Slovenski zimski biser v najlepšem mesecu zime: Marčevski kotiček sonca in beline - Zelenica

Pozdravljeni,

Zermatt, Chamonix, Bormio, Cortina d´Ampezzo, St. Moritz, Wengen, Val D´Isere, Sölden in še bi lahko naštevali. To so le nekatera izmed najbolj znanih elitnih zimskih Alpskih lokacij. Vendar da doživimo vse te alpske lepote se nam ni treba voziti daleč čez mejo. Tudi pri nas imamo nekaj prečudovitih alpskih kotičkov pozimi. So sicer pomanjšane verzije destinacij drugje v Alpah a zato nič manj lepe. Pa ne mislim samo zimsko športna središča s smučišči, kot zgoraj našteta, ampak tudi gorske kotičke, ki so pogosto obiskane, pa morda tam ni več žičniških naprav. Eden od teh kotičkov pri nas je prav gotovo Kanin, kot ena najbolj zasneženih gora v Alpah. Še posebej lepa pa je prav gotovo Zelenica. Tam je bilo še do nedavnega manjše smučišče, sedaj pa je to raj za mnoge preostale zimske dejavnosti. Turno smučanje, sankanje, gorništvo, plezanje, krpljanje in podobno. Tam se sedaj v koči nahaja tudi gorniški učni center. Ko se odene v belo odejo, smo na nekakšnem sedlu ali prelazu med dvema dolinama ujeti med pisane smreke in macesne, zasnežene poljane, skalnate in rušnate Može in severna ostenja Begunjščice. Še posebej slednja kljub zgolj dobrih 1500 metrov višine daje Zelenici pozimi mnogo bolj visokogorski pridih. Še dodatno ga obogatita Vrtača in Stol na zahodu.

Zelenica je tudi zelo dobro stičišče zračnih mas, ki pridejo z jugozahoda, tistih iz severozahoda in tistih iz severovzhoda. Zato je tam vedno veliko padavin, pogosto je to tudi mejno območje obilnejših padavin, ko te ne zajamejo celotne države. Zato je Zelenica ena najbolj zasneženih gorskih lokacij pri nas, predvsem na nadmorski višini okrog 1500 metrov. V gorah pogosto lahko rečemo,da je najlepši mesec zime marec. Takrat so dnevi daljši, veliko je sončnega in jasnega vremena, občasno tudi še sneži, snežna odeja pa je pogosto takrat najdebelejša. Zelenica je čarobna vse leto. Pozimi je sprva, ko so dnevi najkrajši, spodaj v okolici koče pod ostenji Begunjščice ves dan senca, saj Begunjščica jemlje sončne žarke. Je pa zato višje na Trianglu, manjšem vrhu kamor je včasih vodila zgornja vlečnica, sonce že večino dneva manj kot 200 metrov nad kočo. A ko se dan daljša februarja sonce ponovno posije tudi nad dolino in marca je Zelenica z obilo sonca obsijani biser. Zato si bomo za sprehod v ta raj izbrali marec in sicer v sezoni 2018, ki je bila ena bolj sneženih sezon. Takrat je bilo marca na zelnici okrog tri metre snega.

Ne pozabimo sicer, da se od Zelenice severozahodno nadaljuje stranska ledeniška dolina med Možmi in Vrtačo, ki se zaključi v krnici pri sedlu Žleb oz. Suho Rušje med vrhovoma Palec in Zelenjak. Ta točka je z dobrih 1900 metrov višine zelo pogost cilj turnih smučarjev, ki jim sama Zelenica še ni dovolj. Vzpenjanje po zložni dolinici je zelo prijetno in nič kaj naporno, v zatrepu pa v zasneženi belini dobimo popolno doživetje visokogorja, pa čeprav še niti nismo dosegli 2000 metrov.  A pustimo ta cilj z kdaj drugič, tokrat pa se sprehodimo po zelenici v zasneženi marčevski pravljici na sončen pretežno jasen dan, ko je nebo čez dan obogatilo nekaj oblakov.

Pa pričnimo naš dan na Ljubelju. Že tam je veliko snega in prava zima. Zasnežena pokrajin je obsijana z močnim marčevskim soncem, ki se blešči v belini snežne odeje. Konec nekdanjega smučišča je prepreden z mnogimi sledmi turnih smučarjev, sankačev in ostalih obiskovalcev, nad nami pa se že dvigajo mogočna ostenja Begunjščice, tokrat njihov vzhodni konec. Od zadnjega sneženja je vseeno minilo nekaj dni, tako da je vse že spluženo, proga utrjena, drevesa pa gola (brez snega). Proti Zelenici se bomo podali kar po smučišču, kjer se večinoma dostopa pozimi. Servisna cesta je bila ta dan zaprta, saj je bila še vedno prevelika nevarnost plazov na prisojnih pobočjih in grapah.

Po prvih metrih vzpona se obrnimo nazaj proti Ljubelju na pogled v svet zasneženih gozdnih pobočjih od zgoraj. Nekdanja spodnja postaja sedežnice sedaj sameva sredi zasnežene beline. Stebri sedežnice so bili odstranjeni. Vseeno pa ni povsem uporabna. V stavbi pogosto streho najdejo ratraki, ki še vedno teptajo pot na zelenico in hkrati oskrbujejo kočo pozimi ali pa terenska vozila, ki oskrbujejo kočo poleti. Po prvi prvem klančku proge med gozdom slednjega zapustimo in preidemo na odprt svet pod ostenji Begunjščice. Smučarji so si na široko izbirali linije po vsej dolinici. Ta dolinica je bila decembra v senci, marca pa je že obsijana s soncem. Ujeti smo med še vedno senčna ostenja Begunjščice in vedno obsijan greben Ljubeljščice.

Pa prispemo na razcep poti pred Vrtačo. Vrtača je ime tudi za krnico, kjer se nahaja koča Vrtača. Krnica je tudi marca še večinoma v senci. Nad nami vidimo zasnežena skalovja Ljubeljščice. Ta prisojna skalovja hitro skopnijo, ko je manj snega. Tokrat pa je dovolj snega in mraza da so ostala polno zasnežena. V to smer se odcepi pot, ki preči manjše melišče in zavije na servisno cesto. Po njej se najraje vzpnem na Zelenico poleti ali kadar ni nevarnosti plazov. Tokrat je bila tam prevelika nevarnost plazov, zato bomo nadaljevali kar po krnici mimo koče Vrtača. Ko zapade veliko novega snega, v primeru dežja ali pa med pomladansko odjugo so tudi severna ostenja Begunjščice izredno nevarna za plazove, tokrat pa so bile razmere dovolj stabilne za vzpon na Zelenico.

Ko dosežemo krnico Vrtača spoznamo, kako mogočna so ostenja Begunjščice. Tokrat ujamemo zares prečudovit kader senčne beline skalovja s modrino neba nad njim, ki pa v senčni legi daje svetlejše kontraste. Smo pod Begunjsko vrtačo, vrhom vzhodno od Velikega vrha na Begunjščici. Od koče navzdol je dolina obsijana s soncem, zato je pogled navzdol povsem kontrasten tistemu v ostenja.

Po koči Vrtača sledi slabih 150 metrov strmine do prelomnice, kjer se dolina poravna v novo krnico pod Zelenico. Prispemo v modro belo magijo zasneženih strmin in ostenja. V to zgornjo krnico se spusti Šentanski plaz – strmina na spodnji sliki. To je melišče, ki vodi s begunjskega sedla med Begunjsko vrtačo in Velikim vrhom do te krnice. To je najpogostejša zimska smer za vzpon na Begunjščico. Na prvi sliki tokrat s strani opazujemo mogočna ostenja Begunjske vrtače.

Ko prispemo na prelomnico, pa se lahko priključimo servisni cesti, saj so tam plazoviti odseki sedaj mimo. Po senčni strmini med krnicama ponovno uzremo sončne žarke. Bukov gozd ob servisni cesti na prisojnih pobočjih je že obsijan s soncem, zgornja krnica pod nami pa le kakih 10 do 20 metro nižje še ostaja v senci. Jasno modro nebo nam napoveduje da bomo vstopili v res pravo gorsko pravljico.

Pa prispemo do doma na Zelenici v pravo sončno zimsko magijo. Nebo nad nami je kristalno čisto in marčevsko modro. Je še dokaj temno modro, a odtenki so že rahlo svetlejši od decembrskih ob močnem soncu. Koča je na pol zakopana v tri metre debelo snežno odejo. Nekaj manj ga je le pred kočo zaradi urejanja sončne terase in dostopa v kočo. Če je decembra tu ves dan senca, pa je marca že dopoldne sončno. V ozadju se že odkriva pravljična kulisa zimske zelenice in okoliški amfiteatri, a gremo počasi po vrsti.

Nad kotlinico pri koči se dviga triangel, vrh pod katerega je vodila nekdanja zgornja vlečnica (druga slika). Zahodno od triangla pa se dviga skalnat greben Na Možeh (prva slika). Pobočja obrašča smrekov gozd, ki je odet v debelo trimetrsko snežno odejo. No, na prisojah je najbrž ta malo tanjša. Skalnati vrhovi s goli, a še vedno povsem obdani z zasneženo belino. Smreke imajo na vejah še nekaj snega in pa ivje, kar daje nežen bel pridih zelenjem gozdov. Očitno je bilo nad 1500 meja megle pred nekaj dnevi. Pogosto je okolica koče in obe dolini pod njo pod oblaki kadar sneži, zgornji pas pa je odet v meglo, in drevesa se odenejo v ivje. Večkrat je tudi na tej višini meja ničle in spodaj se morebitno ivje hitro stali, višje pa še ostane kak dan.

Tale uravnava na zgornji sliki za kočo oziroma odprto mesto med smrekami in macesni pa je idealna za postavitev gorske vremenske postaje. In res so na Zelenici, ko so prenovili kočo in odprli Gorniški učni center, poskrbeli tudi za to. To je sedaj ena od vse pogostejših slovenskih gorskih vremenskih postaj, ki nam pošilja podatke o vremenskih razmerah v gorah, da lahko vemo kakšna je trenutna temperatura in vlaga, koliko je padlo padavin in kakšna je debelina snežne odeje. Tokrat je bila postaja skoraj povsem pod snegom (spodnja slika). Vremenska hišica  je komajda gledala nad sneg. Še to najbrž nebi, če nebi postajo sproti odkopavali, da je nebi povsem zasulo.

Ena bolj čudovitih kulis ob prihodu na zelenico. Vrtača se dviga nad valovitimi snežnimi poljanami Zelenice. Nebo ostaja čisto in jasno, a levo na robu fotografije že lahko opazimo prvi manjši oblaček. Ta nakazuje, da bo čez dan nastalo nekaj kopastih oblakov nad gorami. Da, marca je dan daljši, sonce močnejše in posledično tudi konvekcija, zato se ob dovolj vlage ti oblaki že pojavijo. Spodaj pa je fotografija čez dan z nasprotnega brega proti Vrtači, ko so na nebu oblaki večji.

Pa se povzpnimo najprej na Triangel. Tam sta dve progi, danes raj za turne smučarje. Pa se vzpnimo po zahodni. Zašli bomo med v belino ivja odete smreke. Zahodna stran smrek je še povsem ivnata, na vzhodni pa je sonce že stalilo ivje. Močno sonce je ravno ta dan stalilo večino ivja. Vzpenjamo se še vedno med mnogimi smučinami, saj s Triangla res lahko smučaš kakor ti srce poželi. Na vzhodni strmini Triangla lahko od daleč opazujemo nekaj osamelih čudovitih belih smrek. V njihovi okolici je sicer precej rušja, a slednje je tokrat globoko pod snežno odejo.

Ko se približamo smrekovem gozdu s senčne zahodne strani. Kako lepo se barve ujemajo med belino in svetlejšo modrino, go gledamo pravokotno na sonce. seveda opazujemo tudi dolge sence za smrekami. Smreke imajo višje tudi še nekaj snega na vejah, ki ga je največ ravno na zahodni in severni strani. Nekaj macesnov med njimi pa ne, le nekaj ivja. Smreke blizu gozdne meje postajajo že nižje, a še vedno so to odrasla drevesa.

Največja in najbolj pravljična marčevska fantazija Zelenice pa je prav gotovo pogled na Zelenico s prisojnih pobočij nad njo in povsem v belo odeta zasnežena severna ostenja Begunjščice. Marca so s soncem obsijana že tudi vznožja in izpostavljena skalovja, le zgornji deli zasneženih melišč  in povsem severna ostenja so še v senci. Tokrat lahko opazujemo sam Veliki vrh, kako se dviga nad Zelenico. Nad Begunjščico že nastajajo prvi oblaki, ki pa so za enkrat le še mali oblački in še ne mečejo sence nad Zelenico.

Idilični in fantazijski marčevski trenutki gora v Alpah. Zasnežene smreke v svetli čisti modrini neba okrog sonca, slednje pa skrito za krošnjami smrek. Skorajda se na vidi kje se skriva, a če smo pozorni lahko vidimo bled svetel obroček v zgornjem koncu krošnje leve smreke na sredini. Tam se skriva sonce. krošnje pa se bleščijo v njihovih žarkih, ko se ivje na nasprotni strani krošenj tali.

Pod vrhom Triangla se gozd nekoliko razredči, med drevesi je več ivja, ki pa tokrat ni vidno, saj je globoko pod snegom. S tako manjših dreves - macesnov, kot tudi smrek pod vrhom je skroaj povsem razpihalo sneg, so pa zato najtrdovratnejše še odeta v belino ivja. To so spet drugače posebni utrinki te tanke blede beline s pridihom zelenja med belo odejo in sončno modrino.

Malo pod vrhom Triangla se teren nekoliko poravna. Od tam, uzremo spet drugačen utrinek z amfiteatrom Begunjščice v ozadju. Sedaj ob progi pred nami vidimo nekaj rahlo zasneženih smrek in pogled na Begunjščico ni več povsem odprt, pred nami je tudi prelomnica. A zahodni konec Begunjščice z Velikim vrhom levo je viden v celoti. Se pa vzhodni delno skriva za gozdom. Slednjega bomo videli na vrhu Triangla. Prvi oblački nad Begunjščico so se že skorajda razkadili. A brez skrbi! Skoraj istočasno bodo že nastajali novi.

Nov poseben zimski utrinek. Pogled ob vzpenjanju po zadnji strmini Triangla na vršnim greben proti stolu. najvišja gora Karavank je ujeta med Begunjščico in prisojna pobočja Mož. Dviga se nad smrekov gozd na prisojnih pobočjih, nad katerega se tudi istočasno dvigamo mi. Nad zelenico je en miniaturen oblaček, več pa jih je že nad Julijci, ki se v ozadju skrivajo oziroma kukajo ven med Begunjščico in Stolom nad dolino Završnice.

Vrh Triangla ali Vrh Ljubeljščice je odet v debelo snežno odejo, na njem pa stoji tudi višinska postaja, ki v večini moli iz snega. Ta veh se ves dan kopa v soncu. Od novembra do januarja se sicer sonce kako uro do dve prej skrije za Begunjščico, poleti pa malo prej za Može. A vseeno je to precej odprt in sončen vrh. Le dobrih 20 metrov pod njim se nahaja Spodnji plot, vrh zavarovane in pa športne ferate. Ta je ravno toliko bližje ostenjem Begunjščice da decembra dobri dve uri čaka na sonce, slednje pa se tudi skrije kako uro prej, ko na trianglu še nekaj časa spolzi tik nad Begunjščico. Marca, ko Zelenica postane povsem sončna, tega zanimivega pojava žal ne moremo videti. Sonce se že dviga kar opazno nad Begunjščico.

Čudoviti zasneženi možje z raztresenimi skupinami smrek pod vršnimi skalovji v debeli snežni odeji. Zgornji plot, ta skalnat špic spodaj levo pa je povsem gol, tudi za trajnejše odevanje v belo so stene tam prestrme. Morda najlepša amfietralna panorama pozimi s Triangla. Možje so še posebej lepi, ko so odeti v belo odejo. Smreke z vzhodne strani več nimajo povsem belega pridiha, a le-ta ni še povsem izginil.

Pa se ponovno ozrimo proti Stolu (prva slika). Podoben utrinek kot pod vrhom, le gozdovi pod nami so sedaj nekoliko skriti za vrhom Triangla. Oblaček nad zelenico je skorajda izpuhtel, strnjeni oblaki nad Julijci pa so predaleč, da bi lahko videli njihove spremembe. Bel košček v sredini pod Stolom je zasnežen travnik pri izviru Završnice. Na vrhu se na novo odprejo pogledi na severno stran Karavank. Pod nami je dolina Ljubeljske Borovnice, po kateri se z Ljubelja pride v Borovlje. Nad njo se desno dviga Grlovec, levo pa Žingarica. Še posebej pozimi, ko drevesa niso zasnežena lahko lepo vidimo, da so v Avstriji pogosti goloseki. Karavanke so v prvi polovici marca seveda še povsem zasnežene.

Pogled na Ljubelj je poleti skrit za Rušje Triangla. Sedaj, ko je slednje pod snegom, pa lahko stopimo kak korak dlje in se nam odpre povsem odprt pogled na Ljubelj proti vzhodu. Zasneženo vzhodno panoramo bogatijo severna ostenja zahodnega konca Košute z Velikim vrhom in sončna Košutica levo od nje. Pod jo je planina Korošica. Pred nami vidimo v celoti tudi greben Ljubeljščice nad Ljubeljem, pod košuto in Košutico pa vidimo dolino Mošenika, s katere se vzpnemo na Košutico.

Mogočna bela ostenja Begunjščice se nam sedaj odprejo v celoti s Triangla. Višje jih vidimo pod drugačnim kotom, preliva pa se na ostenjih igra sonca on sence. Dodatno jih začinijo manjši oblački, ki za enkrat vržejo le kako manjšo komaj opazno senco, a slednje bodo kmalu večje. Na prvin sliki je levo Begunjska vrtača, na drugi pa v osredju Veliki vrh, pod njim pa Zelenica spodaj desno. Pod nami vidimo vzhodno progo, po kateri se lahko spustimo s Triangla in povsem zasnežen skalnat Spodnji plot pod ob njej.

Pa se spustimo s triangla in uživajmo v spustu.Smer naj bo poljubna, lahko kar za spremembo po vzhodnem pobočju. Nato se povzpnimo nad kočo na vznožja begunjskih strmin. Od tam pa amfiteatralna panorama na mejni karavanški greben od Triangla do Vrtače. Nekaj oblakov je sedaj nastalo nad Begunjščico in mečejo sence direktno na zelenico. Pred nami sveti nekaj sonca na prvi sliki, ozadje pa se odene v temnejše kontraste, tudi nebo izgubi nekaj živosti. Vrtača na drugi sliki nato postane obsijana s soncem, a je zato pred nami kmalu spet senca. Tudi okrog izvira Završnice sveti nekaj sonca. Lepo lahko vidimo tudi krnico Suhega Rušja z Zelenjakom, Žlebom in Palcem na koncu ob Vrtači, tudi obsijanih s soncem.

Nato se podajmo še do vlečnice Poljana. Čeprav je oblakov še nekaj več, pa nad poljane Zelenice ponovno posije sonce. Oblaki se ves čas premikajo in zato občasno umikajo soncu. Nastane lepa kulisa s soncem obsijanih poljan, okoliškega gozda deloma v senci in raznovrstnih stalno spreminjajočih se oblakov na modrem nebu. Podajmo se sedaj v tej marčevski idili še ob tej vlečnici, ko se nam pred nami bohotijo delno zasnežene smreke in macesni med njimi, za njimi pa se v igri sonca in sence bohotijo ostenja Begunjščice. Na tem koncu vodi čez poljane le ena smučina in nekaj sledi. Očitno je precej manj obiskovalcev se potepalo od Završnice do Zelenice kot z Ljubelja, pred koncem pa so sledili eni smučini.

Še preden pa nadaljujemo in pridemo do utrinka na spodnji sliki zgoraj, pa se dotaknimo še dveh čudovitih utrinkov Zelenice. Pogled s spodnje strminice Poljane na Vrtačo ki ima kapo. Je pa obsijana s soncem. Ob progi poljana je manjša kotlinica na redko prepledena s smrekami in macesni. v njej se na veselo kopiči sneg. Zdrži dolgo, a manj kot na še bolj osojnem nasprotnem bregu. Vmes se nad prečudovito belo dolinico, kjer se vije pas belih poljan, dviga Stol, ki pa ima svojo kapo bolj pristransko, druga se mu pa bliža. 

Ko se približamo koncu vlečnice ponovno posije sonce. pridemo na zasneženo zložno pobočje med smreke, spreminjajoči oblaki pa krasijo modro nebo. Spodnja slika je nastala nekoliko kasneje in nekoliko bližje hišici. Oblak se je povsem spremenil, predvsem pa je kar precej razpadel. Na prvi sliki je spredaj še nekaj temnejših odtenkov osvetljene beline, na drugi pa polna moč sonca.

Pa prvi utrinka prečno čez redek gozd pred nami na ostenja Begunjščice. To še posebej daje pridih elitnih alpskih lokacij, a vendarle smo na Zelenici v kotičku sredi narave stran od pretiranega živeža. Nekaj ga predvsem ob koči je čez vikend, med tednom ga je tudi ob soncu bore malo. Se pa tudi čez vikend najde dovolj mirnih osamljenih kotičkov med drevesi. Oblak v ozadju lepo krasi kuliso, a je že manjši. Svetla belina pred nami pa je bela kot papir v močnem soncu. No malo jo poudari fotoaparat.

Vsak pogled samo nekaj metrov naprej je drugačen. Lahko jih naredimo tisoče, pa si dva med sabo ne bosta enaka. Sedaj so se oblaki povsem umaknili stran od Begunjščice. Tik pod soncem jo krasi spet povsem jasno svetlo modro neb, drevesa pa ponovno mečejo dolge sence. Nekatere skupine smrek ne spustijo toliko macesnov medse kot druge (spodaj).

A oblaki niso povsem izginili. So nekoliko razpadli in se premaknili nad triangel. Ko se približamo zgornji hišici na vrhu Poljane nasproti vlečnice sedaj nebo krasita dva nekoliko manjša oblaka. Zadnja skupinica zasneženih smrek in golih macesnov je nekoliko osamela. A na srečo drug drugemu delajo družbo za razliko od nekaj povsem osamljenih smrek na pobočju Triangla. Pobočja Triangla so prepredena s smučinami. Tu pa še vedno vodi proti njim le ena osamljena smučina. Manj obiskovalcev se je očitno potepalo tu, sledili pa so le eni smučini.

Za konec primerjajmo še smrekov gozd na vrhu valovitih poljan zelenice na vrhu Poljane (zgoraj) in še zadnji utrinek gozda na pobočjih Triangla. Drevesa so si podobna, kot da si sledijo. A poglejte ozadje. Na vrhu Poljane je za njimi ponovno skoraj čista jasna modrina in bela ostenja Begunjščice, na drugi pa le nebo, ki pa je sedaj ponovno bogatejše z oblaki, tokrat več manjšimi. Tako na nebu nastane prekrasen labirint.

Torej kaj vse nam lahko ponudi ta naša elitna alpska mini lokacija. A pri njej mi je všeč da kljub občasnem vrvežu tam vlada dovolj dni, ko lahko najdeš svoj mir. Tudi kadar je vrvež, pa lahko stran od koče v miru iščeš tisočero kombinacij utrinkov pod zasneženimi ostenji in med kontrastnimi drevesi mogočnih gora. Le kaj bi lahko manjkalo Zelenici? Nič, ima vse kar potrebujemo!

Do prihodnjič, Aljaž