Sveže zasnežena zimska pravljica na Krvavcu in čaroben sončni zahod

Pozdravljeni,

letošnja zima je zima dveh obrazov. Začela se je s snegom v gorah v začetku novembra, konec meseca tudi po nižinah. Potem smo imeli pravo zimo s snegom in mrazom do sredine decembra, nato pa se je po nižinah zima poslovila, v gorah pa je pogosto snežilo še do začetka januarja, zato je bil tam zares zimski ves mesec. Januar pa je bil pravo nasprotje decembra in je bil predvsem po nižinah zelo topel in bolj pomladen, tudi v gorah ni bilo večjega mraza, a je vsaj bilo zimsko. Najprej smo imeli veliko oblačnega vremena, nato veliko sonca. Februarja pa se je končno spet vrnila prava zima z dosti snega in v suhih obdobjih tudi veliko sonca.

Tako kot je pestra letošnja zima, so pestra tudi moja doživetja in zimski utrinki v naravi. Enega najlepših dni sem doživel takoj po novem letu, ko sem doživel čaroben sončni zahod dan po sneženju na Krvavcu. Pa poglejmo, kaj se je v naravi dogajalo ta dan na Krvavcu:

Sprva sem se ustavil na Ambrožu pri cerkvi. Pričakal me je pisan pogled na oblake, ki so prekrivali nižine in trgajočo se oblačnost nad gorami. Zasnežene gore so počasi čakale prve sončne žarke po sneženju, nižine brez snega pa so ostale zavite v sivino. Ko je že pred poldnevom oziroma dopoldne kazalo da se bo od zahoda kmalu zjasnilo, se te želje niso uresničile. Nad Julijci je vso popoldne sijalo sonce, nad Krvavcem pa so se oblaki zares umaknili soncu šele manj kot uro pred sončnim zahodom. A je bilo vredno čakati.

Prihod na Jezerca, kjer pustimo avtomobile. Trgajoči oblaki se so že kazali nekaj jasnine, a sonce je večinoma še ostalo skrito a oblaki. Drevesa so bila na tej višine še povsem zasnežena s suhim snegom, medtem ko je nižje moker sneg delno že padel z dreves. Izza krvavških gozdov se bohotita Srednji vrh in Storžič.

Tudi zmerno oblačno brez sonca a z nekaj jasnine nam ponudi veliko čudovitih utrinkov. Zasneženi Krvavec se dviguje nad Jezerci, okrašuje pa kuliso igra oblakov in jasnine.

Planina jezerca s Kržiščem v ozadju. Bolj zložen svet redkega gozda ali planjav s posameznimi smrekami. Drevesa nižje niso tako izrazito zasnežena, a še vedno odsevajo trenutke prvega dne po sneženju.

Planina jezerca z druge strani. Kot razgiban plato se dviga nad nižinami zavitimi v oblake. Oblaki višje krojijo skrivnosten, po svoje tudi čudovit lom svetlobe nad višjo plastjo ter nad Jezerci s pogledom proti soncu.

Pa pojdimo počasi proti pobočjem samega vrha Krvavca. Tokrat sem šel po klasični najbolj uhojeni spodnji poti direktno z Jezerc do Kriške planine med zasneženim in smrekami. Če so se pred tem oblaki že znatno trgali, se je zdaj plastovita oblačnost spet nekoliko zaprla.

Prihod nad zgornji hotel in pogled proti vrhu Krvavca s stolpom na pobočju. Ker sem iskal utrinke zasnežene idile med zasneženimi drevesi, sem se udi nad gozdno mejo obrnil. Na tej strani obzorja je bila skrivnostna oblačna kulisa, a sončna pravljica je bila vse bližje.

Med spustom od zgornjega hotela do Kriške planine se vedno odpirajo fantastični pogledi na valovit svet krvavških planjav in pobočij z Ljubljansko kotlino v ozadju.Tokat jih je sprva bogatila skrivnostna oblačna kulisa z blagimi kontrasti in svetlobo, zasneženimi smrekami pred nami, zasneženimi planjavami in gozdovi v ozadju ter plastjo oblačnosti pod nami, ki je nižine zavila v sivino.

Pogled po poti navzgor krasijo zasnežene smreke s senčnimi kontrasti in čarobno ozadje neba z nestrnjenimi tankimi oblaki, tako temnimi, kot s soncem obsijani, in nekaj jasnine.

Pot navzdol čez odprto pobočje in zasneženih gozdnih pobočij vrha Krvavca  ozadju, za njimi desno pa nad odprtimi planjavami dolinice Kriške planine pa se v ozadju bohoti Velika planina, nad njo pa skrivnostni temen svet umikajoče se oblačnosti.

Odprt pogled na Kržišče, ki ga bogatijo zasnežene smreke spredaj. Za njimi se skrivajo domačije in apartmaji Kriške planine. Tokrat pogled še skrivnosten z oblačnim pokrovom ter pretakanjem sivine in beline.

Še en pogled preko zasneženih smrek spredaj na zložna pobočja Krvavca dvojni oblačni pokrov v ozadju. Na vsakem mestu ob poti je pogled v isto smer drugačen in nam nudi različne utrinke in drugačne okraske h kulisi. Levo se za prvimi smrekami skriva rob Kriške planine, nad njo južna in zahodna pobočja Kržišča v ozadju na sredini pa Jezerca.

Zanimiva kombinacija zasneženega pobočja, zasnežene smreke smreke na sredini in roba Kriške planine levo. Pogled proti soncu, še skritim za oblake dodatno poda lep lom svetlobe.

Pred dokončnim prihodom sonca izza oblakov sem se spet vrnil malo višje, da ujamem zgornje utrinke še, ko bo Krvavec obsijalo sonce. In tu je, eden prvih trenutkov, ko je dokončno zares posijalo sonce, pogled po poti navzdol. Zelo lepo pretakanje svetlobe in  soncem obsijanih smrek po poti navzdol ter oblakov v ozadju, ki dobijo sedaj povsem drugačen pridih kontrastov ter še senčnimi gorami, predvsem Veliko planino, v ozadju.

Ta utrinek je enak enemu od prejšnjih. Tokrat posebno čarobna kulisa. Pobočje obsijano s soncem, oblaki v ozadju se trgajo in umikajo jasnini, več svetlobe jim daje tudi več beline. prelep lom svetlobe s strani, sonce takoj za levim robom slike, večina zasneženih smrek s te strani pa ostaja v senci.

Prava čarobnost sveže zasneženih južnih pobočij Krvavca, Kriške planine ter zložnih južnih in zahodnih pobočij Kržišča, ko jih obsije sonce. Idilo še dodatno začinijo zasnežene smreke zadaj ter umikajoča se oblačna plast v ozadju, ki jim sonce še dodatno poudari sončno spodnjo stran. povsod po pobočjih se bohotijo dolge sence dreves, v ozadju pa nad nižinam še vedno vztraja morje nizke oblačnosti, kar še dodatno pripomore k magičnosti teh utrinkov. Nižine, kot da jih ne bi bilo, v takih trenutkih so v gorah pozabljene.

Nekaj metrov nižje na najbolj odprtem delu pobočja. Sonce je še dodatno obsijalo pobočje, temni oblaki v ozadju pa so dobili še večji kontrastni poudarek.

Sončen pogled na Kržišče s temnim oblačnim pokrovom nad njim. Severozahodna pobočja hriba so že v senci, drugje pa so drevesa deležna nekaj sončnih žarkov ob koncu dneva. Priliv manjših smrek v ospredju, ki prav tako mečejo dolge sence pa kuliso še obogati.

Po poti navzgor na soncu precej skritem mestu. Le-to sije za drevesi, nekaj žarkov pa vendarle kuka skozi smreko na levi. Umikajoči se oblaki so dobili podobo valovite bele barve z odtenki sivine.

Mešana pravljica dolgih senc in sončnih snežnih poljan. Smreke zasnežene in s strani s soncem obsijane. Delno osončena plast nizke oblačnosti, ki krade tisto malega sončnih žarkov, ki bi jih bile nižine ta dan deležne. Sončni "napad" na umikajočo se temno zgornjo plast oblakov. Koče in apartmaji skriti v tej pravljici. Bogate sledi prostega smučanja. Le kaj se ne najde na teh slikah. In vsak pogled je malo drugačen, skriva nekaj, kar drugi nimajo.

Pa se podajmo za nekaj med med zasnežene smreke. Nizko kmalu zahajajoče sonce meče dolge sence in med drevesi ni več toliko svetlobe.

Ko pogled usmerimo proti soncu skritem za smreko, proti nam prihajajoči žarki ustvarijo čarobne igre barve. Oblaki v ozadju pa kontrastni na obeh straneh smreke. Na levi strani temni in bolj strnjeni, na desni nekaj svetle beline v pasovih na podlagi jasnine.

Spet nov, a ponovno drugačen pogled čez poljane roba Kriške planine, Kržišča in Jezerc v ozadju. Leva stran sprednjega pobočja senčna, desna sončna. Sledi prostega smučanja bolj posamezne, a še dokaj goste. Nizka oblačnost  ozadju zdaj že polno s soncem obsijana.

Zadnji metri med spet bolj redkimi smrekami pred spustom v dolinico Kriške planine. Tokrat polno s soncem obsijane z bolj ozkimi pasovi senc vmes. oblaki v ozadju še kontrastno temni, a se jasnine počasi le prebija mednje.

Nad kočami Kriške planine. Sonce skrito za smreko, žarki proti nam nastrojeni čez poljane, ki so jih smučarji z užitkom presmučali dan po sneženju. So še sončne, a vse več senčnih pasov se pojavlja ob zahajajočem se soncu. Oblaki v ozadju pa ozki poslavljajoči se beli pasovi kot dim iz dimnika temnih plošč.

Vzpon na Kržišče po robu senčnega pobočja. V ozadju sončno pobočje Krvavca in s soncem obsijana Mokrica v ozadju. Nad njo pa trgajoči se temni oblaki in vse več jasnine.

Pogled nam lahko uide tudi nazaj proti pobočjem Krvavca s hotelom in stolpom na vrhu. Svetloba že kaže prve odtenke večernih barv, sence so vse daljše. Nekaj macesnov se je "znebilo" snega, da bi dalo belini nekaj zlatorjavega pridiha. Na nebu vse bolj krasna modrina z le še nekaj tankih oblačnih pasov.

Tu se običajno večina usmeri s smučišča proti jezercem. Na tem utrinku sonce skrito za drevesi, svetloba in sence so usmerjene proti nam. Občasno skozi smreke posveti nekaj žarkov sonca. Temna stran smrek daje kontrast na sončnem ozadju, še zadnji razpadajoči oblaki pa krasijo nebo.

Pa sončni utrinek nekoliko višje. Smreke redkejše, mečejo manj senc. V ozadju pa se že prikazuje s soncem obsijano morje nizke oblačnosti. Sonce močno sveti tik nad obzorjem in že daje nekaj blažjih odtenkov večernih barv. Spredaj izrazite sledi prostega smučanja čez dan.

Ko se sonce postavi za smreko ospredje več sence, nizka oblačnost pa je spet bolj izrazita. Zadnji ostanki oblakov še mečejo nekaj sence na morje nizke oblačnosti. Nekoliko zahodneje tik ob pobočjih Krvavca v ozadju pa se Julijci z nekaj večerne kopaste oblačnosti dvigajo nad morje nizke oblačnosti.

Še malo višje blizu vrha Kržišča je pogled proti soncu še svetlejši, zgodnje večerni odtenki svetlobe pa se kažejo že tudi na snegu, sploh tam, kjer so smučine redkejše.

Samo nekaj metro stran v smučišče pa vstopimo v večerno pravljico. redkega gozda in odprtih mest med smrekami. Pogledi po hribu navzgor s soncem v ozadju nam nudijo čudovite utrinke s soncem obsijanih smrek in zasneženih tal večernih odtenkih dnevne svetlobe in čisto modrino neba nad nami.

Pogledi poti zahodu se spreminjajo, a na tem mestu so Julijci še vedno tik o Krvavcu, izza njegovih pobočij pa se že prebijata Kriška gora in Storžič. Smreke v ospredju mečejo zares dolge sence na zasnežene poljane.

Če se obrnemo nazaj proti smučišču, pa utrinek v ozadju še krasi nekaj tankih oblakov v zadnjih izdihljajih na Krvavcem in Zvohom, skritima v ozadju. prav tako je pred nami nekaj dolgih senc.

Čudovita idila se nadaljuje ko pridemo globlje med drevesa. Podoben utrinek kot pred tem, a vseeno je vsak tak med smrekami nekaj posebnega, niti dva si nista enaka. Glavno razliko pa pri teh dveh naredijo sence smrek nasproti. Posneta pa sta z nekoliko drugačnih kotov.

Pogled s strani na redek gozd, ki je bil pravkar prečen. idilo sedaj olepšujejo kopasti oblački, ki so se nad Kržiščem za kratek čas razvili ob večernem soncu. Je pa zaradi nizkega sonca tu veliko sence.

Prihod na odprti pas tik pod vrhom Kržišča na jugovzhodni strani. Tu se lahko pride po najbolj vzhodni smeri z Jezerc po vzhodnem robu poljan nad Jezerci. večerne barve so vse močnejših odtenkov, sonce je tudi za našim hrbtom, zato skoraj polno obsije pobočje s polno zasneženimi smrekami ter nekaj jerebik in bukev. Nekaj večernih kopastih oblakov pa naredi kuliso še bolj čarobno.

Tudi stranski utrinki so bolj polni sončne svetlobe, saj je pred nami sončno pobočje. Oblak tu krasi nebo nad smrekami na sredini.

Pogled po pobočju nekoliko nižje nam kaže smreke že z delno senčne strani, v ozadju pa čisto, a v primeru sonca s strani bolj svetlomodro nebo.

Približujemo se vrhu. Smo bližje čudovitim smrekam pod vrhom, vmes pa se prikrade tudi manjša bukev na desni. Kopasti oblački spet razpadajo.

Še en utrinek s strani. Tokrat tik pred nami sončno pobočje, v ozadju pa senčna mesta med smrekami. Tudi smreke le na pol obsijane s soncem od strani, a tokrat bolj poudarjene sence.

Zadnji metri pod vrhom med smrekami. Ti dve sliki dan pokažeta kako nam lahko fotoaparat različno pokaže večerne barve. Na prvi sliki z nastavitvijo sončnega zahoda daje prednost večernim odtenkom, na drugi z avtomatsko nastavitvijo pa bolj polni dnevni svetlobi. Tako lahko zvečer posnamemo tako večerno čarobnost, kot tisto kar smo zamudili ali pa nam ni bilo dan čez dan. resničen utrinek v živo skozi naše oči pa je nekje vmes med obema posnetkoma, saj vsebuje tako večerne odtenke barv, kot še polno dnevno svetlobo, ki jo lahko sonce v tako čistem zraku ohrani praktično do zadnjih nekaj minut pred zahodom.

Fantastična utrinka, morda najlepša dneva. Pogled izpod vrha proti jugozahodu, v smeri Jezerc (skritih pod nami) in morja nizke oblačnosti, kjer se zahajajoče sonce skriva za smreko v sredini. prva slika rahlo približana varianta druge z istega mesta. nad hribi daleč v ozadju se že rojeva večerna zarja, nebo nad njo pa je čisto svetlomodro. na levi strani so ostanki umikajoče se oblačnosti, na sredini pa se bohoti morje nizke oblačnosti. Ni več polno osvetljeno, saj nekaj sence ustvarjajo hribi nad njimi, nekaj pa je tik pred sončnim zahodom ustvarja tudi samo nase zaradi svoje valovitosti.

Pogled nekaj metrov nižje ob vračanju na polno večerno sonce že zmernejših in vse močnejših večernih odtenkov.

Ponoven pogled po pobočju tik pod vrhom s strani s še močnejšo večerno svetlobo in tokrat le še rahlo razpršeno belino prej nastalega kopastega oblaka.

Še en pogled proti soncu malo nižje ob vračanju proti Jezercem. Tokrat prvič do izraza vse močneje prihaja rdeča večerna svetloba, tudi poljane pred nami začnejo dobivati rdečkaste odtenke, sence pa tim pred zahodom dosegajo največjo velikost.

Pogled nazaj proti Kržišču nekoliko nižje že odžareva prve prave rdeče odtenke tudi na na samem snegu, na nebu pa izrazita razpršena kopasta oblačnost še dodatno obogati modrino.

Če se posdtavimo v senco in pogledamo proti zahodu s soncem nekoliko od strani komaj še opazimo, da sonce nad temi poljanami še ni zašlo.

Zadnji pogledi nazaj na Kržišče. katerega kupolasta oblika že postaja vidna. prav tako izrazit kontrast med senčnim levim mestom za drevesi, s soncem še do zahoda močno obsijanimi drevesi vršne kupole in blažje obsijanim snegom tik pred nami. Modrino večernega neba pa krasijo spet nekoliko bolj strnjeni kopasti oblački na desni.

Pogled proti severozahodu na senčne poljane med drevesi in s soncem obsijan Krvavec v večerni rdečkasti svetlobi v ozadju.

Nekoliko nižje na odprtem koncu poljan, ki so že v senci, je pogled proti Krvavcu še bolj odprt, le-tega pa krasi še bolj izrazita rdečkasta večerna svetloba le nekaj minut preden se sonce skrije za obzorjem. Nebo krasi nekaj osamljenih kopastih oblačkov na svetlomodrem nebu, dva nekoliko višje, dva pa tik na gorami.

Dokaj uravnane poljane se tudi spet prelomijo nekoliko strmeje in se spustijo proti Jezercem. pogled proti zahodu razkriva še s rdečkasto obsijana pobočja nad Jezerci in senčno uravnavo pred nami. V ozadju pa se v večerni zarji skriva Storžič in v daljavi bohotijo Julijci. Desno Krvavec.

Čudovit pogled proti zahajajočem soncu v večerni zarji skritim za smreko. pred nami in na robu neba nekaj prekrasne rdečkaste svetlobe, nad morjem nizke oblačnosti pod nami pa je sonce že zašlo.

Nekoliko bolj odprt pogled v večerni zarji nad poljanami pred nami proti gorami v ozadju.

Še en pogled proti zahajajočem soncu skritim za smreko, tokrat v še bolj polni rdeči svetlobi zadnjih nekaj minut dneva z najbolj pravljično in največ rdečkaste svetlobe na snegu pred nami, ki se v različnih odtenkih še prebija med sencami.

Pravljičen zahod med smrekami. macesnom in jerebiko v čisti prekrasni rdečkasti večerni zarji z morjem nizke oblačnosti pod nami. To so zadnje minute, celo sekunde sonca teka dneva, približuje se noč. rdečkasta svetloba na snegu pred nami usiha, na robu obzorja pa je na vrhuncu:

Na zadnji sliki zgoraj pa so prvi trenutki, ko se je sonce skrilo za obzorjem. takrat je večerna zarja na robu obzorja najbolj čista, najmočnejša in najlepša.

Še zadnji pogled čez odprto poljano mimo smrek na Krvavec. Tokrat v večerni svetlobi takoj po tem, ko se je sonce skrilo za obzorjem, oblački nad njim levo pa še prejemajo usihajočo večerno svetlobo zahajajočega sonca.

Čudovit trenutek takoj po zahodu ob robu smrek in za njimi kukajočimi Julijci v večerni zarji v ozadju.

Pravljičen trenutek v večerni zarji takoj po zahodu s pogledom proti mestu sončnega zahoda za smreko v sredini. To so najlepši trenutki zime poleg tistih, ko pohajkujemo po s soncem obsijani zasneženi pokrajini z zasneženimi tudi drevesi.

Še zadnji večerni pogledi proti zahodu na poljane pred nami ter morje nizke oblačnosti, Julijce in skupino Storžiča v ozadju.

Pa še proti mestu sončnega zahoda, morjem nizke oblačnosti v sredi in jezerci, odpirajočimi sem pod nami. Nato pa vrnitev na jezerca, potop v morje in odhod domov v globine.

In za konec Hvala lepa naravi, zimi, Krvavcu in vremenu za tak fantastičen dan in verjamem da ga bom še čim večkrat ponovno deležen. Hvala lepa tudi vsem, ki ste si vzeli čas podoživeti to pravljico skupaj z mano.

Do prihodnjič, Aljaž