v zadnjem času je bilo kar precej oblačnega vremena, še posebej v notranjosti Slovenije, občasno so se pojavljale tudi padavine. Največ jih je padlo med hladnim obdobjem sredi prejšnjega tedna, predvsem od noči na četrtek do petka čez dan. Takrat se je meja sneženja ponovno spustila dokaj nizko, v noči na petek tudi pod 1000 metrov. Tako smo bili priča drugemu letošnjemu oktobrskemu sneženju v gorah, v večjem delu Julijskih Alp pa je bilo to prvo konkretno sneženje, saj je deset dne pred tem tam nekaj snega padlo le v visokogorju, nižje pa le kak centimeter. Padavine so se začele že v sredo popoldne, ko je snežilo le v visokogorju. ponoči pa se je meja sneženja spustila pod 1500 m in v četrtek je snežilo nad okoli 1000 do 1300 metri, nekoliko višje pa v južni Sloveniji, kjer je snežilo le povsem na vršnem območju Snežnika. Največ padavin v notranjosti je bilo od četrtkovega zgodnjega jutra do večera. padavine so se ponovno okrepile v noči na petek, ko se je meja sneženja spustila še nekoliko nižje, v južni Sloveniji je še vedno večinoma snežilo le na območju Snežnika. Največ snega je tokrat padlo v naših zahodnih in osrednjih gorah, okoli 30 cm, lokalno tudi do pol metra, manj snega pa je bilo proti vzhodu. Konec padavin je bil v petek dopoldne in čez dan, oblaki so se predvsem v zahodni Sloveniji pričeli trgati in pokazalo se je tudi nekaj sonca. Po spokojnem in mirnem jesenskem deževju v nižinah so se pokazale zasnežene gore in deležni smo bili prekrasnih jesenskih dvojnosti obzorja po hladnejših deževnih dnevih.
To dvojnost pokrajine rad doživim tudi sam, zato sem se tokrat ponovil obisk Srednjega vrha izpred deset dni. Tokrat sem ga obiskal kar oba dneva, saj sem potreboval nekaj treninga v nekoliko daljši vzpon, ki ga v domačih hribih nimam. Tudi na Srednjem vrhu sem bil deležen prave zimske idile, ob vzpenjanju pa sprva spokojne jesenske idile sveže namočenih in občasno meglenih gozdov. V četrtek sem bil deležen oblačnega dneva, ko je zgoraj različno močno snežilo, spodaj pa deževalo. Snega je bilo na področju Srednjega vrha ob prihodu na planoto okoli 15, višje do okoli 20 cm. V petek bilo vreme sprva podobno, nato pa so padavine ponehale in ozračje se je tudi nekoliko zbistrilo. Deležen pa sem bil prave snežne idile, saj je bilo snega še več kot sem sam pričakoval, ob prihodu na planoto bi rekel da dobrih 40 cm, višje pa okoli pol metra. To pomeni, da je bilo področje Srednjega vrha med bolj zasneženimi tokrat v naših gorah. Pa poglejmo, kako je bilo.
V četrtek sem se prebudil v oblačno in deževno jutro. Že v času sončnega vzhoda sem se odpravil proti Preddvoru, do kamor me je pripeljal avtobus. Ob prihodu tja je dež precej oslabel, v nižinah ni bilo megleno in bilo je dovolj lepih pogledov po sveže namočeni jesenski pokrajini. Nižji hribi tudi niso bili v megli, le gore so bile vanjo odete. Prav tako je bil tudi zgornji del Storžičeve skupine. Ravno med vzpenjanjem praktično ni deževalo, zato nisem bil preveč moker, suh pa tako ali tako ne prideš gor, saj se malo prepotiš, poleg tega pa ob deževnih dnevih voda ves čas kaplja z dreves tudi v trenutkih ko ne pada dež. Sprva mi ni bilo pretirano hladno, zato sem pričakoval, da tokrat do prihoda na planoto ne bom potreboval kape in rokavic, a ko se višje temperature približujejo ničli je najbolj hladen občutek ravno tik preden dež začne prehajati v sneg, ko si tudi precej premočen, zato so tudi tokrat v zgornjem delu vzpona prišle prav. Jesenske barve v gozdu so bile tokrat še nekoliko izrazite, saj je bila že druga polovica oktobra. Če so bile spodaj še zelo pisane s še dovolj zelenimi odtenki, je bilo višje zelenih odtenkov že bistveno manj, vse več pa rjavkastih. Ker praktično ni bilo padavin, je bilo zelo težko ugotoviti, kje je meja sneženja. nad okoli 1300 metrov so drevesa že bila pobeljena, po tleh pa je bilo snega le sem in tja nekaj malega, bolj pobeljena so postala šele ob prihodu v smrekov gozd na višini okrog 1400 metrov, pa še to bolj za vzorec. Med vpenjanjem skozi ta del gozda je začelo zares snežiti, a sprva bolj rahlo.
Preskok pa se je kot vedno zgodil ob prihodu na odprto, ko je bilo jasno, da je snega nekoliko več kot pred desetimi dnevi, rahlo je snežilo, sneg pa je bil tam še bolj moker. je bil pa preskok na obzorju spet velik, saj je bil v sto metrih višinske razlike skorajda takojšen preskok z jesenskega gozda v zasneženo pokrajino. Ker sem bil premočen sem se seveda takoj preoblekel. Nato sem umiril tempo in začel uživati v zasneženi pokrajini. Bilo je okrog ničle, v zgornjem delu planote pa kaka stopinja pod ničlo. Kot zelo pogosto ob sneženju je bil višji del planote v megli, nižji pa ne, tako da je bila sprva vidljivost boljša. Vetra ni bilo pretirano veliko, še največ kot po navadi pri pastirski koči na odprtem, tako da me je čakalo zares prijetno zimsko vzpenjanje proti vrhu. Sneženje se je sprva nekoliko okrepilo, proti vrhu pa spet oslabelo. Se je pa rastje še lepo videlo, saj snega ni bilo preveč in rušje še ni bilo zasneženo, tako da se je tudi dalo slediti poti. Tokrat na vrh nisem šel po vršnem grebenu, ampak kar direktno po pobočju, saj je bilo v megli popolnoma vseeno, ker ni bilo razgledov, pa še nekaj vetra je bilo na grebenu. Ko prideš tik pod vrh misliš in je precej mirno misliš da tokrat ne bo veliko vetra, a tudi tokrat ga je na vrhu bilo nekaj, pihal je tudi v sunkih. Na vrhu se nisem predolgo zadržal, ampak sem se tudi tokrat raje odpravil do sosednjega vršiča v smeri proti Malem Grintovcu. Tam pot poteka kak meter pod vrhom grebena, zato je med rušjem in nekaj posameznimi smrekami prijetno zavetrje, pa še zelo lepa snežna idila. Tudi tokrat sem kljub megli tam lahko naredil nekaj lepih fotografij.
Prihod na planino pred pastirsko kočo med sneženjem.
Vzpenjanje med sveže zasneženimi smrekami proti vrhu.
Prihod na mesto, kjer pot zapusti redek gozd in pride bolj na odprto z rušjem in le še posameznimi manjšimi drevesi. Prva slika pogled nazaj, druga pa po pobočju navzgor.
Manjša osamela smreka med rušjem tik pred prihodom na vršni greben po poti po pobočju.
Po kratkem premoru in zaužitju idile od vrhom sem se odpravil nazaj. Ob spustu nazaj po planoti je začelo spet močneje snežiti, megla pa je bila nekoliko manj gosta. Tako me je zimska idila s sneženjem čakala vse do spuščanja v dolino, ko so padavine spet slabele. Kar naenkrat sem prišel spet v jesensko obarvan gozd, a ker je tokrat rahlo snežilo, sem lahko opazoval do kam je segla meja sneženja. Sneg je bil dokaj lep nad 1300 metri, snežilo pa je še do slemena na višini slabih 1200 metrov. Tako lahko ocenim da je tokrat meja sneženja bila med 1100 in 1200 metri. Med spustom v dolinico sem kar hitro tekel in se v kake pol utre spustil z dolinice na začetku planote do Mač. Postalo mi je kar vroče in kljub le kakim 7 stopinjam spodaj te ob prihodu z zasneženih gora kar pogreje. Ravno sem še ujel avtobus tisto uro in se vrnil domov okrog poldneva. Dan je bil še do večera deževen, zato sem pričakoval da bo v petek še precej več snega, a sem bil naslednji dan vseeno presenečen.
Vrh srednjega vrha in klopca v četrtkovem sneženju.
Čudovito in spokojno področje z zasneženim rušjem in posameznimi manjšimi smrekami na zahodni strani vrha pri sosednjem vršiču (prve štiri slike spodaj). Prvi dve sliki pogled proti vzhodu, drugi dve pa proti zahodu:
Vračanje po zgornjem odprtem delu planote, ko je bila megla za odtenek manj gosta kot pred tem, še vedno pa je snežilo (zadnji dve sliki zgoraj). Prva slika pogled v smeri proti sedlu med Srednjim vrhom in Cjanovco, druga pa navzdol proti planini.
Jesenski gozd na krajšem slemenu med vračanjem proti Mačam, na mestu, kjer se pot potem spusti v dolino Suhe. Zaradi visoke vlage in nekaj dežja je bilo težko narediti lepšo fotografijo.
V petek sem se prav tako prebudil v deževno jutro in se enak čas zjutraj odpravil. A padavine so ponehale ko sem se peljal proti Preddvoru, zato sem pričakoval suh dan. Kljub temu sem še bil deležen ponovnega sneženja ob vzpenjanju. Tokrat se je zjutraj megla okrog gora že kar precej razkadila, zato je bila vidljivost kar dobra, le nekaj jo je še ostalo na njenih pobočjih, Okrog nižjih hribov megle ni več bilo. Vseeno pa se je ob ponovnih padavinah nato ponovno nekoliko zgostila. Tokrat je bilo zjutraj za stopinjo do dve hladneje tudi po nižinah, zato sem pričakoval začetek snega prej kot v četrtek. Med vzpenjanjem je ponovno začelo deževati, a ne pretirano, moker pa si tako ali tako. Tokrat je začelo snežiti že ob prihodu na sleme na slabih 1200 metrih višine, snežinke pa so se pojavljale že prej. Zato sklepam da je minulo noč ob močnejši padavinah snežilo vsaj do 1000 metrov. To so dokazovala tudi drevesa, ki so imela nekaj malega snega na krošnjah že nad 1100 metri. Nad kakih 1200 metrov je bilo nekaj malega snega že tudi po tleh. Tam je bilo zato zares posebno vzdušje, saj so bila drevesa zgoraj bela, spodaj jesensko pisana, prav tako pa so se na tleh izmenjavale barve pisanega jesen listja in snežno bela barva. Nad 1300 metri pa je bil gozd tudi že po tleh pobeljen z nekaj centimetri. Še vedno je rahlo snežilo, tam sem moral tako tudi obleči kapo in rokavice. Ko sem se bližal smrekovem gozdu, sem opazil na odprtih mestih že po kakih 10 cm snega, v smrekovem gozdu pa že blizu 20 cm, tudi drevesa so bila po krošnjah že lepo zasnežena, pod drevesi pa ni bilo treba nič gaziti, le malo je drselo.
Petkov jutranji pogled na gore nad Preddvorom s ceste proti Mačam. Takrat je za nekaj časa prenehalo deževati, pokazala pa so se tudi spodnja pobočja gora, v zgornjem delu zasnežena. Prva slika pogled proti Storžiču, Kališču in Tolstem vrhu (levo), druga pa proti začetku doline Kokre in Krvavcu v ozadju. Zaplata je bila bolj v oblakih in je na robu obeh slik.
Pogled s parkirišča nad Mačami na omenjeno vas in Ljubljansko kotlino. Hribi v ozadju večinoma niso bili več v oblakih.
Pot po dolini Suhe po poseki kakih 100 metrov nad spodnjo postajo žičnice za Kališče, pogled navzdol.
Pot z doline suhe proti Zaplati nekaj deset metrov stran od zgoraj omenjene poseke skozi spokojen jesenski gozd, pogled navzdol.
Jesenski gozd na mestu razcepa poti za Srednji vrh in Hudičev Boršt. Ravno tam je bil pobeljen le del gozdnih tal, zato je šlo za prekrasno prelivanje jesenskih in snežno belih barv.
Kljub temu pa me je pravo presenečenje čakalo ob prihodu na odprto, ko sem tokrat prav zares prišel v popolnoma drug svet. Bilo je popolnoma zasneženo kot globlje v zimi, tako oktobra na višini okrog 1500 metrov ni ravno vsako leto, čeprav je to reden pojav. Sneg je bil tokrat tam že bolj suh kot prejšnji dan, začelo pa je spet bolj snežiti. Najprej sem se seveda preoblekel in že takoj oblekel debelejše rokavice, saj v takih dneh priročno s sabo tako tanjše kot debelejše. Ko sem po v dolinici palico večkrat zapičil v sneg, sem ugotovil da je snega že tam dobrih 40 cm, višje gor pa ga je bilo okrog pol metra. Bila je res prava zimska idila, ki jo je res poseben čar doživeti že oktobra. Ob vzpenjanju je še snežilo, tako da je bilo vzdušje popolno. Bilo je tokrat kaki 2 stopinji pod ničlo. Spodaj je bilo še dokaj čisto, ko še ni bilo megle, zgoraj pa je bilo spet bolj megleno. Čeprav sem tudi tokrat nekoliko umiril tempo ob prihodu na planoto, pa je bilo nadaljevanje še bolj naporno, saj sem moral tokrat gaziti po celem snegu. Tega sem v zimskem času ob ali tik po sneženju kar pogosto deležen, saj obiskovalcev tam ni prav veliko. Bil je res prav užitek gaziti med zasneženimi smrekami proti vrhu. Rušje je bilo tokrat že kar precej skrito pod snegom, ponekod skorajda povsem zasneženo, saj je bilo polno snega tudi po njegovih vejah. Bilo je tudi težje videti kje točno poteka pot, zato se je občasno mi kar naenkrat pod nogo znašel kaka kamen ali pa nepričakovano rušje. Tudi tokrat sem še direktno po pobočju proti vrhu. Sploh tik pred prihodom na vrh sem moral kar ugibati točno pot. Ob prihodu na vršni greben sem moral najprej zgaziti čez napihan sneg, nato pa je bila hoja po spihanem severnem koncu lažja. Sneženje je med vzpenjanjem skozi rušje slabelo ob prihodi na vrh pa praktično ponehalo, le drobne snežinke so še naletavale. Tudi tokrat je pihalo in se nisem zadržal na samem vrhu prav dolgo ter odšel v zavetje smrek in rušja pred sosednjim vršičem. To mesto je bilo videti povsem drugačno, ko je bilo precej bolj zasneženo. Ni bilo več skorajda nič zelenja rušja, tudi zasnežene smreke ga niso kazale prav dosti. Ker je bila še megla sem bil odet v zares pravo belino. res prijeten kraj za počite in malce fotografiranja ob prihodu na vrh.
Tokrat je šlo zaradi gazenja vse bolj počasi, zato sem se po oddihu odpravil nazaj že v času, ko sem prejšnji dan že vstopil na avtobus. že na vrhu se je za trenutek med meglo medlo prikazal pogled na Cjanovco, zato sem bil v pričakovanju zares prekrasnih pogledov ob poti navzdol. In nisem se motil. Megla se je tudi v zgornjem delu občasno za krajši čas umaknila, začela pa se je tudi nekoliko višji, zato so se ki vmes odpirali zares prekrasni pogledi in utrinki, še posebej po tem, ko si bil nekaj časa ujet v megli. Videlo se je tudi da se bo oblačnost vsak as začelo trgati, za krajši čas je skozi oblake posvetilo tudi nekaj sončnih žarkov. Tako sem se s planote poslovil v zares čarobnem vzdušju. Tudi spuščanje po celem snegu navzdol je bil zares pravi užitek, tako da mi je bilo kar malo žal da se zima se ni začela. Ampak saj je še nekaj jesenskih doživetij za ujeti. Ponovno sem se z dolinice pod kočo spustil v kake pol ure v Mače in dokaj hitro zapustil do zimsko idilo. Čez dan se je temperatura zgoraj dvignila za kako stopinjo, zato se je nižje sneg že malo ojužil. Prav tako je nižje v gozdu že nekoliko skopnel. Pobočja nižje ob spust v dolino so bila še nekoliko zavita v meglo, ko pa sem jo zapustil pa sem prišel spet v jesensko vzdušje. Spet me je kar pogrelo ko sem prišel z zime na kakih 8 stopinj. Ob prihodu v Preddvor sem lahko videl, da je tokrat megla se začela na pobočjih še nižje kot zjutraj. Vendar sem ob prihodu v Kranj lahko videl, kar sem že pred tem predvidel. Z zahoda so se oblaki trgali in pokazalo se je nekaj jasnine. Zgodaj popoldne se je zgornja plast oblakov umaknila stran od Storžičeve skupine in bil sem deležen prekrasnega pogleda na zasneženi Storžič, ki ga je za krajši čas obsijalo sonce. Tudi megla okoli vršne planote Srednjega vrha se je umaknila, a kmalu smo bili nekaj sonca deležni le bolj v kotlini, saj so se hribi za nekaj časa ponovno ovili v oblake, dokler se niso ti dokončno umaknili. Tako je bilo zares težko ujeti najlepšo urico dneva na Srednjem vrhu in sem lahko zares zadovoljen s tem dnem. Tokrat sem lahko doživel Srednji vrh med in takoj po sneženju tako, kot bi ga lahko tudi pozimi. Pa poglejmo kaj vse in kakšne utrinke nam takrat ta prekrasna vršna planota ponuja:
Prihod v povsem zasneženo dolinico pod planino Dolga njiva takoj, ko se pride na odprto. Prva slika ob prihodu, ko je bilo nekoliko bolj megleno in je še snežilo. Druga pa pred odhodom navzdol, ko je bilo ozračje že bolj čisto in zares lepo, z vej jerebike v ospredju levo in še nekaterih manjših vej pa je sneg že večinoma odpadel. Pozorno opazujte manjše razlike in spremembe takoj po sneženju!
Prihod v dolinico nekaj deset metrov višje, preden se pot počasi preusmeri proti koči, pogled navzdol v še sneženo vreme.
Pogled z zgoraj omenjenega mesta po dolinici navzgor. Na prvi sliki ob prihodu med sneženjem, na drugi pa pred odhodom, ko je bilo ozračje bolj čisto. Spredaj se vidi tudi moja gaz, ki je ob prihodu seveda še ni bilo.
Prihod pred kočo na planini. prva slika ob prihodu med sneženjem, druga pred odhodom.Pozorno opazujte razlike! Seveda se na prvi sliki predvsem pred kočo vidijo snežinke, kot pogosto na fotografiji na temnem ozadju. Prav tako je kasneje po prenehanju sneženja sneg odpade ali pa ga je odpihnilo s strehe koče. ozračje je bilo po sneženju bolj čisto, a se v tem primeru ne vid najbolje, saj se je megla v ozadju začela na podobni višini.
Čudovit pogled tik nad planino na povsem zasnežene smreke, ki so kar zasute s snegom, po pobočju navzgor med sneženjem.
Vzpenjanje po popolnoma zasneženem redkem gozdu med smrekami proti vrhu med sneženjem. Prva in zadnja slika pogled po poti navzgor, druga pa navzdol.
Pogled pobočju navzgor med vzpenjanjem skozi redek smrekov gozd z zasneženim rušjem spodaj na enem najlepših mest. Prva slika ob vzponu med sneženjem, druga pa med vračanjem nazaj. Med vračanjem je bilo ozračje čistejše, skozi oblake pa je za trenutek posvetilo še nekaj blagih sončnih žarkov, ki je ravno malo popravilo svetlobo, tako da je postalo zares čarobno. Mesto je prava definicija zasneženega redkega smrekovega gozda, zato si je vsaj zaenkrat v enem izmed sončnih dni prislužilo tudi mesto na ozadju mojega bloga.
Prihod s redkega gozda na odprto med vzpenjanjem in sneženjem, pogled navzdol.
Vzpenjanje proti vrhu po odprtem delu planote. Rušje je bilo skoraj popolnoma zasneženo, tako da so že nekoliko bolj izstopala posamezna drevesa. Prva slika pogled po poti navzgor, druga pa po pobočju navzgor v smeri direktno proti vrhu.
Osamljena smrečica tik pred prihodom po pobočni poti na vršni greben. Tokrat, ko je sneg še bolj zakril ruše, je pa res delovala osamljena, pa še megleno je bilo. Zares zanimiv pogled.
Vrh v petek z zahodne strani, prav tako v megli.
Vršni greben okoli sosednjega vršička na zahodu. Vidljivost ni bila najboljša, a se vseeno dobro vidi čarobnost kotička, ko je vse popolnoma zasneženo, pot pa je tudi v prijetnem zavetrju. Prve štiri slike in zadnja pogled proti zahodu, peta in šesta pa proti vzhodu:
Vračanje po odprtem delu planote proti planini. Megla je po sneženju občasno že bila nekoliko manj gosta. Prva in zadnja slika pogled po pobočju navzgor, druga pa po poti navzdol. Ob bližanju redkemu gozdu se je megla v krajših intervalih nekoliko umaknila ni pokazali so se zares prekrasni pogledi. Tretja slika pogled po odprtem navzdol proti jugu, v ozadju greben, ki se spušča zahodno od Cjanovce:
Prihod v redek smrekov gozd (prve tri slike spodaj). Prva slika čaroben pogled proti jugu ko se je megla za trenutek umaknila, bilo pa je to tudi na njeni spodnji meji. Druga in tretja slika pa pogled na smreke ob poti v smeri navzdol.
Pogled na pot skozi redek gozd v smeri navzgor med vračanjem. Spredaj dobro vidna moja na novo utrta gaz.
Nekaj prekrasnih fotografij z že prej omenjenega enega najlepših mest ob poti skozi redek smrekov gozd. Vse posnete ob povratku v čistejšem ozračju pod vršno meglo. Svetlobo je še dodatno popravil trenutek, ko je sonce za odtenek posvetilo skozi oblake:
Vračanje po robu redkega smrekovega gozda nad planino. Na prvi sliki v ozadju greben Laneža in dolinica Dolge njive spodaj, druga slika pogled po poti navzdol druga pa z mesta nekoliko nižje po poti navzgor:
Prihod na planino (prve tri slike spodaj). Prva slika čudovit pogled v smeri Cajnovce na razgibano pokrajino redkega gozda in ruševja Na drugi sliki pogled čez planino proti dolinici Dolge njive in greben Lanež v ozadju na tretji sliki pa pogled na prvi del zasneženega Laneževega grebena izpred koče:
Vrnitev v dolinico pod planino med vračanjem (zadnji dve sliki zgoraj). Prva slika z mesta prihoda v dolinico po dolinici navzgor, druga pa pogled navzgor, ko pot zapusti dolinico. Nekaj metrov nižje obstaja še ena bližnjica proti koči, ki nekoliko skrajša ovinek in je večinoma uporabljena pozimi.
Obisk zasneženih gora oktobra je zares nekaj posebnega in ostaja zasidrano med mojimi aktivnostmi. prav tako je ob jesenskih ohladitvah ob padavinah obisk zasneženih gora zelo dobra adaptacija na zimo. Kdor zelo rad hodi v naravo ali pa se ukvarja s športi v naravi, mu kaj takega prav gotovo lahko pomaga, da se že jeseni navadi na hladnejše dneve. če prideš že oktobra nekajkrat v stik z zimo in snegom, se potem ob dokončnem prihodu mraza kasneje ni tako težko navaditi nanj. Kljub sneženju v gorah, pa je še jesen, zato me čaka še kar nekaj lepih jesenskih utrinkov in prve sem ujel že minuli vikend. Sneg po gorah pa je ob otoplitvi v teh dneh skopnel.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar