V pršič in ivje odeta razpihana gora – Ratitovec

Pozdravljeni,

Zime v naših krajih se med seboj zelo razlikujejo. Pojavljajo se mnoge kombinacije toplih in mrzlih zim ter sneženih in suhih zim. Če je bila zima 2017/2018 že od novembra bogata s snegom in taka do marca, pa je letošnja zima (2018/2019) bila na začetku precej bolj skopa s snegom , tudi kasneje pa ga je bilo precej manj kot leto pred tem, a v gorah še vedno dovolj. Tako je bilo sredi decembra v času, ko je bilo prejšnjo zimo že veliko snega predvsem v gorah, tokrat le nekaj malega pršiča. V suhem vremenu so se izmenjavala topla in mrzla obdobja. Najlepše pa je bilo sredi meseca, ko je zapadlo le nekaj cm snega, ponekod kakih 10 cm, nato pa je nastopil pravi zimski mraz. Pokrajina je bila odeta le v nekaj pršiča, v gorah pa tudi v ivje, saj je bilo po sneženju oblačno in gore so bile odete v meglo. Za tem je sledilo sončno in pretežno jasno vreme in deležni smo bili prave pravljične kulise, a povsem drugačne kot ob zimi polni snega.

Ena izmed gora, kjer je v takem vremenu lahko zares lepo, je Ratitovec. To je dvignjen greben na jugozahodnem robu Jelovice. Hkrati je to tudi najvišja točka te planote. Gre za razgiban greben večih okrog 1650 metrov visokih vrhov. Na vrhu stoji tudi dobro obiskana planinska koča, tudi pozimi odprta ob vikendih in praznikih. Ker so ti vrhovi na robu Jelovice nekoliko oddaljeni od večine naših Alp in hkrati na robu Alp, so tam eni najlepših razgledov v naših gorah, saj pogledi sežejo na večino Julijcev, osrednjih Karavank in Kamniško Savinjskih Alp. Proti jugu pa je pod nami Škofjeloško in deloma Cerkljansko hribovje. Južna pobočja so zelo strma. Ker je Ratitovec, tako kot celotna planota Jelovice, apnenčasta gora, so ta južna pobočja polna skalovja. Gre za zelo zanimiv pojav, saj so na južni strani Alp strma po navadi severna pobočja, v primeru Ratitovca pa se v tej smeri teren le nekoliko spusti in nadaljuje v alpsko planoto. Skalnata so proti jugu predvsem pobočja strnjenega dela grebena, kjer se nahajajo vrhovi Kremant, Altemaver in Gladki vrh. Nekoliko ločen od njih je Kosmati vrh, ki je tudi najnižji. Tudi slednji je na vrhu gol, a skoraj do vrha obdan v gozd, od tod ime. Med njim in Gladkim vrhom je lepa dolinica. Planinska koča pa se nahaja tik pod Gladkim vrhom na vrhu grebena. Greben je na vrhu precej izpostavljen vetru in gre za eno bolj vetrovnih gora v naših Alpah, še posebej na višini sredogorja. Veter je pogosto tudi močnejši, tudi kadar ni, pa pogosto dolgotrajen in konstanten. Zato je vrh greben gol, tik pod vrhom pa prevladuje mozaik rušja ter pritlikavih dreves in viharnikov. Na Ratitovec se dostopa z Železnikov. Na pobočju gore se nahaja ena višje ležečih vasi pri nas, Prtovč, dobrih 1000 metrov visoko. Do tja vodi cesta z železnikov in to je tudi najpogostejše izhodišče za obisk Ratitovca. Od tam vodita do koče dve poti. Ena se povzpne čez južna skalnata pobočja, druga pa po dolinici med Gladkim in Kosmatim vrhom.

V dnevih z severnim vetrom nad Alpami in dotok mrzlega zraka s severa lahko na severni strani Alp pogosto sneži. Takrat je na južni strani Alp sočno, saj se padavine čez Alpe posušijo in tudi oblaki razpadejo. Občasno so takrat tudi naše gore obdane z oblaki, ki nastajajo zaradi trenja vetra, ki udari ob severni gorati pas Slovenije, zato se oblaki okrog gora občasno ponovno nekoliko zgostijo. A to velja predvsem za visokogorje in deloma sredogorje severne Slovenije, medtem ko je po nižinah pretežno jasno. Ratitovec se nahaja stran od strnjenih gmot gora, zato se oblaki do tja že posušijo in je nad njim precej več jasnine, gora pa je obsijana s soncem. Ob severnem vetru pa je mrzlo in konstantno piha.

  

Vse ti zgoraj našteti dejavniki so se sestavili v pravo pravljico, ki se je na Ratitovcu pojavila sredi decembra.  Po manjšem sneženju se je pokrajina odela v rahlo belino. Zgornji odet gore je bil odet v oblake, zato so se drevesa odela v gosto ivje. Ker je precej pihalo, je sneg povsem razpihalo. A drevesa so zgoraj ostala odeta v ivje, na zavetrnih južnih pobočjih pa so bile veje odete še v nekaj centimetrov pršiča. V pretežno jasnem in sončnem vremenu je nastala zares čarobna kombinacija modrine in beline.

Pa se kar podajmo v to gorsko pravljico. Ker so bile ta dan gore v okolici ovite v oblake, dodajam še nekaj slik z nekaj dni kasneje. Takrat je bilo topleje, belina ivja je izginila. A bilo je povsem jasno, razgledi na naše Alpe pa perfektni. Se je pa takrat situacija obračal in je nad nižinami nastajala nizka oblačnost. Svojo pot začnimo kar v Prtovču, kamor se pripeljemo z Železnikov. Tam je pred vasjo parkirišče. Izbrali si bomo pot čez južna pobočja, saj je dneve s tako malo snega izkoristiti za to pot, ki je res prelepa. Ko je snega več so ta pobočja precej plazovita, zato se takrat običajno podajmo po dolinici med Gladkim in Kosmatim vrhom. Poti se razcepita takoj v vasi.

Ob prihodu v Prtovč se lahko sprehodimo po travniku pred vasjo. Ratitovec vidimo pred sabo kot na dlani. Mi se bomo podali na levi greben, kjer so Gladki vrh, Altemaver, Kremant in koča. Desno je Kosmati vrh. Travnik pobeljen s pršičem je razpihan, že v vasi je veter. Nebo nad nami je čisto temno modro, le kak manjši oblak se pojavi. Vrh gore je odet v belo. Zares prekrasen dan je pred nami.

Najprej se podamo po kolovozu skozi mešani gozd do sedla zahodno od vasi, čez katerega pelje daljnovod. Do tja se že dvignemo za 250 metrov. Ob sedlu je manjši vrh, Grebel vrh, južno pod grebenom, kamor smo namenjeni. Na sedlu nas pot prevede tik pod skalnata pobočja Ratitovca. A pot nas najprej vodi še naprej skozi gozd. Ta je najprej smrekov, nato bukov, na koncu pa se razredči in pripelje na južna travnata pobočja pod skalami.

Po krajše odseku skozi smrekov gozd prečimo jaso in izza dreves že kukajo skalovja na vrhu gore. Na tem mestu je gozd že mešan, spet je več bukev, kmalu pa bomo spet prišli v pretežno bukov gozd. Pot po svežem pršiču je že uhojena, ni pa še povsem zglajena. Mnoga drevesa so razpihana, smreke med bukvami pa še imajo nekaj rahle beline.

Nato zaidemo v pravo pravljico bukovega gozda z mladimi smrekami med njimi. Nad nami je jasno modro in čisto nebo, drevesa so odeta v belino ivja in pršiča, nov rahel suh sneg po nekaj vetra pa je povsem v belo odel gozd, v katerem nas spremlja igra sence in sonca. Svetlobe je več kot poleti, ko so drevesa olistana, a ker imajo drevesa nekaj ivja in pršiča, še vedno prevladuje senca. Še več sonca bo, ko se bo ivje stalilo, sneg pa odpadel z dreves.

 

 

Na sicer dokaj kratke delu poti skozi bukov gozd nas spremljajo tisočeri obrazi v belo odetega gozda, ki si jih poglejmo še v pokončni verziji. Zelo različni so kontrasti glede na to ali gledamo po poti naprej, nazaj, po pobočju gor, s strani ali navzdol. Ko počasi zapuščamo bukov gozd, pa na odprtem izstopajo v belino ivja odete smreke, ob njih pa nekaj manjših mladih bukev (tretja slika).

Ob prihodu povsem na odprto na sončno strmino pod skalovji nas čaka taka pravljica med belimi v ivje odetimi smrekami. Zlijejo se v zares lepo celoto s temno modrim zimskim nebom. Snega je le za vzorec, a to nič ne zmanjšuje zimskega vtisa teh utrinkov. Pobočje je s soncem obsijano, smreke mečejo le nekaj malega senc.

Prečudoviti utrinki pod skalovjem. Gre za res strmo travnato pobočje pobeljeno z vzorcem suhega pršiča, pobočje pa obogatijo posamezne v ivje odete smreke. Slednje mečejo le malo senc in so že manjše rasti. To je svet okrog 1500 metrov visoko, vrh skalovij pa je 100 do 150 metov višje. Tokrat je nebo na tem delu obzorja povsem čisto temno modro brez oblačka.

Pod skalovji naredimo en ovinek in se prečimo to strmo pobočje med skalami. Pozimi je na teh mestih plazovito. Po prečenju skal je pobočje nekoliko manj strmo. Še zadnji dve smreki na pobočju, prav tako v ivje odeti, nas pozdravljata s prekrasno panoramo ob strmem pobočju. V ozadju jima družbo delajo Spodnje Bohinjske gore desno z nekaj manjših oblakov in Porezen levo. Nato se pobočje položi in pridemo na vršne odprte poljane pod kočo.

Na vrhu pridemo pod kočo na te prekrasne valovite Poljane. Do je jugovzhodni podaljšek grebena od gladkega vrha mimo koče naprej. Vleče se nad dolinico pod Kosmatim vrhom nasproti slednjega. Vršne poljane so povsem razpihane, površino tal prekriva v tem mrazu kljub zapadlem čistem pršiču tanka skorja, delno tudi rahlo poledenela. Tako se je pršič preoblikoval zaradi vetra kot posledica njegovega trenja s snežno površino. Fotografija je bila posneta nekaj dni pozneje, ko je ivje že izginilo. Na tem mestu tega ni opaziti, saj ni dreves, ki bi bila pred tem odeta v ivje.

Krekova koča na razpihani s soncem obsijani gori. V ozadju se pojavi kak oblak. Pred kočo je kar nekaj klopc. Spodnja fotografija je bila posneta nekaj dni kasneje v nekoliko toplejšem, a še vedno hladnem vremenu. Takrat je bilo nebo povsem čisto brez oblakov, je pa pod nami nastajalo nekaj nizke oblačnosti. Površje je ostalo povsem razpihano, čeprav je veter večinoma ponehal.

Zložna kupola Gladkega vrha takoj za kočo. En pas snega ni tako spihan, očitno je v zavetrju severnega vetra na južni strani hriba.

Čudovita gmota Altemaverja z nekaj pritlikavimi smrekami na vzhodnem pobočju. To kar gledamo je predvrh, glavni vrh Altemaverja je za njim. Pod njim je manjši ribnik, poleti napajalnik za živino. V term mrazu je zamrznjen. V ozadju že vidimo pas oblakov nad gorami.

Razgledi na z ivje odeto okolico z Gladkega vrha. Proti severu se bohotijo prostrani razgledi na Jelovico, za Ratitovcem je zahodni del te prostrane planote. V ivje so odete tako smreke in jelke (slednje so še posebej značilne za Jelovico), kot tudi bukve. Nad Ratitovcem je bilo sončno in pretežno jasno, gore v okolici pa so bile ob severnem vetru še obdane z oblaki. Sem in tja kak oblak se je povlekel tudi nad Jelovico, a je do Ratitovca razpadel. Na zgornji sliki je v ospredju najvišji vrh Jelovice poleg Ratitovca, v mešani gozd odet Javorov vrh, pod njim pa planina Pečana. Na spodnji sliki pa ase pred nam bohoti Kosmati vrh. Njegov vrh je sicer gol, a tik pod njim pa je »kosmat« za razliko do povsem golega Gladkega vrha, ki ima povsod v okolici gole poljane.

Pa še razgledi z Gladkega vrha nekaj dni pozneje v povsem jasnem vremenu. Tokrat so lepo vidne v pasu v ozadju Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe. Jelovica in Ratitovec pa nista bila več v ivje odeta. Na zgornji sliki levo vidimo tudi manjši bunker pod Gladkim vrhom, ostanek vojnega obdobja. Bunkerjev je na Ratitovcu več. Pa ne bom izdal lokacije vseh. Obiščite Ratitovec in jih poiščite!

S soncem obsijane razpihane bele poljane pod Gladkim vrhom s Krekovo kočo v središču pozornosti. Škofjeloško in Cerkljansko hribovje na južnem delu obzorja imata precej manj oblakov nad sabo kot gorska okolica.

Ribnik oz. napajalnik za živino na sedlu med Gladkim vrhom in Altemavrom. V tem mrazu je pomrznjen, krasijo pa ga zanimive tvorbe kupov snega, najbrž posledica vetra, ki je razpihalo pršič po okolici. Nastal je fantastičen prizor v soncu bleščeče se poledenele mlake skupi snega. Zgornja fotografija je z dneva ivja, spodnja pa z nekaj dni pozneje.

Ko se vzpenjamo na predvrh Altemavra zagledamo tole fantazijo v belo ivja in snega odetih smrečic s temno modrim zimskim nebom nad njimi. Kar mika nas da bi naredili nekaj korakov med njimi.

In res se podamo med te lepotice. Prava fantazija zime, ki jo na tem golem svetu Ratitovca prav gotovo nismo pričakovali. Posamezne manjše skale med smrekami utrinke še začinijo. Tudi v ivje odeta posušena trava še štrli ven iz tanke snežne odeje, ki pa je v zavetrju med drevesi še najmanj razpihana.  Je pa teren zelo valovit, zato je treba biti pozoren, da si kje ne zviješ kak gleženj. Še posebej je nerodno ko ponekod v luknje napiha sneg in  je pogled nanje varljiv. Pogledi nas zares prevzamejo, a ker smo v gorah nas ne smejo preveč. Gležnji nam bodo hvaležni!

Če se obrnemo bolj proti soncu po pobočju prečno, fantazija postane povsem drugačna, a prav tako izjemna. Temno modro nebo v bližini sončnih žarkov postane svetlejše, bele smreke pa ponekod gledamo s senčne strani. Tudi sence med smrekami pridejo bolj do izraza. 

Pa se dvignemo nad ta smrečji paradiž in uzremo pogled s predvha na gmoto Gladkega vrha in Krekove koče tik pod vrhom. V ozadju niso na obzorju niso samo oblaki, ampak tudi nekaj meglic, a nad nami je povsem jasno.

S predvrha uzremo spet drugačen pogled na v ivje odet Javorov vrh (zgoraj). Oblak nad Jelovico razpada, Karavanke v ozadju pa se jih še niso znebile. Prav tako Julijci levo. Na spodnji fotografiji uzremo senčna pobočja na severni strani vršnega grebena. ujamemo zares lep prizor in utrinek, kako se prelivajo senčni in sončni pasovi zasnežene pokrajine. Na tem severnem zložnem pobočju grebena je mozaik rušja in pritlikavih dreves. Levo se v ozadju odkrije pravi vrh Altemavra, desno za njim pa Kremant.

Po prečenju predvrha pa se približujemo Altemavru. Tudi ta je obdan z nekaj belimi lepoticami smrek, ima pa še bolj izrazita južna skalovja.

Takle utrinek pa ujamemo ko prispemo na Altemaver in se uzremo mimo smrečic pod njim na predvrh. Ko je bilo vse obdano v ivje, je bilo vse povsem belo, v ozadju pa nekaj meglic ob sicer povsem čisti jasnini nad nami. Nekaj dni kasneje je ivje izginilo, pojavilo se je nekaj več zelenja. Obzorje je tudi v ozadju čisto modro, a se je pod nami razvila nizka oblačnost.

Sledijo čudoviti razgledi po planoti za Altemavrom. Tudi v ivje odeta Jelovica je sedaj povsem obsijana s soncem, oblaki so izginili. Tudi nad zahodnimi Karavankami v ozadju so se začeli trgati. Še posebej lep je mozaik rušja, smrek in bukev pod nami, najbolj kadar je takole odet v belino ivja.

Pogledi na kupolast in razpotegnjen Kremant z Altemavra v dveh obrazih. Zgoraj odet v belino ivja, spodaj pa je več zelenja in vejevja dreves. Pred Kremantom, ki je zgoraj gol, se skriva še en vmesni vrh, ki se na pogled z Altemavra kar zlije s Kremantom, pa čeprav je vmes kakih 20 metrov nižje sedlo. Na zgornji sliki so Julijci v ozadju še odeti v oblake ob severnem vetru, na spodnji pa je pogled nanje čist v polni jasnini, Triglav pa kraljuje na sredi.

Pa se podajmo še proti Kremantu. Najprej se spustimo na prvo sedlo in vmesni vrh. Tudi slednjega krasijo bele v ivje odete smreke. Snežna odeja je tudi tu manj spihana in bolj polna. Zares lep prizor je  na zgornji fotografiji, ko se ozremo prečno na pobočje čez južna pobočja Kremanta. Slednja so zgoraj gola, nižje pa tudi polna v ivje odetih smrek.

Ko se povzpnemo na vmesni vrh se za nami pokaže Altemaver (zgoraj) v povsem drugačni luči. Vidimo podolgovat greben z vrhom Altemavra v sredi, ki se rahlo dviguje nad valovito okolico. Senčna pobočja dajejo lepe kontraste grebenu v siju sončne svetlobe v kombinaciji s svetlo okolico. Pred nami se sedaj v celoti odpre Kremant, ki ga bomo še prečili. Preostane nam še zložen, odprt in spet bolj razpihan greben. Pred nami je še zadnje sedlce in  kratek vzponček na Kremant. Vrh je takoj na začetku, nato pa se greben zelo počasi spušča do njegovega konca, ko se Ratitovec zaključi, teren pa spusti v gozdove Jelovice. V ozadju za Kremantom so Julijci še v oblakih.

Prihod na vrh Kremanta (zgoraj) nam še ponuja nekaj v ivje odetega rušja in smrečic. Nato je zložen greben povsem gol. Ko pridemo na njegov konec, se nam nekaj metrov pod vrhom odpre fantastičen pogled nazaj čez južna pobočja Kremanta in preostali del Ratitovca v ozadju. S te strani smreke niso več polne ivja, malo se je že stalilo. A imajo vendarle prav poseben blagi bel pridih beline k zelenju. Na tem mestu sem prvi dan zaključil obisk v ivje odete pravljice in se podal nazaj do Prtovča. pred tem sem se še malo pogrel na soncu v zavetrju prisoj.

Nekaj dni pozneje ob povsem jasnem vremenu sem se podal še nekaj metrov naprej na začetek spusta s Kremanta nazaj proti gozdu. Sprva se podamo med manjše smreke, ki se kasneje strnejo v gozd ter pridružijo se jim jelke in bukve. Pokrajina je izgubila kar precej beline ob tem, ko je le nekaj pršiča po gorah, a vendar je še pravi vtis zime. Tokrat vam od tega dne ponujam še poglede proti zahodu s Spodnjimi bohinjskimi gorami na sredi ozadja zgornje fotografije. Pred njimi je kačji rob, kot nek podaljšek Ratitovca na zahodnem robu Jelovice. Tudi ta ima nekaj jase na vrhu. Naslednjič, ko obiščem Ratitovec v belino odet, bo potrebno podaljšati do Kačjega roba, ki ni daleč. Na spodnji fotografiji je levo od Bohinjskega grebena Porezen. Proti zahodu po dolinah ni bilo nizke oblačnosti, a vseeno je v nižjih plasteh bilo nekaj meglic.

Po vseh teh fantastičnih pogledih se lahko odpravimo nazaj čez greben Ratitovca do Krekove koče, prečimo tudi najvišji vrh Altmemaver ter na koncu še enkrat razgledamo na Golem vrhu. Nato se spustimo med skalovjih po strmih južnih pobočjih nazaj v gozd in vrnemo v Prtovč, zelo zadovoljni z izplenom.

Najlepša hvala tej čudoviti gori za najlepšo pravljico ivja, pršiča in čudovitih razgledov!

Do prihodnjič, Aljaž