končal se je april, a tudi letošnji april nisem počival, ampak sem ujel veliko utrinkov v naravi. Nekaj malega utrinkov enega popoldneva doma sem že objavil, ujel pa sem jih še bistveno več. Šestkrat sem se odpravil v gore, poleg tega pa sem dokumentiral tudi pomladno kuliso doma v Šmohorskem hribovju, v Mariboru in na Pohorju ter v Bohinju. Konec prvega tedna po zaključku svoje zimske sezone v začetku aprila in v začetku naslednjega sem še enkrat obiskal Krvavec in Srednji vrh, bilo je v nedeljo 10. in ponedeljek 11.4.
V nedeljo me je čakal bolj kratek obisk Krvavca, želel sem ujeti še zadnje zimske utrinke na Zvohu. Dobra dva tedna pred tem sem na Krvavcu še zadnjič letos smučal, snega pa je bilo tudi naravnega na neizpostavljenih bi rekel še vsaj kak meter. A ga je dveh tednih v precej toplem vremenu skoraj povsem pobralo, nekaj ga je ostalo le na vrhu Krvavca in okoli Zvoha, več pa seveda globlje v gorah. Dva dni prej je tudi deževalo, občasno tudi snežilo, vendar je bilo pretoplo, da bi se sneg kaj dobro prijel. Za v nedeljo je bila napoved zelo nesigurna. Lahko bi se tudi postopno delno jasnilo, a se je to dogajalo bolj v nižinah, Krvavec pa je bil še v oblakih. Zato me je tam pričakal precej oblačen, pogosto tudi meglen dan. Pripeljal sem se do planine Jezerca, potem pa naredil sprehod čez Kriško planino preko vrha Krvavca do Zvoha in mimo Tihe doline in Gospince nazaj. Bilo je sicer prijetno hladno, zato je bila hoja prijetna, vendar je bilo sprva precej megle. Bilo je tudi precej mokro in namočeno, saj je ravno večinoma skopnel sneg, pa še dež in sneg sta ponehala nedolgo pred tem. Ostalo je še nekaj snežnih zaplat, seveda pa je bilo več snega na smučišču, bil je tudi zadnji dan obratovanja smučišča v tej sezoni, ki pa žal ni bil kaj prida. Ob prihodu s Kriške planine do Doma na Krvavcu in stolpa se je malo odprlo in lahko sem se malo razgledal po Krvavcu. Nato se je spet zaprlo ob poti na Zvoh. Na vrhu sem naredil nekaj postanka. Ta se je izplačal saj se je odprlo nekaj pogleda proti Kompoteli in Vrhu Korena ter na del pobočja Kalškega grebena. Tako je bilo nekaj skrivnostnega gorskega vzdušja. Predvsem na Kompotelo in Vrhom Korena je posijalo tudi nekaj sonca, bilo pa je tudi nekaj vetra, kot pogosto na vrhu Zvoha. Ob vrnitvi nazaj se je megla ponovno zaprla, ta je bila malce manj gosta le ob vhodu v snežni park. Je bilo pa še živahno v Tihi dolini, kjer je bilo nekaj zabave ob zaključku sezone. Bilo pa je že po zaključku smučanja ob enih. Gondola je še vozila zadnje obiskovalce in zaposlene domov. Na poti od Gospince do Jezerc sem prišel že pod plast oblakov, odprl se je prvič tudi pogled v dolino. V nasprotju z megleno vožnjo do Jezerc me je nazaj čakala bolj prijetna vožnja, v spodnjem delu in v kotlini pa je sijalo tudi sonce. Čeprav nisem bil deležen mnogih ogledov, pa sem se vseeno zadovoljen vrnil domov.
Na vrhu Zvoha. Na prvi sliki zgornja postaja dvosedežnice, na drugi pa pogled na akumulacijsko jezero in zgornjo postajo dvosedežnice z vrha.
Pogled z vrha Zvoha na pobočje Kalškega grebena, delno zavitega v oblake.
Pogled z vrha Zvoha na greben Ježa.
Pogled z vrha Zvoha na Vrh Korena, Košutno in Kompotelo od leve proti desni.
Z vrha se pogosto odpravim še nekaj metrov naprej po grebenu Ježa do drugega vršiča po vrsti. Od tam se posnel ti dve fotografiji, na prvi pogled naprej po grebenu, na drugi pa na sedlo Škrbina med Vrhom Korena in Kalškim Grebenom.
Pogled z začetka grebena Jež nazaj na vrh Zvoha.
Manjši plato pod Zvohom pri vhodu v snežni park.
Naslednji dan, v Ponedeljek pa sem obiskal še Srednji vrh. Tam je kulisa tudi aprila lahko pravljična, sploh če je še dovolj snega. Za razliko od Krvavca ga je bilo na vršni planoti še vedno kakih tri četrt metra. Kazalo je na sončen dan. Po nižinah se je to tudi zgodilo, okoli gora pa so vendarle še ostalo oblaki. V bistvu je bilo zjutraj jasno z nizko oblačnostjo z zgornjo mejo tam med 1700 in 1800 metrov. Tako sem upal, da me bo pod vrhom srednjega vrha pričakala jasnina. Vendar se je čez dan oblačnost dvigala in pretrgala, okoli gora pa so ostali oblaki, ki so se dvigali nad vrhove. Svojo pot sem kot vedno začel v Mačah. Tako vzpon kot spust sem opravil po zame običajnem pristopu z doline Suhe. Že dopoldne se je oblačnost trgala in v Mačah je bilo ob prihodu sonce. Oblačnost pa je stala na pobočju gora. Vzpon je bil prijeten, temperatura prav tako. Ob vzponu na grebenček nad Suho sem počasi prispel v meglo. Vendar se je že kmalu spet začelo kazati sonce in jasnina. Pričakoval sem, da me bo ta čakala tudi pod vrhom. Vendar je bila ta le prehodna. Ob prihodu na Dolgo njivo je bilo lepo sončno in odprt pogled okoli, vendar se je srednji vrh kasneje spet zavil v oblak in zaključek vzpona po najlepšem delu je minil v megli. Vzpon do Dolge njive je minil večinoma po kopnem, sneg je v gozdu že pobralo. Začel pa se je v dolinici pod Dolgo njivo, kjer ga je bilo takoj več kot pol metra. Tam se pogosto pozimi začne dosti debelejša snežna odeja kot na pobočju, zato tudi spomladi ostane dosti dlje. Na planini je bilo kopno, saj je tam sneg pogosto spihan in ga tudi prej pobere, naprej pa ga je bilo spet dovolj. Sneg je bil mehak, zato se je malce udiralo, a ne več kot kakih 10 cm, saj je bil tudi že zelo gost in preobražen. Je bilo pa tipično pomladno to, da je bilo na soncu, ki se je pokazalo ob prihodu na planino prav prijetno toplo, v megli pa je bilo kar hladno, zato so vetrovka, kapa in rokavice pri temperaturi le malo nad nič prav prišle. Pred prihodom na vrh sem se ustavil še na Cjanovci, katere vrh je bil tudi kopen, seveda pa v megli ni bilo razgledov, takrat se je videlo le nekaj metrov naprej. Zato sem se hitro odpravil še proti vrhu.
Prihod na planino Dolga njiva.
Pogled iznad koče na planini navzgor proti dolinici.
Pogled iznad koče na pobočja Srednjega vrha.
Vzpon po vršni planoti med smrekami v megli.
Vzpon po vršni planoti med rušjem v megli.
Ob prihodu na vrh je bila megla nekoliko manj gosta, a še vedno kar precej. Je pa bilo nekaj razgleda proti Jezerskim, saj je bila severna stran gora skoraj v celoti pod plastjo oblakov, ki tudi niso bili strnjeni naprej nad Jezerskim. Tik pred prihodom na vrh me je razveselilo tudi nekaj komatarjev. To so ptiči, ki so sorodniki kosa, za razliko od njega pa živi višje v gorah. Je zelo lep ptič. Prav tako kot kos je črn, od njega pa ga razlikujemo po veliki beli lisi na prsih. Pot z vrha sem nato nadaljeval proti Malem Grintovcu, v megli nisem imel pretirano dolgega postanka. Namen sem imel narediti krog in v kotlinici pod Malim Grintovcem obrniti po dolini planine Dolga njiva nazaj do koče in nato proti Mačam. Vendar se je že takoj, ko sem zapustil vrh, megla nekoliko razredčila. Nato se je spet zgostila, še bolj pa razredčila ob prihodu pod Mali Grintovec. Počasi so se začeli odpirati tudi razgledi po vršni planoti, nekoliko bolje pa se je videlo tudi proti severu. Zato sem se odločil ta grem nazaj po daljši poti v obratni smeri nazaj do vrha in se od tam vrnem v dolino. V dolinici Dolga njiva pogosto precej piha, zato pogosto spiha tudi sneg in tam so bile vmes tudi kopnine, tudi pot po pobočju nad dolinico je občasno šla po kopninah. Na napihanih mestih pa je bilo seveda snega še krepko čez meter. Ob poti nazaj sem imel razglede tudi po vršni planoti, čeprav je bilo še oblačno. Nekaj megle se je ob narivu oblakov na pobočje pojavilo še ob prihodu na vrh, potem pa je dokončno izginila. Ob drugem prihodu na vrh sem naredil nekoliko daljši postanek, počakal sem tudi, da se je megla dokončno umaknila. Vračal sem se v smeri proti Cjanovci in se nato na sedlu pod njenim vrhom usmeril proti Dolgi njivi. Ob vračanju se je oblačnost tudi nekoliko razredčila in nekajkrat je posijalo tudi sonce, prav tako se je vse bolje videl tudi Storžič. Tako sem imel povsem lep zaključek dneva. Bile so na koncu res prave pomladanske razmere s hojo po starem gostem južnem snegu. Na planini se nisem več ustavil, saj sem imel tam izjemoma lepše razglede ob prihodu. Tako sem se hitro spustil v dolino, kjer me je pričakalo sončno in zelo toplo vreme in tako zaključil dvodnevni obisk mojih pogostih bližnjih ciljev v Kamniških Alpah.
Prvi prihod na vrh, ko je bil še v megli.
Pogled izpod vrha proti Jezerskim.
Prihod do kotlinice pod Malim Grintovcem. Pogled proti pobočju Malega Grintovca.
Pogled iz kotlinice navzdol po dolinici.
Pogled iz kotlinici na začetek vršnega grebena Srednjega vrha.
Pogled na Mali Grintovec z začetka poti po pobočju nazaj proti vrhu Srednjega vrha.
Pogled na dolinico s poti proti vrhu, na prvi sliki desno v ozadju Mali Grintovec.
Pogled proti vrhu z mesta, ko se pot povzpne na vršni del grebena. Srednji vrh je levi vrh v ozadju.
Pogled nazaj proti Malemu Grintovcu z bližine vrha.
Vrh srednjega vrha z zahodne strani.
Pogled na manjšo grapo pod vrhom na njegovi zahodni strani.
Na vrhu srednjega vrha. tam je sneg pogosto spihan, zato je že skopnel.
Pogled z vrha na Cjanovco.
Vrh z vzhodne strani ob vračanju v dolino.
Pogled na vrh izpod Cjanovce.
Pogled z vršnega pobočja navzdol po planoti ob vračanju nazaj.
Pogled po vršni planoti proti Cjanovci ob vračanju nazaj.
Pot nazaj proti Dolgi njivi med smrekami.
Pogled s poti med smrekami navzgor po pobočju.
Pogled proti vršnim pobočjem ob vračanju nazaj z dolinice pod planino.
Pogled navzdol po dolinici pod planino. To je nadaljevanje dolinice, ki se tako kot planina imenuje Dolga njiva. Začne se v kotlinici pod Malim Grintovcem kmalu po tem mestu pa se strmo spusti po pobočju navzdol in postane nekakšna hudourniška grapa.
Pogled navzdol po omenjeni hudourniški grapi, ko jo nižje dol v gozdu nasproti zaplate preči pot v smeri proti Kališču in Mačam.
Greben na dolino Suhe. prva slika pogled navzgor, druga pa navzdol.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar