Zlata jesen na Zelenici: Epizoda I - Zelenica

Pozdravljeni,

Jeseni se naše gore obarvajo v prečudovite zlato rjave barve. Eden izmed najlepših jesenskih kotičkov v naših gorah v zlati preobleki je Zelenica. K zlati preobleki jeseni seveda največ pripomorejo macesni, ki v prevladujočih sestojih rastejo predvsem v pasu pod gozdno mejo v sredogorju. Zelenica predstavlja zatrep doline Završnice nad njenim izvirom dobrih 1500 metrov visoko, proti vzhodu pa se dolinski svet spet spusti navzdol proti Ljubelju, tako da je hkrati tudi neke vrste sedlo pod ostenji Begunjščice. Ravno slednja ji sploh pozimi, ko večino vegetacije prekrije sneg dajejo precej bolj visokogorski pridih kljub relativno nizki nadmorski višini. Je kot pomanjšana različica elitnih alpskih visokogorskih kotičkov na nižji nadmorski višini. Nekdaj je bilo gori smučišče, danes pa gorniški učni center in raj za turne smučarje. Pa si najprej poglejmo, kaj lahko tam podoživimo jeseni, ko se ta prekrasni alpski kotiček obda v zlato preobleko. V ta jesenski raj sem odpravimo kar po klasični poti z Ljubelja.

Prva epizoda nas popelje po sami Zelenici in okolici sredi oktobra, ko so jesenske barve na vrhuncu. Čas vrhunca pisanih jesenskih barv je vedno oktobra, a lahko med leti niha tudi po več dni, ali pa tudi teden ali dva. Prav tako niso vsako leto vsa drevesa v polni zlato-rjavi barvi istočasno. V letu 2017 je bilo na zelenici okrog 15. oktobra obdobje, ko so se zlatorjave barve bukev na Ljubelju in na poti proti Zelenici ter macesnov na Zelenici časovno zelo dobro ujemale in zlile v prečudovito jesensko celoto.

Prihod na Ljubelj. Veliko parkirišče polno pločevine na sončno in jasno oktobrsko soboto. Obiskovalci si izberejo različne cilje: Stari Ljubelj (prelaz), Prevala, Zelenica, pa še marsikaj bi se lahko našlo. Drevesa na Ljubelju še kažejo zeleno-rumene odtenke v okolici, kmalu višje pa karavanški greben ob prelazu že odseva rjavkaste ali zlato-rjave barve bukev. 

Konec smučišča z neznano usodo, ko si naredil zadnje zavoje pred spodnjo postajo sedežnice na Ljubelju. Višje se drevesa s prevladujočimi bukvami kmalu bohotijo v rjavkastih odtenkih, visoka trava od poletja že posušena in rjavkasta, mlada trava še zeleni. Pot po senčni strani Begunjščice proti Zelenici mnoge zapelje po sončni strani smučarske proge namesto po senčni vzporedni gozdni poti, kjer iščeš senco bolj v poletni vročini.

Nekoliko višje se obe poti združita na odprto, po odprtem vodi tudi gorska cesta do koče na Zelenici. Spodnji del smučišča zgodaj jeseni dopoldne grejejo sončni žarki, v ozadju pa Zelenica na svojo pošiljko še čaka v senci. Čez dan se situacija obrne. Nižje se sonce skrije za Begunjščico, Zelenica pa je obsijana s soncem.

Kaj izbrati za nadaljevanje vzpona? Senčno planinsko pot skozi rušje po odprtem pod melišči Begunjščice ali senčno cesto na sončni nasprotni strani hriba. Slednja se bohoti skozi čudovit rjavkasto obarvan jesenski bukov gozd z dodanimi odtenki rumene v kratkem delu dneva, ko ji sončni žarki dodajo še prečudovito svetlobo s še vedno nekaj igrami sence, pa čeprav manj kot poleti.

Ob prihodu na Zelenico nas pozdravi planinska koča v objemu zlato-rumenih macesnov in vednozelenih smrek. Ob njej pa prijetne trate nekdanjih smučarskih prog  (sedaj jih koristijo turni smučarji) in pogoste luže gorske deževnice v najnižjih točkah majhne kotlinice. Čim je tam dovolj vode, jesen prav gotovo ni skoparila z vodo. To sezono je bil oktober precej suh, zato pa je bil september zelo deževen in luža je ostala polna vode. Čez vikend nas na Zelenici pozdravi tudi živež veliko ljudi, ki preživljajo čudovite trenutke v tem raju sončne zlate jeseni.

Nad domom se razprostira skalnat greben Na Možeh (zgoraj), katerega pobočja so odeta v rušje, nižje pa je veliko smrek, ki jih bogatijo zlati macesni. Ob njej pa travnata poljana nekdanje vlečnice triangel (spodaj), katere zareza med smrekami je še vedno vidna. Ob njej sta dva vrhova, desni je Vrh Ljubeljščice, ki je priljubljen bližnji vrh obiskovalcev Zelenica, med njima pa je sedlo Čez pod. Če je zgoraj veliko smrek, pa je nižje več macesnov. Večina macesnov je že odeta v zlate barve, nekateri pa so šele v prvi fazi razvoja jesenskih barv s še več zelenkastih odtenkov.

Eni najlepših na zelenici so poljane z zlatimi macesni v okolici doma in dvigajoča se mogočna gmota Vrtače v ozadju. Sence so oktobra ob krajših dnevih že daljše. Dopoldne, ko je sonce na jugovzhodu, so obrnjene nam postrani proti Možem.

Ena od glavnih planinskih poti, ki vodi naprej od doma gre čez trate nekdanjih prog naprej po pobočjih Mož proti Vrtači in Stolu. Pot iz odprtega zaide med zelene smreke in zlate macesne. Nad njimi se bohoti Vrtača, proti kateri vodi. Zadnja vlečnica Poljana, katere proga je odprta po dolini proti Završnici, še vedno stoji. Če se obrnemo proti Završnici, se nad dolino bohoti Stol. Tudi mi se bomo podali med te zlate lepotce.

Najprej pa se podajmo na Vrh Ljubeljščice, ki le »korak« stran. Od tam so fantastični razgledi na okolico. Možje so kot na dlani (zgoraj), odpira pa se nam tudi odprt pogled proti dolini Završnice s Stolom v ozadju (spodaj). V ozadju med Stolom in Begunjščico pokukajo ven tudi Julijci. Skalnate može s te strani prekriva rušje s posameznimi drevesi. Sedlo čez pod spodaj pa krasi golo jesensko grmičje.

Proti severu se nam odpira zlatorjav pogled na avstrijski konec  Karavank proti Borovljam (zgoraj). Pod nami je dolina Borovnice, po kateri vodi avstrijska cesta na Ljubelj. Vzhodno pa se bohotita Košutica in Košuta (spodaj).

Po obisku vrha Ljubeljščice se podajmo nazaj na planinsko pot proti Vrtači. Vodi skozi redek gozd med smrekami in macesni pod Možmi. Ko prečimo pobočja Mož, naletimo na odcep poti gor po tamkajšnji dolinici proti Suhemu rušju in Palcu. Suho rušje ali Žleb, sedlo med Vrtačo in Palcem je priljubljen zimski cilj, saj je vzpon na Vrtačo takrat zahteven, pobočja pa pogosto plazovita. Mi nadaljujemo naprej proti pobočjem Vrtače. Sčasoma svet postane bolj odprt, zlati macesni sedaj prevladujejo, med njimi pa je več rušja, kot smrek. Naletimo lahko tudi na več skalovij na pobočju Vrtače. Zgornja slika je pogled naprej, spodnja pa nazaj z istega mesta.

Kmalu za tem pridemo na odprto na melišča pobočij Vrtače. Odpre se fantastični pogledi, a v zlati jeseni je prav gotovo eden najlepših pogled na v zlato obleko macesnov odet Srednji vrh nad dolino Završnice. Vrh je prekrit z rušjem, vse ostalo pa so bujni gozdovi macesnov z le redkimi smrekami. Naprej na koncu odprtega melišča pot kmalu privede do razcepa poti. Ena se vzpne na Vrtačo, druga pa vodi naprej proti Stolu. Slednja zelo kmalu za tem ponudi odcep za Srednji vrh, ki je le »korak« stran in pa odcep v dolino Završnice. V dolini Završnice je pod izvirom tudi še ena planinska koča. Ta je le dober kilometer stran in kakih 100 metrov po dolini nižje, kot dom na Zelenici. Tudi mi se bomo spustili  čudovit,  tem trenutku zla objem te doline. Vendar ne bomo delali kroga do omenjenih razcepov. Spustili se bomo po drugi čudoviti poti. Na melišču, kjer se nahajamo sedaj se odcepi še ena pot, ki se spusti direktno po melišču i kasneje skozi gozd smrek in macesnov do koče pri izviru Završnice. Ko se hitro spustimo po melišču navzdol, lahko občutimo, kot da smo dobili krila, poleteli in se počasi potopili v dolino pod nami. 

Ob prihodu k koči pri dolini Završnice lahko zaide na pobočje, po katerem smo se spustili (zgoraj). Nad smrekami in macesni se dviga vrtača, a tik pod tako strmim pobočjem njena travnata pobočja še zdaleč ne izpadejo tako prostrana kot so. Nekoliko bolj zlato preobleko macesnov pa nam ponujajo pobočja Srednjega vrha in sedla Šija med nji in Vrtačo (spodaj). 

Zares prekrasen v jesensko zlato odet in v siju sončne svetlobe bleščeč se pa je odprt pogled pri izviru Završnice nekaj metrov nad kočo po dolini navzdol. Od tam se podajmo še čez zlate trate in mimo zlatih macesnov po zlati dolini Zelenice nazaj do doma na Zelenici. 

Vrtača, gora tisočerih obrazov. Pogled pri izviru Završnice je spet povsem drugačen in razkriva pobočja macesnov in rušja pod skalovjem, ki smo ga pred tem prečili.

Po prvi odprti trati se podamo med te prečudovite zlate možake do naslednje, zraven pa se še malo vzpnemo.

Po manjšem vzpončku pridemo na uravnam plato, kjer macesni mečejo zares dolge sence v nizkem oktobrskem soncu. Za njimi pa se že počasi odkrivajo Možje. Na tem mestu pridemo v pravi zlati raj med macesne. V ozadju pred nami pa se že bliža vlečnica Poljana.

V tem uravnanem kotičku, kjer dobimo občutek, kot bi ga kdo med vojno zminiral, nam ne bo žal, če se ozremo tudi nazaj. Za macesnovo igro sonca in sence se v ozadju skriva Srednji vrh, desno nad macesni pa se še naprej bohoti Vrtača.

Ko prispemo bližje v vlečnici Poljana, Vrtača počasi začenja dobivati podobo, ki smo jo vajeni pri domu na Zelenici. V dolinici pa se pojavi tudi kak hudourniški nanos peska. Prav tako pa ne manjkajo gorske sledi vozil, po katerih se lahko opravi kak potreben dostop po dolini Završnice vse do doma na Zelenici.

Zlati raj pri vlečnici Poljana spodaj. Od tam široka pod zaide med macesne do doma na Zelenici. Sonce se bohoti nizko nad ostenji Begunjščice in meče dolge sence povsem prečno na smer poti. Gorska vlaka, ki se vleče čez trate, zaide med macesne proti domu. Zato pa je pot tako široka, ker vodi po njej.

Eni najlepših prizorov na zlati jesenski Zelenici so tudi pogledi pri vlečnici Poljana po zlati dolini navzdol, kjer se v ozadju za Srednjim vrhom dviga Stol. Nekaj manjših smrek in macesnov osamljenih v dolinici pa nam obogati poglede na Vrtačo v ozadju. Tudi hiškam spodnje postaje vlečnice doda svoj pridih k utrinkom gorske pravljice. Podoba Vrtače pa je spet že skoraj takšna, ko smo je bil vajeni ob prihodu.

Ko se vpenjamo ob vlečnici se pogledi po dolinici in proti Vrtači nad njo vse bolj odpirajo. Kontrasti se spreminjajo, pozicije stoječih lesenih prebivalcev doline se spreminjajo, ko se oddaljujemo od njih, dolina pa je polno osvetljena. Spodnja postaja vlečnice je sprva še kot na dlani…

… kmalu pa se skrije pod manjši klanček. Pogled je malo svetlejši kot dopoldne, saj je bilo prej sonce za nami, sedaj pa nas sveti s strani in prihaja že proti Stolu. Ker pa dan ni tako dolg kot poleti in je nižje, ga ne bo doseglo, temveč se bo prej skrilo za ostenji Begunjščice. Ko so dnevi najkrajši, v okolici doma ostane skrito za njimi, osvetljuje zgolj Može in pobočja nekdanje vlečnice Triangel.

Vrnitev k domu na Zelenici. Pogled na Može je precej podoben, a svetloba se vseeno zdi nekoliko drugačna. Ko se ozremo proti vrhu Ljubeljščice in Trianglu ugotovimo zakaj. Sence so se spremenile. So krajše in obrnjene v drugo smer. Pozicija sonca se je spremenila z dopoldanske v tisto čez dan, pa čeprav je minilo le nekaj ur. Tudi dnevna svetloba je močnejša in bolj polna.

Koča (spodaj) in manjše pobočje nekdanje najkrajše otroške vlečnice ciciban (zgoraj) se kopljeta v siju sonca na vrhuncu dneva. Na tem mestu je pozimi v zadnjih letih spet postavljena nizkovrvna vlečnica v sklopu gorniškega centra. Deluje ko je dovolj snega in je dom odprt predvsem ob vikendih in praznikih. 

Že zadnji pogled na zlato pravljico pred odhodom nazaj na Ljubelj. Še enkrat idilični pogled na okolico doma, progo Ciciban in Vrtačo v ozadju. Na nebu so začeli nastajati blagi osamljeni cirusi, a je še vedno večinoma polno modro. Sence čez dan so krajše, obrnile pa so se proti Trianglu. 

Med spustom proti Ljubelju so nekatera mesta dolinice obsijana s soncem. Ker pa je le-to čez dan oktobra tik nad njo, se je na nekaterih mestih, ki so bila zjutraj obsijana s soncem, sonce čez dan skrilo tik za Begunjščico.  Ko je sonce tik za vrhom ostenja, nastanejo taki čudoviti prizori, ko nad Begunjščico svetijo bleščeči se žarki na vse strani, spodaj pa so senčna melišča. 

Ob prihod nazaj na jesensko pisan Ljubelj. Jesenska gorska idila tisočerih barv čez dan. Pred nami je spodnja postaja nekdanje sedežnice. Ljubelj je še obsijan as soncem, a to so zadnje minute. Okrog poldneva se sonce oktobra na tem mestu skrije za Begunjščico. Torej je obsijalo Ljubelj prej kot Zelenico, skrilo pa se bo tudi prej.

Najlepša hvala jesenski pravljici in še se bomo vrnili v ta gorski raj! Prav gotovo tudi kdaj v zimski pravljici, ki je tudi zares čudovita na Zelenici, če le niso strma na obeh straneh ob vzponu z Ljubelja preveč plazovita.

Do prihodnjič, Aljaž