sobota, 5. december 2015

Prvi zimski utrinki sezone 2015/2016

Pozdravljeni,

za nami je prvo snežno obdobje letošnje zime.  To obdobje sem večinoma preživel doma in med tednom zaradi študija v Mariboru. Seveda sem ta čas veliko časa preživel v naravi. Opravil sem dva lahko bi rekel kros pohoda, kjer sem kombiniral nordijsko hojo in tek. Enega sem opravil v domačem hribovju, drugega pa na Mariborskem Pohorju. To obdobje je zanimivo sledilo izrazito toplem in suhem novemberskem obdobju, prav tako pa mu je sledilo sedajšnje toplo in suho obdobje v začetku decembra, tudi sneg je marsikje že skopnel.

To je prva izmed objav ali kratkih objav, ki ne bo tipično poročilo s terena ampak utrinki mojega preživljanja časa v naravi. V teh objavah zato morda ne bom podajal toliko informacij o terenu in geografiji ter živalih, rastlinah in zanimivosti, ki sem jih videl ob poti, ampak se posvečal predvsem svojim vtisom ter fotografsko prikazal takratno dogajanje in lepote narave. Objavljal bom morda tudi kake druge utrinke iz svojega življenja.

Za prvi kros pohod v domačem hribovju sem si izbral pot po grebenu od Sv. Jošta do Sv. Mohorja in nazaj vljučno z vzponom na Jošt in spustom domov v Pševo. Na Jošt sem sicer skočil že popoldne na dan prej, ko je prvič v tej sezoni snežilo. Za drugi pa sem si na Mariborskem Pohorju izbral klasično pot po grebenu od Bolfenka do Žigartovega vrha pri Arehu in nazaj. Prvi sneg nas je letos razveselil v soboto, 21.11., ko je dež čez dan prešel v sneg vse do nižin razen v severovzhodni Sloveniji in seveda na Primorskem. Snega ni bilo veliko, po nižinah od nekaj pa do okoli 15 cm, v višjih legah pa do dobrih 40. Pri nas v Šmohorskem hribovju ga je zapadlo okoli 25 cm, na Mariborskem Pohorju pa 15 do 20 cm. Sneženje je pri nas oslabelo že zvečer, sneg pa je še naletaval do jutra. Prvi kros pohod sem opravil naslednji dan v nedeljo, drugega pa čez nekaj dni v sredo. Šmohorsko hribovje je morda manj znano ime za Severovzhodni del Škofjeloškega hribovja med Selško Soro in Savo. To obsega greben od Šmarjetne gore preko Sv. Jošta in Špičastega hriba do Sv. Mohorja, od tam pa se konča na pobočjih Jelovice med Dražgošami in Jamnikom, in pa greben Planice in Križne gore, ki se začne v Čepuljah, konča pa nad Škofjo Loko. Na območju Mariborskega Pohorja pa po navadi prečim greben Vzhodnega Pohorja, ki se začne nad Mariborom in poteka preko Areha do Žigartovega vrha, kmalu za tem pa se nad Šumikom zaključi in preide v Osrednje Pohorje.

V soboto sem skočil le na vrh Sv. Jošta in nazaj domov. Popoldne je še snežilo, okoli hriba je bilo tudi precej megleno, vseeno pa kranjski "domači" hrib vsak dan obišče nekaj ljudi, zato je pot že bila malo shojena. Zame je bilo to idealno, saj se lahko še vedno mehkobno giblješ po snegu, ni pa treba več gaziti (kar sicer tokrat ni bil problem, saj snega ni bilo veliko, sploh pa ne na poti, tudi zaradi tople zemlje pred tem). Šel sem po t.i. Sodarjevi poti, po vzhodnem grebenu Jošta, zgoraj pa sem šel po poti mimo Kapelice po vrhom po severnem pobočju, kjer sem se tudi spustil. Bil je res užitek končno se lahko gibati po snegu, ozračje pa je bilo mirno in spokojno.


Na vrhu Sv. Jošta pred Smučarskim domom in zasneženimi mizami in klopmi pred domom.


Snežni utrinek s poti pod vrhom v bližini kapelice na severnem pobočju.

V nedeljo je zjutraj še naletaval sneg, ki pa je kmalu ponehal. Dopoldne, ko sem začel s kros pohodom je bilo še oblačno, ravno vrh Jošta pa je bil zavit v meglo.


Pogled z vrha Sv. Jošta proti Jelovici. Vidi se, da je bila na vrhu megla, ki oa se je občasno malo razkadila oz. umaknila in skoznjo se je pokazak pogled proti zahodu.

 
Na poti s Sv. Jošta po severni strani se pred prihodom do vodnega zajetja nad Javornikom odpre polged proti severozahodu. Tokrat je bila kotlina še v megli, po hribih pa se je odprl pogled na svežo snežno idilo.



Pot po grebenu nad Javornikom, kjer se odpre pogled proti jugu. Na zgornji sliki v ozadju vzhodni greben Planice, na spodnji sliki pa pogled po poti v smeri proti Špičastem hribu.


Ozek vršni greben Gladkega Hriba pred Špičastim hribom, na katerem se nahaja nekaj manjših vršičkov. Glavna pot sicer vodi po severnem pobočju, druga pa na Špičasti hrib pride s Čepulj po gozdni cesti z južne strani.


Idilična stara domačija zagodno za Špičastim hribom. Tam se je že jasnilo, posijalo je tudi sonce in pokazala se je zimska idila v vsej svoji lepoti.



Idiličen pogled s travnika pred domačijo za Špičastim hribom v smeri proti Špičastem hribu (zgornja slika) in proti jugu (spodnja slika).



Ko sem šel proti Sv. Mohorju, se je nad grebenom ponovno pojavilo nekaj več oblakov, pred prihodom na vrh in v vasico pod vrhom pa se je ponovno pokazalo več sonca in jasnine. Naredila se je res prečudovita zimska kulisa. Ko posveti sonce na prvi snegm te to napolni z energijo, poseben učinek ima tudi zaradi tega, ker se precej sončnega sevanja odbija od snežne odeje. Na prvi sliki pogled na vas in vrh Sv. Mohorja levo (okoli vrha so se še vili oblaki), na spodnji sliki pa pogled na severozahodna pobočja pod vrhom, v ozadju se vidi tudi delček Jelovice.




Po prihodu na vrh se je vrh ponovno odel v meglo, kasneje pa se je ponovno zjasnilo in postalo je jasno, da je nad plastjo oblakov na okoli 1000 m sončno in precej jasno. Sv. Mohor je 950 m visoko, zato je bil ravno sredi te plasti oblakov. Kasneje se je spet bolj pooblačilo. Na zgornji sliki idiličen pogled na vrh s kočo, na drugi strani vrha pa je cerkev; pogled proti cerkvi na srednji sliki. Koča ni planinska, je verjetno stara domačija in je večinoma zaprta. Na spodnji sliki pogled na domačijo pod vrhom in proti zahodu z Jelovico v ozadju, katere vrh se kaže iznad oblakov.


Pot pod Sv. Mohor z vzhoda na koncu pripelje po makadamski cesti. Nad njo je nasproti Sv. Mohorja Bezovniški vrh, mimo katerega grem po nekdanjem gozdarskem kolovozu pogosto tudi sam. Na sliki zimska idila z nekaj jasnine in oblakov na območju vrha. Čeprav je bilo v višjih legah popoldnbe več jasnine, pa sem tudi v domačem hribovju preživel lepo nedeljo, ki je bila vseeno pravi uvod v letošnjo zimo.

V nedeljo zvečer sem se seveda z vlakom nato odpravil v Maribor zaradi študijskih obveznosti med tednom. Tam zelo rad svoj čas preživljam in treniram na Pohorju. Zelo lepe utrinke sem imel ta tedenv ponedeljek in sredo. V Mariboru sicer ni bilo snega, zato pa je bila na Pohorju zelo lepa idila kljub bolj malo snega. V ponedeljek sem se samo sprehodil po Mariborskem delu Mariborskega Pohorja, v sredo pa sem opravil kros pohod tudi do Areškega Pohorja.




Ponedeljkov sončni vzhod na Bolfenku. Pozimi je lep pogled z zgornje postaje navzdol po progi sedežnice Sleme, saj ravno tam med drevesi vzhaja sonce. Tokrat je bilo v ozadju na vzhodu nekaj oblakov, zato sem ob prihodu na vrh z gondolo z odhodom ob sedmi uri ravno še ujel začetek sončnega vzhoda, drugače ga verjetno ravno za kako minuto ne bi ujel. Ta idilična kulisa je bila posebna tudi zato, ker se je sneg, ki so ga topovi izdelovali prelival s sončnimi žarki.

Jutranji utrinki zimske idile na Bolfenku. Prva slika pogledproti mariboru v ozadju levo, druga slika hotel Bellevue, tretja pogled proti zahodu na parkirišče, četrta slika pa pogled na jutranje osvetljeno zgornjo postajo gondole z nasprotne srani parkirišča.





Zimska idila na poti proti Mariborski koči, kmalu po mestu ko se razcepi pot od Bolfenka po smušiču do razglednega stolpa in proti Mariborski koči. Tam ponavadi zavijem proti Mariborski koči skozi zelo lep gozden odsek, po nekaj metrih pa se vrnem na smušišče in nadaljujem proti razglednem stolpu. V jutranjem soncu je bil ta zasneženi del gozda zares prečudovit. Prva slika pogled v smeri proti Bolfenku, tretja pa pogled nazaj proti Bolfenku nekaj metrov naprej. Na drugi sliki pa utrinki sončnih žarkov, ki so svetili skozi gozd.





V ponedeljek sem se na lepo sončno jutro in sveže zasneženem Pohorju seveda povzpel tudi na razgledni stolp. Na zadnji sliki zgoraj pogled s stolpa proti zahodu na zasneženo Pohorje.



Pogled izpred razglednega stolpa proti gozdni cesti proti Arehu na zgornji in pogled nazaj na razgledni stolp na drugi sliki.




V bližini razglednega stolpa je tudi vlečnica Videc, pot pa gee po grebenu naprej proti vlečnici Partizanka med Mariborskim in Areškim delom Mariborskega Pohorja. Nekaj utrinkov s poti po grebenu na zgornjih slikah, na zgornji sliki pri odcepu proti Mariborski koči v bližini Videca.



Vrh grebena Mariborskega dela sega do višine cca. 1180 m. Ta del je odprt, pod vrhom pa se nahaja tudi vojašnica in vojaški stolp z okroglim vrhom. Ker je na območju vojašnice odprt teren, je tudi vrh grebena pogosto dobro obsijan s soncem in je odsek zelo lep, meni eden najlepših na Mariborskem pohorju. Vrh se imenuje Ledinekov kogel. Vojaški stolp ima okrogel vrh, zato sem kot posledica tega in imena vrha temu odseku dal vzdevek "kugla". Tudi v ponedeljek je bila tam zelo lepa zimska idila.


Manjši gozdni plato pred Reškim vrhom, kjer se nahaja tudi vlečnica Partizanka. To je ob sedlu Pri Bukvi, mimo katerega vodi tudi cesta proti vojašnici.

Naslednje slike pa so utrinki s sredinega kros pohoda do Žigartovega vrha. To je bil zanimiv dan, saj se je na Dravskim poljem zasrževala nizka oblačnost (ta je bila pretrgana nad dolino Drave z Rušami), ki se je občasno vlekla tudi čez Pohorje, zato je bilo občasno povsem jasno občasno pa megleno. Se je pa čez dan tudi v zgornjih plasteh postopno pooblačilo. Sprva je bilo nekaj megle na bolfenku, drugače pa jasno, pred prihodom na Areh pa se je megla zavlekla tudi nad vrh Mariborskega pohorja. Nato se na Areškem Pohorju ponovno razjasnilo, nad Mariborskim delom pa je še vztrajala megla, ki se je zaradi pooblačitve počasi razkadila zvečer.


Na poti čez Mariborski del pohorskega grebena se z vrha po Videcu za nekaj metrov pogosto usmerim za nekaj minut hoje proti Mariborski koči, kjer je zelo lep odsek poti. Na zgornji sliki je opazno da je bilo to že pri robu megle, zato ji bilo več tako obsijano s soncem.


Zimska idila na poti proti Arehu po južnem koncu grebena.



Vrh smučišča Areškega Pohorja v bližini Žigartovega vrha v idiličnem zimskem vremenu. Tam pripelje vlečnica Žigart. Na spodnji sliki pogled proti severovzhodu, zato vidna tudi nestrnjena nizka oblačnost v nižjih plasteh. V ozadju desno zgornja postaja sedežnice Pisker.


Zimska idila na poti od vrha smučišča proti Žigartovem vrhu, kjer so pozimi speljane tudi tekaške proge. Tokrat je bilo snega za to žal še premalo.


Žigartov vrh je z višino 1346 m najvišji vrh in točka vzhodnega Pohorja.

Prečudovita zimska idila med smrekami na severni strani Žigartovega vrha, kjer pozimi potekajo tudi tekaške proge. Tudi to mi je eden najlepših delov Mariborskega Pohrja, pozimi morda celo najlepši, zato sem tam pogosto dobro fotografsko razpoložen, tako je bilo tudi tokrat. Pogosto grem tam po poti tekaških prog, ki zavijejo okoli Žigartovega vrha. Po navadi je prava smer najdalšega 6 km kroga od Areha po južni strani Žigartovega vrha in po tem po severni strani nazaj. Spodaj nekaj tokratnih najlepših slik z omenjenega odseka, kjer je bila zimska idila res prečudovita.








Na mestu, kjer se proga na drugi strani Žigartovega vrha obrača nazaj proti Arehu je več odprtih posekanih odsekov. Na prvi sliki odsek na eni od posek, kjer se proti vzhodu odpirajo pogledi proti zahodu na Pohorje (slika sicer usmerjena proti jugu). Takoj za to je še ena poseka (druga do peta slika), ki so jo letos poleti so povečali in tokrat je bila tam prav lepa idila, saj je ta poseka čez dan tudi zelo obsijana s soncem (spodnja druga do peta slika). Prva do tretja slika slikane s kolovoza, kjer pozimi poteka tudi tekaška proga, zadnji dve pa z nekaj metrov izven proge.To so bili še zadnji jasni trenutki dneva, potem se je kmalu hitro pooblačilo.






Na južni strani žigartovega vrha se nahaja še en odprt odsek s poseko, kjer pa so oblaki ta dan že delno prekrili sonce, čeprav je bilo še nekaj jasnine. Na prvi sliki spodaj pogled proti vrhu s poseke, na drugi pogled proti vzhodu s poseke, na tretji pa pogled proti vrhu s kolovoza oz. tekaške proge ob poseki.





Zanimiva zimska kulisa z rahlo oblačnostjo in jasnino v ozadju na Arehu, ko se je ob vračanju nazaj že precej pooblačilo (zadnja slika zgoraj). V ozadju za drevesi skrita cerkev in Ruška koča. Kasneje se je na tem mestu oblačnost še nekaj časa zadrževala, mene pa je čakalo še nekaj megle na Mariborskem delu, a dan je bil vseeno prečudovit.

Prvo zimsko obdobje letos je bilo kratko, a sladko. Postreglo mi je s kar nekaj lepimi in čudivitimi utrinki. Zato upajmo, da se prava zima čimprej vrne in bo takih dni letos čim več. Sicer je tudi toplo sončno obdobje, kot je sedaj lepo, a predvsem če pred tem pade dovolj snega, ki skozi tako obdobje ne skopni. Zima je zakon!

Do prihodnjič, Aljaž

Ni komentarjev:

Objavite komentar