zakorakali smo že globoko v maj. To je zadnji mesec pomladi, ki je sploh letos, ko je bila precej zgodnja, po nižinah že v svoji pozni fazi. Drugače pa je v gorah, kjer je predvsem v visokogorju še vedno dovolj snega, predvsem v Julijcih, v veliki meri tudi zaradi sneženja konec aprila. Letošnji maj ne hodim veliko okoli, sploh prvi del meseca sem namenil predvsem počitku. Imam pa zato še veliko utrinkov za objaviti z letošnje zime in pomladi aprila. Tokrat objavljam utrinke s svojega obiska Viševnika sredi aprila.
Po deževnem četrtku 14.4. je naslednje dni kazalo nekaj več sonca. Višje v gorah je tudi snežilo, zato sem upal da bom lahko ujel kaj pogledov na zasnežene gore. V tem obdobju je po zelo topli prvi polovici aprila precej snega že pobralo, vendar v Julijcih je vseeno še ostalo kar nekaj snega, ker ga je bilo res veliko. V petek sem se odločil iti na Viševnik. Kazalo je sicer na zjutraj še pretežno oblačno vreme, čez dan pa naj bi se delno zjasnilo. Vseeno pa so najvišji vrhovi Julijcev večino dneva še ostali v oblakih. Tudi nad Pokljuko je bilo večino dneva še več oblakov, vseeno pa sem bil deležen razgledov z Viševnika, razen na Triglav in njegovo okolico. Vmes je bilo tudi krajše obdobje več jasnega vremena, ki pa se je pojavilo ko sem se že vrnil na Pokljuko. Več sonca se je seveda čez dan pokazalo po nižinah.
Ko sem dopoldne prispel na Rudno polje je bilo pretežno oblačno, mirno in spokojno. Zimska sezona se je že končala pred slabima dvema tednoma, zato tekaške proge niso bile več urejene, čeprav je na Rudnem polju še ostalo slabe pol metra snega. sneg je bil že povsem preobražen, zrnat in gost. Malce sem se razgledal naokoli in se odpravil proti vrhu. Snežna podlaga je bila malo bolj mehka, spodaj na Pokljuki je minuli dan predvsem deževalo, snežilo je šele višje, nad slabih 1700 m višine sem opazil novozapadli sneg. Ni pa se udiralo preveč, tam do 10 cm, zato je bila hoja povsem prijetna, samo pač tipična za snežne razmere. Temperatura je bila prav tako prijetna, ni bilo mrzlo, prav tako pa ne preveč toplo. Spodaj je bilo nekaj stopinj nad ničlo, zgoraj pa okoli ničle. Je bilo pa v zgornjem delu, sploh na vrhu tudi vetrovno. Od kotlinice na cca. 1700 m pa do vrha je bilo vse več novozapadlega snega, na vrhu kakih 10 cm. Vzpenjal sem se počasi, zato nisem bil preveč utrujen. Že na Pokljuki je bilo videti, da so vrhovi še v oblakih oz. megli, tudi ob prihodu na sedlo pri Plesišču je bil vrh je v megli. Zato sem se odločil tudi zaradi napovedi trganja oblakov, da po poti fotografiram ob vračanju nazaj. Na grebenu pod vršnim pobočjem je bilo še kak meter snega, tako da je bilo dosti rušja še pod snegom, nekaj pa je bilo že odkritega. Bile so torej tipične pomladanske aprilske razmere. Na delih vršnega pobočja je sneg na pogosto spihan, zato so bile vmes tudi kopnine. Jih je pa minuli dan prekrila tanka plast novozapadlega snega. Ko sem prišel na vršni greben me je razveselila belka. Te prečudovite kure se tam zelo pogosto pojavljajo, vidimo pa jih lahko v vseh letnih časih. Tokrat je bila še v zimskem, pretežno belem perju, poleti pa dobi bolj pisano perje rjavih odtenkov, bel ostane le trebuh. To je tipična prilagoditev na različno podlago pozimi in poleti.Ko sem prišel na vrh, se je megla umaknila, oblačna plast se je še nekoliko dvignila nad vrhove na Pokljuko.
Prihod na Rudno Polje dopoldne.
Ob prihodu na vrh so se tako vendarle odprli razgledi na vse strani. Zrak je bil kljub oblačnem vremenu lep in čist. Lepo se je videlo proti Debeli Peči, na Pokljuko, Na Karavanke in Kamniške Alpe v ozadju, na Jelovico, Bohinj in Spodnje Bohinjske gore. Lepo sta se videla tudi Mali draški vrh in Rjavina. Veliki Draški vrh in Tosc sta imela vrhova sprva še v megli, povsem v oblakih pa je bilo območje Triglava. Na vrhu sem naredil nekoliko daljšo pavzo, počakal sem tudi če se morda pokaže kaj sonca in razgledi še bolj odprejo. Sonce je skozi oblake posvetilo le za trenutek, več jasnine je bilo videti v ozadju nad Pokljuko in predvsem Ljubljansko kotlino. Se je pa pas oblačnosti še nekoliko dvignila, pokazala sta se tudi vrhova Velikega Draškega vrha in Tosca in spodnji del pobočij Triglava do slabih 2500 m. Tako sem lahko videl Planiko, Kredarice pa še ne. Zelo zanimiv je bil pogled na Rjavino, na katero je večino časa vztrajal kos jasnine, zato je bila pogosto obsijana s soncem.
Na vrhu Viševnika.
Pogled z Viševnika na Mali Draški vrh in Rjavino v ozadju desno.
Pogled na Rjavino, ki je bila obsijana s soncem (približano).
Pogled proti Brdom in Debeli Peči.
Pogled na Pokljuko ter Jelovico, Kamniške Alpe in Karavanke v ozadju.
Pogled proti Uskovnici, Bohinju in Spodnjim Bohinjskim goram.
Pogled proti zahodu oz. jugozahodu na Ablanco ter Tosc in Komno v ozadju.
Pogled na Veliki Draški vrh in Tosc.
Pogled proti Triglavu, ki je bil v oblakih. Viden pa levo Veliki in desno Mali Draški vrh.
Po počitku in doživetju zimskih zasneženih gora sem se nato vrnil na Pokljuko. Z vršnega grebena sem imel tudi lepe poglede na snežno kotlinico severno pod Viševnikom. Dan je nato izpopolnilo tudi nekaj sonca na poti nazaj, saj je jasnina nad Pokljuko prodirala tudi vse bolj proti Viševnika. Užitek se je bilo spuščati z vrha po snegu. Spust po mehkem snegu je bil zelo tekoč. Odpirali so se tudi zelo lepi pogledi na Pokljuko. Ob vračanju nazaj sem se sprehodil še na vrh Plesišča, saj sem lahko tokrat ujel pogled na Viševnik, ko ni bil več v megli, saj je tam pogled lepši kot s sedelca. Ko sem se vrnil na Rudno polje, tam ni bilo več sonca, je pa bilo še vedno nekaj jasnine nad Pokljuko. Tudi spodaj je bilo nekaj vetra, a manj kot na vrhu. Malce sem se še sprehodil okoli in nato odpravil s Pokljuke. Ustavil sem se še pri mrzlem studencu, kjer se m se še zadnjič razgledal na zasnežene gore nad Pokljuko in posnel nekaj fotografij, preden sem se dokončno vrnil v dolino.
Vršna gmota Viševnika.
Pogled na vršni greben Viševnika izpod vrha (zgornja slika) in z drugega konca proti vrhu, ko ga pot zapusti (spodnja slika)
Pogled na zložna snežna pobočja severno od Viševnika z vršnega grebena. V ozadju desno tudi Brda in Debela Peč.
Pot prečno po vršnem pobočju navzdol.
Vršno pobočje Viševnika.
Pogled izpod vršnega pobočja na Pokljuko in manjšo kotlinico v ospredju.
Spust po grebenu pod vršnim pobočjem proti Plesišču. Zgornja slika posneta tik pod vršnim pobočjem, spodnja bližje plesišču. (vršiček na sredini).
Pogled s Plesišča na Viševnik.
Pogled s Plesišča proti Toscu in Ablanci.
Pogled s Plesišča na greben Slemena nad Konjščico južno od Ablance.
Pogled s Plesišča proti jugu.
Pogled s kotlinice na greben pri Plesišču (slednje na grebenu levo)
Pogled s kotlinice proti jugu, ko je bila obsijana s soncem. Za tem sledi grapa na smučiščem Viševnik. Pot gre sicer sprva malce okoli, a pozimi se mnogi spustimo in vzpnemo v celoti po grapi v tej smeri.
Pogled s kotlinice proti Viševniku.
Vračanje po grapi s pogledom navzdol proti Pokljuki.
Pogled po grapi navzgor.
Pogled s smučišča Viševnik na Pokljuko.
Pogled navzgor po zgornjem delu smučišča.
Vračanje s smučišča proti Rudnem polju skozi Pokljuške gozdove.
Prihod nazaj na Rudno Polje.
Začetek poti z Rudnega polja proti Uskovnici na območju tekaških prog. Na zgornji sliki pogled nazaj proti Rudnem polju, na drugi pa proti Uskovnici.
Pogled z južne strani Rudnega polja nanj in na gore v ozadju, Viševnik v ozadju desno.
Pogled z Mrzlega studenca na Pokljuko in gore nad njo v ozadju.
Za mano je bil tako zelo prijeten dan, s katerim sem bil zadovoljen. čeprav ni bilo pogledov na zasnežen Triglav in veliko sonca, pa je v naravi vedno lepo in se vedno najde nekaj lepih utrinkov.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar