v teh dneh prevladuje zelo toplo in vlažno vreme, ponovno je bilo kar nekaj dežja. Čeprav so temperature še za oktober kar visoke, pa to ne pomeni, da se letos jesen še ni prevesila v zimo. Po prvem sneženju v višjih legah v prvi polovici meseca, ko sem tudi objavil utrinke s Srednjega vrha je prejšnji teden v petek in noči na soboto ponovno snežilo. To so bile ciklonske padavine, ki so prišle z jugozahoda, hkrati pa je s severovzhoda prihajal hladen zrak, zato je snežilo precej nizko in je še dodatno zasnežilo gore in višje lege, snega pa je bilo ponekod kar veliko. Žal pa ga je ob otoplitvi te dni razen v visokogorju že pobralo.
Ker je bilo težišče padavin bolj jugovzhodno od nas, je bilo več padavin na vzhodu in jugu, od tam pa so se širile proti severu. V taki situaciji se ponavadi nad kotlinami in dolinami osrednje Slovenije, še posebej nad Ljubljansko kotlino posušijo, zato jih je tam precej malo, ponovno pa se okrepijo, ko zadenejo naše gore na Severu ob meji z Avstrijo. Zato je tudi tam dovolj padavin. Malo pa jih je tudi na zahodu, tudi ponekod v Julijskih Alpah, pa tudi Zahodnih Karavankah. Po nižinah je večinoma deževalo, višji predeli pa so bili še posebej na jugu in vzhod kmalu pobeljeni. Veliko snega je padlo tudi v gorah, še posebno v naših osrednjih in vzhodnih Alpah. Tokrat je v Kamniško-Savinjskih Alpah, Vzhodnih Karavankah in na Pohorju padlo tudi do pol metra in več snega. Zato so se naredile odlične razmere za zimski obisk gora in aktivnosti na snegu. Ker smo na začetku sezone,seveda smučišča in tekaške proge večinoma še niso bile urejene, so bili pa odlični pogoji za sankanje, turno smučanje, krpljanje in podobne aktivnosti. Sam sem si pred letošnjo sezono nabavil krplje, zato sem se odločil, da začenjam sezono na snegu z njimi. Trikrat sem se opravil na Jezersko, ker je bilo v Gorenjskem delu Alp tam največ snega. Prvič je bilo to takoj po sneženju prejšnjo soboto, nato pa še ta teden v ponedeljek in sredo. Jezersko je res poseben alpski kotiček pri nas, njegov osrednji del pa predstavlja stranska dolina Kokre, po kateri teče Jezernica, ki se vmes razširi v prav posebno manjšo kotlinico, od nje pa se v gore zajedata stranska dolina Makekova Kočna in Ravenska Kočna, kjer Jezernica izvira. Tam je poznano tudi poznano tudi prečudovito manjše Planšarsko jezero, ki se nahaja ob vhodu v Ravensko Kočno. Ravnica ob njem, kjer je kotlinica najširša, pa se imenuje Raven, od koder se povzpne cesta na mejni prelaz Jezerski vrh 300 metrov višje. V Makekovi Kočni pa se nahaja tudi slap Čedca. Jezersko krasita dva prečudovita gorska amfiteatra. Nad Makekovo Kočno se dviga Kočna, nad Ravensko pa Grintovec in Skuto. Obdaja ga še nekaj simpatičnih sredogorskih vrhov, kot so Virnikov Grintovec, Pristovški Storžič in Goli Vrh.
Z obiski Jezerskega v minulih dneh sem prav gotovo lahko zelo zadovoljen, saj me je čakala prava zimska idila in pravljica predvsem v soboto in ponedeljek. Od takrat tudi objavljam svoje utrinke. Pa si kar poglejmo, kako je bilo ta dva dni. V soboto sem se doma zbudil v vetrovno in pretežno oblačno, a suho jutro. Bilo je dokaj hladno, saj je pihal hladen severovzhodnik. Ponekod na vzhodu, jugu in ob meji z Avstrijo je bilo še nekaj padavin. Na Jezersko sem se odpravil z avtobusom in ob prihodu v dolino Kokre je še deževalo, višje po dolini pa je Snežilo. Na Jezersko sem tako prispel v pravi zimski idili ob koncu sneženja. Padal je prav simpatičen, rahel in prijeten sneg. Avtobus pripelje vse do konca pod vznožje prelaza. Sam sem izstopil postajo prej na odcepu stranske ceste proti jezeru. Bilo je zares mirno in spokojno, pravi začetek zime v Alpah z nekaj stopinjami pod ničlo. Sprva sem se seveda peš odpravil do parkirišča ob vstopu v Ravensko Kočno. Tam je bilo na kolovozu, kjer tudi potekajo tekaške proge proti Anclovem že dovolj snega, da sem lahko nadaljeval s Krpljami. Sneženje je že takrat ponehalo in ozračje se je začelo bistriti, pojavljati so se začele druge lepote na obzorju. Snega je bilo v kotlinici okoli 15 cm mokrega, ob vstopu v Ravensko Kočno pa že vsaj 20. Ravno prav, da prvič v življenju preizkusim Krplje. Pot ni bila preveč shojena, tako da je bilo gibanje po dolinici po svežem snegu pravi užitek. Bilo je kar tiho, bistri žuboreči potok Jezernica, pa je prav lepo popestril začetno ogrevanje. Sneg je bil spodaj še dokaj težak, saj je bil moker, a višje je postajal bolj suh in lahek, tako da je bilo tudi gibanje lažje. Sprva sem naredil en krog po dolini približno tam kjer potekajo tekaške proge vse do spodnjih postaj žičnic za Češko kočo in ledine. sneg je postajal vse bolj suh, zato se je hitro kopičil, na Anclovem ga je bilo že več kot 30 cm, pri žičnicah pa blizu pol metra. Višinska razlike je od vstopa v Ravensko Kočno malo manj kot 200 metrov. Parkirišče ob vstopu je malo nad 900 metrov, spodnji postaji žičnic na slabih 1100 metrov, Anclovo pa na kakih 960 metrov. Torej gre res za zelo lep in razgiban teren za tekaške proge, prav tako pa je bil to prijeten kros za prvi preizkus Krpelj. Sprva gre pot do Anclovega skozi gozd, prav tako pa je Anclovega travnika naprej prava mreža poti in kolovozov po prečudovitem alpskem gozdu v dolinici. Vmes se nahaja še en manjši travnik, kjer je gorniški center Dava Karničarja na dobrih 1000 metrov.
Prihod na zasneženo Jezersko pri avtobusni postaji pred odcepom ceste proti jezeru. Prva slika pogled po dolini navzdol, druga pa navzgor proti prelazu.
Začetek poti proti jezeru. Na drugi sliki snežna idila ob cesti.
Pogled izpred parkirišča pred vstopom v Ravensko Kočno nazaj proti jezeru. V ozadju za smrekami Virnikov Grintovec.
Začetek poti po Ravenski Kočni, pogled nazaj.
Bistra Jezernica v zasneženi dolini na začetku poti.
Pot skozi gozd proti Anclovem. Prva in tretja slika pogled navzdol, druga pa navzgor.
Ob prihodu na Anclovo se je pred mano odprla prava gorska zimska idila. Vrhovi so bili še v oblakih, dolina in pobočja pa so bila povsem odeta v svežo belino. Le nekateri deli pobočij niso bili več tako beli, to pa je po sneženju zelo dober znak, ki nam pove, kateri deli pobočij so najbolj izpostavljeni vetru, saj sneg tam hitro odpihne z dreves. Cesta do naprej po dolinici je bila že kar zvožena, zato sem se odločil nadaljevati po kolovozu na desni strani doline v smeri navzgor, kamor vstopajo v zgornji del doline tudi tekaške proge. Ob ponovnem vstopu v gozd pa me je čakala zares pravljična idila, saj je bil ta v celoti odet v belo, tudi vse veje dreves. Po dolinici sem naredil malo S ovinka, saj sem jo prečil do gorniškega centra, potem pa se ponovno vrnil na desno stran, kjer sem po stranskem kolovozu šel proti žičnicam. Ta je del je meni pozimi zelo ljub, saj je tam nekaj strmejših kratkih vzponov na tekaških progah, pa še zelo razgiban odsek je. Malo pred žičnicami se priključi nazaj na glavo cesto do žičnice. Tam se svet mestoma odpre, je nekaj posek, ali pa so robovi melišč, gre pa za čudovit svet bukev in smrek. Tam smo že globoko pod ostenji gora, zasnežene bukve pa so tokrat še dodatno začinile prav poseben snežen in bel kotiček, kjer je kot v domovanju gorske snežne vile. Od Žičnic sem se spustil po cesti proti gorniškem centru. Tokrat je bila še povsem zasnežena in skoraj nič zvožena, zato je bilo spuščanje tam s krpljami pravi užitek.
Prihod na Anclovo. Prva slika pogled nazaj takoj po prihodu iz gozda, tretja pogled nazaj malo naprej in druga pogled na obrobje travnika s posameznimi drevesa in pobočja hribov ob Golem vrhu v ozadju.
Začetek poti skozi gozdove v zgornjem delu doline, pogled nazaj.
Prihod na začetek travnika pri gorniškem centru. Prva slika pogled navzdol po dolini, druga na klopce in informativno tablo tam, tretja pa po dolini navzgor, gorniški center skrit za drevesi v sredini.
Pogled z bližine gorniškega centra po dolini navzdol na prvi, izpred le-tega na tretji in pogled nanj z ostenji Grintovcev v ozadju na drugi sliki.
Glavno križišče cest in kolovozov v Ravenski Kočni v bližini gorniškega centra. Tam je poleti tudi parkirišče. Prva slika pogled navzdol, tretja pa navzgor po dolini.
Pot po gozdnih poteh v Ravenski Kočni, pogled navzdol po dolini.
Pot po stranski desni gozdni poti proti žičnicam med čudoviti mladimi zasneženimi bukvami in ostenju gora v ozadju.
Zasnežen bukov gozd pri žičnicah.
Pot od žičnic nazaj po dolini navzdol po glavni cesti.
Ker je bila sobota, vozi avtobus popoldne z Jezerskega le enkrat, zato sem imel še dovolj časa za pohajkovanje po snežni idili. Odločil sem se da se od gorniškega centra povzpnem še malo po pobočju proti Jenkovi Planini in Golem vrhu. Sprva sem šel po poti po enem izmed kolovozov. ker je bilo dokaj strmo, sem si tokrat prvič pomagal s stopničko na krpljah za vzpenjanje po večjih naklonih, ki tam gibanje olajša. Nato je pot zavila stran od kolovoza po pobočju, nato pa se priključila ne še eno gozdno vleko, ki poteka do lovske opazovalnice na dobrih 1300 metrih visoko. Tam, je bila še večja snežna idila, saj je bilo snega po grobi oceni že kakih 70 cm. Do te vleke sem si utiral pot po celem snegu, ob prihodu na zgornjo vleko pa je bila že utrjena smučina s turnih smuči. Sneg je bil povsem suh, zato gibanje ni bilo prezahtevno, a vseeno kar naporno. Nekaj metrov pred opazovalnico se odcepi pot proti Jenkovi planini stran od kolovoza. ker tam ni bilo nobene smučine ali gaza, sem se odločil, da nadaljujem do opazovalnice, kamor je vodila smučina. Tam sem malo predahnil v res simpatičnem, samem in mirnem kotičku sredi gozda. Še vedno je bilo precej mirno, tudi ptiči so ta dan bolj počivali. Se je pa že vse bolj jasnilo. Skušal sem nadaljevati še naprej, a v smeri smučine po gozdu izven poti je bilo s krpljami preveč nerodno, pa tudi postajalo je že kar pozno, zato sem se obrnil nazaj. Odločil sem se, da bom sledil kar tej vleki nazaj v dolino. Ni mi bilo niti malo žal, saj so se mi tam večkrat odprli prekrasni pogledi na proti dolini in okoliškim goram, obzorje pa so še dodatno začinile ponekod zasnežene smreke v ospredju. Jasneče se obzorje je poskrbelo zares ene najlepših utrinkov, kar nam jih lahko da zima. Vleka me je pripeljala do področja melišč in hudournikov ob vznožju doline. Ker nisem točno videl, kje nadaljuje, sem se spustil kar po hudourniku do dna doline v bližini gorniškega centra. Že v ponedeljek sem ugotovil, da sem šel mimo poti, ki vodi do lepega razgledišča na melišču, za katerega pa je v soboto žal zmanjkalo časa. Zato sem se mimo gorniškega centra in Anclovega vrnil v kotlinico. Ob vračanju nazaj sem bil priča izjemnim prizorom, še posebej ob pogledu po dolinici navzdol. Jasno nebo in zasnežena dolina, v ozadju pa s soncem obsijana kotlinica z okoliškimi gorami, ker je tam sonce popoldne še sijalo. Povsem s soncem obsijano kotlinico sem nato ob prihodu tja zamudil, a sem vseeno še ujel nekaj sončnih žarkov v okolici, kar ni bilo enako, a prav tako na svoj način zares lepo. Je pa bilo v sami kotlinici že manj snega na drevesih, saj se je tam temperatura čez dan dvignil za kako stopinjo nad ničlo, zato se je sneg še malo bolj ojužil in odpadel z dreves. Ker sem se vrnil do avtobusne postaje dovolj zgodaj, sem se odločil da se sprehodim še do centra naselja pri nekdanji Kazini. Ker sem čakal na avtobus ravno v času sončnega zahoda, sem bil tam priča še prekrasnemu sončnemu zahodu z rožnatim obzorjem in za krajši čas v rožnato odetem vrhu Pristovškega Storžiča. Tako sem na res pravi način zaključil izjemen dan. Domov sem se vrnil že v temi, a me je čakal še prečudovit kratek sprehod ob skorajda polni luni, manjkala je le še tudi doma snežna odeja. Ampak tudi izjemnega prizora polne lune, ki osvetljuje snežno pokrajino bom prav gotovo še velikokrat deležen.
Pot po spodnji gozdni vleki na začetku poti proti Golem vrhu, pogledi po poti navzgor.
Pot po popolnoma zasneženem gozdu po zgornji vleki proti opazovalnici. Prva slika pogled po poti navzgor, druga navzdol.
Prihod na manjšo simpatično jaso pri opazovalnici. Opazovalnica na prvi sliki, druga pa pogled na bukov gozd po pobočjih navzgor.
Pot po vleki navzdol mimo odprtih mest.Prva slika pogled navzdol z okoliškimi gorami v ozadju,druga pa navzgor na rob bukovega gozda.
Fantastični pogledi na zasnežene smreke in jasno nebo ob pot navzdol.
Odpirajoči se pogledi na dolino in okoliške gore ob poti navzdol. Prva slika fantastičen pogled na Ravensko Kočno in ostale gore, druga pa na Goli vrh.
Pot po vlaki ob vračanju v spodnjem delu.
Prihod nazaj na glavno križišče in parkirišče v Ravenski Kočni s čudovitim obzorjem zasneženih smrek in modrine neba.
Prihod nazaj na začetek travnika pri gorniškem centru. Prva in tretja slika pogled navzdol po dolini ob modrini neba, druga pa proti Golem vrhu.
Pogled izpred klopc na začetku travnika po dolini navzgor in gore v ozadju v smeri gorniškega centra skritega za drevesi v sredini.
Zares izjemen pogled po dolini navzdol tik pred prihodom in ob prihodu na Anclovo. Za zasneženimi smrekami se sveti modrina neba, gore v ozadju pa so obsijane s soncem. Ti dve fotografiji se prav lahko potegujeta za naziv najlepših dneva.
Pogled z Anclovega travnika po dolini navzdol in s soncem obsijanimi gorami v ozadju. Prva slika z zgornjega, druga pa spodnjega konca travnika.
Pogled s spodnjega konca travnika po dolini navzgor in na ostenje Grintovcev v ozadju.
Prihod nazaj v kotlinico, pogled v smeri proti jezeri z Virnikovim Grintovcem v ozadju.
Pogled z bližine jezera na okoliške mestoma s soncem obsijane zasnežene gore. Prva slika pogled proti Pristovškem Storšiču, druga proti prelazu, tretja proti Golem vrhu in četrta po dolini Ravenske Kočne navzgor:
Pogled po kotlinici z bližine jezera na prvih treh slikah spodaj:
Pogled po dolini navzdol izpred avtobusne postaje pri odcepu ceste za jezero ob prihodu nazaj v čudoviti popoldanski svetlobi.
Fantastičen večer na Jezerskem. Prva slika v rožnate barve odet vrh Pristovškega Storžiča, druga in tretja pa različni odtenki rožnate na obzorju pri nekdanji Kazini.
V ponedeljek sem nato pričakoval zares izjemno zimsko idilo ob jasnem in sončnem vremenu. Žal pa se je na Gorenjskem pojavila nizka oblačnost, ki je segala tudi v Alpe, nad njo so uspeli biti le naši najvišji vrhovi. Bila je tudi na Jezerskem, kjer se je pojavilo najprej nekaj lukenj, zgodaj popoldne pa se je razkadila. Vendar mi nikakor more biti žal za še en obisk Jezerskega, saj sem ravno ob takem vremenu bil deležen še nekaj več prečudovitih utrinkov, ki jih sicer ne bi bil. Ponovno sem se odpravil z avtobusom. Če se je dva bolj jasna dneva v nedeljo in torek zjutraj na Jezerskem temperatura spustila krepko pod -10°C, pa je bila tokrat le nekaj stopinj pod ničlo, a je zaradi več oblačnosti tam vztrajala ves dan. Tako je bila prav tako prava zima. Tokrat sem naredil le malo krosa po Ravenski Kočni, opravil pa sem se še do razgledišča na Meliščih, kamor v soboto nisem uspel priti. Če tokrat drevesa pobočij okoliških gora po sončni nedelji niso bila tako zasnežena, pa je bila dolina Ravenske Kočne, ki v tem času prejme bolj malo sončnih žarkov še vedno precej odeta v belo. Čeprav obzorja ni krasila jasnina, pa sem bil tudi ob nizki oblačnosti priča zares posebnemu in prečudovitemu prizoru. Na robu oblačnosti ob ostenju Skute in Grintovca so se pojavljali temno modri barvni odtenki, ki so zares lepo začinili obzorje in mu dodali neko skrivnostnost. Bilo je kot v neki pravljični temačni dolinici blizu polarnega pasu, kjer domujejo temne borealne vile, ob razjasnitvi pa bi me ob polni luni lahko presenetil še kak volkodlak. Tudi na domovanja volkov in še kakih drugih zveri Severe Evrope ali pa Aljaske je to spominjalo. Sneg je bil tokrat še vedno precej suh, celo nekoliko bolj kot v soboto, saj se je preobrazil ob mrazu, je bila pa v spodjem delu snežne odeje gostejša plast. je bilo pa krpljanje zato zares prijetno. Večji užitek mi je bil nekaj malega celega snega ob poti do Anclovega, zato sem ga iskal ob shojeni poti, ki so jo kar močno utrli obiskovalci na sončno nedeljo. Ob prihodu na Anclovo me je zares razveselil prečudovit amfiteater gora z omenjenim temno modrim pasom pod oblaki. Tam sem tudi videl, da je cesta precej zvožena. Nisem niti opazil, da je tudi splužena, vendar sem to dokončno spoznal pred prihodom do žičnic. Tam sem zato izrekel nekaj kletvic saj sem moral nazaj nekaj sto metrov peš. Sem bil pa zato pri žičnicah deležen še najlepših pogledov na temno modrino v ostenju gora. Takrat se je začelo vse bolj kazati tudi nekaj jasnine med oblaki, kar je obzorje še začinilo.
Ponedeljkov pogled po dolini Ravenske Kočne z bližine jezera. V ozadju ob ostenju gora že vidni temno modri odtenki.
Prihod na Anclovo in pogledi po dolini navzgor na ostenja Grintovcev in skrivnosten, a prelep temno moder pas ob njih. Prva slika s spodnjega dela travnika, druga pa izpred kmetije Ancelj.
Prvi del poti skozi gozd v zgornjem delu doline Ravenske Kočne.
Zadnji zares prekrasen del poti proti žičnicam skozi zasnežene bele bukve in zares čudovito in izrazito temno modro obarvanje ob ostenju Grintovcev na nebu.
Bukov gozd ob žičnicah.
Vračanje navzdol proti gorniškem centru po tokrat spluženi cesti med zasneženimi bukvami in pod trgajočimi se oblaki na nebu.
Ko sem se vračal nazaj sem se pri gorniškem centru preusmeril proti razgledišču na melišču. Sprva je šla pot skozi prečudovit zasnežen gozd, kasneje pa med posameznimi drevesi in grmi ob robu melišča. Ob prihodu na razgledišče se mi je odprl zares fantastičen pogled na dolino Ravenske Kočne, ki ga je res vredno doživeti. ko obiščeš Jezersko. Še dodatno ga je začinila jasnina v ozadju, saj je nizka oblačnost ravno takrat razpadala. Prav posebni so bili tudi pogledi na ostenje gora z temno modrino, bilo pa je tudi nekaj manjših lukenj tam v oblakih, skozi katere se je lahko videlo proti vrhovom gora. Od razgledne točke sem se povzpel še nekoliko višje po melišču, kjer sem deležen še nekoliko lepših pogledov. Bilo pa je tudi ta dan precej mirno brez pretiranega ptičjega žvrgolenja, kar je še dodatno dajalo skrivnostni pridih dnevu. Z razgledišča sem se vrnil proti kotlinici. Tudi tokrat sem ob poti nazaj lahko spremljal jasno obzorje po dolinici navzdol, ob prihodu v kotlinico pa sem bil deležen še nekoliko več sončnih žarkov, nekaj sem jih bil tudi sam deležen, saj sem prišel nazaj nekoliko prej kot v soboto. Drevesa okoliških pobočij niso bila več tako zasnežena, a še vedno so bili utrinki prekrasni, spet na nekoliko drugačen način. Za mano je bil še en prekrasen zimski dan, ko sem res lahko doživel zimo na pravi način. Tako sem jo res pametno izkoristil, saj se je že po nekaj dnevih poslovila. Tokrat se nisem sprehodil do nekdanje Kazine, saj je bila že toliko ura, da sem moral avtobus počakati pri odcepu stranske ceste proti jezeru, kjer sem tudi ta dan zjutraj izstopil.
Pot skozi čudovit zasnežen alpski mešani gozd od gorniškega centra do razglediša na meliščih oziroma na Prodih.
Pogled z razgledišča na Prodih po dolini Ravenske Kočne navzdol. Zares prelep pogled, tokrat ob razpadajoči nizki oblačnosti in že nekaj sonca v ozadju. prva slika izpred informacijske table in klopc tam, druga pa z mesta nekoliko višje.
Pogled z razgledišča na okoliške gore. Prva slika pogled proti Štularjevi planini in Visokem vrhu, druga pa proti Golem vrhu.
Pogled z razgledišča na ostenja Grintovcev in temno modre odtenke na nebu. Na prvi sliki se vmes vidi skozi oblačno luknjo na s soncem obsijane vrhove v jasnem vremenu.
Prihd nazaj do gorniškega centra. Prva slika pogled z zgornje strani travnika proti hišam in jasnini v ozadju. Druga pogled na hiše z ostenjem Grintovcev v ozadju in zares prelepim temno modrim pasom na nebu. Prav gotovo ena najlepših fotografij dneva. Tretja slika pa pogled s spodnjega dela travnika po dolini navzdol.
Ponedeljkov fantastičen pogled po dolini navzdol tik pred prihodom in ob prihodu na Anclovo. Tokrat malce drugačni odtenki, ker je bilo nekoliko prej, drevesa okoliških pobočij niso bila več toliko zasnežena in tudi gore so bile nekoliko drugače obsijane s soncem v bolj poln dnevni svetlobi.
Prihod v kotlinico s pogledom v smeri proti jezeru in s soncem obsijanim Virnikovim Grintovcem v ozadju.
Pogled po dolini Ravenske Kočne z bližine jezera ob vrnitvi nazaj, ko se je tudi na tej strani obzorja oblačnost že trgala.
Popodanski pogled na Planšarski jezero in gostilno ob njem.
Popoldanski pogled po kotlinici z bližine jezera v igri sonca in oblakov.
Pogled po kotlinici v igri sonca in oblakov ob vračanju do glavne ceste. Druga slika z Pristovškim Storžičem v ozadju in nekaj smrekami v ospredju bi tudi lahko tekmovala za najlepše dneva.
Pogled po kotlinici navzdol na prvi in navzgor na drugi sliki ob prihodu nazaj na avtobusno postajo v bližini jezera. Na drugi sliki tudi lepo s soncem obsijano obzorje.
Na Jezersko sem se odpravil še tudi v sredo, ko pa sem bolj malo fotografiral. Bil je bolj oblačen dan s celo nekaj dežnih kapelj. Bilo je precej toplo, še posebej v višje v gorah kar krepko nad ničlo. Le v dolini je bilo zjutraj še pod ničlo, drevesa so še bil zasnežena, vendar tudi tam je sneg čez dan dokončno odpadel z dreves. Sneg je bil precej južen, zato je bilo gibanje malo težje. Tokrat sem šel ponovno proti Golem vrhu, a sem se obrnil še pod Jenkovo planino. Sem pa tokrat prvič v teh dneh lahko v celoti videl gorski amfiteater Ravenske Kočne brez tega, da bi same vrhove zakrivali oblaki. Zato prilagam še s srede eno fotografijo izpred kmetije Ancelj.
Sredin pogled na ostenje Grintovcev nad Ravensko Kočno izpred kmetije Ancelj.
Jezersko je zares pravljična dežela v vseh letnih časih, še posebej lepa pa je pozimi. To je bil res pravi kraj za dokončen začetek zimskih užitkov letošnje sezone. Zato upajmo da se zima čim prej vrne, tokrat tudi v nižine in da bo letos tista prava dolga z veliko snega, sonca in tudi mraza.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar