Pomlad je čas, ko se vegetacijska
sezona začne; vsi organizmi, ki niso bili aktivni čez zimo, pa se prebujajo.
Takrat se olistajo listopadna drevesa, sadna drevesa cvetijo in se nato
olistajo, trava ozeleni, zelišča pa zacvetijo. Največ dogajanja smo priča v
dobrem mesecu. Začne se običajno sredi ali v začetku aprila, konča pa sredi ali
v začetku maja. Predvsem to velja za nižine in svet pod 1000 m nadmorske višine,
višje v gorah lahko ta čas še leži sneg in se vse skupaj odvije kasneje. V tem
mesecu se pokrajina povsem spremeni. Iz gole podobe po tem, ko se je umaknil
sneg, v dobrem mesecu vse povsem ozeleni, trava zraste, travniki pa cvetijo.
Dogajanje pa ni vsako leto enako,
ampak zelo dinamično. Včasih se začne že v začetku aprila, drugič šele sredi
aprila. Posledično je polno zelenje včasih že v začetku maja, drugič šele v
drugi polovici maja. Vse to je odvisno
kakšna je bila zima in kdaj se konča ter kakšen je začetek pomladi. Pomembno
vlogo igra ali je bila zima suha, ali je bilo dovolj padavin. Vpliva tudi ali
so bile padavine večinoma sneg, ali po nižinah bolj dež. Naslednji pomemben
dejavnik je kdaj se končata mraz in sneg ter kdaj se začne toplo vreme. Prav tako tudi ali je potem pomladi veliko
sonca in dovolj padavin, ali pa vlada bodisi suša, bodisi pomanjkanje sonca, ni
izključeno niti oblačno vreme z malo padavin. Veliko vlogo igrajo tudi morebitne
pozebe, predvsem v primeru zgodnjega začetka pomladi. Včasih se pomlad in toplo
vreme začneta po nižinah že konec februarja, pa traja vsaj dva meseca do konca
aprila da listje dreves požene, v primeru, da je bila zima suha brez večjih
padavin, suho vreme pa se nadaljuje v pomlad in vlada pomanjkanje vode. Drugič se
lahko zgodi da je zima snežena in bogata s padavinami ter traja do začetka
aprila. V primeru da se nato iznenada začne toplo in sončno vreme, se bogate
zaloge vode v obliki snega stalijo šele takrat, zemlja jih vpije in v samo dveh
tednih po koncu zimskega vremena drevesa ozelenijo.
Omenjena nihanja so seveda
največja pri olistanju gozdnih dreves, kot so bukve. Pogosta je tudi velika
razlika med sezonami v tem, kdaj zacvetijo sadna drevesa. To se lahko zgodi že
v začetku aprila, ali pa šele maja. Nihanja med začetki pospešene rasti trave
in cvetenja večine cvetnic razen zgodnjepomladanskih so običajno manjša. Vsi ti
pojavi se pogosto ne pojavljajo istočasno oz. se čas pojavljanja med njimi
lahko močno razlikuje. Zato so si tudi vrhunci pomladi aprila ali v začetku
maja med seboj zelo različni. Lahko najprej poženejo svetlozeleni mladi listi
bukev, šele ko ti zorijo v zrele barve, pa zacvetijo sadna drevesa. Večkrat pa
se zgodi tudi, da sadna drevesa zacvetijo tudi kak mesec preden zares poženejo
listi bukev in se tudi prej olistajo. Pridejo pa tudi sezone, ko istočasno
lahko opazujemo svetlozeleno barvo gozdnih dreves, odetih v mlade liste,
cvetoča sadna drevesa, rastočo travo in mlade pisane barve travnikov. Večina procesov
začetka vegetacijske sezone je odvisna od dolžine dneva, saj imajo rastline v
sebi zapisano, da se praviloma ob določeni dolžini dneva dovolj ogreje in
zmanjša možnost za zmrzal, da lahko zacvetijo in poženejo liste. Ker pa sta
preostala pomembna dejavnika temperatura in količina vode v tleh, pa prihaja
dot teh nihanj med sezonami.
Vso to lepoto, raznolikost in
dinamiko pomladi bom skušal prikazati na primeru svojega domačega, Šmohorskega
hribovja. Šmohorsko hribovje je sicer slabo poznan izraz za SV konec
Škofjeloškega hribovja med Kranjem in Škofjo Loko kjer se nahajajo hribi kot so
Križna gora, Planica, Sv. Jošt, Špičasti hrib in Sv. Mohor ter več vasi in manjših
dolin. Hribi niso visoki, večina vrhov sega med 700 in 950 m visoko, kolikor je
visok najvišji Sv. Mohor. Gre torej za tipično višino hribov v osrednji in delu
Zahodne Slovenije, v katero sodi tudi večina hribov Polhograjskega, Posavskega in
Idrijskega hribovja z izjemo najvišjih. Gre za geološko eno najbolj pestrih
območij pri nas. Karbonatov, ki prekrivajo večino vrhov hribovitega sveta
zahodne Slovenije je malo, prevladujejo le med Sv. Joštom in Špičastim hribom.
Pa še to je večinoma dolomit in ne apnenec. Drugje imamo še mnoge druge
kamnine, med njimi tudi keratofir na Sv. Mohorju in okolici, eno redkih
nahajališč te kamnine pr nas.
Pomlad v Šmohorskem hribovju bom
skušal prikazati n a primeru treh sezon: leta 2016, 2017 in 2018. Vsako sezono
pa bom razdelil v tri faze pomladi.
Pa se najprej poglejmo, kaj se je
v Šmohorskem hribovju dogajalo pomladi 2016. Zima je bila v prvi polovici
sušnejša, v drugi polovici pa bolj bogata s padavinami. Prvi sneg je povsod
padel novembra, nato je sledil suh in v višjih legah topel december povsod brez
snega, od januarja do marca pa je bilo več padavinskih obdobij, največ
februarja, ko je bilo tudi največ padavin. Po nižinah je bilo snega malo, saj
je bil februar topel in je pogosto deževalo ali pa se je sneg mešal z dežjem. Že
v hribih, tudi Šmohorskem hribovju je pogosteje snežilo, snega je bilo več,
šele v gorah pa je bilo zares veliko snega. Po tretjini marca se je padavinsko
obdobje končalo in začelo je toplo sončno vreme. Zares iznenada in izrazito pa
se je ogrelo v prvih dneh aprila, zato se je sneg tudi v sredogorju, kjer ga je
večina zapadla šele februarja in marca, zelo hitro talil in izginjal. Zaradi
dovolj bogate vodne zaloge od druge polovice in dotoka vode ob pospešenem
taljenju snega v gorah je vegetacija zelo hitro pognala, zelo hitro so se
olistala gozdna drevesa, kmalu za njimi pa so zacvetela tudi sadna drevesa.
V šmohorskem hribovju je zadnjič snežilo v začetku marca, sredi marca pa je sneg hitro izginil. Trava je ob sončnem in toplem vremenu ozelenela konec marca. To se z majhnimi odstopanji, če ni več snežne odeje, zgodi v tem času. Preostala vegetacija je še čakala na zares toplo vreme in višje jutranje temperature, za kar izrazit preskok se je zgodil v prvih dneh aprila, ko se je pomlad zares pospešeno začela. Prvo pomladno fazo zelenja sem dokumentiral 12. Aprila. Aprila je bilo veliko sončnih in toplih dni, vmes pa tudi nekaj krajših deževij in prvo fazo sem tako dokumentiral ob sončnem vremenu po prvem deževju. Gozdna drevesa, med katerimi prevladujejo bukve, so pred tem v zgolj desetih dneh pognale liste, in se odela v svetlozeleno barvo mladih listov. Ti so majhni in še nerazviti, zato je v gozdu še vedno veliko svetlobe, nekateri posamezniki ali pa veje pa zamujajo in so listi do tega dneva šele pognali. Sadna drevesa so bila pretežno še neolistana, mnoga so šele začela poganjati cvetove, prva med njimi pa so ravno zacvetela. Trava je polno zelena in je ravno začela rasti, a je še vedno nizka. Čas cvetenja prvih pomladnih cvetnic, kot so vijolice, trobentice, teloh, zvončki in žafran, se počasi končuje. Preostale cvetnice še niso pognale, zato je bilo cvetov na travnikih malo, sem in tja le prvi osebki regrata.
Cesta, ki vodi od Kranja,
natančneje Stražišče do vasi pod Joštom se prvič za kakih 100 metrov poravna,
nato pa spet vzpne. Tam se nam odpre lep pogled na vas in proti vrhu hriba,
čeprav je sam vrh skrit. V bližini je spomenik vojnim žrtvam. Na sredi pobočja
prevladujejo travniki, trava je sveže zelena in nizka. Sadna drevesa se
prebujajo, sem in tja kako že cveti, ostala odpirajo popke. V zgornjem pasu se
bohotijo bukovi gozdovi, s živo svetlozeleno barvo mladih listov.
Na travnatem pobočju je tudi nekaj
uravnav in teras, ki jih bogatijo sadna drevesa in kozolci. Nekaj obzorja v
ozadju krasi preostanek hribovja in Polhograjci v daljavi.
Še pred spomenikom je to prvi
travnik in sadovnjak, ki se pojavi pod cesto med prvim vzponom. Izpod ceste je
fantastičen pogled na sadovnjak s Sorškim poljem v ozadju in Šmarno goro za
njim, ki izstopa na sredi ravnice. Tudi ta drevesa so v fazi prebujanja. Nobeno
še ne cveti. Nekatera pa že odpirajo popke.
Na zadnjem travniku vzhodnega
slemena Jošta, ali pa prvem, ki se pojavi nad cesto proti Pševem se svet še
bolj odpre proti Sorškem polju ter gozdu, ki pokriva vznožje hribovja med
Joštom in Planico. A tega pokriva več
iglavcev, predvsem borovcev. V ozadju se skoraj povsem odprejo
Polhograjci. Sadna drevesa spodaj so v fazi odpiranja popkov. Na jugu obzorja
se svetloba blešči v močnem pomladanskem soncu. Ko trava dozori, je to pašnik,
kjer se pasejo krave.
Vas Pševo, locirana na terasah in
strmih pobočjih slemen, obdana s svetlozelenimi gozdovi in travniki. Med
bukvami se znajdejo tud smreke. Ponekod na travnikih je ostala še posušena
trava prejšnje sezone. Slednje mlada trava še ni prerasla, zato ti travniki še
niso povsem zeleni.
Ob koncu vasi Pševo je manjši kamnolom, za njim pa se cesta
poravna (zgoraj). Do naslednje vsi Javornik vodi skozi bukov gozd. Pod cest se
razraščajo ostala drevesa ki pa so se olistala malo kasneje kot bukve in so
šele začela poganjati liste iz popkov. V tem pasu so številčne predvsem vrbe. Vmes
se tudi odpre pogled navzdol na travnike spodaj pod cesto ter nekaj hiš in
vikendov (spodaj), kamor se bomo podali sedaj. V ozadju se bohoti Planica.
Na omenjenih travnikih je tudi
manjše sleme, kjer se teren poravna. Tam se lahko razgledamo po vršnem grebenu
hribovju, ki vodi od Jošta naprej proti Mohorju. Vidimo le njegov začetek do
vasi Čepulje, kjer se hribovje odcepi tudi proti jugu proti Planici in Križni gori.
Na zgornji sliki je mozaik hiš, vikendov, travnikov in sadovnjakov pod Kamnolomom, ki sodi še pod Pševo. Nad njimi
je predvrh Jošta z juga, slednji pa je skrit za njim. V gozdu še prevladujejo
bukve, pod njim pa so drevesa v mozaiku šele pognala, nobeno še zares ne cveti.
Na spodnji sliki se na pobočju nahaja Javornik. Gozd je tam bolj pisan,
prelivata se svetlozelena barva bukev in temna barva smrek, ki jih je tam več.
Na tem mestu se pride do zgoraj
omenjenega mozaika pod kamnolomom z gozda pod Pševom. Tam pripelje pot z
Bitenj. Čeprav sadna drevesa na tem mestu še niso zares zacvetela, bele pikice
nakazujejo, da so jih nekatera že začela odpirati. Te hiše sicer sodijo pod
Pševo, a do večine pripelje cesta pred nami z Javornika.
Pa se podajmo po tej cesti proti
Javorniku. Ponovno je v sadovnjaku nekaj dreves že pognalo cvetove. Na zgornji
sliki desno so v spodnjem, pasu pod bukvami tudi vrbe. Njihovi blago zeleni
odtenki niso le opirajoči se listni popki, ampak tudi mačice cvetov. V toplem
sončnem vremenu čez dan pogosto nastajajo značilni manjši pomladni kopasti
oblaki, občasno sem in tja tudi kaka manjša koprena.
Javornik in mozaična okolica
travnikov in pašnikov, sadovnjakov ter gozdnih pasov, na vrhu grebena pa gozd,
ki je v tem pasu tudi borov. Zelo različni odtenki zelene bleščeči se pod
svetlim nebom. Med golimi sadnimi drevesi le kako že cvetoče. V ozadju na
spodnji sliki Planica.
Tudi na zahodni strani proti
Čepuljam je pod Javornikom več sadovnjakov na travnikih. S pogledom proti soncu
na manjšo kupolo pride do izraza svetlo
nebo. Prot soncu to vedno pride do izraza, kontrast pa je večji, ko je več
vlage ali primesi, na katerih se vodni hlapi vežejo. Po dežju v sončnem vremenu
lahko nastajajo kopasti oblaki, dokler se zrak bolj ne posuši, tokrat so le-ti
manjši.
Pa še pogled s te kupole proti
hribu. To je greben med Joštom in Špičastim hribom spodaj je gozd mešan z več
bukev, zgoraj pa tudi borov, zato zelo različni odtenki zelene, vmes tudi še
kaj rjavkastih. Spodaj je na robu travnikov tudi na tem koncu vasi nekaj
vikendov in domov. A večina tradicionalnih kmetij je marsikje v središču vasi.
Nebo nasproti sonca je nekoliko čistejše, a ta dan svetlomodro.
Zelo lepi utrinki s kupole med
pogledom proti Planici zgoraj in Čepuljam spodaj. Manjši oblački spet krasijo
svetlo nebo, zelo lepo živo zeleno barvo pa daje svetloba, če pogledamo proti
soncu. Planico prerašča več iglavcev kot okolico, zato daje več odtenkov
temnozelene barve.
Javornik na pisanem svetlozelenem
pomladnem pobočju hriba. Desno od vasi pa prisojno gozdno pobočje Jošta. Lepo
se vidi da je nad Javornikom več iglavcev, na levem koncu prevladujejo tudi
borovci. Pod Joštom pa je največ bukev. Utrinek zelo lepo bogati sadovnjak
spodaj, kjer je ta dan cvetelo zgolj eno drevo, ostala pa so se »zbudila«
kasneje.
Živo zelena magija zgodnje pomladi
travnika in sadovnjaka pod kupolo. Zelenje se blešči v svetlobi, ko pogledamo
proti soncu. Eden najbolj idiličnih kotičkov pod Javornikom, ki ga krasita
hiška in kozolec. Zadaj levo se v daljavi bohoti Sorško polje. Na tem mesto še
nobeno sadno drevo ne cveti, a jih večina vidno odpira popke.
Pri hiški na slednjem travniku pa
ujamemo tale čaroben utrinek s svetlozeleni bukvami in nekaj smrekami za
travnikom pred nami, v ozadju pa vzhodno sleme Planice. Kopasti oblački krasijo
svetlo bleščeče se nebo pod soncem nad tem slemenom.
Tak pa je pogled od hiške po hribu
navzgor. Prispeli smo po kolovozu na sredi. Na sredi lahko vidimo da eno sadno
drevo vendarle že malo cveti, pa čeprav od zgoraj tega ni bilo videti. Kostanji
levo od njega pa so še goli. Očitno se bodo olistali malo kasneje, kot bukve.
Idilični utrinki pri Čepuljah.
Zgoraj v centru vas Strmica nad Bukovščico, v ozadju pa loški triglav – Stari
in mladi vrh ter Koprivnik, desno od te trojic pa na pol skrit Ratitovec. Desno
od te panorame pa Špičasti hrib. Pobočja slednjega so bolj temno zelena, saj
iglavci celo prevladujejo bukve. Številčni so tam tudi borovci. Panoramo
simpatično krasi sedaj že nekaj več malih kopastih oblakov. Kar nekaj listavcev
pod nami je še golih. V mešanem gozdu pod nami, kjer je veliko smrek, je bolj
malo bukev.
Morda še bolj živo zelen utrinek s
Čepulj je pogled na Sorško polje. Pred njim pod nami čepuljski travniki s
toplarjem, ki izstopa na robu gozda. Sprva gozdu poleg njega prevladujejo
bukve, nato pa znamenito sleme, ki tam vodi od Čepulj proti Bitnjam, krasijo borovi gozdovi
in rdeča prst, ki pride do izraza na in ob gozdni poti.
Pod Lavtarskim vrhom,
sosedom-dvojčkom Planice, se nahaja tale idilična domačija. Ima eno najlepših
panoram v tem hribovju proti severu. Tokrat je odet v pisano barvo dreves:
gole, prebujajoče se beline in svetlozelenih odtenkov bukev. Vse to pa se bohot
na svetlozelenem travnatem slemenu ozadje krasi severni pas Šmohorskega
hribovja, na tej panorami Špičasti hrib in Jošt; za njima pa se odkrivajo
Kamniške Alpe od Kriške gore prek Storžiča in Grintovca do Krvavca. Nebo nad
njimi krasijo kopasti oblaki, nekaj malih pa poplesuje tudi nad okolico
domačije.
Pa zakorakajmo še malo v
pravljičen svetlozelen bukov gozd v tem času. Eno najlepših mest je v bližini
Pševa. Če se ozremo po hribu počez proti soncu se nam pred oči prikradejo
najlepši kontrasti svetlozelene barve bukev s kako smreko med njimi. Svetlo nebo
se preliva med krošnjami, posamezni sončni žarki pa prodrejo skozi krošnje vse
do tal. Ker so listi še mladi in mali, prepuščajo več svetlobe, kot jo bodo, ko
dozorijo. Še vedno pa je že znatno več sence kot pozimi oz. pred olistanjem.
Zložna pobočja so ponekod valovita
(zgoraj), med valovi se nahajajo struge potokov in hudournikov. Kjer krošnje
bukev bolj gosto razraščajo so kontrasti iste svetlozelene barve nekoliko bolj
polni in temnejši, saj krošnje prepuščajo manj svetlobe, čeprav smo še vedno obrnjeni
proti soncu. Če se obrnemo pobočju navzdol pravokotno od sonca (spodaj), so
kontrasti podobni kot na prvih dveh slikah, torej spet nekoliko svetlejši. Ker
pa svetloba prodira pod drugim kotom, je bolj bleda in manj polna. Manjka tista
moč svetloba, ki bi udarjala proti nam.
Za konec pa še tale utrinek s
poti, ki se po gozdu spušča proti Bitnjam. Na tem mestu bukve prepuščajo znatno
več svetlobe, kontrasti so precej svetlejši. Zares pride do izraza svetlozelena
barva mladih listov, saj so precej v večji meri obsijani s soncem in ni toliko
senčnih mest, ki bi dajale temnejše kontraste. Delež s soncem obsijanih tal je
v olistanem bukovem gozdu večinoma majhen. Ko so listi še mladi in prepuščajo
več svetlobe, ta delež še ni tako nizek, kar sploh pride do izraza na tem bolj
sončnem mestu, kjer so redkejše košnje na ta dan prepuščale skoraj polovico
sončne svetlobe.
Že prvo obdobje pomladi v
Šmohorskem hribovju nam je torej postreglo z zelo pisano podobo, še več pa si
lahko obetamo od nadaljevanja pomladi. Več o tem pa v preostalih dveh epizodah
te sezone.
Do prihodnjič, Aljaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar