Zasnežena idila v prvih dneh decembra – svet zasneženih smrekovih gozdov, macesnov in zložnih vrhov: Pokljuka, Lipanca in Debela peč

Pozdravljeni,

Jasno sveže in čisto zimsko vreme. Nov rahel suh sneg. Bleščanje snežne odeje v siju sončne svetlobe. Po sneženju je naš gorski svet zares prečudovit. Še posebej pravljično je lahko v začetku decembra, kadar gore že novembra dobijo dovolj snega in se do konca meseca odenejo v dovolj debelo odejo, da so povsem zasnežene. Najlepše je, kadar je dovolj mrzlo da pade rahel suh sneg, temu pa sledi jasno sončno in dovolj mrzlo vreme. Prava obdobja mraza se takrat sicer šele začenjajo, a ker so prva, so dnevi v gorah takrat morda najbolj pristni. Še posebej lepo se je v gore odpraviti po sneženju takrat, kadar se v nižinah zaradi vlage po padavinah vsaj dopoldne še zadržuje nizka oblačnost.

Če sem vas nedavno popeljal po zimski pravljici Kriške gore na vrhuncu snežne zime (slednjo sem zaradi lepot takrat poimenoval kar dežela snežne vile), pa se tokrat odpravimo v začetno obdobje take zime v Julijce nad Pokljuko. To je bila zima 2017/2018, tipičen primer snežene zime, ko naše gore prvič opazno zasneži že v začetku novembra, sneženja pa si s prekinitvami sledijo vse do marca. Takrat se v naših gorah nabere zares veliko snega in že v prvih dneh decembra nas lahko pričaka taka idila, kot običajno šele v drugi polovici zime.

Kot smo že videli na Kriški gori, so jasni in sončni dnevni po sneženju zares lepi, saj so zasnežena tudi drevesa in je pokrajina povsem odeta v belo. Včasih veter sicer razpiha krošnje in jih osvobodi snega že tako po sneženju, najpogosteje to stori veter severnih smeri po hladni fronti. kulisa takrat dobi drugačno, čeprav še vedno pravljično podobo, saj je sneg še vedno suh in rahel. A če veter ni premočan večinoma vpliva le na privetrne lege. V dolinah, na zavetrnih prisojah in nekaterih planotah je kulisa še vedno povsem bela, tudi na man j zavetrnih mestih pa sneg z dreves razpiha le delno, predvsem z vrhov krošenj.

V nov pravljičen dan takoj po sneženju se tokrat podajmo v prve decembrske dni na začetku te zime nad Pokljuko in obiščimo zasnežen sredogorski rušnat svet nad gozdno mejo, katerega vrhovi segajo okrog 2000 metrov visoko, ter se podajmo na Debelo Peč.  Pri tem svojo pot začnemo v osrčju Pokljuških gozdov, pokukamo lahko na njeno planino Zajavornik, in sprva se prebijamo skozi smrekov gozd. Kasneje se vzpnemo v svet macesnov in rušja med njimi, obiščemo tudi Planino Lipanca na pobočjih gora. Najprej macesni tvorijo strnjen gozd, nato je svet bolj odprt, vrh grebena pa je nad gozdno mejo in odet le še v rušje.

Omenjeno zimo je gore že novembra večkrat pobelil sneg, najzajetnejše snežno obdobje pa je bilo zadnji teden novembra in prvi dan decembra. Temu sledil suh, a pretežno oblačen dan, nato pa je veter razpihal oblake in naslednji dan je bil zelo lep in sončen. Nekatera mesta še posebej v Julijcih je veter nekoliko razpihal, a le blažje, tako da je nastala prav posebna idila. Tisto pravo decembrsko idilo je obogatilo tudi dejstvo, da je bilo na Pokljuki že dobre pol metra snega, po vrhovih nad planoto pa kak meter. Prava snežena zima se je tako začela.

Pa se kar podajmo v še eno zimsko pravljico.

Prihod na pokljuško planoto pri Mrzlem studencu. Obeta se nam prekrasen sončen dan. Sonce se skriva za smrekami in nad njimi odseva svetel pas svetlobe. A na tem mestu se ne bomo peljali naravnost po lepi cesti proti Rudnem polju, ampak bomo zavili desno na makadamsko cesto mimo hiške na zgornji sliki.

Ta cesta vodi do planin Kranjska dolina in Zajavornik. Cesta je gozdna makadamska cesta, a je pozimi pogosto splužena. Zato je vožnja po njej pravo snežno doživetje, saj je cesta povsem bela in zasnežena. Dobimo vzdušje vožnje po tajgi. Je pa problem edino ob srečanju, saj je ob običajno večji količini snega precej ozka in mora pogosto eden od voznikov voziti kar nekaj časa vzvratno do redkih izogibališč. A to nič ne pokvari vzdušja. Pri planini Zajavornik je manjše parkirišče, ki pa je hitro polno. Zato je pogosto udobneje avto pustiti pred Šport hotelom ali v bližini in podaljšati pot za slabe pol ure. No, v bistvu zgolj kakih 15 minut, saj ti tudi vožnja po gozdni cesti vzame nekaj časa. A tokrat sem še našel enega zadnjih možnih mest pri planini. Je bilo za izkoristiti, saj je bilo res pravljično se peljati tja. Ko pade po meter novega snega na že debelo podlago, je cesta večkrat kar zaprta. Spomladi pa se ob taljenju snega naredijo globoke kolesnice in lahko hitro nasedeš. Tako da je bil to idealen čas za dostop. Seveda pa je ob prihodu obveza narediti še nekaj korakov po planini, kjer se nam odkrije pokljuška zimska pravljica.

Prihod na Javorniško planino. Tekaške proge so urejene in lepe. A po njih se danes ne bomo zapeljali. Dajmo raje pustiti to za drugič in se podajmo na zasnežene vrhove, ki se dvigajo v ozadju.

Pravljična podoba Javorniške planine. Jasno modro nebo, svež sneg, ki se iskri ob sončnih žarkih, zasnežene hišice sredi belih poljan in povsem v belo odejo odete gore v ozadju. Nekaj malega oblakov daleč v ozadju samo še doda pridi k idili.

Sedaj se podajmo pa nad gozdove. Takole začnemo svojo pot pri planini med zasneženimi smrekami. Tabla na začetku poti nas opozarja na zimske razmere in stopnje nevarnosti snežnih plazov. Takole po sneženju je nevarno hodit po strmih in izpostavljenih pobočjih. Pot se najprej zelo počasi vzpenja po planoti skozi smrekov gozd.

Občasno se svet na nekdanjih posekah bolj odpre, odkrije se modro nebo, nekaj več sončne svetlobe pa osvetljuje gozdno pravljico. Odprta mesta krasijo mlajše smreke, ki so prerasle poseko in se ponovno razvijajo v gozd. Predvsem vrhovi sneg so malo razpihani.

Nato se ponovno podajmo med bolj odrasle smreke v senco dreves. Pot se vmes še večkrat odpre in ponovno zapre v bolj strnjen gozd.

Ko se približamo Lipanci, se pot strmeje vzpne. Snega je še več, a pot je dobro uhojena. Med zasneženimi smrekami se že pojavi kak macesen.

Po odprtem mestu spet zaidemo v gost smrekov gozd in v vzponu v senci povsem belega gozda premagujemo še zadnje metre do Lipance. Rast smrek je tu drugačna, to je zrel smrekov gozd, kjer že nekaj časa ni bilo posek.

Prihod na idilično planino Lipanca. S soncem obsijane bele poljane, nad njimi pa se dvigajo zasnežena pobočja Mrežc in Lipanskega vrha. Smrek je malo, prevladujejo macesni, ki jim je veter bolj razpihal sneg s krošenj, kot smrekam. V čisti temni zimski modrini neba nad njimi pa svet vrhov nad gozdno mejo. Sicer so pretežno porasli z rušjem, a tokrat ga že v začetku decembra kak meter debela snežna odeja večinoma prekriva in je skrito pod snegom. Kar nekaj je tudi sledi smuči. To je raj za turne smučarje, ki jih je na ta dan kar nekaj. Do Lipance je pot še bila dobro uhojena, veliko je bilo tudi pohodnikov. Koča je čez vikend bila odprta. Naprej v gorski raj pa smo si pot utrli le smučarji in krpljarji.  Tudi sam se si ta dan pomagal s krpljami, saj bi se brez njih pošteno udiralo po metru snega, od katerega ga je krepko čez pol metra bilo novega. Kasneje čez dan je nekaj pohodnikov vendarle poskusilo osvojiti katerega od vrhov, vendar nisem prepričan če se je ta dan kateri od njih prebil do vrha.

Pa zapustimo planino in se podajmo med macesne. Pogled s severovzhoda razkriva, da je pihalo s te strani, saj so macesni najbolj razpihani ravno s te smeri. Popoldne sonce v tej smeri sveti proti nam, dopoldne pa je svetilo še s strani.

Ko zaidemo v macesnov gozd s posameznimi smrekami dobimo dokaz o le smučinah in eni gazi krpljarjev. Zložno se najprej vzpenjamo skozi ta prečudovit gozd.

Če se razgledamo po tem prečudovitem gozdu vidimo da so na stran od privetrnih leg razpihani le vrhovi macesnov, nižje pa so le-ti še zasneženi. Prav tako je ta gozd redkejši, s soncem obsijan in povsem odprt je pogled na modro nebo. Posamezne smreke pa idilo le še začinijo.

Po zložnem vzpenjanju nas čaka krajše strmo pobočje, ko postopno preidemo v bolj odprt svet okrog gozdne meje, kjer gozdovi niso več strnjeni. Prvič lahko s strani uzremo v zasnežena pobočja vrhov nad gozdno mejo.

Ko pridemo na vrh strmine, se svet spet položi v bolj valovite bele poljane. Krasijo jih zasnežene posamezne smreke in macesni, čez te valove pa nas vodi enotna gaz krpljarjev in smučarjev. Nebo na tej strani obzorja je povsem čisto in modro brez oblačka. Sneg je v mrzlem decembrskem zraku suh in se iskri pod sijem močne gorske sončne svetlobe.

Še lepši je pogled proti Brdom, ki se dvigajo kot kupola nad tem valovitim svetom. Rušje te kupole je skrito pod snegom, posamezne smreke pa so višje povsem odete v belo. Brda so poleg Debele peči edini dvatisočak v okolici. Predvrh med njima, na katerega nas na greben privede pot, pa je Okroglež, kakih 50 metrov nižji od obeh sosedov. Na tej sliki je na oz. za desnim robom.

Pot nas po teh valovih občasno še vodi skozi pasove bolj strnjenega, a redkega macesnovega gozda.

Na koncu tega valovitega terena se nahaja manjši vršič, Spodnja Brda. Pri njih lahko naletimo na take pravljične utrinke med dvema posamičnima zasneženima smrekama ob vznožju zaključne strmine z macesni za njima in čistim, modrim zimskim nebom na obzorju.

Tudi nasproti tega utrinka nas pričaka podobna pravljična podoba redkega macesnovega gozda s posameznimi zasneženimi smrekami v čisti modrini zimskega neba.

Med te macesne pa se bomo podali po zadnji strmini na vršni greben na Okroglež. Pot sicer običajno cikcaka, vendar pozimi so lahko gazi po snegu bolj direktne. Macesni so tudi na tem pobočju znotraj krošenj še zasneženi, z vrhov pa je sne spihan.

V drugem delu vršnega vzpona se svet odpre in pridemo dokončno nad gozdno mejo.  To je svet rušja, a tokrat so zasnežena pobočja enotna belina, saj iz metra snega ven kuka le nekaj vršičkov rušja. Višje je še nekaj manjših smrek in macesnov ter viharnikov.  Nad pobočjem je nebo zares čisto temno modro, oblakov ni videti.

Fantastični so tudi razgledi z vršnega pobočja proti valovitim pobočjem Lipanskega vrha in Mrežc. Zadaj nad njima nastaja nekaj cirusov na robu obzorja. To so bili najlepši pogledi proti tema dvema vrhovoma ta dan, saj je slemenitev  v to smer proti jugozahodu in čez dan ter popoldne pride sonce na kratek decembrski dan tik nad te vrhove. No razgledi so še lepi, a fotografiranje pa je težje.

Prihod na vrh grebena  pri Okrogležu. Fantastičen in zares pravljičen utrinek v sredogorju – zložna in lepo zaobljena bela kupola Brd. Meni najlepši vrh nad Pokljuko. Pa vendar ga tokrat prihranimo za drugič in se podajmo tokrat naprej do Debele Peči. Za Brdi so skrita ostenja triglavske skupine. Triglav kuka desno za vrhom.

Ob prihodu na vrh se nam odpre povsem celosten razgled na Pokljuko. Zasnežena in valovita planota se še koplje v soncu, nižje nad Ljubljansko kotlino pa ta še vztraja nizka oblačnost. Nižine so torej odete v sivino oblakov.

Pogledi z Okrogleža na zasnežen in strmejši greben pred Debelo pečjo (zgoraj) ter na Debelo peč (zgoraj). Ta pobočja pot najprej preči, nato pa se vzpne po Strmini na Debelo peč. Njena linija je lepo vidna. Vrh Debele Peči je s strani tudi zaobljen,  a precej ožji, prisojna pobočja so strmejša. Sploh proti Krmi pa se na severni strani tudi bolj izrazito prelomi v ostenja, kar je najlepše vidno ravno z Brd. Tudi pobočja Debele peči še krasi nekaj osamelih dreves.

Ko prečimo strma manjša vršna pobočja grebena proti Debeli peči, so utrinki proti na valovit kraški teren pod nami zares izjemni. Krasijo ga bele kupole, nekaj osamljenih dreves, za njimi pa se občasno odkriva Pokljuka, ves čas pa je vidno oblačno morje nad nižinami, v ozadju tudi pas cirusov.

Ko pridemo tik pod zaključno strmino Debele peči, se lahko ozremo nazaj proti pobočju, ki smo ga prečili in Okrogležu v ozadju. Nad grebenom nizko sveti močno sonce sredi kratkega decembrskega dne, pod njim pa nekaj cirusov.

Skupinice malih zasneženih smrek in kakega macesna med njimi na vršni strmini Debele Peči nam ponujajo take pravljične utrinke zimske podobe gora. Zgornjo sliko krasi čisto temno modro nebo, spodnjo pa nekaj cirusov na robu obzorja.

Ob prihodu na vrh Debele peči se nam odprejo taki fantastični pogledi na Rjavino v sredi, njena mogočna ostenja nad Krmo in Triglavom levo od nje. Nebo nad našo največjo in najmogočnejšo gorsko skupino je čisto in modro, a ga tokrat krasijo cirusi na robu obzorja, ki so se od jutra malo razširili.

Fantastičen zasnežen pogled na Krmo in Radovno, v ozadju desno od Radovne Mežakla, za njo pa Kepa in greben Karavank. Dolinski svet je po sneženju bil povsem odet v belo, prava gorska pravljica naših Alp.

Pa še pogledi na severni rob Pokljuke s Planino Klek, najvišjo pokljuško planino, kot belo čistino sredi gozdov. V ozadju osrednje Karavanke s Stolom, pod njim pa oblake odeta Ljubljanska kotlina. Desno od stola v ozadju tudi Kamniško Savinjske Alpe.

Na tem prečudovitem gorskem kotičku v zimski pravljici na vrhu seveda malo počijemo, se naužijemo razgledom in se kljub dokaj mrzlemu zraku grejemo na prijetnem zimskem soncu. Ko se odpočijemo pa se po isti pravljični poti odpravimo nazaj v osrčje Pokljuke. Potem pa se pustimo presenetiti kaj nas čaka v dolini. So dnevi, ko se vrnemo nazaj v oblake, kot tudi dnevi, ko se popoldne ti oblaki vsaj delno razkrojijo. Še pred tem pa najlepša hvala ti gorski pravljici in se vidimo naslednjič ob podobni priložnosti!

Do prihodnjič, Aljaž