko pogosteje kot Lipanski vrh, so pozimi obiskane Mrežce, saj je pot do tja od koče na Lipanci najkrajša, ob plazovitih razmerah pa tudi precej varnejša, kot pot na Lipanski vrh. Zložna pobočja vrhov nad Pokljuko so sicer marsikje dokaj varna v plazovitih razmerah, a marsikje napoti vseeno lahko naletiš na manjše strmine ali krajše odseke, kjer se lahko sprožijo manjši plazovi. Najbolj se takim odsekom ogneš na Mrežcah. Tja vodita z Lipance dve poti, ki se na grebenu pod vrhom srečata. Običajno pa se takoj po sneženju utre smučina in gaz po desni strmejši poti, saj daljša položnejša, ki naredi ovinek, preči strmejše pobočje, ki je vseeno lahko plazovito.
Pa se podajmo še sosednji pravljični kotiček nasproti Brd in Debele peči. Tokrat pa si izberimo drugo zimo leto kasneje (2019), ki je povem drugačna kot prejšnja, izberimo pa si tudi drugo obdobje zime v začetku februarja. Ta zima je v nasprotju s prejšnjo bila v predvsem delu zelo revna s snegom, ki ga je bilo le za vzorec, sončne lege pa so bile pogosto tudi povsem kopne. Zato take idile, kot smo je bili deležni nad Lipanco prejšnjo zimo v začetku decembra, tokrat ni bilo. Konkretnejše sneženje je gore v bolj zasneženo podobo odelo v drugi polovici januarja.  Tako so bile tokrat v začetku februarja razmere nad Lipanco zelo podobne kot leto pred tem v začetku decembra. Na vrhu je bilo dober meter snega, na Pokljuki pa pol metra. A med zadnjim sneženjem je bilo tokrat  daljše obdobje dežja, snežilo je ves čas le po vrhovih. Ponekod na planoti se je nabrala tudi voda. Na koncu je sicer povsod snežilo, a na planoti je bil sneg moker, takoj po sneženju pa je sledil topel dan z več oblaki kot sonca, sneg se je spodaj ojužil in odpadel z dreves. Tista prava sončna idila se je pojavila dan kasneje, vmes pa je v jasni noči sneg na planoti pomrznil, zato je bil v spodnjem delu skorjast. Zgoraj je sneg ostal suh, skorje ni bilo in drevesa so ostala zasnežena, saj veter ni bil premočan, da bi ta sneg spihal.
Pa se podajmo še v ta zasneženi raj nad Lipanco. Tokrat so bile razmere na cesti do planine Zajavornik prezahtevne za osebni avto, primerna je bila ob veliko trdega snega in ledu le za gozdarje. Zato svojo pot začnimo pri Šport hotelu in se od tam podajmo peš do Javornika. Tudi tokrat se bomo odpravili s krpljami, saj je v snežnih obdobjih zime pogosto shojeno le do Lipance, naprej pa se podajo predvsem smučarji in krpljarji. Na gozdni cesti do planine (to je druga cesta kot od Mrzlega Studenca, vodi do poseke pri planini in nas privedena nasprotno stran planine) krplje še niso bile potrebne, saj so jo plužili, ponoči pa je pomrznila. Natakniti jih je bilo potrebno pred planino, da se ne bi udiralo skozi skorjo. Ob prihodu na planino na pogled dobimo kontrastno sliko med planoto in vrhovi nad njo.



Tokratni razgledi po planini Zajavornik. Pred nami je sončen in precej jasen dan. Poljane na planini so skorjaste, snežna odeja je tudi luknjičasta, kar je posledica vmesne odjuge. Drevesa na planoti so povsem zelena, saj so izgubila sijaj beline po tem, ko so jo minuli dan spodile pozitivne temperature. Gorski svet nad planoto pa je povsem odet v belo in podali se bomo v pravi raj. Če je Debela peč na zgornji sliki zadnji višji vrh na desno, pa so Mrežce prvi na levo.
Med zložnim vzpenjanjem po planoti je bila pot olajšana s smučino in gazjo Krpljarjev minulega dne, ki je ponoči pomrznila. Kulisa je bila ves čas podobna kot na planini, se je pa pojavilo nekaj kopren, ki so za krajši čas zakrile sonce. šele ob prihodu na strmejši vzpon do Lipance pa se je na smrekah začel pojavljati sneg. Če je bilo zjutraj na planoti hladno, je na pobočju sonce dopoldne že ogrelo ozračje.


Šele ob prihodu do dolinice pod Lipanco pa smreke začnejo dobivati malo bolj zasneženo podobo, v ozadju pa se začenja odkrivati zasneženi raj. Poleg kopren se za krajši čas pojavi tudi nekaj kopastih oblakov, a ravno ob prihodu na Lipanco se oblaki umaknejo soncu, pomaknejo nad vrhove, sonce pa ponovno zasije s polno močjo.



Ob prihodu do koče na Lipanci pa se začenja pravi zasneženi raj. Dopoldne modro nebo nad vrhovi krasi tudi nekaj oblakov, ki pa so začeli razpadati tako hitro, kot so nastali. Proti Mrežcam je bilo že prejšnji dan polno obiskovalcev, drugam pa še nikogar. Morda kak dan kasneje, ko so se snežne razmere  postopno umirile. Nekaj malega je višje bilo tudi vetra, a premalo da bi spihalo zasneženo idilo, bilo je prav tako spet hladneje.


Pa se podajmo med raj med macesne. Najprej nas pot vodi po vzhodnem pobočju na greben Mrežc, zato je ponekod ob kratkih dnevih več sence, popoldne pa se sonce hitro skrije in je to pobočje v senci. Razpadajoči oblaki nad nami sprva še bogatijo modro nebo.


Ko se dvignemo samo malo višje je sonca že več, sonce pa na vzhodnih pobočjih čez dan meče dolge sence prečno na pobočje polno zasneženih macesnov s kako smreko vmes.



















                             
Macesni se v tem gozdu takole dvigajo v višave, neg jim zakriva gole zlatorjave veje, nad njimi pa je čisto modro zimsko nebo.


Takole pravljično izgleda zelo valovito strmo pobočje s strani, desno v ozadju nad gozdom pa Mrežce in Lipanski vrh. Od umikajočih se in razpadajočih oblakov je desno ostalo le še nekaj rahlih belih pack.



Pa se podajmo naprej skozi te prečudovite v belo odete macesnove gozdove če valovite kuclje na strmem pobočju. Gozd je še strnjen,  kot pogosto macesnov gozd, dokaj redek.


Ko prispemo višje se pobočje uravna na zložnejše in precej manj valovito pobočje, ki je polno smučin. Preidemo na mozaik odprtih mest in skupin zasneženih macesnov, ki so višje že po rasti manjši. Modro nebo ponovno krasi nekaj rahlih belih pršev nastajajočih in v istem trenutku razpadajočih oblakov, pojava značilnega za veter in sušenje zraka, ko pride do konvekcije ob trenju v ozračju, skoraj istočasno pa se oblaki spet posušijo. Zrak je bil ta dan tipičen mrzel zimski. Je bil pa to tisti zmeren zimski mraz med -5 in -10°C, večjega mraza pa ni bilo.


Čudoviti razglede prečno na pobočje na še nekoliko višje macesne na robu bolj strnjenega gozda. V ozadju desno se med njimi odkriva Stol.


Še višje so drevesa že tipične majhne rasti, dvignili smo se dokončno nad gozdno mejo. Še vedno je veliko smučin, ki so jih povsod ustvarili smučarji med prostim vijuganjem navzdol. Teren je še rahlo valovit, na nebu pa je sem in tja še kak osamljen oblačni prš.


Fantastični pogledi navzdol na odkrivajo zasnežen macesnov gozd pod nami. Pod njimi še zasnežena Pokljuka, za slednjo pa Ljubljanska kotlina, ki pa ni več odeta v belo. Ob zadnjih padavinah je po nižinah zgolj deževalo in spralo tisto malo snega, kot ga je to zimo bilo zgolj v drugi polovici januarja. Na vzhodnem delu obzorja so oblačne koprene, ki so dopoldne za krajši čas nastale, razpadle. V ozadju pa je nad hribi in okoli Kamniško Savinjskih Alp nastalo nekaj kopastih oblakov.


Postopno po pobočju prispemo na vrh južnega grebena Mrežc, ki pa se še vedno kot zložno pobočje vzpenja proti vrhu Mrežc. Krasijo ga prekrasni zasneženi utrinki smrek in macesnov v čisti modrini zimskega neba.



Pa nadaljujemo sedaj po odprtem zložnem pobočju po južnem grebenu proti vrhu. Med strnjenimi manjšimi skupki že kar pritlikavih macesnov se vije utrjena in dokaj široka smučina, hkrati tudi gaz krpljarjev. Ob njej pa sledi vijuganja smučarjev ob spustu z Mrežc.


Za pobočjem se začnejo odpirati razgledi po vrhovih nad Pokljuko proti Viševniku in na ostenja nad visokogorski svet nad Krmo. V kombinaciji z osamljenimi malimi drevesi pred nami so to zares fantastični prizori. Prav tako so s oblaki dokončno posušili in nebo je povsem čisto modro.


Po zasneženem grebenu odetem v belino smučina postana ožja in manjša. Na vrhu so obiskovalci izbrali dve poti, zato je vsaka manj izrazita koz prej skupna smučina. Približujemo se predvrhu Mrežc pred nami, za katerem se skriva glavni vrh, ki s tega mesta ni viden. Tudi na tej strani je nebo dokončno čisto temno modro.



Predvrh Mrežc je kupola, ki jo krasijo posamezna sedaj že zares pritlikava drevesca, med katerimi pa je več smrečic kot macesnov. So povsem odeta v belo, dodatno k belini prispeva Ivje, saj so bile gore v minulih dneh poleg padavine zavite tudi v meglo.



Fantastična panorama je pred nami tudi, če izpod predvrha ozremo po valovitem pobočju, ki je za nami, z Spodnjimi Bohinjskimi gorami v ozadju. Pogled je lahko odprt, še lepši pa je, če ga pred nami krasi kaka mala smrekica.



Še veliko pa je tudi fantastičnih utrinkov z okolice predvrha po pobočju prečno s Triglavsko skupin in nadaljevanjem vrhov pod Pokljuko nasproti njej za nami. Prav poseben utrinek je, kadar se nam Triglav ujame med smrečice (zgoraj).



Sedaj pa se približujemo končnemu vrhu Mrežc, ki ga ozremo s predvrha. Vrh je razen par smrečic povsem odprt. Je pa bilo na vrhu nekaj več vetra kot nižje pobočju, zato je smučina pod vrhom nekoliko spihana, a še vedno lepo speljana.


Pred prihodom na vrh se odprejo spet lepi pogledi na zatrep planine Lipanca in kotanjastega vznožja strmih pobočij Lipanskega vrha in Mrežc nad Lipanco. Nad to kotanjo pa je vidna skoraj celotna pot proti Brdom in Debeli peči do Okrogleža. Tudi do Brd je precej varna pot pred plazovi , a vmes se preči krajšo strmino, kjer se teren dvigne za eno stopnjo nad to kotanjo pri Lipanci, kjer pa se lahko utrga kak manjši plaz. In ravno teh skorajda le nekaj metrov poti nam preprečuje, da bi se ob največji stopnji nevarnosti plazov podali proti Brdom. Zato so takoj po sneženju obljudene le Mrežce, ostali vrhovi pa še čakajo da se razmere malo umirijo. Panoramo krasi še zasneženi Stol ozadju, dvojnost slike pa poda kopna Ljubljanska kotlina na desnem rob


Čudovita s soncem obsijana kupola predvrha, ob poti pa nekaj malih macesnov, ki dajejo občutek da kar plavajo nad obzorjem. V ozadju je za grebenom Spodnji Bohinjskih gora nekaj kopastih oblakov, še dlje v ozadju pa še vedno nekaj cirusov in kopren.


Pa smo le na vrhu Mrežc. Kratek vzpon z Lipance nam, če gremo počasi, vzame manj kot eno uro, če smo hitri zgolj pol ure. A vseeno nam bogata pot ponudi toliko raznolikosti, kot da smo ves dan raziskovali zasneženo pokrajino. Zaobel vrh se proti Krmi prelomi v severozahodna ostenja teh gora. Pozimi ne smemo hoditi preblizu roba, kjer se zameti lahko hitro prelomijo in zgrmeli bi proti Krmi. Na vrhu je sneg od  postankov obiskovalcev lepo utrjen, da si lahko privoščimo zaslužen počitek in uživamo v prekrasnih razgledih. Veter se je tokrat precej umiril in sonce je ravno prav prijetno grelo v svežem, čistem in mrzlem zimskem zraku.


Lipanski vrh, tako kot mnogi vrhovi nad Pokljuko tudi zaobla kupola, je le nekaj metrov stran. A vmes zeva prava praznina, terena kar zmanjka. Greben prelamlja kakih 20 metrov globoka škrbina. Pot z varovali in jeklenicami, ki je poleti povsem običajna malo bolj izpostavljena pot med skalami v rušnatem svetu, je sedaj povsem pokrita s snegom.  Če je ne poznamo, si sploh ne moremo predstavljati, kje poteka. Še posebej, ko je sneg svež in suh nimamo tam kaj početi, saj bi skupaj s snegom hitro zgrmeli v globino. Še ko je sneg zares utrjen in nevarnost plazov minimalna, lahko grapo prečijo le gorniki z alpinističnim znanjem in vso potrebno opremo.



Fantastični razgledi na Ostenja Rjavine nad Krmo in Triglav v ozadju. Delno jih zakriva rob Mrežc, saj je nevarno hoditi preveč na rob, da bi ostenja ozrli v celoti. A tudi taki pogledi z nekaj tlemi pred nami so po svoje zelo lepi.



Lahko se ozremo tudi naprej po grebenu vrhov nad Pokljuko. Če se ozremo po robu grebena (zgoraj) ozremo za njim zgornji zatrep Krme, ki je večinoma skrita pod nami. V ozadju pa se bohoti tudi Triglav. Če pa postavimo ta greben v celoti pred nas, pa je pred nami zares prečudovit kader, kjer v ozadju vidimo tudi Viševnik in oba Draška vrha, pred njimi pa še zadnji zaobli vrh v tej vrsti, Debeli vrh.



Ko se naužijemo razgledov na vrhu, se podajmo stran po vzporedni liniji na nasprotni strani južnega grebenskega pobočja, da uzremo še nekaj novih utrinkov. Seveda jih spet ne bo malo. Ko se spustimo, vrh za nami zgleda bolj zaobljen s te strani kot ob vzponu (zgoraj). Od strani pa sedaj lahko gledamo kupolo predvrha z robom obzorja tik za njim v ozadju (spodaj).


Pogledi se nam bodo ob spustu po vzporedni liniji seveda ves čas vračali navzgor, da ujamemo še utrinke s te smeri. To so osameli mali macesni nasproti predvrha. Tudi v tej smeri je nekaj smučin, za nami pa se je ustvaril tudi sled krpelj.


Ponovno posamezna drevesca krasijo panoramo pobočja z gorami v ozadju, kjer se bohotita Triglav in Rjavina.



S te smeri je prav čudovit pogled na kupolast predvrh (zgoraj) in valovit svet pod njim (spodaj). Z nekaj vidnega roba obzorja in cirusi v ozadju so s smeri prečno na sonce sedaj drugačni kontrasti, posamezna pritlikava drevesca pa lepo polnijo zasnežene kupole. Izmenjujejo smreke in macesni.



Nižje ponovno predemo med nekoliko večja mala drevesa, razpršena po odprti belini grebenskega pobočja. Prevladujejo sedaj macesni.


Ko so posamezni mali macesni a robu pobočja že nekoliko večji, pogledi za nami pa bolj odprti, so utrinki še lepši. Sedaj je v centru za macesnom skrit Debeli veh, Triglav pa se dviga desno nad njim, a še se vidi rob, za katerim je Krma, ki ne daje vtis zlitosti s Triglavom v ozadju. Levo tik ob njim pa ob Draška vrhova.


Po prečenju prve razpršene skupine malih macesnov se svet spet bolj odpre, pred nami levo je spet ena manjša kotanja, drevesa pa lepo poraščajo s te strani kar precej kupolasto pobočje.



Ko drevesa na robu pobočja postajajo večja in jih je po več skupaj, se gore v ozadju zakrivajo za njimi. Sedaj se izmenjujejo smreke in macesni, med njimi pa tokrat kukata ven oba Draška vrhova (zgoraj). Ponekod pa še vedno prevladujejo macesni, med katerimi s gore v ozadju malo bolj odkrijejo (spodaj).



Novi fantastični utrinki zaobljenega roba pobočja s povsem v belo odetimi drevesi, gore v ozadju pa so se skrile za njimi. Sneg se lepo iskri v siju sončne svetlobe. Drevesa že dosegajo višino najstnikov. Sonce s strani meče dolge sence.


Eden najlepših utrinkov dneva med drevesi. Soseda smreka in macesen kot brat in sestra dvojčka stojita drug ob drugem. Za njima je še nekaj macesnov. Nebo za njima je res polne temno modre barve, drevesa pred njima pa mečejo nekaj pasov senc proti njima.



Ponovno smo v mozaiku med strnjenimi skupinami najstniških macesnov, ki so že večji, a ne dosegajo še polne višine. Tudi na tem delu pobočja je nekaj smučin, a manj kot v smeri, po kateri smo se vzpenjali. Gre za večinoma smučine med spustom. Enkrat so poljane pred nami povsem obsijane s soncem, drugič pa drevesa ob nami mečejo dolge sence na to belino.


Kako uravnan pa sedaj zgleda pobočje s strani s te smeri. Za robom je že strnjen macesnov gozd. Znak, da se bomo tudi mi kmalu vrnili vanj.


Že zadnji pogledi na prekrasen mozaik najstnikov nad nami s sedaj že polno smučinami vse povsod.


Nato pa se spustimo nazaj v redek gozd med odrasle macesne. Kako lepo se nam blešči svetloba, če se obrnemo proti soncu.


Na pobočju skozi gozd se še pojavijo odprta mesta in izkoristimo jih za razglede na nasprotni strani Lipance proti Brdom.


Med kupolastim valovitim terenom uzremo tudi take utrinke manjših smrek med macesni na odprtih mestih gozda.


Pa še fantastičen pogled na kotanjo Lipance, preden se vrnemo do koče, ki je spodaj desno. Tu spodaj je nekaj macesnom veter vendarle spihal sneg z vej.



Pa se naužijmo še prekrasnega amfiteatra na Lipanci za konec, ko je nebo povsem modro, sedaj brez oblakov. Na teh dveh slikah je v ozadju krajša strmina, ki jo moramo prečiti za poz proti Brdom in Debeli peči. Takoj po sneženju je glavni razlog, zakaj tudi tja še ni zgaženo. Razbrazdan svet krasi zasnežen redek mešan gozd smrek in macesnov.



Najlepši amfiteater nad Lipanco pa sta seveda Mrežce in Lipanski vrh (levo na zgornji sliki). Desno (na spodnji sliki na sredi) pa ga zaključuje vzpetina z imenom Kredarica. Da, vzpetina, pri kateri se nahaja znamenita koča pod Triglavom ni edina s tem imenom v naši gorah. Kredaric imamo več.


Še pogledi skozi okno pod Lipanco med pobočjema dolinice na Pokljuko, kjer se nam na sredi pohoti planina Zajavornik. Med mnogimi smučinami se bomo spustili nazaj v te goste pokljuške smrekove gozdove in zapustili to prekrasno pravljico nad Lipanco.
Če je Kriška gora v zasneženih obdobjih zime dežela snežne vile, pa so Mrežce še ena njena rezidenca in ponovno se ji zahvaljujem za še eno fantazijo!
Do prihodnjič, Aljaž